::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kanglerjeva debela koža in gnezda sovražnikov

Mariborski novinarji so si nase naložili veliko breme. Kako parirati Francu Kanglerju, ki s politično ihto nekoga z »jeklenimi živci«, »debelo kožo«, »taboljšim utripom« in »dobro kondicijo« (vse njegovi izrazi) s trdo roko vodi mesto ob vseh nepotističnih, klientelističnih in verjetno tudi kaznivih dejanjih? Kako braniti javni interes, kako uspešno odigrati učinkovitega psa čuvaja ter, nenazadnje, zaščititi zdravo pamet pred logiko opravičevanj obsežnih mahinacij?

Današnji intervju Roka Kajzerja z mariborskim županom v Delu je dober topos za preverbo povedanega. Novinar ni storil nobenega profesionalnega lapsusa, neusmiljeno in zagnano je drezal v sogovorca, ga zapletal v pojasnila protislovnih dejanj, neustavljivo načenjal nove in nove sporne teme ali dejanja. Toda župan ni klonil, ni mu bilo težko zaiti v serijo protislovij, neprepričljivih pojasnil, manipulativnih odgovorov in žaljivosti na račun novinarjev. Vse to je storil z vehemenco, ne dvomom, z udarci po mizi, ne ponižnostjo, z retoriko prepričanca, ne dvomljivca. Rezultat: ko bosta prebrala današnji intervju, bosta verjetno na koncu zadovoljna oba, novinar in intervjuvanec. Prvemu se bo zdelo, da je svoje delo opravil učinkovito,  da bodo »pametni že vedeli, koliko je ura«, vključno s šaljivim opozorilom na nevrolingvistične kanglerjanske lapsuse v rabi prislova, izpostavljene v »paranoid-like« naslovu intervjuja. Drugi bo prepričan, da se je enako uspešno obranil še enega konspirativnega naleta iz Delovega »gnezda novinarjev«, kot temu pravi župan, pripravljen na tretji mandat. Gnezdenje tu ni po naključju, na začetku je bila ptičja hišica

Lista manipulacij in dokazi o temnih silah

Demagoške zmote in manipulacije, ki jih Kangler dokaj nespretno, vendar izčrpno uporablja, lahko najdemo v praktično vsakem njegovem agresivnem odgovoru. Kratek seznam najbolj pogostih, zelo značilnih zanj, bi lahko bil tak: sklicevanje na politično zaroto (npr. vlade, mestne opozicije, revizorke, novinarjev, etc., zarota je vedno ena), argument iz avtoritete (prijateljstvo z dalajlamo, etc.), sklicevanje na ingerenco drugega (mestnega sveta, nadzornikov, direktorjev javnih podjetij, etc.), ad populum v luči sklicevanja na dobre namene (rešujemo mariborske probleme in eksistence, npr. zaposlednih v RTS), menjava teme in red herring. Med bolj frapantnimi prijemi in tistimi, ki sprožajo govorice o obiskih na psihiatriji (ki jih Kangler v intervjuju kar sam afirmira) je dokazovanje obstoja temnih sil, celo na sodišču. Kot sem pokazal že drugje, namreč župan verjetno dobesedno verjame v njihov obstoj, ki ga bo zdaj celo dokazal:

Ovadbe so na mizi. Vi pravite…

… da sem nedolžen. V vseh primerih.

Da so torej v ozadju temne sile.

To bom dokazal na sodišču. V kratkem.

Konflikt z novinarji

Ne pomnim kakšnega intervjuja, kjer bi mrgolelo toliko sovražnosti in odkritih besed ali ravnanj, uperjenih proti novinarjem. Naj naštejem posameznike, proti katerim se vali kamen zamer bolj ali manj eksplicitno: Igor Selan, Aljoša Peršak, Nina Ambrož, Andrej Okreša (slednji obremenjen s hipoteko občinskega piarovca). Seveda ne nastopajo vsi v sorodnih vlogah in na isti strani, razen v tej, da se jih povezuje ali z ovadbami, namigi na kazniva dejanja, navezami s policijo in podobno. Nekateri so deležni očitnih ustrahovanj z odvetniki že v fazi, ko članka niti še niso napisali. Konflikt med mariborsko občino in lokalnimi novinarji je povsem odprt, transparenten in otipljiv. Je večji od tistega, ki ga bijeta npr. Janković in Popovič. Branje Večera je v intervjuju eksplicitno odsvetovano (»Preveč berete Večer«), nenazadnje je občina odpovedala naročnino nanj. Omenjena »gnezda novinarjev« so verjetno valilnice v domeni istih mračnih sil, takšnih ali drugačnih, kar zaradi konspirativne tančice vodi do zanimivih interakcij na odprtih bojnih žariščih. Lepo, da imamo v Mariboru tudi pogumne novinarje, ne le lakaje; diskurz, v katerem so ene glavnih tarč, nam pove, da dobro opravljajo svojo nalogo. Z eno izjemo.

Sindrom malih bogov

Namreč Kanglerjev konflikt z lokalnimi novinarji in mediji (seveda ne vsemi, nekateri so mu lojalni, npr. RTS, itd.), je zanimiv še po nečem. Ko sem nedavno tega raziskoval, kakšen status imajo v domači srenji mariborski intelektualci, sem ugotovil, da se v Večeru ta besedna zveza sploh ni pojavila že vse od leta 1999. V absolutnem smislu. In kaj ti počnejo, ko gre za ubobožane forme duha v mestu ali ko spremljajo Kanglerjeve mahinacije? Naključje, no pravzaprav temačne sile so hotele, da sem maja lani s kolegi zahteval odstop župana v javnem pismu. Poročilo o njem se je znašlo med prvimi vestmi različnih medijev, tudi v TV dnevnikih, v npr. Večeru pa so poslali le kratko elektronsko sporočilo s petimi besedami s prošnjo po potrditvi avtorstva pisma – nobenih vprašanj, kdaj, zakaj in kako. No, čez dobre štiri mesece je res sledil celo članek, kjer smo nekateri lahko navedli razloge, zakaj mora Kangler oditi – eno od akcentiranj je ves čas potekalo na ravni, zakaj je pismo podpisalo »zgolj« 130 ljudi… Ni gromozanska zadrega le v tem, da med mariborskimi intelektualci (ne politiki) zelo težko najdeš glas razuma, ki bi javno oporekal Kanglerju in njegovi druščini, težava je tudi, da mariborski novinarji kot mali bogovi verjamejo, tudi za ceno cenzure, da ga ne rabijo iskati. Boji proti Kanglerju so njihova naloga. No, pa naj bodo.

%d bloggers like this: