Ni prvič, da je predsednik Borut Pahor namignil, da se bo po koncu svojega drugega mandata poslovil od politike. V časopisu Večer, članek podpisuje njihov odgovorni urednik Matija Stepišnik, so pripravili prispevek o njegovem slovesu čez dobro leto in pol, pridobili pa so tudi predsednikov odgovor, kaj bo počel po preteku druge petletke, za večino dolgih desetih letih srepega zrenja v odlično domišljeni fenomen, po katerem si ga bomo sicer zapomnili: pocukrano flirtanje z ljudstvom, koketiranje skozi socialna omrežja in iskanje čudežnih formul, kako se v politiki do ničesar ne opredeliti.
Angažiran in vesten do konca
Pri Pahorjevih so za Večer potrdili, da bo predsedniške dolžnosti »angažirano in vestno«, kot smo od njega menda že navajeni, opravljal do zaključka zadnjega dneva svojega mandata, potem pa se bo poslovil od politike; poseben poudarek o vestnosti je bil najbrž potreben, da ne bi kdo slučajno posumil v kaj nasprotnega. In potem so v članku navedli jasen namig o spogledovanju z zaposlitvijo v zasebnem sektorju:
»Devetkrat zapored je bil na različnih volitvah izvoljen na različne položaje v domači in evropski politiki, po zaključku predsedniškega mandata pa politične kariere ne načrtuje več. Glede ponudb za zaposlitev v zasebnem sektorju doma ali v tujini predsednik Pahor razume problem tako imenovanih vrtljivih vrat in bo pred sprejetjem morebitne take odločitve pridobil ustrezna mnenja vseh pristojnih ustanov.«
Izpraznjenost in bežanje iz politike
Naj takoj povem, kaj si o tem mislim: oseba, ki je do skrajnosti depolitizirala najpomembnejšo politično funkcijo v državo na način, da jo izvotlila do neslutenih dimenzij in naredila za nepovratno prazno, bi težko uspela ostati na parketu, ki ga je uspela uničiti. Ne le, da bi sleherna funkcija, ki bi jo prevzel Pahor, bila po rangu nižja od sedanje, v skladu z njegovim trudom bi se zdela samo še bolj izpraznjena. Z veličino vakuuma, ki mu je uspel doslej, pa se ne bi mogla meriti.
Povejmo še nekolikanj bolj konkretno: če se je doslej uspešno skrival za svoje parole dialogizma, sprave, povezovanja in združevanja, če jih je ponujal ne zgolj kot predsedniški, ampak tudi kot osebni kredo, bi takšno držo zelo težko prakticiral na kakšnem drugem, še zlasti pa ne na strankarskem položaju.
Večerov članek nam nato oriše nekaj domačih in tujih primerov prestopanja politikov v zasebni sektor in gospodarstvo, ki že v tem trenutku dovolj vznemirja samega predsednika republike. Kot smo pri njem že navajeni, z njegove strani nakazani »problem vrtljivih vrat« (revolving door) bolj nastopa kot etična poza, proizvedena iz strahu pred možnimi očitki in šele nato iz avtentične skrbi za integriteto svojega delovanja. Odgovor hkrati daje slutiti, da se Pahor že dovolj aktivno poigrava z idejo nove zaposlitve, saj omenja celo pridobljena mnenja ustanov, ki bodo pomagala razrešiti njegov interesni konflikt.
Bleščeča kariera, pravijo nekateri
Med najbolj zanimivimi deli članka sta verjetno komentarja dveh profesorjev, ki zaradi svojih političnih in drugih preferenc nista mogla izreči kakšne posebne kritičnosti do predsednika republike – in to v dramatičnem času, ko se Slovenija utaplja v politični razgradnji države in orbanizaciji, Evropa čudi nespoštljivim skrajnostim predsednika vlade, medtem pa s Pahorjevimi dejanji ali celo navadnim mnenjem, še manj s politično avtoriteto, že dolga leta nihče več resno ne računa.
Dr. Miro Haček, pogosto citiran na straneh Nova24TV, je za Večer sicer ocenil, da je bila Pahorju sedanja funkcija »od vseh dosedanjih nekako najbolj pisana na kožo«. Kar najbrž pomeni lahko zgolj sugestijo, da jo je odlično opravljal. V luči vprašanja, kaj bo počel v gospodarstvu, se komentatorju zdi, da ima »vsekakor ogromno izkušenj in izjemno široko razpredeno mrežo kontaktov in poznanstev, kar je lahko za katerikoli gospodarski subjekt izjemen doprinos«. Ob tem je izrazil določeno mero razočaranja, da ne bo ostal zavezan politiki, kajti med njegovo politično kariero je bil prav »mednarodni parket tista arena, kjer se je najbolje znašel in kjer je najbolj blestel.«
Težko si predstavljamo, v čem bi bila briljantnost Pahorjevih političnih dejanj zunaj Slovenije, če smo že prej omagali nad imenitnostjo tistih doma. Potovanj je bilo silno malo, obiskov tudi, odmevnih dejanj pa sploh ne. Se morda navdušenje skriva v njegovi izjavi, da Rusi in Kitajci niso naš zaveznik in partner? Je to sramotna kupčija z bazoviško fojbo? Se odličnost skriva v njegovem stališču o posebnem, drugorazrednem statusu Turčije in Ukrajine? So postali navdušujoči njegovi bizarni strahovi v pogovoru za Russia Today, da se bomo branili, če nas bo napadla Rusija? Šteje za mednarodni uspeh komunikacijski populizem, ki ga je Kolinda Grabar Kitarović ukradla pri našem predsedniku?
Verčičev panegirik
Še bistveno bolj je impresivno naslednje mnenje dr. Dejana Verčiča, za katerega je Pahor »osebna znamka«, kar je poudarek tudi v naslovu članka. Obsežen sladkoben panegirik v nadaljevanju je težko parafrazirati, ker je preprosto neponovljiv, za avtorja je »v politiki dosegel vse, kar se v slovenski politiki doseči da« in »še vedno je priljubljen«. Ne le to, v »dolgi in uspešni karieri je ustvaril izjemen družbeni kapital, doma in v tujini«. Ob takšni sijajni karieri se prileže še pohvala sijajnega značaja, kajti za nameček je Pahor »eden redkih pravih političnih sladokuscev pri nas, ki politiko misli in v njej uživa«.
Za Verčiča sledi nepričakovana težava, ki je na strani »slovenskega političnega razreda«, kajti vprašanje je, ali se ta »zaveda«, kakšno veliko ribo ima v svojih rokah:
»Borut Pahor je namreč tudi mednarodna politična znamka, ki nam jih tako primanjkuje, in kot takšnega bi ga morali z njegovo privolitvijo tudi vnovčiti. Zato bi vprašaje njegove prihodnje zaposlitve moralo biti nacionalni projekt, čeprav se prav pri takšnih v preteklosti nismo izkazali.«
Naš nacionalni projekt: najti službo predsedniku
Pahorjevo iskanje nove službe bi torej moralo postati nacionalni projekt, čeprav s tem on sam ob takšni kapaciteti ne more imeti težav. Ker imamo v državi zelo malo oseb imenitnega profila za zasedanje visokih političnih položajev v mednarodnih organizacijah, bi se zato morali potruditi in ga lansirati nekam zelo visoko, kajti »ponuja se nam enkratna priložnost za naskok na kak visok mednarodni položaj in zdaj je zadnji čas, da se kdo v Mladiki in vplivneži okoli nje tega lotijo.«
Verčičeva obrnjena perspektiva kaže, da ga ni strah za Pahorja, ta »lahko svojo znamko kadarkoli dobro udenari«, ampak se boji izgubljene priložnosti za Slovenijo, da ne bi ekscelentne priložnosti z draguljem v svojih rokah po nepotrebnem zapravila. Od tod še drugi naslovni poudarek: ali bo od njega »tudi v prihodnje imela kaj država kot celota – to pa je že drugo vprašanje.«
Ob konec svoje hvalnice je avtor pripisal še razkritje, s Pahorjem da sta bila sošolca iz študentskih let, se veliko družila, oba diplomirala pri dr. Ernestu Petriču, ki je zdaj tisti njegov svetovalec, ki občasno nahrulil protestnike ali podpre nove politične projekte, kot je Povežimo Slovenijo, nista pa nikoli sodelovala: »Skozi čas se je moj odnos do njega spreminjal in z leti ga spet vse bolj cenim in spoštujem.«
Panegiriki tudi na račun Janše
Verčičeva stališča do politike je vedno poučno spremljati, vsakič vsebujejo odlično odmerjeno relativizacijo, priročno za zimzelene propagandizme Janševe stranke. Ni bilo prvič, da so ga z velikim veseljem citirali v parlamentu, le nekaj dni nazaj je poslanka Alenka Jeraj, znana pod kodnim imenom Kopriva, v interpelaciji proti kulturnemu ministru odkrivala ne ravno zakrito prijaznost:
In samo še dva stavka, tokrat pa od dr. Dejana Verčiča, s FDV-ja, profesor komunikologije, mogoče boste njemu bolj verjeli, ki pove tole: »Slovenski mediji imajo tradicionalno strukturo, ki jo lahko imenujemo kontinuiteta in vsakič, ko pride do desne vlade, to doživljajo kot konec sveta. To je velik problem slovenskega političnega življenja, ker levi politični prostor desnega ne doživlja kot legitimnega.«
Sicer Verčič med drugim zadnje čase trdi, da Janša komunicira dobro (!), da je njegovo komuniciranje nekaj, »kar počne prav« in da »mu s stališča učinkovitosti ni mogoče očitati, da ne obvlada posla«. Mnenje, ki bi ga mednarodni novinarji sprejeli z osuplostjo, a dovolj dobro za domačo javnost.
Glede na to, da Verčiča v Večeru podpisujejo kot »profesorja na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in partnerja v družbi za poslovno svetovanje in komuniciranje Herman & partnerji« bi pričakovali še razkritje, v kateri od obeh navedenih vlog je dejansko spregovoril. V obeh hkrati bolj težko.
V Večeru smo sicer že navajeni na prijazne intervjuje s Pahorjem, pa tudi na to, da nam svetovalce, piarovce in lobiste brez težav servirajo kot neodvisne politične komentatorje; lani je na primer Stepišnik na ta način predstavil Sebastjana Jeretiča.
Več:
Pahor po prvem letu novega mandata: vedno bolj zgodba o psih čuvajih
Ko hrvaška predsednica flirta s Pahorjem
Pahorjeva kupčija z bazoviško fojbo: priklon Italiji pod blefom sprave
Umetnost iskanja sovražnikov: za Pahorja Rusi in Kitajci niso naš zaveznik in partner