V nedavnem intervjuju za Studio City, v katerem je manjkalo novinarske okretnosti ob sogovorčevi zvitosti, je predsednik republike moral odgovarjati na nekaj, kar se utegne izkazati za enega največjih fiaskov njegovih dveh mandatov: o spravnem poklonu bazoviški fojbi, napovedanem dejanju katastrofalnih posledic za slovensko državo in sploh našo manjšino v Italiji.
Letošnjega 13. julija bosta skupaj z italijanskim predsednikom Sergiom Mattarello položila venec na dveh mestih, pri spomeniku bazoviškim junakom, žrtvam fašizma, in pri spominskemu obeležju na bazoviški fojbi, v katerem niso nikoli našli italijanskih žrtev, kar je potrdil že angleški pregled takoj po vojni, kasneje pa tudi mešana zgodovinska komisija.
Pahorjev urad za omenjeni dogodek rad uporablja zelo visoko leteče izraze, kot so »njuno visoko civilizacijsko dejanje«, »simbolna gesta« ali »simbolno dejanje sprave v evropskem duhu«, ob tem pa ponavlja, da bo imelo ogromen pozitivni pomen za odnose med Slovenijo in Italijo v prihodnje in da bo ob njem prišlo do »vrnitve tržaškega Narodnega doma slovenski narodni skupnosti« ob stoletju od njegovega požiga. Kar seveda ni res, zaenkrat bo podpisano le pismo o nameri po vrnitvi – kdaj bo do nje prišlo, še zdaleč ni jasno ali znano.
Kako Pahor argumentira svoj poklon bazoviški fojbi?
Pokazati bom poskušal, na čem je predsednik argumentacijsko utemeljil svoj poklon mitizirani fabrikaciji zgodovinskih dejstev okoli bazoviške fojbe, ki so jo Italijani povzdignili na raven nacionalnega spomenika. Za te potrebe sem analiziral del njegovega pogovora za Studio City in skupni intervju za Primorske novice in Primorski dnevnik. Na začetku navajam natančen odlomek iz prvega, zelo značilen za njegove trenutne poudarke v medijih:
»Kot prvi slovenski predsednik boste 13. julija položili venec k spomeniku nad fojbo v Bazovici. Ali se ne bojite, da bo Italija to obrnila sebi v korist?«
»To je priložnost, da sebi v korist obrne vsa demokratična Slovenija in vsa demokratična Italija. V Evropi vlada veliko zanimanje za ta dogodek. Kot je čudovito napisala v bodrilnem pismu senatorka Rojčeva, bova s tem spominskim poklonom s predsednikom Mattarello, tako na fojbah kot ob spomeniku bazoviškim junakom, žrtvam prvega procesa, antifašistom, v bistvu odprla novo poglavje prihodnosti. Za nazaj preteklosti ne moremo spreminjati, prihodnost pa lahko.«
»Ali se ne bojite, da bi to lahko potrdilo Salvinijevo tezo, da so bili Italijani žrtve Slovencev?«
»Ne. Naprej ne smete zanemariti kritik konservativnih italijanskih krogov, ki jih prejema moj kolega in prijatelj Mattarella, ker bo kot prvi italijanski predsednik položil venec bazoviškim junakom. Tukaj gre tudi za legalistično vprašanje, saj obstoječi in veljavni italijanski zakoni te štiri bazoviške žrtve jemljejo kot teroriste. To se ni formalno pravno spremenilo. To dejanje moramo razumeti kot neko tiho dejanje politične rehabilitacije tigrovcev in antifašističnih borcev še pred začetkom 2. svetovne vojne.«
Cui bono?
Takoj opazimo, da je svojo argumentacijo Pahor zgradil na nekakšnem »quid pro quo« s koncesijo na obeh straneh – nekaj bomo dali, nekaj bomo izgubili. Italijanski predsednik se bo poklonil »teroristom«, kar so za Italijane bazoviški junaki, s tem jih bo po svoje rehabilitiral, on pa se bo poklonil lažni bazoviški fojbi, v kateri ni italijanskih žrtev, in jo s tem tudi rehabilitiral.
Kar torej predsednik želi ponosno izpeljati, je ekonomija usluge za uslugo, rehabilitacije za rehabilitacijo, ob tem dejanju se trka po prsih in javnost prepričuje v svojo neizmerno čudovito gesto. Toda zgodovinska resnica ostaja na strani antifašistov in hkrati na strani dejstva, da je bazoviška fojba potrjeni zgodovinski falsifikat. Njegov sicer neizrečeni manever »nekaj bomo dali, nekaj izgubili« predstavlja pristanek na potvarjanje, ki celo z vidika opisane ekonomije ne vzdrži resne presoje, saj je na simbolični ravni poklon slovenskega predsednika bazoviški fojbi bistveno odločilnejši in nesorazmeren od poklona italijanskega antifašistom: v prvem sledimo laži, v drugem resnici.
In kakor da to ni dovolj, je tu videz še ene kupčije: Narodni dom za fojbo. Čeprav Slovencem Narodni dom pripada po zakonu, se zdaj zdi, kakor da sta obe dejanji na 13. julij povezani in bo vrnjen Slovencem v zameno za poklon fojbam v imenitni režiji našega predsednika, spet v slogu tihega zgodovinskega izenačevanja: fašisti so ga 13. julija 1920 res požgali, toda partizani so Italijane metali v fojbe…
Kakor je v Mladini opozorila Živa Vidmar, hči pokojnega Josipa Vidmarja, bo s svojo »všečno burlesko« Pahor spravil fašiste z antifašisti, seveda na liniji z oblastno garnituro, ki ji ni težko zatajiti petinsedemdeset let pokončne antifašistične drže. Nič čudnega, da se je v zadnjem času na ulicah okrepila s četico rumenih neonacistov, ki jih, prav tako pričakovano, ni obsodil niti Pahor.
Logika kupčije
Vrnimo se k intervjuju za Studio City. Značilno je, da so se v Pahorjevem uradu odločili v zgoraj navedenem transkriptu dve besedi spremeniti, v vprašanju Marcela Štefančiča in v odgovoru. Ko novinar poizveduje, ali bo »Italija to obrnila sebi v korist«, je dejansko izrekel nekaj drugega, »sebi v prid«, in ko Pahor odgovarja »To je priložnost, da sebi v korist obrne vsa demokratična Slovenija in vsa demokratična Italija«, je tudi uporabil izraz »sebi v prid«. Ta vpeljana lektorska logika »koristi« pa je očitno ključna, naš predsednik dejanje percipira kot kupčijo. Namesto da bi Slovenija vztrajala pri dveh resnicah, bo torej v zameno za priklon eni (štirje antifašisti) po Pahorjevi zaslugi pristala na sramotno priznanje zanikanja druge (fojba).
Kot je odlično zapisal dr. Peter Tancig, bo naš predsednik s tem oskrunil spomin na bazoviške žrtve in postavil enačaj med mučeniki in lažnivim konstruktom, zamejski Slovenci bodo poslej izpostavljeni še večjemu šikaniranju, provociranju in zaničevanju; njegov izvoz »sprave« v Italijo je kapitulacija pred vse glasnejšimi nacionalisti in nostalgičnimi profašisti na drugi strani meje ter sramoti ugled Slovenije kot članice zmagovite zavezniške koalicije v drugi svetovni vojni.
Tancigov izraz »enačaj« se mi zdi pomemben v luči dejstva, da Pahor v Sloveniji že dolgo izvaja operacije izenačevanja med partizansko in domobransko stranjo, celo z apeli k postavljanju skupnih spomenikov in obeležij. Eno takih »kupčij« je zmagoslavno pozdravil v Karlovici, o čemer pišem na več mestih, npr. v Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji in Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih. Če bi torej italijanske žrtve v bazoviški fojbi res obstajale, bi najbrž Pahor tudi v Bazovici predlagal enako operacijo: skupni spomenik z izpisanimi imeni enih in drugih na isti plošči!
Doživeti 13. julij
Intervju v Studiu City nam, sicer ne edini, razkriva njegovo dojemanje svoje sramotne spravne operacije skozi nekakšno ekonomijo izmenjave. Da bi slabosti prikril, v pogovoru za Primorske novice (Antiša Korljan) in Primorski dnevnik (Igor Devetak) celo pove naslednje:
»Dejanje italijanskega predsednika bo bolj pogumno kot moje.«
S primerjavo nakazuje, da znotraj na ta način začrtane kupčije, kot jo razume, sam izgubi manj. Toda kaj šteje za pogumno pri sebi in kaj pri Mattarelli? Za italijanskega kolega presoja, da bi njegov poklon »lahko kdo imel za politično rehabilitacijo, za kar bi se predsednik izpostavil kritikam.« Pahor torej celo računa, da to ne bo dejanje rehabilitacije? In kaj potem sploh bo, če ne bo poklon dejanskim žrtvam, zgolj prazen blef? Morda verjame, da bo na drugi strani njegovo dejanje pred fojbo kaj drugega in ne rehabilitacija? Morda tudi tega šteje za še en blef, vse skupaj pa za dvojno ekonomijo blefa?
Da Pahor manipulira, tokrat z gesto italijanskega predsednika, je razvidno že iz stališč slednjega v zadnjih desetletij, ki jih ta ni spremenil, saj zgodovinske potvorbe nenehno zagovarja. Kako je na takšni podlagi mogoče graditi spravna dejanja, na katera se v nadaljevanju Pahor sklicuje in v luči katerih tudi njegova zadnja gesta zanj »ni nekaj izjemnega«? S čimer se želi na vso moč potruditi, da bi predstavil gesto italijanskega predsednika kot žrtev, ki presega obseg njegovega žrtvovanja, s tem pa dodatno prikriti zgrešenost svojega menda krepostnega in humanega dejanja. Vznemirjeno celo pričakuje prvovrstno doživetje ob sklenjeni kupčiji, ko pravi tole:
»Zdaj samo čakam, da doživim 13. julij.«
Od slabe kupčije k dobri
In vendar je Pahorjevo doživljanje kupčije celo še večji blef, kot bi sledilo iz doslej povedanega, je ultimativna sramota. Na neki perverzni ravni moramo njegovo navdušenje celo poskušati razumeti, kar bom pojasnil z navedkom za Primorske novice in Primorski dnevnik:
»V pričakovanju 13. julija in po objavi namere, da gresta skupaj tudi v Bazovico, katera reakcija ali pa odsotnost reakcije vas je najbolj presenetila, pozitivno ali negativno?«
»Najbolj me je prijetno presenetila odločitev italijanskega predsednika, da sprejme vabilo, da se pokloni tudi našim junakom v Bazovici.«
Tudi? Takšno odkritje je šokantno, saj dodani prislov ne pušča nobenega dvoma: po prvem scenariju je bil Pahor očitno pripravljen venec položiti le na bazoviško fojbo, scenarij kupčije skupnega nastopa s polaganjem venca bazoviškim junakom po zapisanem sploh ni bil predviden! Če se zdaj baha z dobrim poslom, ki ga moramo razumeti kot izdajo naše države, formulacija povedi ne pušča nobenega dvoma, kajti po prvotnem načrtu bi zanj bila »sprava« že to, da položi venec in se prikloni zgolj bazoviški zgodovinski laži, verjetno v zameno za Narodni dom, ki Slovencem pač po zakonu pripada!
Kaj je menil o bazoviški fojbi v preteklosti?
Indikativno za razumetje je tudi analizirati, kako se je spravitelj Pahor doslej opredeljeval do fojb. Je morda že kdaj poprej izkazoval simpatije do Italijanov? Navajam le en zgled. Februarja 2019 je predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani v Bazovici izjavil, da je tiste, ki zanikajo pojav fojb in eksodusa, premagala zgodovina, in da je, kdor zanika ta pojav, sostorilec tistega, kar se je zgodilo. Še bolj je razburil s pozdravom »Naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija«.
Kasneje se je opravičil, Pahor je dejanje pohvalil in povedal, da smo od leta 2004, odkar v Italiji praznujejo dan spomina na fojbe, »prvič lahko slišali tako ostre besede visokih italijanskih predstavnikov, ki smo jih v pismih obsodili«. Nato je dodal še »zadovoljstvo« tudi nad Mattarellovim odgovorom v pismu in opozoril, da so bile izjave izrečene v kontekstu, ko smo v Evropi priča večjemu vzponu nacionalizmov kot kadarkoli prej od ustanovitve EU. Pred tem je namreč italijanskemu predsedniku očital »nesprejemljive izjave visokih predstavnikov Italijanske republike ob dnevu spomina na žrtve fojb, ki želijo ustvariti vtis, da je šlo pri fojbah za etnično čiščenje«.
Kot vidimo, se je Pahor do fojb negativno opredelil, tokrat pa ima s tem velike težave: v svojih sedanjih nastopih zlagane zgodovinske resnice okoli njih skoraj ne omenja, saj bi to terjalo natančnejše pojasnilo, zakaj polaga vence in se zgolj leto kasneje, ko omenjeni nacionalizmi še zdaleč niso usahnili, zgodovinskim fabrikacijam dobesedno priklanja!
Ne bi se pogovarjal o fojbi
Korljana in Devetaka je potem zanimalo, če italijanski desničarji in nacionalisti njegove geste morda ne bodo dojeli kot izraz priznanja kolektivne krivde o genocidnosti slovenskega naroda ali države, zaradi česar je to po njunem tvegana poteza. In Pahor se je vnovič izmaknil, spomnil je le na skupno poročilo slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, ki bo julija letos praznovalo dvajset let in izrazil željo, da bi se nanj skliceval tudi predsednik italijanske države.
Ko morda kdo podvomi v njegove dobre namene, nadvse upravičeno, se rad sklicuje na družinsko poreklo, tudi tokrat se je: »Zrasel sem v Opatjem Selu, Bazovica ni daleč, moja družina pa je zaradi fašistov plačala visoko ceno.« Zlorabo opazimo takoj, saj je očitek lahko, da je njegov greh zaradi osebne okoliščine zaradi sprejemanja italijanske relativizacije fašističnega obdobja najbrž večji, ne manjši. Podobno kot je že večkrat poskušal z manevrom preusmerjanja pozornosti: »Presenetilo me je, neprijetno, toda ne nepričakovano, da je tolikšen govor o fojbah, tako majhen pa o poklonu italijanskega predsednika prvim antifašistom.« Manever je razumljiv, seveda se raje ne bi pogovarjal o fojbah, razprava o tem je zanj nujno zoprna, zato bi jo odvlekel drugam.
Kako o vsem poročajo mediji?
Pahorjeva trgovinska dejavnost zbuja veliko zaskrbljenost med zamejskimi Slovenci v Italiji, gledano s perspektive medijskih poročil pri nas pa vidimo veliko razdvojenost, neproblematiziranje ali odsotnost sleherne kritike, klasično porivanje posamičnih protestnih mnenj v rubriko Pisma bralcev ali celo neposredno cenzuro in bojkot do njega kritičnih stališč, kot v primeru Alternativne akademije in Foruma za demokracijo.
In kaj bi morali novinarji storiti? Išče se novinar, kot vedno. Takšen, ki bo Pahorju zastavil zelo enostavna vprašanja, kot so: mar niso fojbe izmišljene? Zakaj se neposredno priklanja lažem na škodo slovenske države? Zakaj je pristal na trgovino in sramotne kupčije, jih je celo iniciiral? Kaj bo storil, če bo povzročil še večje trpljenje slovenske zamejske skupnosti v Italiji, o čemur ne more biti dvoma?
Kar je zapisala Živa Vidmar za splošno recepcijo predsednika v citiranem pismu, velja tudi za novinarje: »No, naš predsednik je tako očarljiv in svetovljansko spravljiv, da na njegovo puhlo delovanje nihče ne reagira!«
Za sklep
Obnašamo se kot krivci, diagnosticira Spomenka Hribar v Delu in tudi tokrat ugotavlja, da naši politiki upognejo hrbet in koleno pred vsakim, ki je brezobziren, a večji in močnejši od nas. Tokrat poskuša Pahor zapakirati svoj populizem v všečno obliko širših dimenzij in izvoziti svoje tradicionalne koncepcije sprave na mednarodni, predvsem italijanski trg. Škodljiva poteza za naivne in nepoučene, najbrž pa tudi predvsem za domače medije, za katere že ve, da mu zlahka nasedejo, in seveda za aktualno oblast, ki ima kronično in patološko težavo s komunizmom in antifašizmom.
Kaj bo od njegovega dejanja naša država sploh imela? Popolnoma nič dobrega. Pahorjeva receptura sprave in psevdohumanizma kot njegov paradni konj političnega delovanja mu sicer ohranja visoke rejtinge podpore, saj lahko z njo pleni predvsem pozornost in aplavz desno usmerjene volilne baze; je njegov trojanski konj, s katerim se je prebil do src desnice in jo osvojil. Cena za tokratno koketiranje z vsemi fototermini z Mattarello pa bo strahovito visoka in ni dvoma, da bo imela za slovensko državo dramatične posledice.
You must be logged in to post a comment.