Šokantni nesmisli v Radonjićevi sodbi: ker je na spletu spremljal novice, Novič ne more biti morilec

Sodba po odmevnem ponovljenem sojenju v zadevi umora Janka Jamnika je končno spisana. Obsega 179 strani, v njej pa, značilno in pričakovano, sodnik Zvjezdan Radonjić ne utemeljuje zgolj Novičeve nedolžnosti glede umora, temveč zelo neposredno namiguje ali celo dokazuje, da je imel ta najmanjši motiv, da bi mu vzel življenje, zelo velikega pa naj bi imel Michel Stephan, čeprav ta ni bil v krogu osumljencev in je, za razliko od Noviča, imel alibi.

Sodnik torej že ve in v sodbi dokazuje, kdo je pravi storilec, kar najbrž predstavlja precedenčni primer v dolgi zgodovini slovenskega sodstva!

Rus Novič dnevnik

Novinarkin naslovni poudarek v Dnevniku: Radonjić ve, kdo je pravi storilec

Janševi strankarski mediji, ves čas aktivno pišoči v bran Noviču, so zdaj pohiteli in objavili kratke odlomke iz ravnokar posredovane celotne sodbe, na katero smo po frapantni, a po najavi sodnika pričakovani odločitvi, da ga oprosti, kar nekaj časa čakali.

Od včeraj pa je v celoti objavljena tudi na spletni strani »Dosje Milko Novič« v podporo omenjenemu, nekakšnem zbirniku dogajanja o domnevno nedolžnem – na njej med drugim najdemo tudi stališča, ki sta jih v prid oproščenemu v preteklosti spisala Matevž Krivic in Andraž Teršek.

Domišljijski »modus operandi«

Na tej strani sem objavil že nekaj beležk k temu primeru, navajam jim spodaj. Komentiral bom le kratke odlomke iz sodbe, iz katerih je, kot verjamem, takoj in nemudoma razviden »domišljijski« modus operandi sodnika in s tem tudi način, kako globoko nesmiselno je, vsaj v nekaterih delih, utemeljena, obenem pa tudi močno sfabricirana v interpretaciji številnih okoliščin, dejanj in dejstev na način, da selektivno izbira evidenco, zavrača nasprotna mnenja in skoraj v vseh ozirih sledi zgolj izpovedim obtoženca in njegove družine. Analiziral bom predvsem dva odlomka, zaključni točki 6 in 7 proti koncu sodbe, da bi nazorneje ilustriral, s kakšnimi razlagami je sodnik Radonjić prišel do zaključnega in zanj neizpodbitnega sklepa, da Novič nikakor ne more biti morilec.

Omenjena odlomka sem izbral, ker sta dovolj miselno enostavna za splošno razumevanje, ne potrebujeta veliko kontekstov dodane razlage in je lahko celo neposvečenemu s pomočjo zdravorazumskosti hitro jasno, da je z utemeljitvijo v njej nekaj hudo narobe. Navajam torej zaključni povzetek proti koncu obširne sodbe:

»Pri odločitvi, da Noviča ni mogoče šteti (brez dvoma) za storilca, se sodišče opira na  zaključke: 1. da je Novičev motiv močno izpod ravni motivacije Stephana in Moharjeve ter ne močnejši od motivov številnih drugih, ki so v obdobju Jamnikovega vodenja odstranjeni s Kemijskega inštituta (KI), eliminirani kot pogodbeni partnerji, udeleženi v neraziskanih nakazilih na KI ter s strani KI doma in v tujini, udeleženi v sodnih postopkih tipa Novičevega ipd.; 2 da je za kritični čas Novičev alibi nesporen; 3. da iz posnetkov nadzornih sistemov ni mogoče sklepati, ali je storilec kolesar, voznik osebnega vozila, pešec ali kdor koli zajet s posnetki video nadzornih sistemov; 4. da obtoženca mobilni telefon ne povezuje s krajem dejanja; 5. da je obtoženi dokazal možen izvor kontaminacije jakne Bugatti na strelišču ter sledove streliva na rokah drugačnega izvora kot izhajajo iz analize vsebnosti tulca; 6. da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na KI sploh je ter na kateri lokaciji; 7. da je obtoženi ob prihodu žene domov vedel za streljanje, ker je na internetu intenzivno spremljal novice o streljanju; 8. Z orožjem, Bartolom in Oražmom ga dokazi ne povezujejo.«

Točka 6: nekaj tednov prej ni vedel za zabavo, torej ni storilec

Oglejmo si najprej točko 6 o tem, kaj je Novič vedel ali ni vedel o zabavi. Sodba pravi, da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na Kemijskem inštitutu sploh poteka (Radonjić se netočno izrazi, misli seveda na restavracijo Via Bona, kjer so se zbrali zaposleni z inštituta), ni pa menda mogel vedeti niti, na kateri lokaciji, zaradi česar ga ni mogoče šteti za storilca.

Kdor je prebral vsaj eno medijsko poročilo s sojenja, bo vedel, da to ne more biti res. Ne more držati, da Noviču ni mogoče očitati vednosti, saj je za zabavo zvedel tisti dan najkasneje ob 18.45 ali prej, ko mu je njegova žena Marjana, po lastnem pričanju na sodišču, to povedala, saj je nanjo ravnokar odhajala in se od njega v dnevni sobi poslovila. Res pa je, da je na sojenju Novič izpričal, da mu ni povedala, v katero gostišče odhaja – čemur sodnica v prvi sodbi ni verjela, hkrati pa je tudi opozorila, da je obtoženi pričal, da mu je ta podatek povedala že ob 18.00 uri, ko sta se z ženo srečala na parkirišču. Za nameček so bile zabave na isti lokaciji in vedno so se menda odvijale po podobni proceduri, zaradi česar je, zapiše Koleta, obtoženi vedel za vrstni red protokola iz predhodnih zabav.

Še več, njegova žena je, v novem žanru igranih prizorov in senzacionalističnih prispevkov na TV Slovenija, zaigrala samo sebe točno v tej situaciji in v trenutku, ko zapušča svojega moža – o tem več v besedilu Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.

novič sodba točka 6

Radonjić o točki 6: ni pravočasno izvedel, zato ni mogel moriti

Mimogrede, oškodovana stran ne verjame, da je informacijo prejel šele tako pozno, a tudi če jo je, že po sebi ne drži Radonjićev zaključek, da mu »ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava je« – Jamnik je bil hladnokrvno ustreljen ob 19.38 uri in Novič bi lahko zlahka prišel do prizorišča zločina, če je za zabavo zvedel res šele tisti dan ob 18.45 uri. Sodba pa iz tega, da mu ni mogoče očitati pravočasnega poznavanja podatka o dogajanju, celo izpelje, da ni storilec!

Še več, Radonjić v njej celo navaja arbitrarne okoliščine v podporo obtoženemu, npr. da Novič v tako kratkem času ne bi mogel pripraviti orožja (!), da svojega prva umora v življenju (njegova fraza, ki jo ponavlja) najbrž ne bi načrtoval na dan, ko je bil odsoten iz Ljubljane in da dogajanja na inštitutu ni spremljal, niti se ni udeleževal zabav (!). Zaradi tega ni pravočasno zvedel za zanjo ter se ustrezno pripravil na umor v danih okoliščinah. Naj navedem njegov globinski argument, ki bo najbrž zatrl dvom tudi najbolj vztrajnih skeptikov:

»Če bi obdolženec že tedne prej ne vedel, kdaj in kje prednovoletna zabava Kemijskega inštituta bo, bi ne mogel ustrezno priskrbeti potrebnega za na predmetni način storjen umor.«

Sodnik torej želi povedati: morilec bi Novič lahko bil le tedaj, ko bi že dolge tedne pred tem vedel, kdaj bo zabava. Kakor da ne bi mogel kupiti in pripraviti orožja brez vednosti o podatku, na kateri dan ga bo uporabil. Kakor da morilci kupujejo in nabavljajo orožje vedno tedne pred zločinom in vedno samo takrat, ko točno vedo, kdaj in kje ga bodo uporabili. Nesmisel: v resnici ga kupujejo mnogi, ne le morilci in tudi ne nujno z namenom, da bodo koga ubili, uporabijo ga lahko hipoma, ne posebej načrtovano in tudi ne vedo že vnaprej, kje ali kako ga bodo. Sodnik je torej v razlago vpotegnil cel kup nesmiselnih pogojev, ki res ne rabijo biti izpolnjeni, a zanje trdi, da so nujni za izpeljavo umora.

Za nameček je sodnik celo v neposrednem protislovju s samim sabo, saj v sodbi omenja, da »obstaja realnost sklepanja, da je šele po prihodu domov sploh zvedel za zabavo«.  Čeprav je na začetku in sicer trdil ravno obratno. S takšno inovativno logiko à la Radonjić bi bilo najbrž potrebno revidirati na stotine drugih sodb v Sloveniji ali širše, kjer so za zapahi povsem nedolžni morilci, ki so svoje pištole in nože prepozno kupili, ali pa niso že tedne poprej točno vedeli, na kateri lokaciji jim bodo prišli prav. Absurdno!

In kakor da ni dovolj meniti, da bi namreč Novič, če je res storilec, potreboval kar nekaj časa za načrtovanje in pripravo orožja, na drugem mestu Radonjić v posmeh bralcu sodbe zapiše, komentirajoč podatek, da je obtoženi po spletu brskal za stranmi, ki prodajajo pištole različnih znamk, da ni mogoče, da bi dolga leta snoval svoj umor: »Sledeč tem podatkom bi moral Novič snovati že tri leta, preden ga je storil?!« Skratka, če je snoval prezgodaj, za sodnika ni storilec, če pozno, tudi ne.

Sodba novič zabava vednost hladnokrvno

Sodnik v svojem elementu: protislovja in niz pogojev, ki menda niso bili izpolnjeni, da bi Nović bil verjeten morilec

Točka 7: intenzivno je spremljal novice, torej ni storilec

Oglejmo si še točko 7, lesketajoči biser bizarnosti po sebi. Nesmiselna in nerazumljiva je že začetna trditev, da Novič ne more biti storilec, ker je ob prihodu žene domov (menda ob 23.30 uri) že vedel za streljanje, saj je intenzivno spremljal novice o tem. Kaj je z njo želel sodnik povedati? Zakaj bi ga vednost o streljanju, informacija o tem, da je do njega prišlo, dodatno zvezana s časovno dimenzijo (»ob prihodu žene domov«), sploh obremenjevala ali razbremenjevala tega, da je potencialni storilec umora? Zakaj je sploh relevantna?

novič sodba točka 7

Radonjić o točki 7: seznanjal se je z umorom, torej ni morilec

Šele dodatno pojasnilo v sodbi nam ponudi pomenski odtenek začetne enigmatične trditve, popolnoma odvečne in takšne, da res ne more šteti za podporo sklepu, da Novič ni storilec. Namreč sodnik zapiše nič manj kot to, da dejanski Jamnikov morilec sploh ne bi spremljal medijev, saj bi bilo zanj nesmiselno, da bi se informiral o dejanju, ki ga je izpeljal – ker o njem itak že vse ve. Smisel točke 7 je torej naslednji: ker je obtoženec na spletu intenzivno spremljal novice o streljanju, ne more biti pravi. Povejmo to še z natančnimi besedami sodnika:

»Če bi bil Novič dejanski storilec, bi vse to ne bilo potrebno, ne bi se potem medijev seznanjal o dogodku, ki ga je storilec moral poznati dovolj dobro, da se mu ni potrebno informirati iz tiska.«

Znova bo treba revidirati dosedanje sodbe proti morilcem v naši državi, ker tujih raje s svojimi butalskimi traparijami ne bi posiljevali. Če se bo še kje našel kakšen, ki je po svojem dejanju spremljal medije in radovedno preverjal, iz katerega koli razloga, kako mediji poročajo o njegovem dejanju, ga bo nemudoma potrebno oprostiti.

Razlogov, celo življenjskih, pa imajo morilci sicer nešteto in celo več kot kdo drug: da preverijo, ali jim je policija na sledi in se ustrezno pripravijo, pregledajo zanje druge bistvene podatke, recimo ali je žrtev resnično umrla, kam in kako napreduje preiskava in ali je policija morda namignila, da je našla sledi, nenazadnje pa v Sloveniji lahko radovedno in z navdušenostjo spremljajo, kdaj jih bodo posamični novinarji in celi mediji začeli pogumno braniti.

Novič razburjenost sodba

Zgolj eden od poskusov Radonjićeve bizarne argumentacije: Novič ni kriv, ker je gledal TV in ni bil razburjen

V normalnih razmerah bi tovrstna računalniška forenzika pri obtožencu, ki je takoj po kaznivem dejanju podrobno iskal in spremljal medijska poročila, poglabljala sume proti njemu. Saj je vendar verjetnost, da morilci po dejanju prebirajo medije, kvečjemu večja. Ampak ne tokrat, živimo pač v čudaški državi – v teh krajih velja brskanje domnevnih ali pravih morilcev po spletu takoj po zločinu za olajševalno okoliščino, ob kateri se nihče ne bo začudil, še najmanj mediji sami.

Večerova pristranost

Zbirka izpeljav non sequitur sicer s tem še ni kompletirana, celotna sodba po vsem sodeč lahko imenitno služi v študijske namene kot odlična ilustracija najbolj bizarnih sklepanj in spekulativnih potvorb z neverjetno intenzivno Radonjićevo motivacijo, da bi dejstva interpretiral v podporo osebi, ki jo želi oprostiti.

Toda vrnimo se k okoliščini medijskega poročanja o sojenju. Če pustimo neverjetno zagnanost Janševih novinark in novinarjev, da »osvobodijo« Noviča, sicer pripadnika njihove stranke in kandidata za župana, za trenutek ob strani, je intrigantno poročanje tudi nekaterih drugih občil, recimo mariborskega Večera.

V prispevku Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote sem že opozoril na nenavadno dejstvo, da o sojenju pišejo in ga komentirajo tudi novinarji, ki bi morali biti iz tega izločeni zaradi potencialnega dvoma o pristranskosti.

Že iz prve sodbe neposredno izhaja, da je novinarka Večera, dr. Damijana Žišt, bila zaslišana kot priča na sojenju. Še več, izhaja tudi, da je sodnica Špela Koleta v prvi obsodilni sodbi isto novinarko in obrambo posredno obtožila, da sta ravnala v nasprotju z določili odvetniške in novinarske etike in skušala sodišče zavesti, da bi Noviča razbremenila. Novinarka Večera je bila zaslišana kot priča, ker je sodelovala, tako beremo v sodbi, v fiktivni zgodbi o Oražmu in Bartolu ter s tem pomagala Novičevi obrambi na čelu z Jožetom Hribernikom.

Žištova se ni izločila iz poročanja, ampak ga je pokrivala za svoj časopis od začetka do konca, in to na način, ki ga lahko predvidimo. O zadnji Radonjićevi »oprostilni« sodbi je nekaj dni nazaj v prispevku z indikativnim naslovom »Na 179 straneh razložil, zakaj Milko Novič ni morilec«, zapisala:

»Iz zaslišanja nemških sodnih izvedencev balistov je bilo tudi razvidno, da so sledovi streliva oziroma GRS delci na Novičevih rokah drugačni, kot so bili tisti v tulcu, najdenem na kraju zločina.«

Kaj lahko bralec na hitro izlušči iz stavka? Jasno, zgolj eno: da po mnenju tujih izvedencev Novič ne more biti storilec. Čeprav lahko dopustimo, da v tej trditvi zgolj citira Radonjićevo sodbo v delu, kjer nastopata Axel Manthei in Edith Gebhart, je niti ne poskuša opremiti s podatkom, da je napačna. Namreč oba sta, navkljub velikim sodnikovim obratnim naporom, ves čas dopuščala, da je Novič potencialni storilec.

Menila sta zgolj, da so bile na njegovi jakni (1) različne vrste streliva in (2) da bi bila možna predhodna kontaminacija s strelišča. Iz tega pa nikakor ne sledi, da bi bile sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu s prizorišča zločina.

Žišt Radonjić večer

Začetek komentiranega prispevka v Večeru

Lahko bi npr. stare sledi ostale še ob kakšnem drugem streljanju, tudi na strelišču. Ali zaradi ti. memory učinka. Delce na jakni je torej možno povezati s tulcem na kraju umora in kot je ugotavljala izvedenka Ester Ceket, so na njegovih rokah in glavi res našli manjše število ti. karakterističnih delcev streljanja, torej delcev, sestavljenih iz treh ali štirih za najdeni tulec značilnih kemijskih elementov.

Na vzorcih z rok, lasišča in jakne so našli takšne, za katere bi lahko rekli, da izhajajo iz istovrstnega tulca naboja, kot so ga našli v preiskavi. Največ vzorcev so odkrili na Novičevi jakni, na primer 14 karakterističnih in 50 značilnih na desni nadlakti, osem karakterističnih in 50 značilnih na hrbtnem delu jakne, bistveno manj pa na glavi in rokah.

Kaj sta torej povedala nemška strokovnjaka, česar Žištova ne zapiše? Če nas stavek, da so sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu, napeljuje v napačno prepričanje, da obtoženi nikakor ni mogel biti strelec, po drugi strani sam Radonjić v sodbi ugotavlja, da »sodišče v celoti sledi ugotovitvam Gebhartove in Mantheia, da Milka Noviča ni mogoče ne potrditi ne izključiti kot strelca«. Možnosti, da je storilec, potemtakem ne izključita, to je namesto njiju storil sodnik! Smisel navedenega stavka v Večeru, zgolj enega samcatega, ki sem ga izpostavil, je s tem neprecizen in zavajajoč.

Ko sodnik v sodbi potunka novinarko

Da bi za novinarko Večera situacija bila še bolj nerodna, jo je v sodbi nehote obremenil njen avtor s tem, ko jo je povezal z Novičevim odvetnikom v zelo neposrednem in »iskrenem« opisu njenega sodelovanja z obrambo v zgodbi o tem, kako je želel obtoženi v zaporu prepričati sojetnika Mateja Oražma, ki ga je Novič prosil, naj sodišču lažno priča, češ da je nekoč prodal pištolo znamke Walther Robertu Bartolu – namreč pošiljatelju bizarnih SMS sporočil – in ga s tem obremeni kot možnega storilca.

Oražem je kot priča namreč Noviča obremenil, češ da ga je ta prosil, da naj na sodišču pove, da je Bartolu prodal pištolo, s čimer bo pomagal tako Noviču kot tudi sebi: v zameno za pomoč naj bi mu njegovi odvetniki na sojenju priskrbeli milejšo kazen. Kot vemo, tožilka in sodnica na prvem sojenju Oražma in Bartola v ničemer nista povezala z umorom.

Naj citiram zapis iz Večera, ki ga je lanskega decembra, najbrž kot edinega ravno zaradi vpletenosti novinarke, spisala novinarka Dnevnika, Mojca Furlan Rus:

»V njegovi (sc. Novičevi) prisotnosti, ne pa tudi novinarjev in druge javnosti, pa je potekalo zaslišanje Večerove novinarke Damijane Žišt. Povezano je bilo z Ribničanom, ki je Noviču, čeprav ga ne pozna, usodnega večera poslal nekaj nesmiselnih SMS-sporočil. Žištova je kasneje policiji prijavila, da naj bi mu Matej Oražem (ki je tudi iz Ribnice in je zaprt zaradi uboja) prodal isti tip pištole, kot je bil uporabljen pri Jamnikovem umoru. To da je izvedela od neimenovanega vira, bi pa kaj več vedel povedati Novičev odvetnik, je navedla policistom. Oražem je na prvem sojenju pričal, da to o orožju ni res in da ga je Novič prosil, naj tako pove. V zameno mu je dal nagrado.«

Ko citira Žištovo, sodnik Radonjić omeni njeno vnovično pričanje (pričala je že ob prvem sojenju), češ da si je v zadevi Bartol in Oražem »zgodbo o novinarskem viru izmislila«, potem pa nehote navede njen motiv, ki mu je sledila: ravnala je po dogovoru z obrambo, »v cilju utrditve dokaznih izhodišč«.

Novič Žišt sodba

Izsek iz Radonjićeve sodbe: novinarka potrdi, da je delovala v dogovoru z obrambo

Radonjić torej verjame novinarki in prepozna, da je delovala v podporo Hriberniku in njegovemu klientu – in ta del priznanja o dogovoru, čeprav ni čisto jasen, je edini, ki nas mora v tem primeru zanimati. Stvar je torej naslednja: sodnik je razbremenil Noviča s tem, da je v zanj obremenjujoči zgodbi o podkupovanju sojetnika pritrdil novinarki Večera in njeni razlagi, da je pomagala obrambi, cena takšnega reševanja pa je za novinarko kar visoka: očitno priznanje, da je delovala v prid Noviču in z roko v roki s Hribernikom. Hkrati pa ni kupil scenarija o možni vpletenosti Bartola in Oražma, kar je znova razumljivo, saj navaja, da je imel daleč največji motiv za ubijanje Michel Stephan.

Zgodba morda potrebuje kakšen stavek pojasnila. Obramba je namreč po obremenilnem pričanju Oražma trdila, da naj bi Novičev sojetnik kar sam dejal, da je nekemu Bartolu iz Ribnice prodal pištolo za 700 evrov, zaradi česar je Hribernik predlagal Noviču, naj ga povpraša, če bi bil pripravljen to, kar je povedal njemu, izpričati tudi na sodišču.

Sam Hribernik je nekajkrat o tem govoril z Oražmovim odvetnikom, v pogovoru z Žištovo pa naj bi izvedel, da je preko svojega vira prišla do podobne informacije, namreč da je Oražem prodal pištolo nekemu Bartolu. Hribernik je potem trdil, da ji je celo sam predlagal, da o tem seznani policijo, kar je tudi storila, obenem pa zanikal, da bi sam in Žištova želela sodišče zavesti.

Čeprav ostaja precej zamegljeno, kaj je želel Radonjić z navedbo o navezi Hribernik-Žišt doseči, pa je nesporno zapisal, da je med njima šlo za dogovore, presenetljivo pa tudi, da si je za te potrebe novinarka svoj vir izmislila – čeprav v Večerovem poročilu Mojce Furlan Rus beremo, da se je v pričanju pred Radonjićem znova sklicevala na neimenovani vir, kar je spet protislovno.

Po Radonjićevem mnenju je, skratka, »obramba oblikovala konstrukt in pritegnila novinarko s ciljem dokazne razbremenitve«. Obenem avtor takoj najde razumevanje za laži obrambe in novinarke, kajti po njegovem je laganje tako rekoč legitimno dejanje, saj se sme obtoženca braniti z vsemi sredstvi (sic!) in tako ravnanje še ne pomeni, pove prizanesljivo, da je nekdo ubijal… Hudo!

Žišt Novič laže ubija obramba

Radonjić o legitimnosti obrambnih in novinarskih konstruktov

Sodba, ki je malo tudi Večerov uspeh

Seveda si predstavljamo, da se sodišča, vključno z Radonjićem, ne morejo in ne rabijo ukvarjati s problemom novinarskih interesnih kolizij in problematiko pristranosti. Vendar iz ravnanja Večera vidimo, da povedano ves čas ne predstavlja prav nobene težave za Matijo Stepišnika, odgovornega urednika časopisa, saj novinarka poroča in komentira primer kontinuirano, kot tudi ne za novinarski ceh v celoti. Očitno na podoben način, kot sodnik zaupa obtoženemu, sedaj oproščenemu, odgovorni urednik verjame svoji novinarki.

Velik uspeh medijskih poročil in prezentacij sodnega primera z jasno nakazanim sumom v pristranost torej ni povezan le Janševimi strankarskimi mediji, ampak tudi drugod, recimo celo z neposrednim angažmajem. Očitno novi medijski časi velevajo, da se novinarji aktivno vključujejo v obrambo nekoga, ki je bil sprva obsojen na 25 let zapora zaradi brutalnega umora, nakar se angažirajo in s prijavami policiji tvorno sodelujejo z obtoženčevo obrambo.

No, 24. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki bi ga Stepišnik kot pretekli predsednik DNS in tudi njegov soavtor moral dobro poznati, se glasi: »Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.« Nič od tega se ni zgodilo. Zato zadnja Radonjićeva sodba ni zgolj samo njegova. Malo je tudi Večerova. In še čigava.

Prav neverjetno se zdi, kako malo po odločitvi urednikov v medijih, sploh na RTV Slovenija, nastopa oškodovana stran (vdova umorjenega in njeni odvetniki), medtem ko se Novič in njegova obramba kopata v pozornosti.

žišt sodba izseka

Izseka iz prve sodbe Špele Koleta, ki neposredno obremenjuje novinarko sodelovanja z obrambo v podporo obtoženemu Noviču

Če odmislimo medijsko plat, zdaj čakamo na dvoje. Prvič na to, da bo tožilka Blanka Žgajnar vložila pritožbo na Višje sodišče, kot je napovedala. In, drugič, na komentar predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika, ki je zavrnil zahtevo vdove Janka Jamnika in tožilke za izločitev sodnika Radonjića v ponovljenem sojenju, ker je s svojimi dejanji pokazal, da ni nepristranski in da je že vnaprej odločen, da bo Noviča oprostil.

Sodba po moje evidentno dokazuje, da je bila zahteva upravičena in se da ta primer sprevrača v neverjetno blamažo vseh blamaž za slovensko sodstvo. Zanjo pa ni odgovoren Radonjić, temveč njemu nadrejeni.

Več:

Časopisni naslovi in njih ustreznost

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Je Milko Novič kriv? Hitra anketna sodišča.

Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote

Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi

Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote

Kdaj in pod kakšnimi pogoji smemo upravičeno in smiselno domnevati, da je določena izrečena sodba lahko izrazito sporna zaradi ravnanj sodnika?

Razvpiti primer Zvjezdana Radonjića v ponovljenem sojenju proti Milku Noviču, ki ga je spoznal za nedolžnega in žrtev montiranega sodnega procesa, nam morda ponuja šolski zgled dvoma, ko je neka odločitev sprejeta ne zgolj daleč od pričakovane nevtralnosti in pravičnosti, temveč tudi suhe racionalne presoje, s tem pa vprašljiva: recimo takrat, ko je pri svojem delu sodnik iz nekega razloga, ki ga niti ne rabimo definirati, neskrito pristranski, ustavlja tožilko in jo podi iz dvorane, selektivno prepoveduje vprašanja ene strani, saj je vendar že odločen, onemogoča običajno izvedbo dokazov, do ene strani prepoznavno nastopa arogantno, žaljivo in odrezavo (no, tudi če bi do obeh, je s tem nekaj narobe), pred branjem sodbe pa celo najprej dramatično spregovori o pritiskih nase in s prstom pokaže na vrh pravosodja, na vodstvo državnega tožilstva, sodni svet in vrhovno sodišče.

Še več, s tem posredno ali celo neposredno namiguje na njihovo vpletenost v fizične likvidacije!

Domišljija in izkrivljeno dojemanje realnosti

No, omenjeni ekskurz o pritiskih ob branju obrazložitve sodbe 16. aprila letos, najbrž enkraten v slovenski sodni praksi, je ključen. Po branju je tožilka Blanka Žgajnar ugotavljala, se »je polovica obrazložitve oprostilne sodbe nanašala na samega sodnika Zvjezdana Radonjića, ki je govoril o pritiskih nanj«. Kasneje se je pokazalo, da ne policiji ne nadrejenim ni znal prepričljivo argumentirati svojih trditev.

A to še ni vse. V svojem odgovoru v Pismih bralcev v Mladini na članek Petra Petrovčiča z naslovom Pritiski na sodnike je nakazal širše dimenzije svojega po vsem sodeč osebnega problema: da v njem zmagujejo občutki, kako nanj pritiskajo ne le zarotniki iz Murgel in vseprisotno komunistično-udbaško podzemlje, ampak tudi iluminati, če citiram podnaslov besedila, ki sicer analizira še Radonjićev članek iz Pravne prakse (!), kjer za primer Patria sodnik ugotavlja, da je pri njem šlo za zaroto proti nedolžnim.

Radonjič Petrovčič Mladina

Članek v Mladini, na katerega odgovarja Radonjić

Kot prvega je v svojem čustvenem nagovoru ob branju sodbe obremenil predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Marjana Pogačnika in ta je kasneje osupljivo pokazal zelo veliko mero razumevanja za obtožbe na svoj račun; predsednik naj bi ga nekajkrat obiskal, »začela so se nenehna klicanja, naj se me disciplinira«.

Sodnikov nastop bi bil vreden kompleksne analize, vendar že iz osnovnih poudarkov zaslutimo, da je v sojenje proti Noviču projiciral dobršno mero zasebne psihologije politično posredovanega doživljanja stvarnosti. Zaradi česar so zaznani pritiski, kot je precizno zapisal novinar Peter Lovšin v Dnevniku, bolj stvar izkrivljenega dojemanja realnega stanja in domišljanja, da je sleherno nestrinjanje v sodnem postopku že napad nanj, zaradi česar se je čustveno zlomil že ob povsem legitimni zahtevi po uporabi pravnih sredstev. Kakopak nemudoma dojeti kot osebna grožnja.

Psihopolitika konspiracizma

Težko se je izogniti končnemu vtisu, da je opisana percepcija stvarnosti v svojem izvornem nagibu v veliki meri povzeta po psihopolitičnih fantazmagorijah čisto določene ideološke opcije v državi, ki jo ta že desetletja intenzivno širi, kar bi lahko pomenilo, da se psihopolitika paranoje in konspiracizma kot osrednja tehnika političnega boja te opcije pričakovano ljudi prijema in jih mentalno obvladuje.

K temu prištejmo še intenzivno delovanje političnih in strankarskih medijev, zadnje čase financiranih tudi z Orbanovim denarjem. Od tod sledi ključno vprašanje, zastavljeno na začetku: kako lahko pristanemo na sodbe, ko je sodnik obremenjen s tovrstnimi verovanjskimi stanji in prepričanji do te mere, da jim bo zaupal bolj kot spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese?

Tajkunske elite, ki izvajajo likvidacije

Da je podani opis dovolj natančen, sodnik razkrije že v omenjenem odzivu v Mladini, iz katerega precej neposredno izhaja, da je sicer še ne pravnomočna oprostilna sodba v nemajhni meri posledica umišljenega prepričanja v nekakšne druge, bolj konspirativne scenarije umora Janka Jamnika, ki so mu kot sodniku bližje in je o njih lahko podrobno prebiral v kopici političnih medijev.

Povedano drugače, za sodnika obsojeni storilec ni mogel postati morilec zato, ker se je v konspiracistični perspektivi teze o »globoki državi«, kakor zdaj nenadoma ponavljajo politični krogi s svojimi medijskimi sateliti, ki jim takšen razplet silno ustreza, to res zazdel preveč profan in enostaven scenarij. Teza o zaroti je pač vselej bolj dražljiva od drugačnih, bolj vsakdanjih motivov za kaznivo dejanje umora:

Vendar se je iz podatkov spisa obd. Noviča nakazovala resna možnost, da tajkunske elite prehajajo iz ponarejenih razpisov v fizične likvidacije, morda celo s pomočjo nekaterih oseb v pravosodju. V spisu je kaj malo okoliščin, da je Milko Novič umoril Janka Jamnika, pa so torej dejanski morilci na svobodi; sledil je poskus likvidacije Janeza Plavca, lahko da je v planu še kakšen umor.

Sodnik je potemtakem prepričan, da so za umorom Jamnika instalirane tajkunske elite, brutalne fizične likvidacije, ki se dogajajo, pa so njihov običajen modus operandi. Noviču je zato, zdaj celo dokazano nedolžnemu, kot pravi sodnik, krivda zgolj intrigantno podtaknjena. In potem sledi namig, da bi lahko do umorov (tudi Jamnika?) prihajalo v sodelovanju z osebami iz njegovih vrst, torej iz pravosodja. Je kdo opazil, da to ni več zgolj očitek o pritiskih?

Sledi še s strani sodnika večkrat insinuirani scenarij: da bi morali primer povezati s poskusom umora Jamnikovega sodelavca, za kar so ravnokar obsodili Michela Stephana, in morilca iskati v tem krogu. In spet: ker ga ne, to najbrž spet dokazuje perfidne lovke našega instrumentaliziranega pravosodja. Tako kot jih bo, če nadaljevanje sodnih postopkov ne bo takšno, kakršnega si je zamislil.

Še več, navedel je alarmantne razlage glede dogajanja na inštitutu in enkrat več prst usmeril v tožilstvo:

Po Jamnikovem umoru je bilo ugotovljeno, da so na inštitutu hranili bojni strup, ki bi lahko zastrupil veliko večje mesto, kot je Ljubljana, ter sintetične snovi amfetamine, ki so jih nedvomno dodajali k drogam, je dejal sodnik. “Vendar o tem tožilstvo in policija nikoli nista sprožila nobene preiskave. Sprašujem se, kaj še potrebuje tožilstvo, da bo končno lahko povezalo Stephana z Jamnikovim umorom,” je dodal sodnik Radonjić.

Neekscentričen sodnik z »ekscentričnim« nastopom

Nesorazmerje med Radonjićevo vehemenco prepričanj, da je Novič nedolžen, in lahkotnostjo presoj drugih sodnih spisov ter vpletanje v druge postopke še enkrat več dokazuje, da je pri odločitvah sledil predvsem svojim zelo osebnim prepričanjem. In tudi njegovo pismo v Mladini je kot nekakšen acting out nadvse indikativno. V njem zanika, da je ekscentričen (»kar zadeva mojo ‘ekscentričnost’ zanikam, da bi bil kdaj ekscentričen, sem resen sodnik«), a takoj v isti sapi pove:

Z »ekscentričnim« nastopom mi je uspelo alarmirati javnost in pristojne državne organe, kar mi z običajnimi besedami morda ne bi uspelo. A bi bil slab sodnik in človek, če ne bi opozoril na možnosti novih pobojev.

Skratka, svoj ekskurz o pritiskih je zastavil kot sredstvo alarmiranja z »neobičajnimi« besedami, očitno manj zavedajoč se, da s tem spodbija svojo osnovno tezo o pritiskih. Dramatičnost naslavljanja je imela vrhunski in plemenit motiv – reševanje nedolžnih življenj, ki čakajo na odstrel. Novičevega rešitelja je, skratka, zelo strah, da se bodo poboji, najbrž na Kemijskem inštitutu, še kar nadaljevali. Kot v kakšnem romanu Agathe Christie.

Bestialni pritiski kolegov

V naslednjem stavku se Radonjić, podobno kot Jan Zobec v Pirkovičevi oddaji, priduša nad pritiskom disciplinskega postopka proti sebi. Kajti zdaj pričakuje še četrtega, »v zvezi z ‘žaljenjem’ Blanke Žgajnar«. Pritisk nanj kot na neodvisnega sodnika čuti, ker je »zadeva namreč nemudoma odstopljena etični komisiji, ki je preddverje disciplinskih postopkov«.

In potem še bolj dramatično zaključi, tokrat z navajanjem svojih zdravstvenih težav:

Vendar se trenutno sprehajam od zdravnika do zdravnika, opravljam preglede za invalidsko upokojitev; če bo komisija dojela globino mojih zdravstvenih težav bom upokojen in odstranjen iz sodstva že jeseni.

Vaši „normalni“ sodniki so mi z nenehnimi bestialnimi pritiski popolnoma uničili zdravje v meri, da več nisem ne za soditi ne za živeti. Imejte jih.

Odstranjen iz sodstva?

Zdaj je torej zelo jasno naslednje: v sodbi, s katero je oprostil Noviča, je dal iz sebe najboljše, kar je mogel, preden so ga vsi, ki pritiskajo nanj, dokončno uničili. Kajti zaradi zdravja mu ni več živeti. In uničevali so ga sokolegice in sokolegi, sodelujoči v zaroti zoper zdaj oproščenega. Pogumen sodnik, sam proti vsem, se je temu uprl in osvobodil nedolžno osebo, po pravici postal heroj Janševih medijev in simbol pravičnega sodstva, junaški borec proti krivosodju.

»Če se sodna oblast zlorablja na način, da nedolžne ljudi pošilja v zapor, potem od pravne države ne ostane niti mrtva lupina«, je Zobec na TV Slovenija pri Pirkoviču potrdil resničnost svoje izjave. In glej, takoj po sodbi je Radonjić na tem, da je ta bila zanj poslednja, ker so ga prijatelji zverinsko uničili. Težko je to razumeti drugače: Novičeva oprostitev je tako rekoč dejanje upora proti sistemu, dojeta je kot revolt in poslovilna gesta, s katero maha v slovo svojim krvnikom na sodišču in pri tem navaja, da je »od vsega začetka vedel, da zaradi tega primera ne bom nikoli napredoval, da si bom morda uničil svojo sodniško kariero«.

Seveda smo zdaj v moralni dilemi tehtanja med tem, ali pokazati sočutje za človeka v stiski, ki ga bestialno preganjajo kolegice in kolegi, ali morda za stisko sorodnikov bestialno ubitega Jamnika. V tej zgodbi se pač pozablja na začetni »pritisk«: nekdo je bil brutalno ubit s streli v glavo in nekdo je bil oproščen. Vse drugo spominja na zdravstvene težave. Pri čemer sodnik svojo upokojitev, ki si je dejansko izrecno želi, dojema kot »odstranitev iz sodstva« in znova kot ultimativno obliko pritiska…

Medijska elaboracija sojenja

V zapisu Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih sem v komentarju že navedel sodnikovo občutljivost na zapise o sebi. Ob branju sodbe se je namreč spotaknil tudi ob medije, omenil 105 časopisnih prispevkov (danes jih je najbrž že bistveno več) in dodal: »Mladina in Dnevnik me napadata sinhronizirano!«

Še več, pritožil se je, da se objavljajo podatki iz njegovega zasebnega življenja, v sebi je takoj ugledal žrtev stalinističnih postopkov, ki jih ni bilo niti v času Sovjetske zveze:

»Obrnil sem se na zgodovinarja, ki je preučeval stalinistične postopke. V celem času Sovjetske zveze se nič takega ni zgodilo, kar se meni dogaja v štirih mesecih.«

Med tistimi, ki ga ne napadajo, so Janševi mediji, v njih je pričakovano razglašen za heroja in mučenika, nobenih pripomb najbrž nima čez Damijano Žišt v Večeru, pričo v sojenju in v prvi sodbi prepoznano kot osebo, ki je delovala v korist Novičeve obrambe, posebnih pa ne more imeti niti na obravnavo RTV Slovenija.

Večer Radonjić žišt

Značilen naslov v Večeru: pritiski so nedopustni

V prispevku Parlamentarni kanal in sodniška semena sem že analiziral, kako se odgovorna urednica Manica Ambrožič posmehuje ne zgolj profesionalnim novinarskim standardom, ampak tudi ženi in sorodnikom umorjenega Janka Jamnika s tem, ko v svojem studiu dopušča paradiranje (nepravnomočno) oproščenega, hkrati pa se povabljeni Novič, Zobec in Gorenak trudijo dokazovati grozljive okoliščine delovanja krivosodja. Da bi, če že gredo tako daleč, povabili drugo stran, tožilko, odvetnika žene ustreljenega Janka Jamnika in tiste, ki so na strani žrtve tega umora, vodstvu RTV Slovenija ne pade na pamet. Zakaj že, če pa je zadeva Novič že od začetka dobesedno spolitizirana in pri tem rade volje sodelujejo?

V prispevkih Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem in Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? sem pokazal, kako nekateri novinarke in novinarji TV Slovenija na senzacionalističen način namigujejo, da je zaprt napačen morilec, in to še pred prvo sodbo, po nepravnomočni Radonjićevi sodbi pa slavijo uspešnost svojega preiskovalnega dela.

Skrita nežnost v obtoženčevem značaju

K temu velja dodati še nedavni intervju Jožeta Možine z Novičevim odvetnikom Jožetom Hribernikom, v katerem je slednji pričakovano nastopil v dvojni vlogi: junaškega rešitelja prej obsojenega in osebe, ki bo potrdila kapitalno tezo o sodnih zlorabah – pri čemer je kot zagovornik v primeru afere Patria pričakovano pojasnil, da je bilo to sojenje brez vsakih dokazov in huda zloraba prava v politične namene. Hribernik je pri voditelju ponovil tezo, da v primeru Novič ni šlo za sodno zmoto, »ampak zavestno prikrojitev dokaznega gradiva, in to izključno za obsodbo nedolžnega človeka«.

O čudni poti napovednikov za omenjeno oddajo sem pisal v Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija. O neverjetnem navijaštvu v smeri obrambe Noviča in razvpite Janševe repetitivne teze o krivosodju se lahko prepriča vsak gledalec, v anale pa bo najbrž šla Hribernikova tenkočutnost pri izbiri argumentov v podporo svojemu klientu:

Ravno za dosego tega cilja – prikazati obtoženca kot brezvestno morilsko pošast – je sodišče vložilo nemalo napora in velik del svojega časa porabilo za raziskovanje obdolženčeve osebnosti.

Obtoženčev značaj, ki je slikovito, a pravilno zajet že v znanem pregovoru da »pes, ki laja, ne grize«, pa tudi vsaj – v poznavalcem poezije znanem verzu pomembnega slovenskega pesnika Boža Voduška »Pod cinizmom poznavalka sluti skrito nežnost.«

Radonjič sodba Delo

Delo in naslovni poudarek: za sodnika je dokazano, da Novič ni kriv

Kdo krni ugled sodišč?

Izrazito nenavadna je stoičnost, s katero se, vsaj v javnosti, obravnava Radonjića v lastnih vrstah. Zakon o sodniški službi predvideva sankcije za »vedenje in ravnanje sodnika, ki je v nasprotju s sodniško neodvisnostjo ali s katerim se krši ugled sodniškega poklica«.

Ne vem, kaj bolj krni ugled takega poklica kot namigi, da sodišče ravna pristransko, da je ugrabljeno in da se dogajajo fizične likvidacije »morda celo s pomočjo nekaterih oseb v pravosodju«, če žalitev tožilke in drugih ekscesov niti ne omenjam. Iz nekaterih javnih zapisov, predvsem Radonjićevih, je sicer mogoče videti, da so sproženi disciplinski postopki proti sodniku kakopak nemudoma interpretirani kot oblika novega pritiska…

Pričakovali bi, da se opravi službeni nadzor sodnikovega dela, ki ga izpelje predsednik sodišča ali neposredno višje sodišče. Zdaj pa se nam dogaja, da ugled sodišč ne krni le sodnik, ampak še bolj tisti, ki takšno packanje po njem tihoma dopuščajo.

Več:

Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih

Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija

Današnji intervju na TV Slovenija bo znova, sploh ni dvoma, postregel z neskrito politično in ideološko agendo voditelja: Jože Možina bo predvidljivo gostil odvetnika Jožeta Hribernika. Tistega, piše v napovedniku, ki je »nazadnje pred krivično obsodbo za umor rešil Milka Noviča, prav tako pa je bil zagovornik v procesih Patria in Depala vas«.

Možina Janša Hribernik

Možina in Janša oglašujeta današnjo oddajo: alarmantne zlorabe sodišč za politične cilje

V besedilu Jan Zobec in selektivni napovedniki na MMC RTV Slovenija sem spomnil na težko ovrgljivo dejstvo, da so gostje Možine že itak popolnoma neprikrito vabljeni po skoraj izključno političnoideološkem ključu, za kar prevzema popolno odgovornost urednica informativnega programa na TV Slovenija Manica J. Ambrožič, čisto mimogrede tudi odgovorna urednica novic na portalu MMC RTV Slovenija. Spomnil sem na nedoslednost v tovrstni promociji – ki ni več promocija le oddaje Intervju, ampak tudi političnih pristranosti.

Takrat sem opažal, da se oddaja Intervju »samooglašuje« tudi na portalu MMC RTV Slovenija. S čimer ni nič narobe po sebi. Možina je gostil vrhovnega sodnika Jana Zobca in v relativno dolgem besedilu, morda na kakšnih treh straneh, zapisal poudarke in tudi natančne citate iz intervjuja, ki je bil na sporedu dan kasneje, v nedeljo, 10. marca 2019, ob 20.30. na TV Slovenija 1.

Takrat je moj argument bil enostaven: tovrstnih napovednikov na multimedijskem portalu ne bomo zasledili za goste, ki jih v studio vabita preostala voditelja oddaja, torej Ksenija Horvat in Lidija Hren. Kar pomeni, da oglaševanje teče izrazito  selektivno. In da je takšna selektivnost, ko pogledamo pobliže, zelo sporna. V zadnjem času smo zato videli napovednike z Janom Zobcem, Pawlom Czerwinskim, Jožetom Dežmanom in drugimi, ne pa tudi s Tatjano Rojc (Ksenija Horvat), Barbaro Riman (Ksenija Horvat), Markom Nočem (Lidija Hren), Aleksandro Kornhauser (Ksenija Horvat), Francijem Justom (Ksenija Horvat), Marcelom Štefančičem (Ksenija Horvat), Andrejem Razdrihom (Lidija Hren), Zaharjem Prilepinom (Ksenijo Horvat), Erikom Kerševanom (Lidija Hren), če naštejem le nekaj zadnjih oddaj.

A zgodba se kar ponavlja. Novo besedilo napovedi intervjuja s Hribernikom še pred današnjo oddajo smo izpod peresa voditelja namreč prebirali že na straneh strankarskega glasila Demokracija, in sicer 10. maja.

Možina napovednik Demokracija

Napovednik na straneh Demokracije

Pričakovano, saj so politične preference nekdanjega direktorja TV Slovenija splošno znane. No, pomenljivemu načelu »Dva dni nazaj na straneh Demokracije, danes svojo oddajo oglašujemo tudi pri nas« sledi tudi današnji napovednik na straneh MMC RTV Slovenija.

Da je zadeva Novič politično obarvana in da pri tem rade volje sodelujejo novinarji in uredniki javnega servisa, sem nakazal že v zapisu Parlamentarni kanal in sodniška semena na primeru intervjuja s samim Novičem, znova Janom Zobcem in Vinkom Gorenakom, vse v režiji in pod taktirko Igorja Pirkoviča.

Kako Nataša Markovič, Erika Žnidaršič, Gregor Drnovšek in druge novinarke in novinarji razumejo nepravnomočno oprostilno sodbo Zvjezdana Radonjića kot veliko zmagoslavje svojega minulega profesionalnega dela, pa pišem v prispevku Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Možina napovednik MMC

In potem še današnji napovednik na MMC RTV Slovenija

Seveda ne moremo pričakovati, da bo današnji intervju s Hribernikom kaj drugega od tega, kar je že nakazano v omenjenem napovedniku: predstavitev nekoga, ki se bori proti »krivosodju« v terminologiji Janševega »Odbora 2014« in krivičnim sodbam, zaradi katerih so po brutalnem umoru Janka Jamnika v zapor stlačili napačnega – povsem po naključju pripadajočega stranki SDS.

Tako bomo lahko, je najavil voditelj, v intervjuju slišali, da so pravosodni organi, pa tudi direktor NPU in izvedenec Sablič, lagali oziroma zavestno delali krivico njegovemu klientu: »Ni šlo za sodno zmoto, ampak zavestno prikrojitev dokaznega gradiva, in to izključno za obsodbo nedolžnega človeka«.

Kajpada zarota.

Več:

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih

 

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Včasih je veljalo, da je tretji parlamentarni kanal RTV Slovenija nekakšno odlagališče odvečnih oddaj in odvečnih novinarjev ali urednikov. O tem sem se spraševal že pred leti v Tretji parlamentarni kanal kot odlagališče odvečnih oddaj. Najbrž ta njegova funkcionalnost še traja, a vedno bolj ima tudi svoj »avtonomni« program.

Pirkovič Novič

Voditelj in njegov gost: »Sodnik Radonjić je imel pogum po vašem?« 

Da se na njem pogosto dogaja čista politizacija, da je to v resnici kanal, ki je prevzel vlogo nekakšnega pribežališča politično navdahnjenih novinarjev, res ni več posebna skrivnost in tudi ne novica. Tudi ne, da s svojimi vsebinami velikokrat neposredno izigrava tretji člen Zakona o RTV Sloveniji, po katerem je ta namenjen predvajanju neposrednih prenosov sej Državnega zbora in njegovih delovnih teles ter predvajanju posnetkov teh sej, kadar neposredni prenos ne bi bil mogoč.

Čemu služi parlamentarni kanal?

No, v zakonu dodajajo še, da je na njem predvideno tudi celovito informiranje javnosti o drugem parlamentarnem dogajanju, vključno s sejami Državnega sveta, mednarodnimi aktivnostmi parlamenta, posveti v organizaciji Državnega zbora ali Državnega sveta in drugimi aktivnostmi, povezanimi z uresničevanjem ustavnih pristojnosti slovenskega parlamenta.

A to se ne dogaja – oziroma se dogaja več od tega. No, bodimo neposredni: tretji kanal naše radiotelevizije je kot nalašč, ker to že leta ni sankcionirano in je dopuščeno tako s strani vodstva kot javnosti in stroke, ustvarjen za takšne ali drugačne oblike političnih promocij skozi oddaje in vsebine, ki v ničemer niso povezane s parlamentarnim dogajanjem. Ena takšnih oddaj je bila na sporedu včeraj, vodi jo Igor Pirkovič.

Povedano drugače: ker ni nobene zakonske podlage za nadgradnjo omenjene namembnosti kanala z uredniško oblikovanimi informativnimi vsebinami, takih vsebin tam preprosto ne bi smelo biti. Vse vsebinske spremembe v smeri parlamentarno-informativnega kanala, vključno z registracijo pri Apeku, oblikovanjem programsko-poslovnega načrta RTVS in strategij javne televizije, so zato samovoljne in zakonsko neutemeljene.

Specialisti za pritiske

Po velikem zmagoslavju dela slovenske politike (!), javnosti in tudi novinarjev v zadevi Novič v ponovljenem sojenju, o čemer sem pisal v Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?, se je novinar, ki sicer ne skriva svojih političnih barv, odločil v studio povabiti tri goste enako nezgrešljivih prepričanj: samega oproščenega Milka Noviča, spornega sodnika Jana Zobca in končno nekdanjega ministra in poslanca SDS, dr. Vinka Gorenaka.

Oddaja »Na tretjem« je tokrat nosila naslov »Odkrito o pritiskih v pravosodju«. Seveda v ničemer ni bila povezana s parlamentarnim dogajanjem, celo Gorenak je vmes postal parlamentarni upokojenec. Pirkovič se kajpak nikoli ne trudi s selekcijo povabljencev: vselej jo prilagodi svojemu političnemu okusu in urednice Jadranke Rebernik, v katerem se povsem ujameta, s čimer pač vodstvo jasno signalizira, da naš javni servis niti ne želi biti nevtralen in posledično novinarsko profesionalen.

Da na javni radioteleviziji v parlamentarnem programu gostijo še ne pravnomočno oproščenega obsojenca krutega umora direktorja Kemijskega inštituta, in to v oddaji o pritiskih na pravosodje zaradi izjav sodnika Zvjezdana Radonjića, o čemer več v Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, daleč presega ne samo namembnost televizijskega kanala, temveč tudi smiselni motiv oddaje. Ker kako pa bi smel in mogel obsojenec in v ponovnem sojenju oproščeni Novič komentirati stvari, v katere je vpleten zgolj na posreden način? In mar ni povsem pristranski, da bi presojal, kakšni pritiski v pravosodju obstajajo?

pirkovič zobec gorenak

Trio med razpravo o pritiskih na sodnike

Ljudje, ki jih rabimo (da nas oprostijo)

Ni presenetilo, da oddaja v prvem delu pač ni govorila o pritiskih na pravosodje, pač pa je Pirkovič radovedno Noviča spraševal, kako se počuti in kje bo zdaj našel delo (»Kakšni so vaši dohodki?, »Kaj pa znate?«), zakaj je ta proces postal političen (!) – kot da je težko opaziti, da zaradi tega, ker se je aktivirala Janševa stranka – , kajti »vi ste le Milko Novič s Krasa«, je dejal novinar in namigoval, da res ni jasno, zakaj bi SDS napadi na »krivosodje« lahko motivirali… Sploh pa ob Noviču, ki je bil ali je tako nepomemben član te stranke, da je celo kandidiral za župana Sežane na listi SDS. Povabljenec pa mu je potem podrobno razlagal, kako se je odločil (sic!), da je nedolžen in potem na tem gradil svojo obrambo.

Voditelj kar ni nehal – znal je prisluhniti gostu in pasel radovednost ob njegovih razlagah, kakšna žrtev da je bil (»Zakaj so se vas želeli na Kemijskem inštitutu znebiti?«), končno pa je, prisiljen preiti na temo pritiskih na pravosodje, oproščenemu zastavil še vprašanje, kaj si misli o svojem sodniku: »Sodnik Radonjić je imel pogum po vašem?« Čudo prečudno in le kdo bi si mislil, kaj bo slišal v zameno: Novič je svojega sodnika, ki ga je oprostil in razglasil za dokazano nedolžnega, pohvalil in dodal: »Take ljudi rabimo.«

Semena mladih sodnikov

Nastop sodnika in bivšega ministra bi terjal posebno analizo, a bralec teh vrstic lahko zlahka ugane, o čem je uglašeni trio Pirkovič-Zobec-Gorenak soglašal: da so pritiski na sodnike strahoviti in pač na las podobni vsemu, kar je terjala že skandirajoča množica Janševih podpornikov; tistih, ki so dolga leta pred sodišči skandirali o krivosodju pod taktirko »Odbora 2014« – sploh v času, ko ga je vodil sedanji Šarčev sekretar za nacionalno varnost, dr. Damir Črnčec.

Pirkovič titovke

Voditelj med demonstracijo sodnic s titovkami

In ko je voditelj pokazal vse fotografije, snete z Janševih portalov, na katerih so sodnice s titovkami na glavi, je prekmalu prišel konec oddaje in trenutek za Gorenaka in melodramatično izraženo upanje, da bo sodnik Radonjić s svojim dejanjem »zasejal seme med mladimi sodniki, da se bodo začeli obnašati tako, kot se obnašajo sodniki na zahodu«.

In tako je druščina štirih izvedla politično diseminacijo in se najbrž zadovoljno odpravila domov.

Pirkovič cenzura oddaje

Nekaj voditeljeve panike med iskanjem omenjene oddaje v arhivu

Pirkovič tvit bunker

Pirkovič si oddahne: oddaja ni v bunkerju

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Že malce davnega 4. julija 2016 sem objavil besedilo z naslovom Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem, v katerem kritično analiziram dva televizijska prispevka, predvajana 2. in 3. julija tega leta o primeru umora direktorja Kemijskega inštituta.

Oba osrednja Dnevnika TV Slovenija je takrat vodila Erika Žnidaršič, skupaj z Gregorjem Drnovškom tudi podpisana pod novinarska izdelka, objavljena v dveh zaporednih nadaljevanjih. V omenjenem zapisu sem dokazoval, da je z njima nacionalka kršila dobro novinarsko prakso, predvsem pa se je zatekla v neprikriti senzacionalizem.

No, 16. aprila letos je bil poprej že obsojeni Milko Novič oproščen – isti dan se je na Facebooku oglasila novinarka TV Slovenija Nataša Markovič in skupaj z drugimi novinarji, ki so ji pritrdili (omenjena Erika Žnidaršič in Gregor Drnovšek, Aleš Malerič, Seku M. Conde, Katarina Golob itd.), izrazila pričakovanje, da se bom zdaj opravičil zaradi svojega krivičnega zapisa, za nameček pa napisala, da povzročam škodo kvalitetnemu novinarstvu…

Nataša Markovič o meni FB Novič

Nataša Markovič in zahteva po mojem opravičilu

Oproščeni Novič

Novinarki Markovič se zahvaljujem, da me je po skoraj treh letih spomnila na omenjeni članek in me »tagala« v svojo objavo. Kar jemljem za dobro novo priložnost opozoriti, kaj je bilo v omenjenih prispevkih nacionalke narobe, gledano tudi z današnje perspektive razvoja dogodkov.

Naj za začetek v kratkem obnovim zgodbo za tiste, ki to potrebujejo: Noviča je obtožnica bremenila umora Jamnika pred restavracijo Via Bona na ljubljanskem Viču 16. decembra 2014. V prvem sojenju ga je Okrožno sodišče v Ljubljani z dne 13. aprila 2017 spoznalo za krivega in ga pravnomočno obsodilo na 25-letno zaporno kazen – pod sodnico Špelo Koleta.

Novičeva obramba je konec oktobra lani uspela na Vrhovnem sodišču, ki je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, obsodilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V njem je bil te dni oproščen obtožbe umora, v obrazložitvi sodbe pa je sodnik Zvjezdan Radonjić navedel, da Novič dokazano ni storilec (!) – sodba pa sicer še ni pravnomočna. Odvetnik Jamnikove žene, Miha Kunič, je sodnika, ki je sicer pred branjem sodbe na široko govoril o pritiskih nanj, kazensko ovadil zaradi nezakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja.

O korelaciji med sodbo in senzacionalizmom

Pričakovanje novinarke po opravičilu in vseh, ki si ji pritegnili, nesporno implicira, da je v sodbi tistega dne za nazaj prepoznala potrditev »pravilnosti« prispevkov TV Slovenija dne 2. in 3. julija 2016. V čem je torej nepravnomočna sodba prispevala k temu, da nenadoma omenjena prispevka nista več senzacionalistična, kar je bila moja začetna trditev? Kako lahko neka sodba vpliva na novinarsko kvaliteto prispevka in ovrže možnost, da bi ta bil narejen na način, ki zanemarja novinarske standarde javnega zavoda?

In če dodam mimogrede: kaj naj si mislimo o Radonjićevi sodbi, ki je, po poročanju STA, »na splošno ocenil, da pri obtožbi ne gre za usodno zmoto, pač pa za načrtno odločitev organov pregona, kako namesto pravega morilca, ki ga ni bilo mogoče najti, obsoditi nedolžnega človeka«? Mar ne smemo upravičeno pričakovati novih reportaž (tudi) na TV Slovenija, če so, zadovoljni nad Radonjićevo sodbo, zdaj lahko raziskali še, kako se je odvila peklenska odločitev organov pregona, da trpinčijo in obsodijo nedolžnega, vmes pa onemogočijo pregon pravega storilca?

Kaj sem očital prispevkoma TV Slovenija

Naj obnovim svoje očitke iz začetnega zapisa in jih še okrepim. V omenjenih prispevkih sem v času, ko je bila odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija Jadranka Rebernik, poskušal pokazati, da sta Erika Žnidaršič in Gregor Drnovšek storila dve napaki: prvo v smeri nebrzdanega senzacionalističnega in tabloidnega novinarskega diskurza, ki so si ga ustvarjalci in uredniki privoščili, drugo glede odpiranja vrat neobjektivnosti in pristranosti skozi spodbujanje dvoma v obtožnico. Pri tem sta uspela žrtvovati novinarsko ekvidistanco s tem, ko sta prešla v favoriziranje trditev obrambe Milka Noviča, obtoženega umora direktorja.

Prvi prispevek so v dnevniku vpeljali z dramatizacijo in hiperbolijo v naslovih: nenadoma je primer umora direktorja postal »skrivnosten«, čeprav v resnici obstaja kar nekaj elementov v njem, ki prej nakazujejo na njegovo enostavnost. Skrivnost se seveda gleda in prodaja, enostavnost ne, je eden od temeljev reality entertainmenta, kot ga poznamo iz zaigranih dramskih inscenacij iz sodnih dvoran.

Uvod Erike Žnidaršič, hkrati voditeljice obeh Dnevnikov in tudi ene od dveh avtorjev predvajanih prispevkov, je zato bil že po sebi na ravni tabloidnega zbujanja pozornosti: po eni strani je v začetnih taktih prvega uvedla omenjeno skrivnost, takoj nato pa suspenz dvigovala s hipetrofiranim dvomom, s katerim se je poudarjeno vzdrževalo dramaturgijo na začetku izražene napetosti: »Je direktorja ….. res umoril nekdanji uslužbenec dr. kemije Milko Novič?«, se je spraševala.

Trije momenti ekskluzive

Senzacionalizem obeh prispevkov sem opisal s tremi momenti, presenetljivimi za javni servis: sklicevanje ne »ekskluzivo« predvajanja varnostnih kamer na parkirišču, kjer se je zgodil zločin, zaigrani prizori »rekonstrukcije umora«, kot so dejali, podkrepljeni z dramatizirajočo glasbo in celo izbiro igralcev, kjer je npr. ženo obdolženega Noviča za potrebe TV Slovenija odigrala kar ona sama, Marjana Novič, nato pa še ekskluzivni pogovor z obtoženim iz pripora na Povšetovi. Naracija je ves čas tekla na način zbujanja vtisa, da Novič ne more biti storilec, pri čemer se je poleg »melodramatičnih« vložkov s stavo na senzacionalistične in personalizacijske učinke poudarjalo zgolj prvine Novičeve obrambe: temu je služilo predvajanje posnetkov video kamer, ki jih je obramba navajala kot dokaz, da so se v kritičnih trenutkih na parkirišču gibale ali se usedale v avto druge osebe. Vse to naj bi govorilo o mafijski zaroti, o vpletenosti vsaj treh storilcev v tak »prekompleksen« umor, s tem pa dokazovalo Novičevo nedolžnost. Kot rečeno: devet mesecev kasneje je bil Novič spoznan za krivega in pravnomočno obsojen na 25-letno zaporno kazen. Do ponovnega sojenja.

Pešec pod svetilko

Ekskluziva nadzornih kamer, v kateri je novinar Drnovšek nakazoval na drugega potencialnega morilca, se je kasneje izjalovila. V prvem citiranem TV prispevku je povedal:

Na posnetku, ki je sicer slabše kakovosti, le minuto po umoru pride pešec, se ustavi pod svetilko, zdi se, da si snema kapo in slači zgornji del oblačil. Če nekaj trenutkov stopi v avtomobil, s katerim se nato odpelje.

Ker je tožilstvo izhajalo iz prepričanja, da je Novič uporabil kolo, je s tem TV Slovenija jasno podprla stališče obrambe. Slabo leto kasneje smo lahko v prvi sodbi prebrali, da je bil omenjeni avtomobil identificiran, tudi oseba s kapo, da ima svoj alibi in je bila izključena iz preiskave. Novinar Drnovšek, ki bi zdaj želel od mene opravičilo, je torej javnost dokazano zavajal. Zato, ker opozarjam na nedopustne medijske prakse? In potem Markovič zapiše še, da sta novinarja omenjena »dejstva iz sodnega spisa preverjala«? Zelo po svoje, bi rekel.

35.354 sms-ov

Na podoben način sta močno izpostavila še en vidik obrambe, namreč zgodbo o Robertu Bartolu, ki je tistega večera Noviču poslal čudaški sms o piščancu v pečici. V nekem trenutku je namreč obtoženega na pričanju obremenil sozapornik Matej Oražem, ki je prestajal kazen zaradi uboja. Povedal je, da ga je Novič zaprosil, če bi lahko na sodišču krivo pričal in povedal, da je nekoč Bartolu prodal pištolo tipa walter za 700 evrov.

Toda Oražem je potem v pričanju pred sodiščem obremenil Noviča, zanikal pa, da pozna Bartola in da mu je prodal orožje. Omenjeni Bartol je, kot je ugotovilo sodišče, v obdobju od 17. 10. 2014 do 04. 01. 2015 poslal kar 36.354 sms-ov, od katerih je eden po naključju prispel na Novičev telefon v kritičnem času. Pošiljal jih je iz čudaškega »hobija«, kot je temu dejal. Novinarja sta raje sledila namigom obrambe, ki je pripravljala svoj scenarij za klienta, da bi v povezavo vpletla Oražma in Bartola.

Novinarji bi po Radonjićevi sodbi želeli od mene opravičilo, ker so v prispevku namigovali na scenarij, ki ga sodišče ni potrdilo? Zato, ker opozarjam na nedopustne medijske prakse? In potem novinarka Markovič zapiše še, da sta njena kolega »dejstva iz sodnega spisa preverjala«? Zelo po svoje, bi rekel.

Kolesarska pot in pištola v sefu

Tretji alibi iz širšega nabora obrambe so, kot rečeno, v Dnevniku celo zaigrali in je očitno v ponovljenem sojenju bil odločilen ob presoji senata: v rekonstrukciji so poskušali izmeriti, kako je lahko Novič v okoli tako kratkem času prišel iz svojega stanovanje do prizorišča zločina, restavracije na Viču, kamor naj bi po mnenju tožilke prekolesaril. V igrane prizore so vključili Novičevo ženo in po vsem sodeč uporabili njihovo stanovanje.

Obtožnica je temeljila na tem, da se je omenjeni na pot odpravil šele nekaj po 19.30 uri (minute sicer variirajo), kajti »vse do tega trenutka ima Novič namreč potrjen alibi«, kot je v prispevku povedal Drnovšek. Kakšen? Da je sedel doma pred televizorjem. No, alibi mu daje edinole njegova hčerka, ki je ob navedeni uri ravnokar odhajala na fitnes – kar je bilo medijem vedno priročno zamolčati. Če izločimo alibi hčere, se vse minutaže okoli prihoda na prizorišče zločina porušijo. Mimogrede, ob ponovljenem sojenju smo lahko prebrali:

»Sodišče je namreč prvič doslej izmerilo tudi, da je Novič za to, da se je preoblekel, vzel iz sefa pištolo, šel v klet po kolo in ga prinesel na dvorišče, potreboval nekaj več kot pet minut.«

Nenavadno, da sodnik Radonjić ni v minutažo dodal še možnega zatikanja ključa v sefu, preverbe pištole, namestitve dušilca in še česa. Nepotrebno dodati: ne obstaja noben sef v stanovanju in nobena pištola, to si je sodnik kar hipotetično izmislil in prištel minute, na koncu pa vehementno ugotovil, da Noviču ne le, da krivde ni mogoče dokazati, ampak je dokazano, da ni morilec!

A vrnimo sem k prispevku v Dnevniku. Voditeljica Erika Žnidaršič je uspela ob izteku, tik preden napovedjo nadaljevanja prispevka naslednji dan, zaključiti s še eno dramatizacijo: »Pištole niso našli, maje se mnenje balističnega izvedenca, motiv je precej ohlapen.«

Že res, da bi si v tem primeru tožilstvo verjetno želelo kakšen dokaz več. Toda nekaj ne bo držalo niti glede motiva, kot rečeno. V obtožnici se je trdilo vse kaj drugega. Ob umoru so z lahkoto našteli motive, ravno tiste, ki so po mnenju nacionalke čez noč postali »ohlapni«. Ob odpustitivi iz službe in namigih o maščevanju, tudi ob tako imenovanem Novičevem »seznamu za fentanje«, se je motiv nenadoma izgubil? Pa saj smo uganili, da ni pametnega, motiva, je ves čas trdila Novičeva obramba.

Drugi del prispevka: skrivnostna zgodba

Žnidaršičeva je nedeljski prispevek uvedla z besedami »Nadaljujemo skrivnostno zgodbo o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika«. Na začetku predvajanja so ga podpisali temu ustrezno, kot »Skrivnosti umora Janka Jamnika«, na MMC pa so ga podnaslovili z »Jamnik se je bal za svoje življenje«. Slednje naj bi posredno pričalo o tem, da je bil deležen konstantnih groženj zaradi svojih pomembnih poslov in odkritij, kar naj bi izključevalo Novičev umor iz maščevanja.

Voditeljica je prešla v svojem uvodu v ugotovitev, da v tem primeru »mrgoli domnev o ozadju dogodka, pravem motivu in storilcih.« Znova nekaj, s čimer se recimo tožilska stran nikakor ne bi strinjala. Žnidaršičeva je nemudoma izpostavila Jamnikovo bojazen za življenje, poudarila, da naj bi se spremenil, teden dni pred umorom naj bi celo dejal »Pospravili me bodo«.

Novinar Drnovšek nato zgodbo o »dokazih« uvede spet s pričakovanim dvomom, prispevek je tudi v neigranem in nefiktivnem delu opremljen z dramatično glasbo, ki jo slišimo v ozadju, potem pa znova uporabi argumente obrambe glede najdbe »malo delcev smodnika«. Večino časa nameni Novičevemu alibiju: ta da je ljubiteljski strelec, zato je ekipa nacionalke obiskala strelišče Dum Dum, kjer je obdolženi vadil nekajkrat na leto, tam zaposleni pa demonstrira, kako zlahka se na oblačilih znajdejo delci streliva. Sledila je predstavitev stališča izvedencev obrambe, ki seveda meni, da so se delci na Noviču znašli zaradi »kontaminacije« na strelišču. Nato pokažejo še posnetek Žnidaršičeve iz pripora, kjer obdolženi celo z gestikulacijo nakaže, kako si je s popravljanjem las (»Imam zelo kratko frizuro«) domnevno raznesel te delce po glavi.

Dum Dum

Sledila je inscenacija, ki naj potrdi povedano: novinar Drnovšek je obiskal omenjeno strelišče, kjer naj bi Novič jakno odlagal na polico tik ob strelišču, kar so potem tudi dobesedno demonstrirali v odigranem posnetku.

No, v prvi sodbi piše čisto nekaj drugega. Priča iz strelišča je povedala, da »obleke morajo pustiti zunaj, nič ni bilo na mizi pred strelcem, samo strelivo in orožje. Sodišče tudi glede na navedeno izpovedbo priče Paunoviča, njegovo skico strelišča (C21) ter fotografije strelišča (A164,165) ne sledi navedbam obtoženca, da je vedno prišel v jakni Bugatti ter jo odložil na notranjo polico meter stran od mesta kjer se je streljalo, saj za takšno odlaganje oblačil ni najti nobenega razumnega razloga.«

Se pravi: na TV Slovenija so sledili stališču obrambe, ne sodišča. Mimogrede, omenjena priča je zanikala izjavo Noviča, ko je »izrecno povedala, da se je obtoženi pri njem zanimal za nabavo orožja«. In zdaj bi se moral sam opravičiti? Zato, ker opozarjam na nedopustne medijske prakse? In ko novinarka Markovič zapiše še, da sta novinarja »dejstva iz sodnega spisa preverjala«? Zelo po svoje, bi rekel.

Čemu služijo senzacije

Novinarke in novinarji TV Slovenija torej aplavdirajo Radonjićevi sodbi. Po prvi sodbi Špele Koleta so modro molčali. Po njej od njih nihče ni terjal opravičilo, po novi pa ga oni terjajo od drugih. Zakaj že? Kot rečeno: senzacionalistične prvine, nenehno vnašanje dvoma in suspenza, iskanje skritih motivov in skrivnosti za umorom, uporabljeni emotivni in hiperbolični jezik so v nasprotju s poslanstvom javne radiotelevizije.

Odprta ostaja dilema, ali je favoriziranje obdolženčevega pogleda in stališč njegove obrambe zgolj strukturni stranski produkt takšnega pristopa ali morda premišljena uredniška odločitev. V vsakem primeru sta prispevka dajala prednost interpretacijam obrambe in zanikala tožilske.

Ne edini triumf

Triumf Nataše Markovič in drugih je na las podoben trenutnemu zmagoslavju ob Radonjićevi sodbi v Janševih medijih in delu politike. Celo več, prej omenjena stališča Novičeve obrambe so ves čas sojenja, vsa leta, javno zagovarjali tudi omenjeni mediji, seveda tudi sam Janša in njegovi politični pristaši. Tudi pri njih ni bilo trenutka, ki bo poskušali enakomerno predstaviti vsa stališča.

Zato je v hipu, ko je nacionalka objavila oba prispevka, zgolj imitirala omenjene medije. Najmanjšega dvoma ni, da se je ves čas sojenja v ta primer izrazito vpletala politika, podobno kot v aferi Patria, in da je prišlo do izraza angažirano novinarstvo in »novinarstvo« – takšno, ki mimo sodišč že ve, kdo je krivec grozljivega zločina ali vsaj, kdo ni.

Radonjić iluminati

Janševi mediji: Radonjić je razkrinkal iluminate

O medijskih pritiskih

Novinarstvo pa ne sme in ne more biti navijaštvo – politično ali katerokoli drugo. In tudi sojenje ne sme postati njegova posledica. Danes lahko ugotavljamo, da so nekatere sodbe v veliki meri proizvedene ob političnih in medijskih fabrikacijah in pritiskih. Najbrž niti sodniki niso imuni. Pred branjem sodbe je sodnik Radonjić spregovoril o medijskih pritiskih nanj in »sinhroniziranih« napadih Mladine in Dnevnika. Ta stavek pove marsikaj: predvsem to, da s strani Janševih medijev pritiskov menda ni čutil. Zdaj jih še manj, v teh medijih je heroj.

Opreproščena logika, po kateri lahko razplet neke sodbe opraviči in upraviči medijski senzacionalizem, za nameček pa potem novinarji navijaško izberejo tisto izmed dveh sodb, ki jim je bliže, drugo pa zamolčijo, podobno kot so poprej to storili pri izbiri med argumenti obrambe in tožilstva, je zato res srhljiva v svoji sporočilnosti.

Seveda je tudi res, da ima ponovno sojenje večjo težjo od prvotnega. Toda po prvem sojenju so kajpak taisti novinarji TV Slovenija modro molčali – in bi tudi po slednjem, če bi ne govorilo v njihovo korist.

Kaj pravijo novinarski standardi?

Programski standardi javne radiotelevizije narekujejo, da se zaposleni »izogibajo senzacionalističnemu slogu«, Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija pa velevajo, da mora novinar »strogo spoštovati načelo, da krivde ni mogoče nikomur naprtiti, dokler ni pravnomočno obsojen« – kar pa je standardna novinarska uzanca, ki pa ne bi smela pomeniti, da mora novinar braniti obtoženca v nasprotni smeri.

Še več, ista merila pravijo, da je »še bolje, da se novinar pri oblikovanju besedila poskuša dosledno opirati na ugotovitve preiskovalcev, preiskovalnih sodnikov, policistov in izvedencev«. Kot sem večkrat ponovil, so na TV Slovenija ubrali nasprotno pot, opirali so se na mnenje Novičeve obrambe.

O še dodatnem (ne)smislu opravičevanja

V čem potemtakem daje Radonjićeva sodba »prav« novinarjem TV Slovenija, da terjajo opravičilo od nekoga, ki je domnevno krivično kritiziral njihov senzacionalizem in pristranost?

Ne more biti dvoma, da s tem priznavajo, da so v njih posredno ali neposredno dokazovali Novičevo nedolžnost. Zato je pač čisto sprenevedanje, ko Markovič zapiše svoj »Nista pa se opredeljevala ali je morilec ali ne«. Brez tega ne bi bilo triumfa.

Zahteva novinarke me je spomnila na zahtevo Franca Kanglerja, da se mu moraji novinarji Večera opravičiti, ker sodni postopku proti njemu padajo kot za stavo, zaradi česar je končno jasno, da je nedolžen, novinarji pa so ga nenehno okrivljali s pisanjem o različnih aferah. Tako kot sem jaz menda nenaklonjen nekaterim novinarjem, je menda časopis bil nenaklonjen mariborskemu županu.

Čeprav primerjava ni popolna, je smiselna v delu, ko se razplet na sodišču jemlje za dokaz pravilnosti ali nepravilnosti novinarskega postopanja – ali v mojem primeru medijske kritike.

Očitno bi se morali opravičiti tudi tožilka in vsi sodniki, ki so doslej dokazovali drugače od novinark in novinarjev TV Slovenija v prepričanju, da je Novič omenjeno pot lahko prekolesaril v predvidenem času.

Še o konfliktu novinarjev

Mimogrede, ko smo že pri neposredni pristranosti novinarjev: iz prvotne sodbe jasno izhaja, da je sodišče Novičevega odvetnika Hribernika in novinarko Večera dr. Damijano Žist obdolžilo, da sta v tem primeru ravnala v nasprotju z določili odvetniške in novinarske etike in skušala sodišče zavesti.

Novinarka je bila tudi zaslišana kot priča, ker je sodelovala pri zgodbi o Oražmu in Bartolu ter pomagala Novičevi obrambi, da bi obtoženega razbremenila – vse to je zapisano v sodbi.

Damijana Žišt se nikoli ni izločila iz poročanja o tem primeru, ampak ga je pokrivala za svoj časopis od začetka do konca.

žišt sodba izseka

Izseka iz prve sodbe: novinarka Večera, ki poroča o primeru, je po mnenju sodišča delovala v prid obtoženca

Rito spraviti iz pisarne

Kako novinarka Markovič opravičuje senzacionalizem javnega zavoda? Z geslom »rito spraviš iz pisarne«, saj zapiše:

Ali je kredibilno novinarstvo sedeti in prepisovati tiskovne novice ali pa uporabiš zdravo kmečko pamet, rito spraviš iz pisarne in greš v preverjanje določenih dejstev..

Kaj je počela ta rita? Katera nova dejstva pa so v obeh prispevkih preverjali? Je revolucionaren dosežek že po sebi, če zgolj kopiraš Janševe medije in vse poante Novičeve obrambe, ker ji pač bolj zaupaš kot tožilstvu? Le kje je v tej senzacionalistični zgodbi vzniknilo plemenito preiskovalno novinarstvo?

 

Radonjić globoka država

Radonjić kot heroj: medijski triumf na Novi24TV

Spomin in neki drugi pritiski

Ker novinarka izraža pričakovanje po opravičilu, bom tudi sam spomnil na svoja. V besedilih Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje? in Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču sem vodstvo RTV Slovenija spraševal,  kdaj se bo opredelilo do dogodka v Tarči, v katerem je prvak SNS pozival k streljanju pred zidom. Do danes se ni zgodilo nič.

Ob tem sem dodal, da še zmerom čakamo na pojasnilo o tem, kdo je pritiskal na urednike in novinarje v Tarči 24. januarja letos. Takrat sta voditeljica oddaje Erika Žnidaršič in Nataša Markovič celo javno tvitnili, da se dogajajo pritiski na uredništvo – oddaja je govorila o domnevnem mobingu ministra za kulturo Dejana Prešička in nesrečni usodi tamkajšnjega zaposlenega.

Kajti Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija nalagajo, da uredniki in novinarji RTV Slovenija ne smejo podlegati nikakršnim posrednim ali neposrednim pritiskom, naj cenzurirajo svoje prispevke in oddaje. Še več, »o morebitnih poskusih cenzure bodo novinarji, uredniki oz. programsko vodstvo obvestili javnost«. No, nikoli se ni zgodilo.

Čisto kratek sklep

Verjamem, da sem dovolj natančno pokazal, da ni nobenih dobrih razlogov za moje opravičilo po Radonjićevi (nepravnomočni) sodbi. Tudi ne morem reči, da sem kakorkoli presenečen nad silovitim odporom novinarskega ceha do moje medijske kritike, menda močno škodljive za novinarstvo, kot zapiše omenjena. Spremljam ga že vrsto let in sem posledično tudi deležen vseh vrst blokad.

Če ponovim na kratko in sklenem: Radonjićeva sodba v ničemer ni razblinila trditve o začetnem senzacionalizmu in pristranosti novinarke in novinarja TV Slovenija. Ko Markovič zapiše, da sta novinarja »to naredila na televizijski način«, je to le poskus olepševanja. In ko doda stavek  »Če bi bilo predvajano na komercialki pa bi bilo ok?!« samo slikovito nakaže, da ne razume, da bi morali za javno radiotelevizijo veljati strožji profesionalni standardi – takšni, ki očitno nekaterim posebej niso všeč, čeprav so zapisani v njenih dokumentih.

Sicer pa velja, da primer Novič kar kliče po celoviti intenzivni analizi njegove medijske obravnave. Iz nje bi se lahko res strahovito veliko naučili o stanju slovenskega novinarstva.

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je spisala »Poročilo v zadevi Utrip/komentar – 3.2.2019, TV SLO1«, ki nosi datum 19. februar 2019.

Govorimo o novinarskem navijaštvu Jadranke Rebernik, ne nepričakovanem ali prvem, ki sem ga podrobno komentiral v zapisu Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili. Seveda ne gre le za avtorico prispevka, temveč za razpravo, ali je takšno ravnanje na javnem zavodu dopuščeno. No, v besedilu, ki ga je spisala varuhinja Ilinka Todorovski, so se na štirih straneh znašli trije elementi poročila o Utripu, predvajanem drugega in ne tretjega februarja: nekaj komentarjev zgroženih gledalcev in nekaj pohval, njeno »mnenje in priporočilo« in nato še »odziv« in »poročilo« odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Ambrožič poročilo Utrip

Izsek iz obravnavanega poročila: močan avtorski pečat Jadranke Rebernik

V kolosalnem loku brez komentarja

Pričakovali smo seveda, da bomo prebrali mnenje, kaj si varuhinja in urednica mislita o novinarskem pristopu avtorice Utripa in ali ga razumeta kot skladnega s standardi javne radiotelevizije in novinarske etike. Žal ugotavljam, da se je zgodilo ravno to, kar se v zgoraj citiranem zapisu napovedal: da bo končna ugotovitev ob oddaji ostala pri tem, da »so prejeli pohvale in kritike, torej so bili spet uravnoteženi«.

Ampak res si nisem predstavljal dimenzij končnega rezultata njunega poročila, še drastično hujšega: na štirih straneh bo lahko bralec dobesedno s povečevalnim steklom iskal kakršnokoli opredelitev do konkretnega Utripa, a je ne bo našel. Todorovski in Ambrožič sta se namreč v kolosalnem loku izognili že eni sami samcati besedici komentarja omenjene oddaje. No, na tolikšno sprenevedanje, očitno novi standard, ki ga še nismo videli v delovanju varuha in odgovornih urednikov, celo ob svojih res do konca znižanih pričakovanjih, nisem računal. Ja, človek se v svoji naivnosti vedno znova moti in greši.

O tem, kaj morajo, ne o tem, kaj počnejo

Kaj sta potemtakem storili, da bi se izognili slehernemu mnenju, komentarju in stališču? Na štirih straneh beremo razpravo o tem, kako morajo novinarji postopati in ne o tem, kako so. Todorovski o tem, kaj da je komentar, kaj je značilno za ta žanr, da »avtorici takšne oddaje ni mogoče oporekati pravice do podajanja mnenj ali od nje zahtevati nevtralne drže« – kar je edini stavek, v katerem varuhinja, se zdi, vsaj posredno meri na avtorico in kaj ta sme početi, ne pa tudi, kaj je storila v oddaji.

Še več, po njenem ima RTV Slovenija »ne le pravico, ampak tudi dolžnost kritično obravnavati politične in družbene odklone« – in znova ni jasno, kako naj si s tem navodilom v analizi Utripa metodološko pomagamo. Novinar bi moral po njenem mnenju podajati preverjena dejstva »s čim bolj nevtralne in distancirane pozicije«, od komentatorjev pa se pričakuje, da »na podlagi teh dejstev, strokovne podkovanosti in poznavanja konteksta podajo mnenja, podkrepljena z argumenti, vedenjem in znanjem«.

Nato preide k strinjanju z odgovorno urednico, katere poročilo je potem v celoti objavljeno v nadaljevanju, in ki pravi, da morajo novinarjeva mnenja ostati »podkrepljena z dejstvi, izbor izjav za vsako tematiko naj bo reprezentativen, uporaba jezikovnih prijemov oz. sredstev naj bo premišljen in nikakor žaljiv, v kratkih in preglednih komentiranih formatih naj ima aktualno dogajanje prednost pred ideološkimi temami«.

Kaj še ostane od funkcije?

Naj ponovim ključno: Todorovski in Ambrožič se niti z enim stavkom nista opredelili do ravnanja novinarke in zapisali, ali je avtorica Utripa postopala pravilno ali napačno in v čem je ta pravilnost ali napačnost, kar se od njiju pričakuje in na kar računajo pritožniki. Očitno nova taktika javne radiotelevizije?

Žal predstavlja izogibanje temu, kar bi morali početi. V opisu delovanja instituta varuha beremo, da ta »preiskuje pritožbe posameznikov in predlaga odpravo nepravilnosti, kadar ugotovi, da je pritožba utemeljena.« V tem primeru pa ugotovitev ni. S tem varuhinja in odgovorna urednica pritožnikom in javnosti ne privoščita niti osnovne informacije – v čem da se ti motijo, ko hvalijo ali grajajo Utrip zaradi novinarskega zdrsa, ali v čem imajo prav.

Naj navedem manjši miselni eksperiment. Kaj bi dejali, če bi iz Narodne galerije nekdo odnesel Groharjevo sliko, kasneje bi ga ujeli in storilec bi se znašel pred sodnico zaradi tatvine. No, ko bi pričakovali sodbo, bi v njej sodnica na dolgo in široko ugotavljala, da so tatvine v Republiki Sloveniji kaznivo dejanje in da se krasti ne sme, ali je v konkretnem primeru do nje prišlo, pa bi v sodbi povsem izpustila. Kaj si bomo mislili o takšnem ravnanju? Brez presoje konkretnih dejanj je funkcija varuhinje in odgovornega urednika pretežno nepotrebna in nesmiselna!

Nepristranskost kot (ne)vrednota

Ni naključje, da omenjeni niti z besedico ne poskušata analizirati konkretnih novinarskih postopkov ali izrečenih besed v Utripu. Logično, da bi do konca izpeljali svoj očitni namen izogibanju podajanja presoje, se morata temu v celoti odpovedati. In sta se. V svojem prvem zapisu sem že storil tisto, od česar bežita kot hudič od križa: analiziral sem dele besedila in nakazal, v čem so pomanjkljivosti osrednjega dokumenta zavoda z naslovom Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija. Kar očitno marsikomu ustreza.

Navzlic temu ta dokument, kot rečeno, predvideva nepristranskost kot »temeljno vrednoto v vseh programih RTV Slovenija«. Zato bom ponovil vajo in s pomočjo delne tekstovne analize poskušal pokazati, da je novinarka Rebernik kršila to načelo. V oddaji je namreč med drugim dejala:

Govor je seveda požel odobravanje na levici, ki se že leta napaja z gojenjem antijanšizma in z agresivno delitvijo Slovenije na dva pola. V tej tekmi izgublja Slovenija, izgubljamo mi vsi.

Kot sem že zapisal, je tiha premisa njene vrednostne ocene takšna, da nas nujno vodi do naslednjega sklepa: če se Slovenija ne bi toliko ubadala z odporom do Janše, ne bi zamujala dolgih let napredka. Kar avtorici nedvoumno pomeni, da bi s pomočjo prvaka SDS in njim na oblasti prosperirala. Predstavljajmo si torej, da bi nek novinar v programih javne radiotelevizije izrekel s stavke, kot so: »V Sloveniji izgubljamo mi vsi, ker ne gojimo dovolj simpatij do Zmaga Jelinčiča (ali Mateja Tonina, Alenke Bratušek, Marjana Podobnika, itd.). Mar ni to povsem jasno in eklatantno politično navijaštvo? Kako ga je mogoče upravičiti? Pri čemer je Rebernik trdila še bistveno več od tega. Navijaštvo je nesporno oblika novinarske pristranosti – tiste, o kateri zdaj varuhinja in odgovorna urednica molčita.

Pionirska čepica in dvomljivec v komunistični sistem

Podobno politično ideološkost in pozicioniranje vsebuje naslednji del Utripa, tudi že citiran:

»Drži, vsi ki smo bili rojeni v tistem času, smo bili deležni pranja možganov v šolah. In pri sedmih letih najbrž verjameš marsičemu, kar si slišal v šoli. Problem je v tem, če temu verjameš dandanes. A ko je Marjan nosil pionirsko čepico, so Janeza ravnokar vrgli iz komunistične partije. Ker si je drznil dvomiti v komunistični sistem in njegovo pravičnost.«

Avtorica oddaje se spet popolnoma jasno opredeljuje do ideologije in režima bivše države, pri čemer se skozi prvo osebo množine postavlja v pozicijo nas vseh in govori v našem imenu: »nam« so prali možgane, »mi« smo bili naivni, »mi« smo morali verjeti marsičemu. Svojo pristranost še podkrepi in kara tiste, ki še danes verjamejo v socializem.

In potem sledi še pričakovana solidarizacija z njenim očitnim političnim idolom. Res, do njega ima vso pravico, vendar ne v komentarjih javnega servisa, kot nam želita dopovedati omenjeni. Če bi Rebernik zgolj smešila predsednika vlade (»ko je Marjan nosil pionirsko čepico«), bi temu lahko dejali bolj ali manj posrečena kritika. In bila bi legitimna, razpravljali bi le o okusu. Preostanek citiranega stavka pa prestopa to mejo in je značilen za navijaštvo in politično pristranost: spet dokazuje simpatiziranje s svojim političnim idolom.

In to takšno, ki predstavlja še potvarjanje dejstev: tednik Mladina je bogato dokumentiral, da je Janša v tistem času poskušal razviti koncept vseljudske obrambe, da je bil v tej svoji leninistični maniri preveč radikalen za komunistično partijo in da potemtakem ni žrtev režima, kot nam to sočutno predstavlja Rebernik. Ni šlo za njegov dvom v komunistični sistem v imenu več demokracije, ampak njegovo preveliko fanatičnost. Ta nam tudi pojasni, zakaj je napisal prošnjo, da bi se v partijo znova včlanil – le zakaj bi si želel vanjo znova včlaniti, če je v komunistično partijo dvomil? S kakšno materialno evidenco in v imenu katere novinarske resnice nam torej slika mučenika, ki je zdaj še nova žrtev v primerjavi s predsednikom vlade, ki je okusil zgolj pionirsko čepico?

Strankarsko trobilo in legitimirana pristranost

Avtorica je potemtakem v aktualni politični debati med Šarčem in Janšo preprosto branila tistega, ki ji je politično všeč in s tem nesporno ravnala pristransko, kar daleč presega kritičnost in subjektivnost. Če je to korektno novinarsko postopanje, kot to nesporno dopuščata Ambrožič in Todorovski s tem, ko se do takšnega ravnanja ne opredelita, potem se je enkrat več pokazalo že povedano: da se javna radiotelevizija zaradi ohlapnih novinarskih pravil lahko v trenutku potencialno spremeni v strankarski medij in trobilo, ne da bi temu smeli oporekati.

Če bi se po nekem naključju, kar se zgodi mimogrede, med novinarji znašli navdušenci le ene politične linije, sme po tem branju vsak med njimi biti »subjektiven« na opisani način. Rezultat lahko slutimo. Da se razumemo: težava ni razrešena niti s pluralizmom političnih mnenj različnih novinarjev, ker pluralizem pristranosti v ničemer ne reši začetne zagate – jo kvečjemu absurdno multiplicira. Komentar je namreč prešel mejo subjektivnega, ko novinar v svojem prikazu dejstev pristransko odstopa od standardov objektivnosti, točnosti in uravnoteženosti iz točno določenega vzroka, namreč zaradi novinarjevih/urednikovih vrednot, političnih preferenc, osebnih vezi in podobno.

V prikazu Medijska pristranost sem naštel nekaj elementarnih načinov, kako jo prepoznati. Rebernik je v Utripu demonstrirala predvsem prva dva načina: pristranost skozi pritrjevanje, kjer v prostorskem in časovnem smislu novinar ne obravnava stališč enakovredno, pozicije »naših« in »vaših« niso podane skozi kriterij njihove argumentacijske sprejemljivosti, temveč neobjektivno in navijaško skozi pritrjevanje »našim«.

V praktičnem smislu pritrjevanje prepoznamo po enostranosti v poročanju, opazni naklonjenosti, dajanju prednosti in hvalisanju. Po drugi strani obstaja pristranost skozi opuščanje, kjer se opuščajo in prezrejo stališča in trditve, ki ne govorijo v prid »našim« ideološkim in političnim pozicijam, ker so ta zoprna, odvečna in v napoto. Pri opuščanju novinar in urednik ne izvajata neposredne cenzure, temveč navidezno nevtralno opustita neprijetne in zamolčanja »vredne« okoliščine, dejstva, izjave in stališča. Opuščanje je oblika pristranosti, ki je nasprotna pritrjevanju.

Če sklenem: od odgovornih na RTV Slovenija in varuhinje pričakujemo presoje novinarskih dejanj in postopkov, ne le abstraktno naštevanje profesionalnih standardov in načel, kar ima za posledico izmikanje odgovornosti. Todorovski in Ambrožič s svojim nekomentarjem dejansko podeljujeta licenco za vsa prihodnja sorodna početja: sporočata, da si lahko vsak novinar v oddaji Utrip ali kateri podobni izbere svojega političnega varovanca in zanj izvaja propagando, a na to ne bosta vsebinsko reagirali.

Več:

Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Medijska pristranost

Ponovljena pristranost v Dolenjskem listu: proti sprejemnemu begunskemu centru

Zgodba se je ponovila: novinarka Mirjam Bezek Jakše v današnji ediciji tednika Dolenjski list ponovi vso že očitano ji novinarsko pristranost v poročanju ob nedavnem shodu Civilne iniciative proti možnemu sprejemno-registracijskemu centru za begunce v Metliki.

V prejšnjem zapisu sem podrobneje razčlenil, zakaj s svojimi pristopom krši novinarske standarde profesionalnega pisanja v prispevku z dne 6. septembra pod naslovom »Zgodila se je Metlika«. Seveda ni zaleglo. Njena današnja novinarska vaja je ponovitev prve: na začetni strani tednika, kamor je umeščen članek, znova ne izvemo prav ničesar o pomislekih na račun dogodka ali protestirajočih, tem ni namenjena niti besedica prostora, čeprav so bili javno artikulirani.

Po svoje je zato nadaljevanje njene pristranosti kot metode še bolj radikalno kot v prispevku teden nazaj. Hermetično in nepredušno zaprtost svojega subjektivnega afirmativnega pogleda na protestni dogodek novinarka podkrepi z anketami nastopajočih na strani 10, med katerimi seveda ni nikogar, ki bi smel misliti drugače, zato je končno sporočilo prispevka samo eno: v Metliki in Beli krajini ne sme biti nobenega centra za sprejem beguncev, prebivalstvo se je uniformno in brez izjeme postavilo proti temu.

Dolenjski list prva stran 1

Začetna stran današnjega Dolenjskega lista: naslovna pomoč naj nikogar ne zavede

Dolenjski list intervju protest druga

Anketa s protestniki na 10. strani: kaj pa pomoč Belokranjcem?

Novinarka ima sicer srečo, ker v Kodeksu novinarjev Slovenije noben člen posebej na sankcionira neobjektivnosti in politične ali druge oblike pristranosti kot takšne. Tudi je ni mogoče neposredno obsoditi kršitve 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da je spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora nedopustno. Še več, novinar jih ne sme dopustiti.

No, Mirjam Bezek Jakše tega res ni dovolila, ker nihče od intervjuvanih ni opletal z eksplicitno sovražnostjo, temveč zgolj s klasično taksonomijo predsodkov, govorico strahov in skrbi za slovenstvo, recimo s tem, kako je treba najprej poskrbeti za »naše« ljudi. Je pa novinarka kršila 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki veleva, da novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme. Da obstajajo krajani in javno mnenje, ki se ne strinjajo s protestirajočimi, je že takšen tip informacije, kot je tudi, da je organizatorica protesta izrazito politično in strankarsko izpostavljena oseba, podobno pa velja tudi za zamolčanje in prihod Andreja Šiška s svojimi pajdaši v Metliko in njihovo udeležbo na protestu. Tako je postopala že v drugo.

Iz povedanega vidimo, da se je zavestno in premočrtno trudila dogodek predstaviti kot »neoporočen« in podpore vreden glas ljudstva, ki ne mara beguncev, zato je zamolčala vse okoliščine, ki bi takemu vtisu bile v napoto. S tem svojim bralcev ni informirala, ampak idejno preparirala.

Ob tem je nehote le zagrešila majhno napako. Naslov prispevka »Pomagajmo migrantom v domovini« je povzela po stališču enega od protestirajočih govorcev, ki je želel v svojem perverznem razumetju povedati, da bi morale begunce takoj pospremit v njihovo domovino (recimo Sirijo). Kot »potomec migranta« ima za »uboge migrante« to krasno rešitev: žičnata ograja in izgon iz Slovenije vendar služita nadvse požrtvovalnemu humanitarnemu poslanstvu in sta čudovito karitativno dejanje, s katerim bodo begunci lažje vzljubili svojo domovino – in v katero se bodo prisiljeni vrniti. Žiletna žica je pač za nekatere ultimativni izraz humanosti.

In če se vrnem k poanti: marsikdo bi zgrešeno pomislil, da naslov nagovarja k pomoči migrantom in da jo moramo nuditi v naši domovini. Ko bo prebral članek, bo videl, da se je strahovito motil glede obojega: glede narave pomoči in glede lokacije domovine.

Več:

Kako se je v Dolenjskem listu zgodila Metlika