Predsednikovi stari triki: kako ne obsoditi sovražnega govora

V zadnjem intervjuju za POP TV v oddaji Fokus je predsednik republike znova naletel na poizvedbo novinarja, tokrat Mihe Drozga, čemu tolikšna njegova rezerviranost do eskalacije sovražnega govora v slovenski družbi.

Borut Pahor, samoizpričana »nemoralna neavtoriteta« svojega položaja, se je znova kolosalno izmaknil pričakovanjem po neposredni obsodbi. Poskušal bom natančneje definirati, kaj štejem za izmikanje in tovrstno maniro problematizirati iz treh razlogov. Prvi je, ker so se stopnje ksenofobije, sovraštva in nestrpnosti v državi v zadnjih treh letih resnično povečale in kar je kot dejstvo zanikal, celo izrecno. Drugi razlog zadeva nevarno ponovitev njegovega stališča, češ da novinarjevo opažanje o izmikanju ne drži, da nenehno kliče k več strpnosti – že mogoče, da res, čeravno mu tudi v tem kot pozoren opazovalec njegovih stališč in ravnanj ne verjamem, kajti nestrpnosti v opisanem primeru ne obsoja. In tretji, ne najpomembnejši, zadeva deplasirano sklicevanje na njegovo izjavo proti nestrpnosti do beguncev, ki sem jo, ravno zaradi manipulativnosti, že analiziral leta 2015.

Pahor Drozg

Pahor v studiu POP TV

Ljudje, ki so bolj iskreni

Da se stopnje sovraštva, sovražnega in sovraštvenega govora pri nas radikalizirajo za potrebe psihopolitike delovanja posamičnih strank in z izdano podporo spolitiziranih medijev, ne bom znova ponavljal. Na Drozgovo vprašanje »Ampak gospod predsednik, kaj se je spremenilo v naši družbi…«, smo zato osupljivo prejeli njegov odgovor:

»Jaz nisem med tistimi, ki menijo, da je prišlo do paradigmatskih sprememb v širini sovražnega govora.«

Pahorjeva pojasnitev preprosto navaja, da danes »ljudje bolj iskreno izpovedo svoja stališča«, menda zaradi boljših računalniških možnosti, kar je srhljiva percepcija že po sebi – trditev predpostavlja, da zdaj bolj avtentično slišimo, kaj ljudje dejansko mislijo. In če, je v tem vsaj nekaj pohvalnega. Še več, tudi ugotovitev »Menim, da ljudje živijo v situaciji, v kateri se nekateri počutijo ogrožene« lahko pomeni le, da ima do izbruha sovražnega govora nekaj »eksplanatornega« razumevanja.

A ne le to, očitno je Pahor opazil neverjetno eksplozijo v razvoju (slovenskega) računalništva zadnjih nekaj let, ki je to omogočila – drugi je nismo, saj so vse možnosti spletnega komentiranja in družbenih omrežij že dolga leta na voljo.

Strpnost skozi manipulacijo

Zato k drugemu svarilu: predsednik nesporno velikokrat omenja pomen strpnosti med Slovenci, nenazadnje izjemno rad izmenično nastopa na domobranskih in hkrati partizanskih spominskih dogodkih, včasih celo z idejo, da bi oboje združili v eno in jim postavljali skupne spomenike. Po njegovem, o čemer sem večkrat pisal, »brat na brata« ne sme več dvigniti roke, recimo v prispevku Brat bratu, Pahor Pahorju: kako predsednik kopira samega sebe.

Vendar se pri tem zvito zateka v manipulacijo, v katero se ob tem zateka: konteksti razprave o »strpnosti« v zgodovinskih kontekstih in konkretni odzivi na hujskaštvo do beguncev, denimo, so izrazito različne vsebinske narave. Prvo agendo poznamo dovolj dobro: predsednik bi rad dosegel spravo, pozabo preteklega sovraštva in verjetno celo delčka zgodovine, zaradi česar se dobrika levim in desnim in postavlja v vlogo duhovnega miritelja.

Že v tem segmentu njegova »strpnost« postane sporna. Trik, ki ga izvaja nato v drugem koraku, je prenos razumevanja tega koncepta v polje ksenofobije, sovražnega govora in zastraševanja. Seveda je povsem nemogoče, da bi apeli k strpnosti v prvem kontekstu bili pri občinstvu razumljeni tudi kot apeli v drugem in ravno ta vtis želi ustvariti. Povedano preprosto, pri tem neznosno blefira – ko dovolj abstraktno omeni strpnost, se mora pretvarjati, da je opravil svojo državniško dolžnost, pri tem pa zamolči, da prvi tip strpnosti zajema odnose med Slovenci, drugi pa npr. odnos do beguncev na njihovi poti v boljšo prihodnost. Pri čemer sovražni govor danes nikakor ni več vezan le nanje.

Gospodarstveniki, umetniki, ženske, begunci

Glede novinarjevega vrtanja, zakaj je denimo na obisk sprejel delegacijo gospodarstvenikov, ki se je potožila nad sovražnim govorom (sic!), ki ga je deležna ob izjavi nekaterih predstavnikov Levice, nikoli pa se ne potegne za umetnike, begunce ali ženske, so na 24ur.com v svojem povzetku intervjuja pribeležili:

Odgovarjal je med drugim na vprašanje, zakaj se javno ne oglaša tudi, ko se stigmatizira, zmerja in hujska proti umetnikom, beguncem, ženskam in drugim, ko pa so bili “napadeni” gospodarstveniki, pa jih je takoj povabil k sebi.

“To ni res, ko sem recimo govoril v Državnem zboru, recimo o beguncih, sem celo poglavje govora namenil naši skupni dolžnosti, da uporabljamo jezik, ki je spoštljiv. Nikogar v naši domovini ni potrebno stigmatizirati, za vse je dovolj prostora, če bomo strpni,” je zagotovil predsednik.

Če pustimo ob strani mešanje registrov sovražnega in sovraštvenega govora – s slednjim označujem bistveno širši fenomen govorice sovraštva, predsednikova obramba ni prepričljiva. Že leta 2015 sem večkrat opozoril, kako se predsednik vlade in predsednik republike sprenevedata glede izbruhov nestrpnosti in sovražnega govora in jih ne zaznata. Minili so dolgi meseci po eskalaciji, preden sta se oglasila, čemur se je Pahor dejansko izogibal vse do nastopa v parlamentu, o čemer sem pisal v Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu.

Mediji so prav tako pridno asistirali v cenzuri ob pozivih, da predsednika Pahor in Cerar pozoveta državljane k odgovornemu in strpnemu ravnanju in šele vlečenje za jezik s strani poslank in poslancev ga je prisililo, da je prestopi iz cone čiste ignorance v določnejšo opredelitev, ki bi jo od predsednika republike seveda smeli pričakovati že davno pred tem.

Pahor nedolžen kot ovčka

Predsednik med svojim patološkim flirtom ta teden: vedno nedolžen kot ovčka, pri TEŠ 6 ali pri sovražnem govoru

Skrbi ga pravica do drugačnega mnenja

Če se konec leta 2018 Pahor sklicuje na svoje stališče novembra 2015, je to že po sebi pomenljivo. A še bolj grenko spoznanje sledi, ko se spomnimo retorične geste, v katero se je tedaj zatekel in jo danes samo še ponavlja; če parafraziram, na vprašanja, zakaj ne obsoja dovolj odločno sovražnega govora in nestrpnosti, vedno znova replicira z nekakšnim že komičnim »Ja, veste, svoboda izražanja je nadvse pomembna, sem pa drugače za strpnost«.

Tako kot je Pahorja ves čas skrbela pravica do drugačnega mnenja, postavljena v središče pričakovanega odziva na sovražni govor, je zdaj za POP TV na isto mesto postavil svobodo govora. Maniro, v kateri se na vprašanje po odsotni obsodbi sklicuješ za svobodo govora, bom interpretiral kot red herring, s katerim se oddaljujemo od zahtevane teme: če novinar poizveduje, zakaj ne obsodiš X, na kar odgovarjaš z opozorilom na ne-X, v vsaj v neki meri varaš z registrom relevantnosti in s tem prenašaš poudarek diskurza v neko drugo smer. Vsekakor ob tem iz navedenega razloga Pahor ničesar dobesedno ne obsoja brezpogojno, njegova stališča vedno vsebujejo tisti fetišistični »ampak«.

Kronični rekurz razprave v svobodo govora

Povedano bom konkretno ilustriral. Ko torej predsednika sprašujete o obsodbi sovraštva, vam bo nenehno razlagal o svobodi govora. Kako je to storil v intervjuju? Na novinarski izziv »Zakaj se ne oglasite, gospod predsednik?« je repetitivno večkrat opozoril na prvo in tej dodal še dolžnost do spoštljivosti. Nekako v trumpovskem stilu, ko takoj po množičnih streljanjih po ameriških šolah najprej spomniš na temeljno pravico do varnosti in nošenja orožja, nato pa omeniš še, da je potrebno z njim skrbno ravnati… Le na kateri točki se torej takšna replika konstituira v obsodbo? Bi rekel, da v nobeni. Pahor je v Fokusu storil podobno:

Ne samo, da se oglašam pogosto, ampak je moje stališče tudi zelo jasno: svoboda govora je izjemno pomembna in jo moramo skrbno varovati tudi v teh okoliščinah. Hkrati pa moramo pravico do tega, da povemo, kar mislimo, vedno imeti skupaj z dolžnostjo, da to storimo, na spoštljiv način. Dogaja se, da vedno ni tako… hočem torej reči, da je svoboda govora zelo pomembna, in moramo biti pazljivi, da ko opozarjamo na problem sovražnega govora, da ne damo hkrati misliti, da kdo ne sme povedati svojega stališča.

No, to slednje je videti njegova hišna specialiteta: ker bi se ob opozarjanju, bognedaj obsodbi, lahko ustvaril vtis in »dalo misliti«, da nekomu jemlje pravico do besede, se mu raje odpove.

Sklep

Predsednikova notorična izmuzljivost tudi tokrat ni razočarala: že res, da mu ne moremo neposredno očitati zagovarjanja sovražnega govora. Ne, seveda ne: »Ko se zavzemamo za svobodo govora, se tudi danes vnovič zavzemam za to, da to storimo na spoštljiv način.« Ob vse večjem sovražnem govoru, nestrpnosti in hujskaštvu mu pač, tako kot večini politične desnice, prihaja na misel le pravica tistih, ki ga širijo.

Povedano nadvse enostavno: pri njem nikoli niste in ne boste slišali konkretnih stavkov, uperjenih v konkretne dogodke, na primer »Obsojam (tak) sovražni govor«, »Dajmo storiti vse, da se takšno stanje konča«, »Podpiram vse iniciative, ki nanj opozarjajo«, »Na tem mestu apeliram na državljane, da prenehajo…« in podobno.

Pahorjevi apeli k strpnosti so abstraktni, neangažirani, ekvidistancirajoči, preblagi ter manipulativni na opisani način. Kadar svari, da moramo uporabiti spoštljiv in strpen jezik, pričakovano spet ne replicira na vprašanje obsodbe in še manj, zakaj je vedno znova tiho. Že res, da smo ob spremljanju njegovih dnevnih flirtajočih populizmov dokončno že dolgo nazaj izgubili sleherno pričakovanje, a vpričo tega je pomembno, da na dejstvo, kako ne opravlja svoje funkcije, vedno znova opozarjamo. Ni kančka dvoma, da predsednika pri topiki sovražnega govora najbolj skrbi le, da tistemu, ki ga izvaja, ne bi kratili pravice do svobode izražanja, kar je klasična konceptualna napaka političnih desničarjev: sovražni govor ni del te pravice, temveč njeno zanikanje. Če imam prav, ga Pahor nikoli in nikdar ne bo zmogel obsoditi.

Več:

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo

Danes je Bojan Požar objavil fotografijo bizarnega transparenta z včerajšnje stavke javnega sektorja – na fotografiji je dr. Simon Zupan s Filozofske fakultete v Mariboru, v rokah pa ima transparent, na katerega je pesnik zapisal rimo: »Zdaj prišel je čas, da Alenka reši nas«.

Pozareport stavka fake

Požarjev zapis o Bandellijevem tvitu

Pred nami je »fake« fotografija, šolski primerek fotomontaže. Kar je morda dobra novica za Alenko Bratušek, je slaba za resnico in njej zavezano novinarstvo.  Omenjeni je na svojem portalu povzel navdušeni tviter zapis župana občine Komen, Marka Bandellija, zvestega člana stranke omenjene političarke.

Njegov predvolilni zapis se v celoti glasi:

Predragi prijatelji. To morate delit naprej.

Napis, ki potrjuje zakaj smo se in se bomo  borili, vestno in pošteno za nas vse, za našo državo. Danes, v Lj.

Hvala.

(Stranka Alenke Bratušek bomo volili junija, zanesljivo)

@StrankaAB @ABratusek @pavlijj @RomanJakic @MasaKociper

Te dni spet poslušamo posmehljivi podton, usmerjen v stavkajoče, blanširan z običajnimi predsodki do parazitskega javnega sektorja. Vsaj v zgornjem primeru, kjer so videti kot nekaj politično motiviranega, se razblinijo v nič, ko ugotovimo, da je omenjena fotografija »fake news« zelo primitivne sorte.

Stavkajoči predavatelj ni imel nikakršne želje po promoviranju nekdanje predsednice vlade, temu načelu je kvečjemu sledil omenjeni župan brez moralnih zadržkov in fotografijo preprosto ponaredil.

Fotografija je ukradena s strani Žurnala24, avtor fotografije je Saša Despot, na transparentu pa dejansko piše »Ne jamram, stavkam«:

stavka original žurnal 1

Izvorna fotografija Žurnala24, fotografa Saše Despota

Original je dostopen na strani Žurnala24, tukaj in tukaj.

Sicer pa so v Stranki Alenke Bratušek na opozorilo glede neresničnosti fotografije svoj retvit izbrisali, zraven pa dodali komentar, ki dobro definira njihovo raven duhovitosti:

Malo v šali malo za res, “fake news” napis na plakatu je bil boljši od originala 🙂

V trenutku, ko to pišem, omenjeni župan še ni odstranil svojega remek dela. Pa bi ga moral, kot bi se moral opravičiti.

Očitno je prišel čas, ko bi se Alenkini politični privrženci radi reševali z grobimi manipulacijami. Dvomim, da bodo takšne lažne fotografije v pomoč njej, še manj bodo reševale nas.

 

 

Bandelli poslanec stavka fake

Še Bandellijeva originalna objava s fotomontažo

Dve politični zadregi Milana Brgleza: populizem in človekove pravice

V silvestrskem pogovoru za Dnevnik je predsednik Državnega zbora moral odgovarjati tudi na vprašanja o nenadni vrnitvi 2. januarja med dela proste praznike. Ukrep, ki ga je dr. Milan Brglez pred tem zagovarjal kot nepopulistično poravnavo stare krivice – leto nazaj jo je zagrešila njegova SMC – je tokrat razlagal nekoliko drugače:

Vrnitev prostega dne ste sprejeli na vrat na nos. Več kot očitno je, da je želela največja vladna stranka zaradi težav pri pogajanjih s sindikatom zdravnikov Fides in z drugimi sindikati javnega sektorja ter zaradi problemov z zdravstveno reformo… ljudem ponuditi nekaj, s čimer bi se jim vsaj nekoliko prikupila.

Na neki način ste opisali razpoloženje poslancev SMC pred mesecem dni. Tudi zaradi tega jim je bil predlog o 2. januarju kot dela prostem dnevu zelo všeč.

Torej je bil ta predlog podan zato, da…

… da popravimo katero od napak, ki jih je v svojih odnosih z drugimi naredila druga veja oblasti.

Katero napako vlade imate v mislih? Podpis sporazuma s sindikatom Fides?

Glede na tip vlade zaporedje dogovarjanja s sindikati ni bilo ustrezno. Zdaj se je vse uredilo, kar je čudovito. Tedaj pa ni kazalo tako.

Ko je poslancem zelo všeč

Očitno se opis vrnitve 2. januarja med praznike, kar se zdi Brglezu obenem »poprava napake« in hkrati legitimno, »nenapačno« dejanje še leto nazaj, ko je njegova stranka prazniku nasprotovala, odkrito interpretira na način, ko jo razumemo, vrnitev namreč, za volivcem všečno dejanje. Prvič sem lahko prebral, da predsednik parlamenta prikima novinarki Meti Roglič v opisu, da se je želela vlada »nekoliko prikupiti« državljankam in državljanom. Še več, predlog je bil »zelo všeč« poslancem SMC ravno iz navedenega razloga. Všečnost je s tem pogojena, politikom je všeč, da bodo všečni.

S tem je dokončno padel scenarij bežanja pred očitki o populističnem dejanju, ki se jih je Brglez doslej vehementno otepal: dejansko je zgoraj populizmu pritrdil. Ravnanje, v katerem ravnaš politično iz potrebe po všečnosti z upanjem, da ti bodo tvoje geste prinesle dvig popularnosti, ustreza njegovi običajni razširjeni neideološki definiciji.

»Prikupiti se« in »biti všečen« sta dimenziji političnega delovanja, v katerih se dnevno mojstri predsednik Borut Pahor. Tisti, za katerega Brglez neposrečeno afektirano pravi, da bi se letos sicer rad spopadel z njim v predsedniški tekmi, toda kaj, ko ima druge skrbe: »Se vam zdim šleva oziroma človek, ki beži pred izzivi? Prej obratno. Rad se spopadam z njimi.«

brglez-sleva-ce-ne-bo-kandidiral-za-predsednika-republike

Citirani intervju za Dnevnik: Brglez pravi, da ni šleva, ker ne bo kandidiral za predsednika republike

Zatajeni bonbončki populizma

Naj spomnim, glede populizma ob uvedbi praznika je podpredsednik SMC in SMC sredi decembra v parlamentu zagovarjal nekaj čisto drugega:

Kot je v imenu predlagateljev, poslancev SMC-ja, uvodoma poudaril Milan Brglez, je bila odločitev za to, da se 2. januar ponovno razglasi za dela prost dan, sprejeta, “da se ljudem vrne tisto, kar jim je bilo krivično odvzeto”. Kritike o populizmu in bombončkih za volivce je zavrnil z besedami: “Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu.”

Takoj prepoznamo, da je sicer ostal lojalen svojemu mimikretičnemu argumentu o popravi krivice, o vrnitvi krivično odvzetega: mimikriji zato, ker še danes v isti sapi zagovarja, da v takratnih političnih in gospodarskih razmerah menda ni bilo druge izbire. In če je ni bilo, krivice v pravem pomenu ni.

Demanti populizma zveni skrajno neprepričljivo vpričo manipulativnega opisa ravnanja, v skladu s katerim naj bi veljala trditev »Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu«. Ravno to ne drži: v njegovi definiciji pač ne obstaja element, ki bi opisal ravnanje v prid ljudem; kar ga ustvarja, je nasprotno ravno primarna koristnost v prid politiki ali stranki.

Logični kvadrati in manipuliranje

Če bi kombinirali oba navzoča elementa – »primarno koristnost v prid politiki« in »primarno koristnost v prid ljudem«, bi lahko dobili klasičen »logični kvadrat« možnosti: (a) dejanja, ki so enako v prid obojim, ljudem in politikom, (b) dejanja, ki so primarno v prid ljudem, a ne politikom, (c) dejanja, ki niso primarno v prid ljudem, ampak politikom, in (d) dejanja, ki niso v prid nikomur, ljudem in politikom. Če menimo, da so populistične geste nujno primarno v prid politikom, potem ostaneta le dve možnosti: (a) in (c).

Brglez bi torej še vedno lahko zagovarjal, da je vrnitev 2. januarja med praznike in dela proste dni nekaj, kar ustreza (a) in je enako v prid obojim, kajti (c) je kot možnost izločena, saj je po njegovem praznik nesporno primarno v prid ljudem. Je to tista elegantna rešitev, iz katere se lahko izvije pred pomisleki, da ravna nekonsistentno in sčasoma menjuje alibije?

Moj odgovor je znova: ta možnost ni dana, možnost (a) je prirejena. Apolitičnemu in neideološkemu populizmu (z njima merim na vse definicije, ki ne uvajajo diade »elita vs. ljudstvo«) tak element ni lasten: všečnost populizma enostavno izključuje element enake oziroma enakovrstne koristi za oboje: meniti, da je nek politični ukrep nekakšna win-win situacija, enako dober za ljudi kot zate kot politika, že po sebi zveni kot sumljivo varanje. Korist za politika je tukaj še vedno opisana kot korist v obliki ratingov, nič drugega ali več od tega.

Zato je edina avtentična pozicija populizma tista pod (c), Brglezovo stališče »Če delaš v korist ljudi, je težko govoriti o populizmu« pa je, kot pokazano, bolj lahkotno manipuliranje s koncepti: je način, kako »prikupiti se« in »biti všeč« opišeš kot istorodno korist, ki si jo prinesel ljudstvu. Točno po tej prirejeni definiciji vzajemne koristi, znotraj katere pozabiš omeniti, da je populistično ravnanje koristno zate le zaradi všečnosti, populist največkrat ravno deluje.

brglez-populizem

Iz citiranega članka na MMC: če delaš v podporo ljudi, nisi populist

Človekove pravice in akademski sram

Naslednji zanimiv Brglezov obrat zadeva njegovo nasprotovanje notranji ministrici in zastavek, ki ga pri tem ponuja. Slednji je intriganten in dokaj neobičajen, vezan na njegovo akademsko digniteto in dejstvo, da bi ga omejevanje človekovih pravic, ki ga prinašajo zakoni, pripravljeni v režiji njegove kolegice, delegitimiralo pri izvajanju predmetov, pri katerih pravzaprav na fakulteti predava o človekovih pravicah.

V Dnevnikovem članku je bistvo povzeto že v podnaslovu in prvem stavku:

Ko je želela notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar skozi parlamentarno proceduro spraviti zakon o mednarodni zaščiti, ki bi bil v nasprotju z mednarodnimi konvencijami in slovensko ustavo, se ji je predsednik državnega zbora Milan Brglez odločno postavil po robu. Če ne bi naredil vsega, da je bil zakon usklajen z mednarodnim pravom, ne bi več mogel predavati o evropskem varstvu človekovih pravic, pravi.

Leto dni kasneje je pred vladno obravnavo spet predlog, s katerim bi Slovenija zaprla meje pred begunci, tokrat s spremembo zakona o tujcih. Pred nami so skrajni ukrepi, kot pravi sama ministrica – v razen STA s strani medijev povsem cenzurirani izjavi Alternativne akademije preberemo, da je zadrega radikalizacije pripravljenih ukrepov protislovna še zlasti v luči nasprotnega stališča predsednika Boruta Pahorja, ki po drugi strani zagovarja odstranitev žične ograje na južni meji, češ da begunskega vala ni pričakovati. Kaj torej: potrebujemo še bolj skrajne ukrepe ali morda začnemo odstranjevati žico? V Dnevniku zapišejo:

Brglez napoveduje, da tudi tokrat ne bo mižal: če bo v parlament prišel zakon, ki ne bo skladen z ustavo in mednarodnim pravnim redom, bo storil vse, da bo tak postal. Če mu to ne bo uspelo, bo pritisnil tipko proti, še prej pa bo javno pojasnil svoj glas. Ko gre za človekove pravice, se ne smemo spraševati, ali je nekaj popularno ali ne, poudarja.

Pred nami torej stoji mož visokega moralnega profila: še dobro, da predava človekove pravice in je na takšni politični poziciji, kajti sicer bi vladajoča stranka, katere podpredsednik je, sprejemala zakone v nasprotju z njimi.

Pustimo ob strani pikantno vprašanje, kaj točno počne v takšni stranki, kjer se ima zgolj svojemu akademskemu interesu, skupaj z nami, zahvaliti za oponiranje nečloveškim zakonom, kje se, kot pravi, ne smemo spraševati o všečnosti, »popularnosti« – za razliko od vrnitve 2. januarja ljudstvu.

Še bolj bi bralce Dnevnika zanimala hipotetična dilema, ali bi morda za takšne zakone glasoval, če bi v življenju pred vstopom v politiko opravljal kakšno drugo delo. In ne samo to, Brglez ne želi ubežati vtisu, da je svoje politično delo vezal na akademsko. Celo sam navaja kot zgled takšnega moralnega imperativa svoja prihodnja predavanja, že omenjena v podnaslovu:

Vsekakor poskušam narediti vse, da bom lahko še naprej predaval o evropskem varstvu človekovih pravic. Naj ponazorim. Prvo predavanje v lanskem študijskem letu sem imel dan po tem, ko smo v državnem zboru sprejemali zakon o mednarodni zaščiti. Ker je bilo besedilo, ki smo ga sprejeli, skladno z ustavo in mednarodnim pravom, sem lahko še naprej predaval ta predmet. V nasprotnem primeru me ne bi bilo v predavalnico.

Naša in njegova sreča

Novinarka ga zatem izzove z moralnim zastavkom – ceno, ki jo je pripravljen plačati, ko tehta, ali naj nek zakon podpre ali ne. Na vztrajanje, ali bi se potemtakem po sprejemu besedila zakona njegove strankarske kolegice, notranje ministrice, v skladu s katerim begunci v Sloveniji praktično ne bi več mogli vlagati prošenj za azil, odrekel svojim predavanjem o evropskem varstvu človekovih pravic, je bil decidiran:

Če ne bi naredil vsega, da je bil sprejeti zakon o mednarodni zaščiti usklajen z mednarodnim pravom, tega predmeta ne bi več mogel predavati. Na vso srečo je bila takrat ta uskladitev uspešna.

Sreča ga je torej obdržala v akademskih vodah. A potem sledi razočaranje. Če je podpredsednik SMC v prvem zakonu še vztrajal pri odpovedi akademski karieri zaradi moralnega čuta, zaradi katerega mu politično delovanje postavlja nepremostljivo oviro pri univerzitetnem zagovoru človekovih pravic, je ob novinarkinem vrtanju klonil. O novem predlogu drugega zakona o tujcih se je zastavek v napovedi že čez nekaj vrstic drastično zmanjšal. Namesto »Če bo sprejet zakon X, ne bom več mogel v predavalnico«, je zastavek postal le še »Če bo glasoval za zakon X, ne bom več mogel v predalnico«:

V kratkem naj bi prišel v proceduro predlog zakona o tujcih, ki prav tako ni v skladu z ustavo in mednarodnim pravnim redom.

Če ne bo skladen z njima, bom storil vse, da bo tak postal. Če mi to ne bo uspelo, bom glasoval proti zakonu.

In če bo ta vendarle sprejet, ne boste šli v predavalnico?

V predavalnico ne bi smel iti, če bi glasoval za sporen zakon.

Dva etična zastavka: od ostrejšega k blažjemu

Brglez bi nam torej zdaj moral pojasniti svoje nihanje. Že res, da je tudi v primeru prvega zakona na dva različna načina opisal moralno konsekvenco zase: od ostrejše stave »Ker je bilo besedilo sprejetega zakona skladno z ustavo in mednarodnim pravom, bom še naprej predaval ta predmet« in z milejšo verzijo »Če ne bi naredil vsega, da je sprejeti zakon usklajen z mednarodnim pravom, tega predmeta ne bi več mogel predavati«, od katerih je slednja podobna tisti glede zakona o tujcih.

A če upoštevamo prvo, je razlika v stavi pač očitna: v novejši in bolj blagi se sklicuje le še na svoje osebno glasovanje in dokaj neotipljivi pogoj »Če ne bi storil vsega«. Presenetljivo pa Brglez pri tem pritrdi Rogličevi, ko ga sprašuje, ali res drži, da besedilo novega predloga zakona o tujcih prinaša najbolj radikalne protibegunske ukrepe, kakršnih ne pozna nobena druga država Evropske unije. Njegov odgovor je: »Osnutki, ki sem jih videl doslej, so zelo blizu tem navedbam.«

Odkritost, s katero streže, je tudi v tem primeru na bolj trhlih nogah. Če se je v primeru današnjega 2. januarja kot praznika izkazalo, da pojasnila, kako ne gre za populistično dejanje, niso prepričljiva, se tudi njegove akademske stave odvijajo bolj mimogrede. Po svoje so znamenje hude razdvojenosti podpredsednika stranke, po drugi pa stališče »Ne bo mogel predavati o človekovih pravicah, če bom glasoval za sporen zakon« prinašajo tako minimalno etično zavezo, da od začetne praktično ni ostalo popolnoma nič.

Večerova ekskluziva in županske igrice z mediji

Mariborski župan Andrej Fištravec vse bolj stopa po poti svojega predhodnika Franca Kanglerja. Kar zadeva odnos do medijev, med njima ni več nobene razlike. Oba sta zavihtela svoje bojne sekire in jih zarinila proti njim. Konkretno: oba sta napovedala vojno proti Večeru. Za Janševega varovanca se ni dobro končala – in tudi obeti, da se bo za aktualnega župana, niso dobri. Iz preprostega razloga: ker političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati.

Zgodba je preprosta: župan se je s svojimi piarovskimi pribočniki, ki jih mastno plačuje in celo najema v oddaljenem Londonu ali v krogih Spema, odločil selektivno vabiti novinarje na svojo tiskovno konferenco, posvečeno velikemu razkritju o prodaji Aerodroma Maribor tujemu »strateškemu lastniku« iz davčnih oaz. Izkazalo se je, da nekateri enostavno niso zaželeni.

Časnik Večer je dan pred to konferenco objavil obsežen članek o prodaji, v katerem je podvomil v njeno transparentnost: tudi zaradi vpletenosti podjetja, ki ga vodi prvi nadzornik Mestne občine Maribor, gospod Boris Bobek, pa zaradi nenavadne razlike med nakazano kupnino Delavski hranilnici v višini sedem milijonov evrov in dejansko kupnino, ki jo je plačal investitor in je tri milijone višja. Ugibanja, kam je izginilo tri milijone menda deponiranih evrov, so na tiskovni konferenci vsi razlagali po svoje: ali pa celo niso imeli odgovora.

Avtokracija mestnega vrha

Odgovorna urednica Večera je dan po tiskovki, 22. decembra, v Večeru napisala ogorčen komentar, v katerem je Fištravčevo dejanje primerjala z ravnanji poljskih in madžarskih oblasti. V prispevku z naslovom »Mediji, kot jih hoče Fištravec«, je Katja Šeruga spomnila na nedopustno in arogantno ravnanje nekoga, ki je celo doktor sociologije in celo vstajniški politik:

V žaru boja, kako bo obračunal z Večerom, ki je naplavil avtokratske, nedemokratične in arogantne reakcije mestnega vrha, ki bi jih obsodil vsak doktor sociologije in vstajniški politik, je pozabil, da je na volitvah izvoljeni politik, ki odgovarja javnosti.

seruga-mediji-fistravec

Odgovorna urednica Večera v svojem članku o tem, kako je doktor sociologije postavil Slovenijo tja, ker nikoli ni bila: v vzhodno Evropo

Čeprav je mestni piar sprva skušal zadrego prevaliti na sklicevanje na »tehnično napako«, je hitro postalo jasno, da gre za elementarno laganje. Odgovorno urednico je malce kasneje isti dan poklical kar sam Fištravec in ji dal naravnost vedeti, da je bila selekcija medijev izrazito premišljeno dejanje. Dejal ji je, citiram:

»Sklepali smo, da imate že tako več kot dovolj informacij o tem poslu«.

Svoj prvovrstni cinizem je nato nadgradil s pričakovanjem, da se pogovarjata »off the record«, nato je pogovor prekinil, ko mu je postalo jasno, da te vljudnosti v danem kontekstu ne more biti deležen.

Selektivno vabilo novinarjev je obsodilo tudi Društvo novinarjev Slovenije. Čeprav jim je bil podatek znan, so v njem pozabili omeniti, da novinarji Večera niso ostali edini brez vabila na občinsko tiskovko: to se je zgodilo še najmanj novinarju Dnevnika.

Županovi mojstri sprenevedanja

Po Večerovem komentarju in obsodbi DNS so na mariborski občini verjetno dolgo tehtali, kako se izvleči iz primeža obtožb, da ne razumejo osnovnih principov delovanja in vloge medijev. Njihova manipulativnost se je spomnila naslednjega manevra – pozicijo so nadgradili z dodano zgodbo, češ Večer je pred tem zlorabil njihovo zaupanje, vnaprejšnji dogovor o ekskluzivnem poročanju, ki ga bodo deležni. Mimogrede so ošvrknili še DNS, ki ga sicer vodi Večerova novinarka, ker da jih društvo ni povprašalo za mnenje. Takole je o reakciji županstva poročala STA (via Delo):

Na mariborski občini so po drugi strani pojasnili, da je časnik Večer pri zgodbi prodaje Aerodroma Maribor zlorabil zaupanje. “Kljub dogovoru, da bodo imeli na tej zgodbi ekskluzivo, ki pa ne more biti v škodo drugih medijev, so objavo naredili dan pred dejansko izvedbo transakcije oz. nakupom. To je bilo po naši oceni nekorektno in v nasprotju z interesom obveščanja javnosti, saj so s tem ostale medije potisnili v neugoden položaj in to situacijo smo včeraj s podajo informacij drugim medijem uravnotežili,” so povedali za STA.

Poudarili so, da bo Mestna občina Maribor skladno z zakonodajo vedno posredovala vse informacije medijem in Večer pri tem ni izjema. “Žalosti nas dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) pri nas sploh ni preverilo, kaj se je dejansko zgodilo,” so še dodali na občini.

Kot medijski uravnoteževalec

Reakcija Fištravčevega elitnega kluba stavi na predzgodovino njihovih selektivnih vabil novinarjem: sklicuje se na specialen dogovor z Večerom. Ne samo, da je s tem mariborski župan menjal svoj alibi (od nekredibilnega cinizma »Mislili smo, da o tem itak že vse veste« je prešel na argument iz kaznovanja »Niste se držali dogovora z nami, zato smo vas kaznovali«), tak scenarij že po sebi razgalja miselne horizonte, s katerimi dojemajo delovanje medijev: z novinarji se zdilaš, z njimi se dogovoriš za ekskluzive, s tem pa izigraš vse druge medije.

Še več, na koncu poskuša Fištravčev klub celo moralizirati z vidika postavljanja v kožo nekoga, ki skrbi za uravnoteženo poročanje vseh medijev: ker je Večer domnevno povzročil škodo drugim, se je župan kot medijski arbiter namenil s selektivnim podajanjem informacij za izbrane novinarje »uravnotežiti« nastalo škodo.

Česa tako perverznega se nikoli ni domislil niti Branko Grims, dvakrat na referendumu nagrajeni avtor političnega Zakona o RTV, sicer mojster argumentiranja v potrebi uravnoteževanja domačih medijev!

In kakor da ta manipulativna pojasnitev ne bi bila že po sebi samospodbijajoča: če se z mediji res dilaš za ekskluzivo, potem pač ne moreš stokati, da so preostali mediji neko informacijo prejeli ali objavili kasneje in so s tem oškodovani, saj to možnost dajanje ekskluzive pač že po definiciji vnaprej izloči.

Nova manipulacija in demanti Večera

Fištravčevo prepoznavno zlorabljanje, običajno znamenje slabega piara in nizkih moralnih načel, ima še eno težavo: ne zmore pojasniti, zakaj na tiskovko niso vabili drugih novinarjev, recimo novinarjev Dnevnika. Kajti malo verjetno je, da so bili tudi z njimi dogovorjeni za ekskluzivo: ta bi izključevala tisto z Večerom. Ko manipuliraš, moraš imeti res dobro razvit čut za koherenco v pojasnitvah in argumentih. A včasih so luknje prevelike in jih ni mogoče napolniti.

V današnjem Večeru pa je pod naslovom »Odziv uredništva: Po izključitvi še manipulacije« odgovorna urednica vnovič pojasnila, kako je župan manipuliral. Zanikala je, da bi z njim imeli kakršen koli dogovor o ekskluzivi, da pa je bil njihov novinar deležen naslednje ponudbe o prvi intervjuju z novim lastnikom Aerodroma:

A dejstva so naslednja: nobenega dogovora ni bilo, še najmanj pa takšnega kot ga skuša prikazati občina. Prodajo Aerodroma spremljamo že mesece. Sredi novembra je naš novinar župana vprašal, kaj se s prodajo dogaja. Župan mu je dejal, da posel še ni zaključen, ko bo, pa bo Večer lahko prvi objavil intervju z novim lastnikom Aerodroma. In to je ta, kot ji rečejo na občini, ekskluziva.

Trgovanje z ekskluzivo

V nadaljevanju Šerugova pravilno opozarja na premestitev, s katero je župan varal: nikoli ni bilo dogovora o poročanju, kdaj in kako bo letališče prodano, niti o kupnini ali čemer koli, povezanem s poslom. Pred objavo prispevka sta župan in njegov svetovalec tudi bila izzvana, da prodajo komentirata: za objavo prispevka sta torej vedela še pred objavo domnevne ekskluzive. Trgovski pristop k medijem se ni izšel.

Še bolj se zaplete, ko poskušamo ponudbo o intervjuju z novim lastnikom in ne celoten zapis o prodaji letališča razumeti kot nekaj, kar ima tak status. Prvič, iz povedanega ne izhaja, da bi tak dogovor res bil sklenjen: župan je takšno »ponudbo« lahko novinarju le navrgel. Če je imel ob tem, pričakovanja, da bo Večer pisal po njegovem diktatu in na način, kot je njemu ljub, se je vsaj v tem primeru uštel. In znova pokazal, kako zgrešeno in politikantsko dojema delovanje medijev.

aerodrom-prodan-trije-milijoni-vecer

Članek, ki je očitno vznemiril župana in ga spodbudil k selekciji pri vabilih novinarjem

Še hujše posledica tega podatka je naslednja: na četrtkovi tiskovki je Fištravec ponavljal, da mestna občina s to prodajo nima nič, da gre za zasebni sektor, da njegov nadzornik ni v konfliktu interesa, čeprav je Bobek hkrati prvi nadzornik obenem direktor podjetja Rim projekt, ki je kot posrednik prodajalo Aerodrom – zakaj ga ni neposredno prodala Delavska hranilnica, je tudi intrigantno vprašanje.

Tudi če ne bi bilo bizarno po sebi, da se nek župan dogovarja za ekskluzive, je z vsebino tega dogovora spet stopil na mino: ne moreš hkrati trditi, da občina s prodajo letališča nima nič, se pretvarjati, da ne poznaš nobenih podatkov, obenem pa novinarjem ponujati bonbončkov v obliki »zrihtanega« intervjuja z novim lastnikom.

Fištravec kot Kangler

Najbolj trpka izmed vseh izkušenj, še zlasti vstajniška, pa je naslednja: novi župan že nekaj časa postaja na las podoben prejšnjemu, nič-več-vstajniški torej tistemu, ki so ga vstaje odnesle. Namesto kangleristov smo dobili novokangleriste, ki jih je na Kanglerju evidentno motilo predvsem to, da niso sami pri koritu.

Aprila 2012 sem pisal o tem, kako je Kangler odpovedal Večeru naročnino; žal ne vem, kako je s tem stanjem danes pod vladavino Fištravčevih novokangleristov. V 7D je takrat svoje dejanje tudi obširno pojasnil v nekem pismu bralcev:

Zaradi večkratnega neobjektivnega in enostranskega poročanja časnika Večer, sem se odločil, da prekinemo naročnino, o čemer sem tudi osebno obvestil odgovornega urednika. Vaše “šale” o tem, da z odpovedjo naročnine sistematično spodkopavam eno redkih še vedno kar uspešnih gospodarskih organizacij v Mariboru, pa ocenjujem kot zatiskanje oči. Zaradi upadanja strokovnosti in objektivnosti nekaterih novinarjev Večera bi se namreč moralo zamisliti vodstvo organizacije, saj številne odpovedi naročnine Večera, po mojih informacijah, niso samo posledica kriznih časov, temveč upada kakovosti.

V nekem drugem prispevku v maju 2012 sem naštel, katere novinarje Večera tedanji župan najbolj sanja in katere tipe manipulacij še zlasti uporablja:

Demagoške zmote in manipulacije, ki jih Kangler dokaj nespretno, vendar izčrpno uporablja, lahko najdemo v praktično vsakem njegovem agresivnem odgovoru. Kratek seznam najbolj pogostih, zelo značilnih zanj, bi lahko bil tak: sklicevanje na politično zaroto (npr. vlade, mestne opozicije, revizorke, novinarjev, etc., zarota je vedno ena), argument iz avtoritete (prijateljstvo z dalajlamo, etc.), sklicevanje na ingerenco drugega (mestnega sveta, nadzornikov, direktorjev javnih podjetij, etc.), ad populum v luči sklicevanja na dobre namene (rešujemo mariborske probleme in eksistence, npr. zaposlednih v RTS), menjava teme in red herring. Med bolj frapantnimi prijemi in tistimi, ki sprožajo govorice o obiskih na psihiatriji (ki jih Kangler v intervjuju kar sam afirmira) je dokazovanje obstoja temnih sil, celo na sodišču. Kot sem pokazal že drugje, namreč župan verjetno dobesedno verjame v njihov obstoj, ki ga bo zdaj celo dokazal:

Ovadbe so na mizi. Vi pravite…

… da sem nedolžen. V vseh primerih.

Da so torej v ozadju temne sile.

To bom dokazal na sodišču. V kratkem.

Danes Kangler na svojem tviter računu prešteva pozive na sodišče in jih zlaga v svojo novo konspiratološko tortico, namesto da bi vse »dokazal na sodišču«, kot je obljubil, Fištravec pa z naglimi koraki, vsaj v odnosu do medijev, stopica po njegovi poti.

P.S. In ker se nobene ugrabitve, tudi vstajniške ne in še manj novokangleristične, ne morejo končati s srečnim koncem, bi bilo res fletno, ako bi pri Večeru kdaj izdali kakšno jubilejno posebno edicijo, the-best-manipulations-of-Andrej-Fištravec, in mu jo podarili ob kaki lepi praznični priložnosti. Saj ne da bi menil, da bi to župana prebudilo iz njegovega božanskega hipnotičnega stanja uspavanosti nad velepomembnostjo vloge, ki mu je padla v naročje, ostalo bo dragoceni dokument za zanamce in čudovito darilo, ki ga bo mogoče gospodu po izteku mandata stisniti v roko sredi Gosposke in s tem opraviti svoj dolžni prispevek v boju proti demenci.

Več:

Kangler odpove naročnino

Kanglerjeva debela koža in gnezda sovražnikov

kangler-obvestila-sodisce-tvit

Franca Kanglerja tožba nad zasutostjo z vabili na sodišče

Manipulacija po mariborsko: o pravem in nepravih plebiscitih

Ali bomo preživeli manipulativnost mariborske občine, močno zarezano v njeno vodenje in že skorajda nepogrešljive sestavino oblasti mariborskega župana, doktorja sociologije? Kje se ta lahko ustavi, kako dolgo bo še ostala nekaznovana?

Drugače kot z manipulacijo res ni mogoče pojasniti naslednje samohvale po izvedbi spornega glasovanja med občankami in občani, ko je Andrej Fištravec pohitel razložiti, da je sebi v prid prejel 87 odstotno podporo:

Ti projekti so prejeli 87 odstotno podporo kar je skoraj primerljivo z rezultatom plebiscita iz leta 1990. Prepričan je, da bodo mestni svetniki, kot voljeni predstavniki, tako jasno izraženo voljo Mariborčank in Mariborčanov upoštevali pri svojem odločanju. Dodal je še, da upa, da se bodo občani drugič odzvali v še večjem številu na takšno povpraševanje njihovega mnenja in s tem utišali vse kritike tistih, ki so mnenja, da jih tekom mandata ni potrebno o ničemer povprašati in da je edina njihova vloga vsaka štiri leta na volitvah, ko izberejo župana in mestni svet.

glasovnice-maribor-si

Vest, objavljena na uradni občinski strani maribor.si

Še pred iztekom glasovanja in že kar na začetku kampanje sem jasno pokazal, na kakšen način župan premeteno manipulira s svojimi občankami in občani in s tem nesebično razgalja, zakaj mu gre pri oblasti: namreč po makiavelijevsko za oblast samo z vsemi dovoljeni propagandnimi veščinami. V navodilih, ki so integralni del glasovnic, je kar naravnost sugeriral, katerega od dveh predlogov morajo občani obkrožiti.

In kakor da mu ni dovolj, da je že z namenom glasovanja in še bolj z njegovo manipulativno vsebino brez sramu razgalil, kako daleč je pripravljen zakorakati pri zlorabah demokratičnih orodij, svojo karikaturnost je pripravljen še nadgraditi ob izteku glasovanja, ob kleni asistenci brezzobo lenih medijev. Ni mu dovolj manipulirati skozi dejanje, takšno gesto je razširil še v interpretacijo rezultatov, s tem pa pokazal na tisto drugo veliko področje nezaslišanega ravnanja politikov, ki jih običajno preganjamo predvsem zaradi njihovih koruptivnih ravnanj. Ko gre za vstajniške uzurpatorje, se teža zlorab na polju demokratičnih principov še poglobi.

Kaj je torej v nadaljevanju svoje manipulativnosti uspel narediti?

Plebiscit po mariborsko

Prvič, župan Fištravec je pozabil povedati, da je glasovalo le nekaj več kot 4 odstotka Mariborčank in Mariborčanov. Da bi to dejstvo prikril, tako domnevam, je velik uspeh predlogu A, torej tistih svojih 87 odstotkov, retorično zmanipuliral še v analogijo s plebiscitom iz leta 1990.

Dejstvo je, da so 4 odstotki velika nezaupnica njegovi spolitizirani gesti: kako zlorabiti mnenje ljudi, ki si ga poprej ustrezno zavedel za svoje ozke potrebe. Kajti tako nizka udeležba v pošiljanju glasovnic lahko pomeni, da ti ljudje ne zaupajo, da so morda spregledali tvojo nakano. Če od razposlanih 49.650 glasovnic, ki so dosegla gospodinjska in kjer jih je lahko izpolnil ne samo en član v njem, ampak tudi vsi ostali, na koncu prejmeš 2.339 glasovnic, od tega 2.264 veljavnih, nato pa vzameš 1.964 med njimi in se hvališ, da je to plebliscitarnih 87 odstotkov za vnaprej določen pravilen predlog A, res ne moreš imeti iskrenih namenov. Sploh ne, če si z nizom sugestij v spremnem besedilu h glasovnicam jasno povedal, da morajo ljudje izbrati predlog A.

sagaj-vecer-glasovnice

Sobotni članek v Večeru

Ne le, da je župan z epitetom »plebiscitaren« opremil neprimerljiv dogodek, kjer volja ljudstva nikakor ni zavezujoča (da bi bila, je še ena manipulativna ideja), ampak je tak pridevnik že po definiciji rezerviran za oboje: zavezujoč politični glas in množično podporo političnemu dejanju, npr. prehoda v samostojno državo.

Na plebiscitu leta 1990 je volilo 88,5 odstotkov vseh volivcev, od tega se je 95 odstotkov odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Fištravčevo sklicevanje na plebiscit je skratka ultimativno zavajajoče na več nivojih: v primerjavi dogodkov, v obsegu in teži glasovanja, sploh pa v udeležbi. Nerazumljiv je molk opozicije, ki ne zna ali noče opozoriti, kolikšno nezaupnico je župan s svojo akcijo doživel.

Drugič, župan niti malo ne skriva svojih politikantskih ravnanj, že v prvem stavku odkrito pove, zakaj je pri tej zlorabi šlo: »Prepričan je, da bodo mestni svetniki, kot voljeni predstavniki, tako jasno izraženo voljo Mariborčank in Mariborčanov upoštevali pri svojem odločanju.« Seveda, pritiskati na mariborske svetnike, da počnejo točno tisto, kar si si sam zamislil s svojo ozko četico in posledično šel v propagandistično dejanje. Od »vstajniškega« župana, ki je že v prvega pol leta 2013 zapravil ves svoj kredit in osebno verodostojnost, so očitno ostale le še politične igrice, kjer se ideje neposredne demokracije na veliko zlorabljajo. Da svoje agende ne skriva, kaže na arogantno prepričanost vase.

Tretjič, Fištravec se skrije pod plahto prijaznega demokratičnega odpiranja vodstva občine proti državljanom, z glasovanjem želi utišati »vse kritike tistih, ki so mnenja, da jih tekom mandata ni potrebno o ničemer povprašati«. Lep primer poceni argumentacijskega strašila: seveda ne gre za to, da bi kdo menil, da se meščank in meščanov ničesar ne sprašuje, ampak za to, kako se to počne. In ja, za primer, ki ga navaja Fištravec, je on eden najslabših zgledov: od vseh ponujenih vstajniških idej, npr. vstajniškega sosveta, ki bi šli v podporo idejam neposredne participacije občank in občanov, ni po njegovi želji ostalo praktično nič.

Predlog za novo glasovanje: podpirate župana?

Če je župan mesta Maribor res tako prepričan, da bo presekal s poprejšnjo samozadostnostjo občinskih oligarhij, ki so po njegovem menile, da je »edina njihova vloga vsaka štiri leta na volitvah, ko izberejo župana in mestni svet«, naj se bolj jasno zavzame za vstajniško idejo o predčasnem odpoklicu župana, hkrati pa čim hitreje izvede glasovanje med svojimi občani, ali ga na čelu mesta še sploh podpirajo. Videli smo, da to po njegovem stane le pičlih 3500 evrov: če bodo na glasovnice uspeli brez trikov in manipulacij napisati predlog A (»Podpiram župana Fištravca, da nadaljuje z mandatom«) in predlog B (»Ne podpiram župana Fištravca, zato naj ne nadaljuje z mandatom«), bo s tem izkazal privrženost svojim načelom.

Z uresničitvijo tega predloga bi župan lahko poskrbel za kakšno božično-novoletno darilo: če bi malce pohitel. Ker resnično se lahko globoko strinjamo z njegovo zgoraj artikulirano kritiko, da svojih volivcev ni odveč povprašati za mnenje med mandatom in še manj potrpeti, da bi bila njihova naloga na vrsti šele vsaka štiri leta. Čakamo.

In kako so se odrezali mediji?

Gledano v celoti so domači mediji pozabili komentirati Fištravčevo manipulacijo. Novinar Večera Mitja Sagaj je še v petek pozabil omeniti, kakšen odstotek glasovnic je bil dejansko oddan, vendar je v zapisu naslednjega dne to napako popravil. A vrednotnega podatka o manipulaciji nam niti regionalni medij ni privoščil.

Podobno se je zgodilo na medijskem nacionalnem servisu STA: svojim bralcem in vsem drugim domačim (in tujim) medijem, ki jih povzemajo, so podatek o katastrofalni udeležbi in razmerju med prejetimi in natisnjenimi glasovnicami zamolčali. Udarni naslov, s katerim so postregli, namreč »Mariborčani podprli projekte, ki jih predlaga župan« je zanesljivo prinesel nasmešek na usta župana in njegove četice, ki ga obvladuje. Dosegli so svoj cilj: manipulacija je uspela. Pri drugih nacionalnih medijih prav tako ni bilo zaslediti tega ali sploh kakega podatka.

fistravec-sta-glasovanje

Izsek iz novice STA

Enkrat več se je pokazalo, kako novinarski neprofesionalizem generira politično manipuliranje: se pravi čista medijska nekritičnost, ne le odsotnost laježa psov čuvajev, ampak že kar anemična servilnost reproduciranja piarovskih sporočil politikov. Ob takih medijih se politikom res ni bati.

Več:

Za en glažek mariborske demokracije

Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

 

Za en glažek mariborske demokracije

Očitno gre zelo zares, če se mariborskemu županu Andreju Fištravcu obeta takšen kvazi-referendumski debakel.

Morda lahko razumemo: njegovih uspehov in uresničenih napovedi ni od nikoder, politični brodolom je treba nadomestiti s piarovskimi triki in retorično navlako, vse to pa nadgraditi s prilizovanjem občanom. Zadnja pogruntavščina je očitna velika bitka za porabo 17 milijonov dokaj nepričakovanega denarja, ki se bo stekel v mesto iz evropskih skladov: nekomu se je zazdelo, da bo ravno urbane projekte iz tega naslova treba predstaviti kot velik uspeh njegovega mandata, ker drugih pač ni. No, in po EPK debaklu se nam obeta nov, vsaj tako se je začelo.

Tu je mestna opozicija, ki se z načrtom porabe omenjenih sredstev ne strinja. Zato bodo, ne bodi len, Fištravčevi izvedli tako rekoč majhen referendum po pošti, da bi z argumentom »volje ljudstva« dosegli svoje. Mariborčankam in Mariborčanom ponujajo priložnost na glasovnicah:

mom-pismo-v-kaslcu

Glasovnica za Mariborčane: vir Marija Hobotnica na FB

Kaj točno piše na lističih, ki so jih že začeli razpošiljati po pošti? Prvič, postavljajo jih pred dve možnosti, A in B. Nikakor ni jasno, kako so do njih prišli, razen seveda neskrite in večkrat izražene namere, da je za njih izbira, ki so ji nadeli mesto A, edina možna in pravilna. Vrhunska manipulacija, ki so jo nato izpeljali, izgleda takole: vsebinsko, slogovno in oblikovno prepričati čim več občanov, da bodo glasovali za A in ne za B, nato pa se v političnih igricah sklicevati na glas ljudstva. Kako so to storili?

Prostorska sugestija

Pravilen odgovor A so umestili na ustreznejšo in priročnejšo levo stran seznama. Ker stavijo, da bodo občani sledil načelu »več je več«, so urbane projekte našteli po vrsti – vseh petnajst. Da bi proizvedli še močnejši učinek, so mu dodali še šestnajstega: njihovo rešitev za mestno knjižnico. Na drugi strani B jih je zgolj šest. Jasno, da si luzer, če izbereš raje 6 kot 16 in spregledaš, kaj ti sugerirajo.

Oblikovna sugestija

Tudi oblikovanje vam dopoveduje, da morate izbrati A – ker točno pod tem odgovorom je zapisano geslo »Maribor ima priložnost«. Ker B je nima. In ne samo to, seznam B je evidentno napolnjen z belino praznine – tam, kjer bi morali biti preostali projekti. Kaj torej raje izbrati? Seveda, priložnost in polnino A.

Retorična sugestija

Ker na Štajerskem velja načelo »zihr je zihr«, ni šlo brez neposredne retorične sugestije. V spremnem dopisu je Fištravec neposredno zapihal na dušo, kako je treba glasovati, če si za prihodnost mesta:

»Z vsemi petnajstimi projekti bo najlepše mesto v Sloveniji ponovno zasijalo v takšni luči, kot si najbolj zasluži.«

No, občanka in občan s takim navodilom na lističu zdaj točno vesta, katera stran od obeh je pravilna: seveda je to A, ker ima naštetih 15 projektov. Ter nato še enega zraven kot čisti bonus, kot Mercatorjeve pike. In ne le to, sugestivnost ni vpisana zgolj v namig o pravilni izbiri, ampak je tudi vrednotno obarvana: če nisi za A, nisi za Maribor kot najlepše mesto v Sloveniji.

glasovnica-fistravec-najlepse-mesto

Ko je za vsak slučaj treba povedati, katera izbira med A in B je pravilna

Res dvakrat mizerno, da je celo ta Jankovićeva sladkobna floskula o mestu Ljubljani tukaj neinventivno ukradena. Župan Maribor si je privoščil še eno manipulacijo z ljudstvom, politično zlorabo za svoje potrebe. Pričakujemo, da bodo novinarji raziskali, za čigav denar in za koliko. Če je akcija plačana iz kakšnega osebnega računa koga, tudi če je ta čisto po naključju potem postal podžupan, bo to še mogoče razumeti. Sicer ne.

Če odštejemo vsebinske manipulacije, kot je enostranska samovoljna ideja o selitvi mariborske knjižnice v prostore SDK, o kateri so tam zaposlene in njihovo vodstvo celo pozabiti informirati, kaj šele doseči soglasje, bo tak »referendum« evidentno potraten, saj je povsem nezavezujoč: na glasovnici ni nobenega pojasnila, kakšno težo bo imel oddani glas v procedurah na mestnem svetu ali kje drugje. In ravno to zamolčanje je simptom: evidentno bo potemtakem zlorabljen za politično nabijanje županove ozke ekipe specialcev. Kajti na samem lističu povedo le, da bodo z rezultatom »seznanili mestne svetnike MO Maribor«.

Obeta se nam huda zloraba demokracije – najhujše so tiste, ki si nadenejo krinko neposrednega odločanja. Prosto po Churchillu se je nekdo odločil, da verjame zgolj tistim glasovnicam, ki jih je sam zmanipuliral. Kaj ostane velikim? Morda tudi ali zgolj sarkazem in ironija – tako nas Marija Hobotnica na Facebooku za pravilen odgovor vabi na glažek kuhanega vina.

5xa-glazek-kuhancka

Marija Hobotnica na FB in njena interpretacija mariborskega referenduma

Potencialni terorist Valenčič

Janez Janša je glede na včerajšnjo takoimenovanizacijo novinarskega dela Erika Valenčiča s fotonamigi na njegovo domnevno simpatijo do islamističnega fundamentalizma storil še korak dlje: svetovno javnost kar v angleščini tako rekoč v obliki tiralice in v vednost zanimivim naslovnikom opozarja, da je slovenski novinar potencialni terorist, ki ga je treba preganjati:

Janša tvit Valenčič potencialni terorist

Povedano drugače: z osnovnimi manipulativnimi triki svoje Demokracije ni bil zadovoljen, zanj so preblagi, kot urednik bi ne kuhal tovrstnih kamiličnih čajev.

Iz česa se torej sestoji njegov diskreditacijski red herring? Iz močne želje prekriti pravo razpravo o neupravičenosti pregona novinarja, ki je razgaljal povezave njegove, Janševe stranke z neonacisti. Zmanipulirati javno razpravo o novinarski avtonomiji in sezonskem lovu na novinarske čarovnice s stigmatiziranjem Valenčiča na podlagi nekih fotografij. Ker so pač nevarno obremenilni za stranko kot verjetnega sprožilca pregona zoper novinarja: in ko se bliža nevarnost, Janša vedno ponuja red herring, vedno speljuje sled drugam. Na fotografijah Valenčič iz razlogov, ki jih ne poznamo in za razpravo niso niti bistveni, pozira kot simpatizer islamizma. Povedano drugače: tudi če bi res držalo, da je Valenčič kakšen nevaren islamski skrajnež ali vsaj simpatizer, to ne bi bilo relevantno za razpravo o tožilskem pregonu proti njemu in razlogih zanj.

Tako imenovani novinar Valenčič je zdaj postal prav nič tako imenovani džihadist. Diskreditacijski preskok v kvaliteti in vsebini bi lahko bil vsaj približno nekaj, glede česar bi se zganila novinarska skupnost in ga vzela v bran. Morala bi ga že pri prvem, pa kaj, ko živimo v Sloveniji. Kjer so nivoji sovraštva in sovražnega govora politikov samoumevni, anticipirani, všteti, kot sem na tej strani že večkrat nakazal. Takšni, da gredo neopaženo mimo, kaj šele sankcionirano.

In če so nivoji sovraštva tolikšni, da ob njih zamahnemo z roko, glede manipulacijskih nivojev in njihovega prepoznavanja ne moremo gojiti prav nobenega upanja, da bi se z njimi kdo ukvarjal in nanje opozarjal. In potem se enkrat na dve leti kakšen dan terapevtsko čudimo, od kod toliko sovraštva, toliko delitev in toliko iracionalnosti.

Rezultat je zato predvidljiv: preganjani novinarji so s strani vodilnih politikov brez težav razglaševani za potencialne teroriste. Novinarji, encore un effort.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/26/tako-imenovani-novinarji-in-njih-pregoni/

Pesniški surplus:

Jana Valenčič

POTENCIALNI TERORIST VALENČIČ,
sonet

»Pazíte vsi se islamskega sina,«
z lažjo J.J. novinarja ovaja,
dokaz, da terorist je, zanj obstaja:
bradat je pač, kar v Kuri ni vrlina.

»Zgrabíte ga, najbolje z grobo silo,
nevaren tip je vsemu svetu, Kuri,
naprej po neformalni proceduri …
(če naše sodstvo bi primer sfalilo)!

Ime spominja res na Valentina,
pod njim pa najdete – mudžahedina!
Ni logično, da tu svobodno biva,

da vtika nos tja, kjer se ga ne tiče,
in hkrati naše biznise razkriva …
Znebit’ se treba je nevarne priče!«