Vse najboljše, Marko!

Nima le Milan Zver te dni Abrahama, tudi maršal Tito ni edini, rojstni dan mladosti je letos raztegljiv pojem. Nase je »obupno mlad« opozoril še Marko Crnkovič. Ker ni bilo nikogar v bližini, ki bi nas na to spomnil, je to storil kar sam v Delu. Če dobro pogledamo, v njegovi današnji kolumni manjka le napis »Vse najboljše«. No, pa saj je vsebovan že v naslovu (tretja fotka):

Kaj imajo skupnega rojstni dnevi tovariša Tita, gospoda Zvera in mladega kolumnista Crnkoviča? Seveda nič in marsikaj. Če se osredotočim le na medijske podobe, rojstnega dne namreč, dobimo naslednje razlike:

Tovariš Tito je bil za rojstni dan predmet malikovanja cele (federativne) države.

Gospod Zver je za rojstni dan predmet malikovanja nekega portala.

Mladenič Crnkovič pa s strani samega sebe.

Kaj od tega se nam zdi bolj znosno in normalno? Prvo in drugo razumem kot zadrego političnega trenutka: pri tovarišu Titu je idolatrija, nekoč samoumevna, postala ideološko prepovedana, minister Turk naokoli pošilja okrožnice in svari pred protiustavnostjo takega  ravnanja. Pri gospodu Zveru je, zaradi istega političnega trenutka, idolatrija malodane ideološko zapovedana, kot lahko slutimo. Premo sorazmerno nadomešča prvo, je isti medijski trend.

Kaj pa pri Crnkoviču? Avtoidolatrija je tu sindrom razbremenitve ideološkosti, ne le avtorja samega, ki je sicer svoj zapis zapakiral v neke vrste življenjsko inventurno refleksijo (in že napovedal novo z naslovom »Marko Crnkovič. Petinsedemdesetletnik«). Nekaj, kar je videti kot izraz zasebne libidinalne ekonomije, ima še drugi smisel. Kajti nenazadnje je treba te naše ljube desničarje (pa bom še jaz pokroviteljski in crnkovičevski) vzeti zares, kakor to počno sami; dokler je Delo »uradni list tranzicijske levice in udbomafijski list«, kot mu ljubkovalno pravi direktor direktorata za medije Miro Petek, zanj težko rečemo, da v (že tretjič omenjenem) političnem trenutku ni obremenjeno z ideologijo. Nenazadnje sam Crnkovič, tudi nesojeni direktor direktorata za medije, govori o komunizmu medijev in politkomisarjih v njih – kot sem pokazal, sem nujno uvršča tudi svoje Delo. Njegova gesta je zato osvobajajoča: odločiti se je treba zase. Če že moramo komu posvetiti pozornost ob osebnem jubileju, jo dajmo našemu človeku! Ali z vidika medija: sebi. S tem je članek nenazadnje razbremenjen tistega končnega disclaimerja: »mnenje avtorja ni nujno stališče uredništva«, ker se res ne spodobi, da bi se distancirali od dobrih želja avtorja avtorju.

Vse najboljše, dragi Marko, za tvojih današnjih 50 let! In če sem še malo radijski, velja: »Naj za trenutek odloži delo naš dragi… in prebere deveto stran v prilogi Dela!«