Mariborski župan Andrej Fištravec vse bolj stopa po poti svojega predhodnika Franca Kanglerja. Kar zadeva odnos do medijev, med njima ni več nobene razlike. Oba sta zavihtela svoje bojne sekire in jih zarinila proti njim. Konkretno: oba sta napovedala vojno proti Večeru. Za Janševega varovanca se ni dobro končala – in tudi obeti, da se bo za aktualnega župana, niso dobri. Iz preprostega razloga: ker političnih vojn proti medijem ni mogoče dobivati.
Zgodba je preprosta: župan se je s svojimi piarovskimi pribočniki, ki jih mastno plačuje in celo najema v oddaljenem Londonu ali v krogih Spema, odločil selektivno vabiti novinarje na svojo tiskovno konferenco, posvečeno velikemu razkritju o prodaji Aerodroma Maribor tujemu »strateškemu lastniku« iz davčnih oaz. Izkazalo se je, da nekateri enostavno niso zaželeni.
Časnik Večer je dan pred to konferenco objavil obsežen članek o prodaji, v katerem je podvomil v njeno transparentnost: tudi zaradi vpletenosti podjetja, ki ga vodi prvi nadzornik Mestne občine Maribor, gospod Boris Bobek, pa zaradi nenavadne razlike med nakazano kupnino Delavski hranilnici v višini sedem milijonov evrov in dejansko kupnino, ki jo je plačal investitor in je tri milijone višja. Ugibanja, kam je izginilo tri milijone menda deponiranih evrov, so na tiskovni konferenci vsi razlagali po svoje: ali pa celo niso imeli odgovora.
Avtokracija mestnega vrha
Odgovorna urednica Večera je dan po tiskovki, 22. decembra, v Večeru napisala ogorčen komentar, v katerem je Fištravčevo dejanje primerjala z ravnanji poljskih in madžarskih oblasti. V prispevku z naslovom »Mediji, kot jih hoče Fištravec«, je Katja Šeruga spomnila na nedopustno in arogantno ravnanje nekoga, ki je celo doktor sociologije in celo vstajniški politik:
V žaru boja, kako bo obračunal z Večerom, ki je naplavil avtokratske, nedemokratične in arogantne reakcije mestnega vrha, ki bi jih obsodil vsak doktor sociologije in vstajniški politik, je pozabil, da je na volitvah izvoljeni politik, ki odgovarja javnosti.
Čeprav je mestni piar sprva skušal zadrego prevaliti na sklicevanje na »tehnično napako«, je hitro postalo jasno, da gre za elementarno laganje. Odgovorno urednico je malce kasneje isti dan poklical kar sam Fištravec in ji dal naravnost vedeti, da je bila selekcija medijev izrazito premišljeno dejanje. Dejal ji je, citiram:
»Sklepali smo, da imate že tako več kot dovolj informacij o tem poslu«.
Svoj prvovrstni cinizem je nato nadgradil s pričakovanjem, da se pogovarjata »off the record«, nato je pogovor prekinil, ko mu je postalo jasno, da te vljudnosti v danem kontekstu ne more biti deležen.
Selektivno vabilo novinarjev je obsodilo tudi Društvo novinarjev Slovenije. Čeprav jim je bil podatek znan, so v njem pozabili omeniti, da novinarji Večera niso ostali edini brez vabila na občinsko tiskovko: to se je zgodilo še najmanj novinarju Dnevnika.
Županovi mojstri sprenevedanja
Po Večerovem komentarju in obsodbi DNS so na mariborski občini verjetno dolgo tehtali, kako se izvleči iz primeža obtožb, da ne razumejo osnovnih principov delovanja in vloge medijev. Njihova manipulativnost se je spomnila naslednjega manevra – pozicijo so nadgradili z dodano zgodbo, češ Večer je pred tem zlorabil njihovo zaupanje, vnaprejšnji dogovor o ekskluzivnem poročanju, ki ga bodo deležni. Mimogrede so ošvrknili še DNS, ki ga sicer vodi Večerova novinarka, ker da jih društvo ni povprašalo za mnenje. Takole je o reakciji županstva poročala STA (via Delo):
Na mariborski občini so po drugi strani pojasnili, da je časnik Večer pri zgodbi prodaje Aerodroma Maribor zlorabil zaupanje. “Kljub dogovoru, da bodo imeli na tej zgodbi ekskluzivo, ki pa ne more biti v škodo drugih medijev, so objavo naredili dan pred dejansko izvedbo transakcije oz. nakupom. To je bilo po naši oceni nekorektno in v nasprotju z interesom obveščanja javnosti, saj so s tem ostale medije potisnili v neugoden položaj in to situacijo smo včeraj s podajo informacij drugim medijem uravnotežili,” so povedali za STA.
Poudarili so, da bo Mestna občina Maribor skladno z zakonodajo vedno posredovala vse informacije medijem in Večer pri tem ni izjema. “Žalosti nas dejstvo, da Društvo novinarjev Slovenije (DNS) pri nas sploh ni preverilo, kaj se je dejansko zgodilo,” so še dodali na občini.
Kot medijski uravnoteževalec
Reakcija Fištravčevega elitnega kluba stavi na predzgodovino njihovih selektivnih vabil novinarjem: sklicuje se na specialen dogovor z Večerom. Ne samo, da je s tem mariborski župan menjal svoj alibi (od nekredibilnega cinizma »Mislili smo, da o tem itak že vse veste« je prešel na argument iz kaznovanja »Niste se držali dogovora z nami, zato smo vas kaznovali«), tak scenarij že po sebi razgalja miselne horizonte, s katerimi dojemajo delovanje medijev: z novinarji se zdilaš, z njimi se dogovoriš za ekskluzive, s tem pa izigraš vse druge medije.
Še več, na koncu poskuša Fištravčev klub celo moralizirati z vidika postavljanja v kožo nekoga, ki skrbi za uravnoteženo poročanje vseh medijev: ker je Večer domnevno povzročil škodo drugim, se je župan kot medijski arbiter namenil s selektivnim podajanjem informacij za izbrane novinarje »uravnotežiti« nastalo škodo.
Česa tako perverznega se nikoli ni domislil niti Branko Grims, dvakrat na referendumu nagrajeni avtor političnega Zakona o RTV, sicer mojster argumentiranja v potrebi uravnoteževanja domačih medijev!
In kakor da ta manipulativna pojasnitev ne bi bila že po sebi samospodbijajoča: če se z mediji res dilaš za ekskluzivo, potem pač ne moreš stokati, da so preostali mediji neko informacijo prejeli ali objavili kasneje in so s tem oškodovani, saj to možnost dajanje ekskluzive pač že po definiciji vnaprej izloči.
Nova manipulacija in demanti Večera
Fištravčevo prepoznavno zlorabljanje, običajno znamenje slabega piara in nizkih moralnih načel, ima še eno težavo: ne zmore pojasniti, zakaj na tiskovko niso vabili drugih novinarjev, recimo novinarjev Dnevnika. Kajti malo verjetno je, da so bili tudi z njimi dogovorjeni za ekskluzivo: ta bi izključevala tisto z Večerom. Ko manipuliraš, moraš imeti res dobro razvit čut za koherenco v pojasnitvah in argumentih. A včasih so luknje prevelike in jih ni mogoče napolniti.
V današnjem Večeru pa je pod naslovom »Odziv uredništva: Po izključitvi še manipulacije« odgovorna urednica vnovič pojasnila, kako je župan manipuliral. Zanikala je, da bi z njim imeli kakršen koli dogovor o ekskluzivi, da pa je bil njihov novinar deležen naslednje ponudbe o prvi intervjuju z novim lastnikom Aerodroma:
A dejstva so naslednja: nobenega dogovora ni bilo, še najmanj pa takšnega kot ga skuša prikazati občina. Prodajo Aerodroma spremljamo že mesece. Sredi novembra je naš novinar župana vprašal, kaj se s prodajo dogaja. Župan mu je dejal, da posel še ni zaključen, ko bo, pa bo Večer lahko prvi objavil intervju z novim lastnikom Aerodroma. In to je ta, kot ji rečejo na občini, ekskluziva.
Trgovanje z ekskluzivo
V nadaljevanju Šerugova pravilno opozarja na premestitev, s katero je župan varal: nikoli ni bilo dogovora o poročanju, kdaj in kako bo letališče prodano, niti o kupnini ali čemer koli, povezanem s poslom. Pred objavo prispevka sta župan in njegov svetovalec tudi bila izzvana, da prodajo komentirata: za objavo prispevka sta torej vedela še pred objavo domnevne ekskluzive. Trgovski pristop k medijem se ni izšel.
Še bolj se zaplete, ko poskušamo ponudbo o intervjuju z novim lastnikom in ne celoten zapis o prodaji letališča razumeti kot nekaj, kar ima tak status. Prvič, iz povedanega ne izhaja, da bi tak dogovor res bil sklenjen: župan je takšno »ponudbo« lahko novinarju le navrgel. Če je imel ob tem, pričakovanja, da bo Večer pisal po njegovem diktatu in na način, kot je njemu ljub, se je vsaj v tem primeru uštel. In znova pokazal, kako zgrešeno in politikantsko dojema delovanje medijev.
Še hujše posledica tega podatka je naslednja: na četrtkovi tiskovki je Fištravec ponavljal, da mestna občina s to prodajo nima nič, da gre za zasebni sektor, da njegov nadzornik ni v konfliktu interesa, čeprav je Bobek hkrati prvi nadzornik obenem direktor podjetja Rim projekt, ki je kot posrednik prodajalo Aerodrom – zakaj ga ni neposredno prodala Delavska hranilnica, je tudi intrigantno vprašanje.
Tudi če ne bi bilo bizarno po sebi, da se nek župan dogovarja za ekskluzive, je z vsebino tega dogovora spet stopil na mino: ne moreš hkrati trditi, da občina s prodajo letališča nima nič, se pretvarjati, da ne poznaš nobenih podatkov, obenem pa novinarjem ponujati bonbončkov v obliki »zrihtanega« intervjuja z novim lastnikom.
Fištravec kot Kangler
Najbolj trpka izmed vseh izkušenj, še zlasti vstajniška, pa je naslednja: novi župan že nekaj časa postaja na las podoben prejšnjemu, nič-več-vstajniški torej tistemu, ki so ga vstaje odnesle. Namesto kangleristov smo dobili novokangleriste, ki jih je na Kanglerju evidentno motilo predvsem to, da niso sami pri koritu.
Aprila 2012 sem pisal o tem, kako je Kangler odpovedal Večeru naročnino; žal ne vem, kako je s tem stanjem danes pod vladavino Fištravčevih novokangleristov. V 7D je takrat svoje dejanje tudi obširno pojasnil v nekem pismu bralcev:
Zaradi večkratnega neobjektivnega in enostranskega poročanja časnika Večer, sem se odločil, da prekinemo naročnino, o čemer sem tudi osebno obvestil odgovornega urednika. Vaše “šale” o tem, da z odpovedjo naročnine sistematično spodkopavam eno redkih še vedno kar uspešnih gospodarskih organizacij v Mariboru, pa ocenjujem kot zatiskanje oči. Zaradi upadanja strokovnosti in objektivnosti nekaterih novinarjev Večera bi se namreč moralo zamisliti vodstvo organizacije, saj številne odpovedi naročnine Večera, po mojih informacijah, niso samo posledica kriznih časov, temveč upada kakovosti.
V nekem drugem prispevku v maju 2012 sem naštel, katere novinarje Večera tedanji župan najbolj sanja in katere tipe manipulacij še zlasti uporablja:
Demagoške zmote in manipulacije, ki jih Kangler dokaj nespretno, vendar izčrpno uporablja, lahko najdemo v praktično vsakem njegovem agresivnem odgovoru. Kratek seznam najbolj pogostih, zelo značilnih zanj, bi lahko bil tak: sklicevanje na politično zaroto (npr. vlade, mestne opozicije, revizorke, novinarjev, etc., zarota je vedno ena), argument iz avtoritete (prijateljstvo z dalajlamo, etc.), sklicevanje na ingerenco drugega (mestnega sveta, nadzornikov, direktorjev javnih podjetij, etc.), ad populum v luči sklicevanja na dobre namene (rešujemo mariborske probleme in eksistence, npr. zaposlednih v RTS), menjava teme in red herring. Med bolj frapantnimi prijemi in tistimi, ki sprožajo govorice o obiskih na psihiatriji (ki jih Kangler v intervjuju kar sam afirmira) je dokazovanje obstoja temnih sil, celo na sodišču. Kot sem pokazal že drugje, namreč župan verjetno dobesedno verjame v njihov obstoj, ki ga bo zdaj celo dokazal:
Ovadbe so na mizi. Vi pravite…
… da sem nedolžen. V vseh primerih.
Da so torej v ozadju temne sile.
To bom dokazal na sodišču. V kratkem.
Danes Kangler na svojem tviter računu prešteva pozive na sodišče in jih zlaga v svojo novo konspiratološko tortico, namesto da bi vse »dokazal na sodišču«, kot je obljubil, Fištravec pa z naglimi koraki, vsaj v odnosu do medijev, stopica po njegovi poti.
P.S. In ker se nobene ugrabitve, tudi vstajniške ne in še manj novokangleristične, ne morejo končati s srečnim koncem, bi bilo res fletno, ako bi pri Večeru kdaj izdali kakšno jubilejno posebno edicijo, the-best-manipulations-of-Andrej-Fištravec, in mu jo podarili ob kaki lepi praznični priložnosti. Saj ne da bi menil, da bi to župana prebudilo iz njegovega božanskega hipnotičnega stanja uspavanosti nad velepomembnostjo vloge, ki mu je padla v naročje, ostalo bo dragoceni dokument za zanamce in čudovito darilo, ki ga bo mogoče gospodu po izteku mandata stisniti v roko sredi Gosposke in s tem opraviti svoj dolžni prispevek v boju proti demenci.
Več:
Kanglerjeva debela koža in gnezda sovražnikov
You must be logged in to post a comment.