Metamanipulacija in angleščina za novinarje

Za slovenske medije je že običajno, da ubogljivo pokleknejo pred političnimi pritiski, to je v njihovi naravi. Da pokleknejo pred političnimi očitki, da njihovi novinarji ne znajo angleško, pa je že vrhunska sramota in nepričakovano ponižanje. Prav to se je vsem na očeh in pred širno slovensko javnosti tudi zgodilo: ječali so, se skrivali, klečali pred očitkom, da niso dobro prevedli fraze »reasonable doubt«, kakor se je glasil očitek v primeru novic o oprostitvi obtoženih v zadevi Patria, ki se je odvila na Finskem. Govorim o novi manipulaciji Janeza Janše in vseh njegovih civilnodružbenih satelitov in medijev, začenši z Zborom za republiko. Pokazal bom, da so mediji pohiteli z opravičevanjem, ki je bilo odveč in se s tem predali pod pritiski: morda res ne znajo angleško in preverjati kontekstov do mere, da bi se lahko proti očitkom tudi borili, ampak v čisto drugi smeri.

Tomšičev kiks

Najbolj jedrnato je v svoji kolumni bistvo povedal dr. Matevž Tomšič danes na desničarsko obarvanem portalu Planet SIOL:

Po poročanju finskih medijev je namreč sodišče ob tej priložnosti povedalo, da “ostaja razumen dvom o tem, da so obtoženi dejanje storili”. (“However it said that a reasonable doubt remained that they were guilty of the alleged acts.”) Sintagmo “reasonable doubt” so torej prevedli kot “resen sum”, s čimer so popolnoma spreobrnili pomen povedanega. Gre za dvom o krivdi, ne pa za sum te.

Tomšič v zapisu na veliko kara domače medije, ker sodelujejo v gonji proti Janši do te mere, da sprva narobe prevajajo v njegovo škodo, nato pa niti ne objavljajo popravkov za sabo. Govori o medijskih manipulacijah in celo sredstvih množičnega dezinformiranja. Zgornje besede interpretira na način, kot da finsko sodišče razumno dvomi, da so obtoženi krivi. In ker izreka dvom, da so krivi, jih je tudi oprostilo.

Pokazal bom, da je Tomšič zajahal pogostega konja očitka o manipulacijah drugih, ki je sam po sebi manipulacija. Govori skratka s perspektive, s katere ustvarja metamanipulacijo – diskreditacijo o manipulaciji drugih, ki je sama manipulativna. Bomo »reasonable doubt« prevedli in razumeli kot »sum« ali kot »dvom«?

SIOL Tomšič prevod doubt

Sum ali dvom, to je zdaj vprašanje

Sprva razčistimo, v čem je razlika med izrazoma. Po moje je očitna, a beseda »doubt« lahko v slovenščini pokrije oba – nenazadnje sta oba prevedka tudi navedena v slovarjih. Primerjajmo dva stavka:

Dvomim, da me partner vara.

in

Sumim, da me partner vara.

V prvem primeru dvom ne govori o mojem prepričanju, da me partner vara, temveč o nasprotnem: da me ne. Dvom je tu nasprotje suma, je izraz precejšnje gotovosti o tem, da me ne vara.

V drugem primeru naš sum o varanju partnerja pomeni izraz našega prepričanja, da obstaja velika gotovost, da me res vara. Kje se potem zaplete? Seveda v primeru samostalniške rabe, ko primerjamo samostalnik »sum« in »dvom«: težko jezikovno smiselno rečem »Imam dvom, da me partner vara«, ker tak stavek v slovenščini ni smiseln. Dvom je tukaj namreč izraz suma. Če želimo ohraniti pomen stavka »Dvomim, da me partner vara« in uporabiti samostalnik »dvom«, lahko to storilo le z uporabo nikalnice: »Ni dvoma, da me partner ne vara« – kjer se vrine ekspletivni ne. Drugače to ne gre.

V slovenščini, skratka, nesporno obstaja ostra zareza med pomenoma »dvoma« in »suma«. Toda prevajalec iz angleščine je imel zelo dobre razloge »doubt« prevesti s »sum« in ne »dvom«, kot bom pokazal.

Kakor že citirano, so mediji povzemali in prevajali finsko nacionalko YLE. Stavek, ki so ga prevedli, moramo brati ob tistem pred njim in se je glasil:

The court said that there was insufficient proof that the defendants had taken part in promising or arranging bribes in a manner that meets the definition of the crime. However it said that a reasonable doubt remained that they were guilty of the alleged acts.

Juridična fraza »reasonable doubt«, ki resnično vedno pomeni »dvom«, v tem primeru nima tega pomena: kar želi avtor povedati, da po mnenju sodišča proti obtoženim ni bilo zadostnih dokazov, za čimer nato sledi prislov »however«, ki razlago Janševega Zbora za republiko popolna zruši: »however« nujno vpeljuje navajanje nasprotnih dejstev ali okoliščin. Avtor besedila želi povedati, da je navzlic nezadostnim dokazom ostal sum, da so obtoženi krivi očitanih dejanj. In ne tega, da je ostal dvom, da so nedolžni (ali krivi), kajti dokler govorimo o dvomu v eno ali drugo smer,  njegov sam obstoj nujno zahteva sledenje načelu »in dubio pro reo«, v dvomu v korist obtoženega.

Stavek »However it said that a reasonable doubt remained that they were guilty of the alleged acts« ni mogoče razumeti drugače kot na način, da »doubt« na tem mestu pomeni sum in ne dvom, saj sicer protidejstvenost, ki jo zahteva prislov »however«, povsem obvisi v zraku. S tem se Janša, Tomšič, Šturm in ostali močno motijo v svoji interpretaciji in še bolj v obsodbi medijev, ki naj bi poskrbeli za napačen prevod.

Da je temu tako, povsem pritrjuje še en citat iz drugega medija, ki govori o istem. Namreč niti Janševim varovancem se ni utrnilo, da omenjeni stavek morda sploh ne zrcali stališča sodišča, temveč gre le za besede in interpretacijo državnega tožilca, ki je bržkone moral govoriti v razočaranju.  A ta detajl za samo semantiko ni bistven. Poglejmo si še en medij, ki poroča o sodnem razpletu na Finskem:

State prosecutor Jukka Rappe said the SPO would decide shortly whether or not to appeal the ruling. “The court dismissed the charges because of a lack of evidence, but it did acknowledge that reasonable doubts existed to suggest that everything was not right with this defense deal with Slovenia,” Rappe said.

Stavek je po smislu povsem identičen zgornjemu. Sodišče je obtožene oprostilo obtožb zaradi pomanjkanja dokazov, toda hkrati je priznalo (»but it did acknowledge«) obstoj razumnih sumov (in ne dvomov), ki nakazujejo, da v poslu s Slovenijo ni bilo vse zakonito.

»Reasonable doubt« v tem stavku potrdi začetno branje: nemogoče ga je prevesti z »dvom« in razumeti kot klasičen terminus technicus; Rappe pač ni želel reči, da obstoja dvom v to, da vse v poslu s Slovenijo ni bilo zakonito, temveč nasprotno: da obstaja sum, da ni bilo. Kdorkoli je že odgovoren za neobičajno uporabo tehničnega termina z utečenim pomenom, to ni mogel biti slovenski prevajalec.

Kako so se novinarji opravičevali

In zgodilo se je prav to: Janševi so na vso moč zagnali vik in krik, terjali popravke v STA, Delu in drugih medijih ter jih, vsaj ponekod, tudi dosegli. V STA so klonili pred nesmiselnimi pritiski (resda »reasonable doubt« ni »resen« sum, je pa sum in ne dvom). Stranka SDS je dosegla popravek, ki so ga oblikovali takole in priznali svojo napako (ki je v resnici ni):

POPRAVEK: Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie (dopolnjeno)

Ljubljana, 31. januarja (STA) – V zvezi z vsebino novice Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie, ki je bila objavljena v servisu STA v četrtek, objavljamo popravek.

V novici z naslovom Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie (dopolnjeno) z odzivom finskega tožilca je STA med drugim zapisala: “Sodišče je sicer dodalo še, da čeprav ni dovolj dokazov za obsodilno sodbo, pa ostaja resen sum, da je prišlo do podkupovanja, poročata tako STT kot finska televizija Yle.” Ta prevod ni točen, v zahtevi za objavo popravka navaja SDS. Poročanje finskih medijev se glasi: “Kljub vsemu, je dejalo (sodišče), ostaja razumen dvom o tem, da so obtoženi dejanje storili.” (“However it said that a reasonable doubt remained that they were guilty of the alleged acts.”).

Popravljeno vest objavljamo v celoti:

Za konec

Česa nas nauči ta zgodba? Da nikoli ni dopustno kloniti pred pritiski, da potrebujemo nekaj več kontekstualnega branja angleščine, da nekateri politiki in njihovi pribočniki radi uporabljajo metamanipulacije in na koncu še bistveno: da se vse to lahko odvija nekaznovano in neodkrito, ker se javnosti in medijem v glavnem za vse fučka. Vedno znova ugotavljam resignirano (in si grem na živce), da v javnem diskurzu zmaga tisti, ki dlje časa vpije in ne tisti, ki ima prav. V opisanem primeru je nekdo izkoristil dejstvo, da obstaja v pravu regula o dvomu (in dubio pro reo) in z njo povezana fraza »reasonable doubt«, ki govori o tem, da se obstoj dvoma vedno razume v korist obtoženca in da je takrat, ko zoper njega ni dokazov, treba ravnati po principu izključitve slehernega razumnega dvoma (»beyond reasonable doubt«), ki bi lahko obstajal glede tega, da obtoženec ni kriv. Prvotni slovenski prevod je ostal na tej točki smiselno točen; v resnici je manipulativen njegov popravek.

STA doubt dvom sum Patria

Zbor za republiko doubt dvom Šturm

Priloga: popravljena vest na STA v celoti.

POPRAVEK: Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie (dopolnjeno)

Ljubljana, 31. januarja (STA) – V zvezi z vsebino novice Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie, ki je bila objavljena v servisu STA v četrtek, objavljamo popravek.

V novici z naslovom Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie (dopolnjeno) z odzivom finskega tožilca je STA med drugim zapisala: “Sodišče je sicer dodalo še, da čeprav ni dovolj dokazov za obsodilno sodbo, pa ostaja resen sum, da je prišlo do podkupovanja, poročata tako STT kot finska televizija Yle.” Ta prevod ni točen, v zahtevi za objavo popravka navaja SDS. Poročanje finskih medijev se glasi: “Kljub vsemu, je dejalo (sodišče), ostaja razumen dvom o tem, da so obtoženi dejanje storili.” (“However it said that a reasonable doubt remained that they were guilty of the alleged acts.”).

Popravljeno vest objavljamo v celoti:

Sodišče na Finskem oprostilo predstavnike Patrie

Finsko okrožno sodišče v kraju Hämeenlinna je predstavnike finske Patrie danes oprostilo vseh obtožb podkupovanja v primeru prodaje oklepnikov Sloveniji. Kot je odločilo, tožilstvu ni uspelo dokazati obtožb podkupovanja, državi pa je naložilo plačilo sodnih stroškov v višini 1,235 milijona evrov, poroča finska tiskovna agencija STT.

Sodišče je sicer dodalo še, da kljub vsemu ostaja razumen dvom o tem, da so obtoženi dejanje storili, poročata tako STT kot finska televizija Yle.

Glavni tožilec Jukka Rappe je s kolegom Timom Kokkomäkijem v sporočilu za javnost povedal, da razmišlja o pritožbi na višje sodišče v Turkuju in da bo odločitev o tem sprejel prihodnji teden. Tudi sicer naj bi imelo tožilstvo za pritožbo teden dni časa.

Na zatožni klopi je bila peterica nekdanjih visokih uslužbencev Patrie, nekdanji generalni direktor Patrie Jorma Wiitakorpi, nekdanji izvršni podpredsednik Patrie Vehicles Heikki Hulkkonen, zastopnik Patrie za Slovenijo Reijo Niittynen, direktor prodaje Tuomas Korpi ter glavni finančni direktor Kai Nurmio.

Obtoženi so bili podkupovanja slovenskih predstavnikov, da bi tako dosegli izbiro Patrie za nakup 135 oklepnikov za Slovensko vojsko. Leta 2006 je Patria s slovensko stranjo podpisala pogodbo v vrednosti 278 milijonov evrov.

Krivdo so zavračali in vztrajali, da s poslom ni bilo nič narobe. Sodišče v Hämeenlinni jim je danes pritrdilo in razsodilo, da tožilstvu ni uspelo dokazati obtožb o podkupovanju. V Patrii so že izrazili zadovoljstvo z razsodbo in jo ocenili za pričakovano.

“Sodba je po našem mnenju upravičena, tako pravno kot tudi v luči dokazov. Patria nima razloga, da bi se na to sodbo pritožila. Bomo jo sicer še podrobno pregledali,” je poudarila vodja Patriine odvetniške ekipe Sirpa-Helena Sormunen.

Wiitakorpi pa je za STT dejal, da “je vseskozi zaupal v finski pravosodni sistem, da bo ugotovil prava dejstva”. Izrazil je še pričakovanje, da se tožilstvo na sodbo ne bo pritožilo in da bo zanj zadeva končana.

Glavni tožilec Rappe je sicer za Wiitakorpija, Hulkkonena, Niittynena in Korpija zahteval dve leti zaporne kazni oz. eno leto pogojne zaporne kazni za Nurmija. Sprva je sicer za prve štiri zahteval še pol leta zapora več, a je nato zahteve znižal. Kot navaja STT, na Finskem manj kot dveletna zaporna kazen običajno pomeni pogojno kazen.

Rappe je zahteval tudi pol milijona evrov kazni za Patrio, ki je sicer v 73,2-odstotni lasti finske države. Tudi tu je znižal zahteve s prvotnih 600.000 evrov.

Med obtoženci je bil sprva tudi direktor trženja Jarmo Puputti, ki je bil obtožen industrijskega vohunjenja, a je tožilstvo sredi procesa obtožbe zaradi zastaranja umaknilo.

V prvem komentarju po današnji razsodbi je Rappe za slovenski tednik Mladina dejal, da ga “ne preseneča”, da želi prvostopenjsko sodišče zavreči obtožbe, ker gre “za težek primer, v katerem so prevladovali posredni dokazi”. Izpostavil pa je, da je sodišče kljub oprostilni sodbi poudarilo, da obstaja utemeljen sum podkupovanja.

V odzivu za Yle pa je Rappe še menil, da je na razsodbo sodišča vplivala tudi odločitev, da se ponovno loči slovenski primer od podobnega primera prodaje oklepnikov Hrvaški, kjer je med osumljenimi, da je prejel podkupnino, tudi bivši hrvaški predsednik Stipe Mesić. Sodišče je namreč procesa najprej združilo, po nenadni smrti glavnega sodnika novembra lani pa ju je ponovno ločilo.

Za STT je glede tega pojasnil, da bodo zdaj o primeru razsojali povsem novi sodniki, čeprav je tožilstvo načrtovalo proces, kot da bo šlo za enoten primer. Tako je na primer tožilstvo načrtovalo zaslišanje določenih prič, ki jih niso zaslišali med primerom za Slovenijo, med njimi tudi posrednika Patrie Hansa Wolfganga Riedla, je še povedal za STT.

Afera je pred tem doživela dve obsodilni sodbi na prvi stopnji na sodiščih na Dunaju in v Ljubljani. V Avstriji je bil na enoletno zaporno kazen obsojen posrednik Patrie Riedl, v Sloveniji pa tedanji slovenski premier Janez Janša, prvi mož Patriinega zastopnika v Sloveniji, podjetja Rotis, Ivan Črnkovič in brigadir Tone Krkovič. Obsojeni krivdo zavračajo in so se na sodbo tudi pritožili. Sodba tako še ni pravnomočna.

V Sloveniji sicer trenutno poteka še sojenje upokojenemu brigadirju Petru Zupanu in slikarju Juretu Cekuti v t. i. zadevi Patria II. Zupan naj bi Cekuti predal dokumente v zvezi s projektom bojnih vozil, Cekuta pa nato naprej Riedlu, za kar je na svoj avstrijski bančni račun prejel dobrih 460.000 evrov.

Kot je za STA povedala novinarka STT Merje Akerlind, ki je v Hämeenlinni spremljala objavo razsodbe finskega sodišča, je sodba spisana na nekaj več kot 80 straneh. Sodišče v njej med drugim tudi opozarja, da v finski zakonodaji ni kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in da četudi je morda do te prišlo v Sloveniji, na Finskem tega ne morejo kazensko preganjati.

Prav tako je sodišče izpostavilo, da četudi so bile v Avstriji in Sloveniji izrečene obsodilne sodbe, to še ne pomeni, da so bili predstavniki Patrie tisti, ki so storili kaznivo dejanje. Jasno pa je, da sta imela Riedl in Cekuta s Patrio pogodbo o sodelovanju in po mnenju sodišča je normalno, da sta zastopniku Patrie za Slovenijo Niitynenu dala določene informacije, je še povzela Akerlindova.

Ni pa povsem jasno, ali so Crnkovič, Zagožen, Cekuta ali Krkovič dejansko delovali kot posredniki do Janše ali stranke SDS in ali so Janša, Krkovič in Zupan vedeli za kake podkupnine oz. obljube o podkupninah, po navedbah Akerlindove še meni finsko sodišče.

Sodišče je izpostavilo tudi, da je v Sloveniji odločitev o nakupu oklepnikov sprejemala posebna komisija, nobenih dokazov pa ni, da so imeli slovenski akterji vpliv na to komisijo. Krkovič bi sicer lahko imel vpliv na seznam tehničnih zahtev v razpisu, a dokazi za sodišče niso dovolj trdni, je za STA še pojasnila finska novinarka.

Kako je Šoltes zapustil Slovenijo

Ni dvoma, dejstva so v slovenskih medijih malo vredna. Sprva je prosluli Požareport poročal, da se Igor Šoltes po neuspešni kandidaturi za ministra za zdravje (in hkrati najavi ustanovitve svoje stranke prihajajočo pomlad) odpravlja na Kosovo kot svetovalec. Bojan Požar je odkrival:

Igor Šoltes bo v Prištini ostal do maja, govorice, da naj bi zaslužil 270 tisoč evrov, pa zanika, saj naj bi bile daleč od realnosti

Nesojeni minister za zdravje Igor Šoltes zdaj odhaja na Kosovo, kjer bo delal kot svetovalec na področju javnih naročil kosovski komisiji za javna naročila.
Naročnik projekta ter Šoltesov novi “delodajalec” je Svetovna banka, Šoltes pa pojasnjuje, da bo na Kosovu ostal “predvidoma do maja.”

Če povzamemo: medij je dal vedeti, da Šoltesa v Sloveniji ne bo do maja (kako bo vmes ustanovil še stranko v Sloveniji, ostaja uganka) in da bo zaslužil enormno količino denarja (kar da Šoltes zanika). Senzacionalistični novici – vsaj vpričo dejstva, da je gospod želel pravkar postati minister  – ali vsaj nečemu, kar je podobno tej zvrsti, sta se nemudoma priključila Žurnal in Slovenske novice:

Šoltes Kosovo žurnal

Šoltes kosovo slovenske novice

Z veliko naglico se je za novico in citiranje Požareporta zagrela Slovenska tiskovna agencija. Toda nenadoma je bil izkupiček bistveno manjši:

Igor Šoltes je za STA potrdil, da ima projekt na Kosovu, vendar to ne pomeni, da zapušča Slovenijo in da odhaja tja.

Šoltes bo kot svetovalec na področju javnih naročil, kot pravi, delal ves čas v Sloveniji. Na Kosovo se bo odpravil le za nekaj dni, in sicer za dokončanje projekta. Gre za krajši projekt Svetovne banke, ki se je začel že lani in bo potekal do maja, je pojasnil.

Glede višine domnevnega zaslužka pa Šoltes pravi, da je “absolutno nerealen”. Portal namreč navaja, da naj bi s tem projektom zaslužil 270.000 evrov.

Če sklenemo: od začetne napovedi, da Šoltes zapušča Slovenijo, ni ostalo nič. Niti je ne zapušča, niti je ne zapušča do maja letos, temveč bo, kot beremo, »ves čas v Sloveniji«.

Bolj drastičnega zanikanja začetne trditve ali prehoda od »zapušča Slovenijo« do »bo ves čas v Sloveniji« si pač ne moremo predstavljati. Ker ali jo zapušča ali pa je ne zapušča. In je ne.  Bralci Žurnala, Slovenskih novic in Požareporta bodo torej verjeli, da Šoltes odhaja iz države verjetno bodo tudi v večini. Moč pretiravanja in napihovanja, ki pride do lastnega nasprotja, ni samo zabavna in poučna. Nekdo bi se lahko zamislil nad nečim, kar spominja na Radio Erevan – sploh vpričo dejstva, da je takšno pretiravanje, ki je po svojem bistvu čista manipulacija, šlo mimo nas in ga niti zaznati nismo več sposobni, kaj šele, da bi ga obsodili. (Ja, očitek o moraliziranju vedno znova rade volje sprejmem, če je to cena, ki jo je treba plačati za želeno spremembo.)

Levi fašizem kot diskreditacijski pojav

Kako misliti oznako o »levem fašizmu«, ki menda maršira po slovenskih ulicah in spravlja v ogorčenje predsednika vlade? In kako pristno je sploh njegovo trpko ogorčenje?

Dokazoval bom, da je povsem nepristno. Da je zrežirano, zaigrano, skratka manipulativno. Etikete o levem fašizmu niso mišljene resno – so uprizorjene, načrtovane in merijo le na vnaprej določene propagandistične učinke. S tem odpade tudi večna dilema o paranoidni imaginaciji ugledanega fašističnega sovražnika  – se pravi odločanje med tem, ali je pred nami pristno občutenje akterjev ali zgolj zaigrana politična igra.

Pojav ali oseba

Janša se je včeraj po hudih kritikah na svoj račun – tudi s strani varuhinje človekovih pravic, ki ga je obtožila spodbujanja sovraštva – poskušal izvleči iz obtožb s trditvijo, da je njegova označba o marširajočem levem fašizmu po slovenskih ulicah le opis pojava, ne oseb. Zanimivo bo spremljati, kako bodo javnosti in mediji to distinkcijo uspeli prebaviti in ustrezno interpretirati s pomočjo preganjane družboslovne in humanistične stroke – kaj naj bi točno pomenila? Nenadoma odkriti »pojavi« vendar niso nebesni ali kemijski, opisi v družbenem kontekstu merijo na dejanja ljudi; nosilci pojavov so prav oni. Če nekdo zapiše ali pove, da v stranki SDS videva fašizem, nato pa se skrije za distinkcijo »pojav vs. oseba«, češ opisal sem le fenomene, verjetno članstvo Janševe stranke ne bo prav nič zadovoljno. In ob tem ima na svojstven način celo prav: levi fašizem je res pojav. Diskreditacijski pojav.

Da Janša z opisom »levi fašizem« vendarle meri na preobjestne posameznike, ki menda hodijo po domovih, mečejo granitne kocke ali sestavljanje erotične lutke? Torej prav nič na pojave? Nikarte. Tudi ne bo šlo kar tako. Mediji so povsem, ampak res povsem spregledali, da je s tem opisom strogo vzeto meril na nekaj drugega. Obrambo svojega kolega v Zboru za republiko, bivšega župana Franca Kanglerja. In sicer kot nesojenega državnega svetnika. In na opis neke »vstajnice«. Poglejmo si točen kontekst prve omembe:

Ko je večina v Državnem svetu pod vtisom medijskega linča protipravno odvzela mandat svojemu kolegu državnemu svetniku, ki je bil izvoljen enako legitimno kot oni sami, je ena od članic samozvanega gibanja vstajnikov z mastno priviligirano pokojnino in 25 leti delovne dobe dejala, da to ni bilo zakonito, je pa bilo dobro. Dobro po čigavi presoji? Kam bomo prišli, če sprejmemo to tezo iz Tomišlja kot legitimno? Pristajanje na to tezo pomeni somrak civilizacije in zanikanje vsega, za kar smo se borili v času slovenske pomladi. To, kar nam ponujajo, je čisti levi fašizem. Tega ne bomo Slovenci nikoli sprejeli, ampak se bomo uprli. Pomemben korak smo storili že danes na tem zborovanju.

Označevalec potemtakem opiše reakcijo na podelitev mandata Kanglerju, ki mu je bil menda protipravno odvzet. In cilja na Spomenko Hribar, menda privilegirano upokojenko iz Tomišlja in »vstajnico«. Pavšalno meri na pravniški kontekst, na nespoštovanje zakonov, v drugi (in zadnji omembi) označevalca pa Janša v svojem govoru cilja na celoto protestnikov in kontekste domnevnega nasilja, ki ga menda ti povzročajo:

Spoštovani! Slovenci smo doslej večkrat dokazali, da le nismo tako naivni. Tudi tokrat se vse bolj zavedamo, da so nas potisnili v čas, ko je treba odločno nastopiti proti levemu fašizmu, proti grožnjam, nasilju in kaosu, ki sta največja sovražnika svobode in pravičnosti.

Premier kot plagiator?

Na dan obeh protestov sem, verjetno kot prvi, v Dnevniku opozoril na dejstvo, da je Janšev govor z etiketo o »levem fašizmu« izposojen iz članka britanskega avtorja Alana Johnsona, ki je za levega fašista označil Slavoja Žižka. Hkrati sem opozoril, da je ravno to dejstvo ključno, a spregledano – namreč manipulativna uporaba nekega konteksta nastopa označevalca v drugem kontekstu.

Dan kasneje sta o Janši kot plagiatorju britanskega kolumnista Johnsona pisala Max Modic v Mladini in Ana Čefarin v Dnevniku. Povsem netočna je njuna skupna ocena, da je Janša kopiral britanskega kolumnista in mu ukradel idejo o »levem fašizmu«. In ga obtežila s sicer predvidljivo in berljivo poanto, da je zato postopal kot plagiator.

Ne, Janša in njegov krog sta idejo o levem fašizmu in članek o Žižku kot levem fašistu instantno uporabila kot privlačen nov označevalec v procesu ustaljene politične tehnike sovražne retorike in manipulacij – po tistem, ko so njegovi mediji z velikim veseljem reproducirali taisti članek britanskega avtorja o Žižku. Tehnologija psihopolitike sovraštva je ves čas preprosta in tudi v tem primeru deluje paradigmatsko:

(1) Ustvari ali poišči ustrezen propagandistični označevalec, ki bo uspešno etiketiral političnega nasprotnika, ga učinkovito stigmatiziral in ustvarjal odpor do njega. Prednost imajo takšni, ki zbujajo posmeh, odpor, sovražno razpoloženje, strah.

(2) Išči dodatne evidence za diskvalifikacijsko stigmo in variiraj navidezne dokaze zanjo, navajaj dogodke, dejanja, povezave in druge okoliščine, ki jo navidezno podpirajo – ne glede na resničnost.

(3) Ustrezni označevalec nato kombiniraj z drugimi diskvalifikatorji, da bo učinek močnejši.

(4) Ponavljaj povedano ad nauseam, da se bo prijelo med množicami in postalo resnica.

Ena zadnjih učinkovitih propagandističnih inovacij iz laboratorijev SDS, močno uspešna s pomočjo uspešne reprodukcije in iteracij v množičnih medijih zadnje leto, so zimzeleni »strici iz ozadja« – diskreditacijski opis, ki leti na priletne podpornike Zorana Jankovića tik pred državnozborskimi (predčasnimi) volitvami 2011. »Strici iz ozadja« lepo ilustrirajo zgoraj opisano tehnologijo. Z »levim fašizmom« je Janša storil pogumen korak dlje: z njim ni opremil le političnih nasprotnikov, temveč protestirajoče državljane.

Tudi Matej Makarovič, ob Matevžu Tomšiču novopečeni kolumnist Večera po zadnjih uredniških menjavah, sicer kajpada znova podpisan kot kakor-nevtralni »politični analitik«, nazorno ponovi besede svojega varovanca. Zaradi njega (ali teksta?) so prvič, kar pomnim, uvedli v mariborski časopis »nenujnostni« disclaimer na koncu kolumne (»Stališča so piščeva, ne nujno tudi uredništva časopisa«), v njej pa sicer avtor med drugim variira koncepte na podlagi nič manj kot dihotomije zadaj/spredaj – po njegovem je Zbor za republiko (katerega vidni član je) »protestiral proti tistim, ki so državo ukradli iz ozadja«. Na drugi strani so »ljudje iz ospredja«.

V čem je surplus? Strici iz ozadja nikakor niso le prazen propagandistični označevalec, so lep dokaz temu, kako lahko lahko taisti SDS-ovi označevalci (in ja, Makarovič je prvi predsednik podmladka SDS, zato bo že vedel) figurirajo kot maksimalni mobilizator množic ali protestov – v tem primeru »njihovih«, in to celo v  količini okoli 12.000, kolikor so jih našteli na Kongresnega trgu 8. februarja. Ko torej razviješ prave označevalce, z njimi dobesedno napolniš ulice in trge – takšno mobilizacijsko moč lahko imajo. No, kakšen avtobusni prevoz pride prav.

Janša zlorabi Johnsona

Toda če se povrnem k Janševemu opravičevanju. Trditev predsednika vlade za Vaš kanal o tem, da je Johnson bil tisti, ki je prvi spregovoril o levem fašizmu v Sloveniji, je lažna in izmišljena. Premier je s tem posredno priznal, da se je »zgledoval« pri tem avtorju, preostanek pa si je izmislil:

Ob tem je opozoril, da pri tem ni bil prvi. »To je naredil že novinar britanskega časopisa, ki je pisal o razmerah v Sloveniji in o ideologih tega, kar se pri nas dogaja, in je to označil za levi fašizem,« je dejal Janša.

Poskus legitimacije s sklicevanjem na druge avtorje ne bi smel biti uspešen, ampak o naših medijih, ki bodo odločali o tem, se lahko zgodi tudi tak spregled: britanski avtor nikjer ne govori o fašizmu v Sloveniji. Naše države sploh ne omenja, njegovi opisi izključno zadevajo Žižkove koncepte in politična stališča. Trditev je prvovrstna manipulacija.

Podobno velja za interpretacijo, po kateri je Janša kradel pri Johnsonu, da je potemtakem notorični plagiator. Hermenevtično netočno, uporaba označevalca »levi fašist« v slovenskem kontekstu namreč ni bila nobena kraja, je zgolj stvar politične tehnike propagandizma – iskanja uspešne stigme v različnih družbenih diskurzih za učinkovito strankarsko in siceršnjo rabo. Žižek seveda že dolgo ni nikakršen ideolog slovenske politike, kot se navaja. In prav to dejstvo čiste, tako rekoč mehanične uporabe označevalca o »levem fašistu«, predrugačenega v »levi fašizem«, ter postopek dekonstekstualizacije ob njem, neposredno dokazujeta, da se s to etiketo ne misli resno v opisu pojavov ali oseb (enega in drugega). Zato ker v SDS strukturno ne morejo verjeti v to, kar govorijo. Pač pa verjamejo v učinke javnega političnega govora o levem fašizmu – saj vendar natančno vedo, da so ga zmanipulirali, dekontekstualizirali in zlorabili za domače politične potrebe – nemogoče je, da bi spregledali, da Johnson o slovenskih razmerah sploh ne spregovori, še najmanj v kontekstu protestov. V tem smislu tudi ogorčenje predsednika vlade ne more biti pristno.

Ad Hitlerum

Omenjeni Makarovič včeraj nastopa v še najmanj enem mediju. Na njemu domačem Planetu Siol mimogrede potrdi oceno svojega varovanca o levem fašizmu:

Isti pojem je na shodu Zbora za republiko uporabil tudi premier Janez Janša za dogodke, povezane s t. i. ljudskimi vstajami: obešenje lutk z obrazi politikov, t. i. obiski mariborskih svetnikov, hujskaški napisi na transparentih, grafit, ki je pozival k klanju kristjanov … Kakšno je vaše mnenje? Se strinjate z oznako levi fašizem?

V metodah sta si bili skrajna levica in skrajna desnica vedno podobni – v tem smislu je levi fašizem povsem ustrezen pojem.

Oznaka torej ni kakšna pomota, svojo polno legitimnost in potrditev dobiva tudi pri Janši zavezanih sociologih, intelektualcih in drugih politikih. Intenca je preprosta: izolirati nekatere primere vsaj navidezno radikalnih dejanj protestnikov, jih demonizirati, navesti srhljive zunanje zgodovinske reminiscence in nato pripisati protestnikom v celoti. Če kaj, obstajajo zelo dobri razlogi za jezo državljanov, ki v ničemer ne upravičujejo nedopustnih dejanj, pa vendar selektivni interpreti dogodkov z novinarji vred to vedno znova zamolčijo. In še: avtorji grafita o klanju kristjanov zaenkrat niso razkriti, njihovo dejanje je vsega zgražanja in obsodbe vredno, kot tudi nekateri grafiti, usmerjeni proti Janši, vendar jih ni mogoče kar podtakniti nekomu ali enačiti s protestniki, kot se zdaj počne. V vseh teh primerih se do obisti uporablja logiko videza: nekaj je videti X, čeprav ni X, ki jo kombinira s poljubnim, a selektivnim naštevanjem ekstremnih dejanj z negativnimi asociacijami.

Takšnemu sklicevanju na Hitlerja, holokavst, Mussolinija in podobno (kot se nam dogaja) v teoriji argumentacijskih zmot pravijo »argumentum ad Hitlerum« oziroma »reductio ad Hitlerum«. Tehnika prepričevanja je preprosta: svojega sogovorca ali nasprotnika primerjalno obremeniti s podobo Hitlerja, da bi ga s tem do konca demoniziral in predstavil njegova stališča kot maksimalno nevarna in nedopustna. Ko sem sam javno opozoril na to retorično tehniko, so mi na strani SDS odgovorili takole:

Argument ad Hitlerum na SDS strani

Rodetov negativen test: kdo ve več, Nina Zidar ali Večer?

Test DNK, s katerim se ugotavlja očetovstvo, je nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit opravil, po neuradnih informacijah naj bi bil znan celo že tudi rezultat. Nemogoče je bilo včeraj preveriti, ali drži, da kardinal Franc Rode ne samo da ve, kakšen bo rezultat analize DNK, ker ve, kako je živel, ampak tudi to, da je v Nemčiji opravljeni test očetovstva negativen, s tem pa potrjeno, kar je vztrajno ponavljal zadnji mesec: da ni oče 42-letnega Petra Stelzerja.

Tako piše danes Večer na svoji prvi strani in nato še na drugi. Evidentno skrbno trasirana ekskluzivna novica, ki se v začetnem besedilu dobesedno ponovi na obeh straneh, brez slehernih dodatkov. Večerovi uredniki so se očitno odločili, da zaupajo svoji novinarki Vanessi Čokl in v medijsko orbito izstrelijo skrbno negovane in prikrivane podatke o (domnevnih) rezultatih testa kot prvi medij. Ob tem so stavili na njene odlične povezave v Vatikanu, doslej vselej neskrito izražene v časnikovi pristranosti v cerkvenih temah.

V Večeru torej danes trdijo troje:

(1)   Rode naj bi že opravil testiranje (Peter S. ga je že 3. septembra).

(2)   Znan naj bi bil tudi rezultat testiranja kardinala in Petra S.

(3)   Rezultat je po nekaterih virih negativen.

Čisto dovolj, da so drugi mediji zgodbo angažirano zagrabili – seveda ob Večeru vsi tisti, ki tako zelo navijajo za takšen razplet:

Toda potem je v nekaj urah sledil hladen tuš. Rodetova odvetnica Nina Zidar Klemenčič je za MMC povedala:

Rezultati testa očetovstva v primeru Rode – Stelzer bodo znani šele v začetku naslednjega tedna, je MMC izvedel neuradno… Odvetnica kardinala Rodeta Nina Zidar Klemenčič bo izsledke testa očetovstva javnosti posredovala takoj, ko bodo znani.

Se pravi, da je Nina Zidar priznala le (1) (»v teh dneh je oddal vzorec DNK«), zanikala pa trditvi (2) in (3). Rezultat testiranja ni znan in če ni znan, ne more biti negativen. Razen tega ga bomo menda izvedeli takoj, ko bo znan.

Izkazalo se je, da je Večer spet padel na testu kredibilnosti. Le nekaj ur po objavi ekskluzivne informacije s trditvami (1), (2) in (3), je dve od treh zanikala Rodetova odvetnica, ki je, kot pravi, v nenehnem stiku s Petrovimi odvetniki. Seveda bi bilo možno, da slovenska odvetnica ne govori resnice ali da Večerova novinarka, znana po svoji strastni naklonjenosti RKC (analiza 1, analiza 2, analiza 3), ki je ne more skriti niti v današnjem pisanju, ve več od nje.  Da, skratka, Vanessa Čokl ve, da že obstaja rezultat in kakšen je, Nina Zidar pa ne. Malo verjetno, ampak v Cerkvi se čudeži dogajajo. In prav zato jutri v Večeru pričakujemo popravek in pojasnilo, saj odvetnica napoveduje rezultat šele za naslednji teden, tj. čez najmanj pet dni. Sicer bo spet videti, da smo priča propagandni vojni Večera v obrambo kardinala.

Štruce v kontekstu in zunaj njega

bread_anadama_crumb_500

V običajni situaciji se radi izgovarjamo, da je nekdo naše besede citiral ali interpretiral zunaj konteksta. Sklicevanje na »dekontekstualizacijo« je modno tudi v politiki. Če si (dobesedno) izposodimo zlizan in zaradi tega že skoraj neprepričljiv primer, je postopek takšen. Namesto

»Bedak pravi v svojem srcu: Ni Boga.«

lahko nekdo izven konteksta (Psalm 14, 2) citira in ponovi le

»Ni Boga.«

V tem primeru seveda želimo opozoriti na krivico in napako, ki se je pripetila avtorju (khm, Bogu). Aktualna SDS politika pa je »dekontekstualizacijo« izpopolnila celo na dva načina. Prvi je ta, da se npr. minister Simoniti izrecno in izjemno frekventno rad izgovarja na iztrganost iz konteksta, ki pa je, resnici na ljubo, ni bilo. Druga je, da npr. poslanec Grims izrecno rad uporablja trganje iz konteksta in se torej sam zateka v tovrstno varanje. Nekoč je vzel stavek iz poročila State Departmenta, ga povečal in z njim oblepil tri metre (!) stene za sabo, potem pa z njim dokazoval, da so slovenski mediji sužnji politike, zaradi česar so potrebni pluralizacije in depolitizacije. O tem več tukaj, o tem, da je včasih svoje laganje celo treba priznati, da bi se zaščitilo ministra Simonitija ob interpelaciji, pa tukaj

Premier Janša se je zdaj spomnil še tretje možnosti sklicevanja na dekontekstualizacijo. Po njegovem so ga državljani seveda razumeli narobe, mediji pa zganjali gonjo proti Peterletu, ker menda sploh ni želel biti aroganten do ljudi, ko je trdil, da iz smetnjakov štrlijo štruce kruha. Klasično manipulacijo Simonitija in stokanje o »iztrganosti iz konteksta« je brezskrupulozno izpopolnil. Namreč poskušal je, kar naj bi bilo videti prepričljivo, navesti sam kontekst in ob tem upal, da mu bodo državljani nasedli. Sklepanje, ki je v sebi argumentacijsko zaključeno in se glasi »Iz smetnjakov v mestih gledajo štruce kruha, torej stanje (glede inflacije in standarda) ni tako zelo alarmantno« in zaradi katerega je bil deležen številnih graj, je želel zanikati in zatrditi, da je kontekst bil drugačen. Denimo takšen: »Iz smetnjakov v mestih gledajo štruce kruha, kar dokazuje, da v Sloveniji zavržemo preveč ton kruha; to moramo popraviti.« Nadaljujte z branjem