Duhovna kopel za domačo kulturo in kulturnike: kako sprostiti duha

Stranka SDS tudi po napornih koalicijskih pogajanjih, kjer nikakor ne uspeva unovčiti svoje volilne zmage, v javnosti nadaljuje s svojimi volilnimi slogani zadnjih mesecev. Eden teh govori o preporodu slovenske kulture, o tem, da bo naša kultura morala pristati v objemu prostosti duha.

SDS prostost duha

Letošnji volilni plakat SDS

Prostosti duha? Drži. Frazeologem ni tako naključen in spontan, sodi v orožarno ideoloških puhlic Nove revije in kasneje v kontekst za Janšo zmagovitega pohoda na oblast oktobra 2004, ko je na volitvah zmagal z izvorno filozofskim sloganom »Za sproščeno Slovenijo«. Prostost duha je zgolj ena od variacij sproščanja, ki so jo novorevijaši naredili za ključen in ključni koncept političnega programa takratnih volitev.

Beseda prostost prihaja iz pridevnika prost, iz katerega prihaja tudi sprostiti, sproščenost (glej tudi Snojev etimološki slovar). Duhovna prostost ali prostost duha sta sinonimno z njo. Zdaj smo na tem, da nam ponujajo, morda zapovedujejo, prostost duha v kulturi, kar se najbrž doseže preko sprostitve duha kulturnikov. Iz konteksta objav na socialnih omrežjih iste politične grupacije je za eno najbolj nesproščenih kulturnic v zadnjem času obveljala Simona Semenič, dobitnica nagrade Prešernovega sklada, proti kateri so organizirali cel hujskaški stampedo, ker je nekoč svoj nosečniški trebuh oblekla v slovensko zastavo in na njej napačno sprostila grb.

Tokrat so v stranki SDS, 14 let kasneje, prostost in sprostitev izrecno prenesli le v polje kulture, zato je njihovo strankarsko glasilo Demokracija 12. julija objavilo:

“Kultura predstavlja temelj nacionalne zavesti in istovetnosti. Zato ji mora slovenska država zagotoviti pogoje za sprostitev njenih ustvarjalnih moči,” je zapisano v programu SDS za področje kulture.

V ljudski kulturi in visoki umetnosti so najplemenitejše sledi naroda, ki ga opredeljujejo jezik, prostor in zgodovina. Kultura tako predstavlja temelj nacionalne zavesti in istovetnosti. Zato ji mora slovenska država zagotoviti pogoje za sprostitev njenih ustvarjalnih moči. V Slovenski demokratski stranki smo pripravili program, ki bo zagotovil dinamično ravnotežje med ohranjanjem kulturne dediščine, ljubiteljsko kulturo in moderno, inovativno ustvarjalnostjo. Z ustreznim deležem sredstev bo poskrbljeno za rast celotne slovenske kulture. Posebna pozornost pa bo namenjena tistim programom, ki so bili zapostavljeni in so bistveni za naš kulturni razvoj.

To so vsebine in programi, ki krepijo našo kulturno samozavest in povezujejo skupni slovenski kulturni prostor, ki bo po svoji kakovosti in presežni sodobni umetniški ustvarjalnosti prepoznaven tudi v svetu.

Več iz programa preberite tukaj.

Die Gelassenheit v kulturi

O pojmu sproščenosti sem v letih po 2004 ekstenzivno pisal; da moj trud ni bil deležen posebne medijske recepcije, še razumem, ampak fenomen sproščanja ga ni bil deležen niti vobče. Ukvarjanje z njegovimi sledmi danes zato najbrž ne more biti uspešno. Takrat me je zanimalo, kako na retorični ravni deluje ideologija, ki je v svojem temelju nič manj kot izrecno filozofska, heideggerjanska. Kot vemo, so si novorevijaši v svojih programskih tekstih, s katerimi so želeli oblikovati prihodnost Slovenije, sposodili pojem ravno pri nemškem filozofu in ga potem obračali po svoje. Še zlasti sem bil kot filozof fasciniran nad dejstvom, da je Janša tega leta zmagal pod zastavo povsem filozofskega koncepta – česar seveda ključni protagonisti niso vedeli ali ne razumeli – in kaj točno se za njim skriva.

Sledi od Martina Heideggra vodijo, kot vemo, preko nemške die Gelassenheit vse do srednjeveškega mistika Mojstra Eckharta, njegove ključne teoretske inspiracije. Da skrajšam zgodbo: Eckhartova prostost je v svojem bistvu religiozna drža odprtosti do Boga.

Ne le zbornik Nove revije z istim imenom, tudi v času mandata 2004-2008 je ta kovnica sproščanja poskušala sproti intelektualno osmišljevati Janšev projekt, še zlasti na čelu s Petrom Jambrekom, po čemer sem pisal v vrsti zapisov, npr. v Duhovna prostost, sproščena Slovenija in premislek, ki je prišel tudi za avtorje sproščenosti. V ta namen je npr. Zbor za republiko in omenjeni krog organiziral številne dogodke, shode, dajal izjave in sproti detektiral, koliko sprostitve še potrebujemo.

Formacije duhovne energije, ki naj bi prinesle preporod kulture tudi 14 let kasneje, so danes in takrat seveda služile zamegljevanju čisto konkretnih pragmatičnih akcij uzurpacije političnega prostora. Povedano drugače: tudi če bi označevalec sproščenosti bil nosilec kakšnega smisla, se z njim nikoli ni mislilo resno. Je zgolj ime za naključno vsebino, s katero postrežemo in jo s sproščanjem retorično legitimiramo.

Simoniti sprostitev.png

Dr. Vasko Simoniti med svojo letošnjo mašo za sprostitev pred volitvami

Reminiscenca na Odmeve

Spomenka Hribar, nekakšna disidentka znotraj novorevijašev, kot se je lepo videlo v Odmevih deset let nazaj, je za Vest.si takrat potožila:

»Žal moram reči, da sem precej kritična, tudi zaskrbljena, mislim, da tisto, vsaj kar sem si jaz predstavljala pod sproščenostjo duha, je danes nekako v zastoju …«

To je bil seveda napačen način kritike sproščenosti: da jo vzameš resno, da verjameš v koncept. No, v nacionalkinih Odmevi, ki očitno tudi hrepenijo po novem sproščanju, so takrat ob Hribarjevi gostili še Nika Grafenauerja in Jožeta Snoja. V svoji razpravi o duhovni prostosti so se malce prerekali in se skupno sprostili sedemkrat.

Spomenka Hribar: »Do osamosvojitve smo delovali v nekem kontekstu, zavzemali smo se za spravo, zavzemali smo se za duhovno prostost, … po osamosvojitvi so s stvari malo spremenile, prizadevanje za spravo je uplahnelo, tudi vprašanje sproščene Slovenije je postalo bolj zaprto.«

V svoji kritiki do Nove revije je še dodala: »Refleksija je še kako potrebna na ravni prostosti duha. In cel kup takih reči, ki še čakajo Novo revijo, če bo pač tako duhovno sproščena in na ravni duha, kot je bila.«

Niko Grafenauer: »Zavzemamo se za duhovno sproščeno vzdušje, družbeno, politično in kulturno v evropski Sloveniji.«

Jože Snoj: »Zavzemali smo se za prostost duha… tisti, ki se zavzema za prostost duha zase, se mora tudi za prostost Slovenije.«

Če kaj, me je presenetilo, da je po letu 2008 žargon sproščanja v Janševem programu dodobra zamrl – najbrž zaradi poraza istega leta. Kot rečeno: z občasnimi obuditvami. Časi se menjajo, žargon volitev in programov ostaja isti, Janševi mediji pa so se vmes že sprostili in ključno prispevali k zmagi na volitvah 2018.

Grohar prostost

Ivan Grohar, ujetnik prostosti duha

Svet kot zarota

Hribarjeva svojo knjigo »Svet kot zarota«, ki je izšla davnega 1996 in je nekakšen analitični psihogram Janeza Janše, konča z naslednjim stavkom: »Kdaj bo Janez Janša v sebi končno dosegel duhovno prostost?«

Najbrž tiči v vprašanju ključ za razumevanje nenehnega pulziranja iskanja duhovne prostosti in dejstva, zakaj je letos spet prišla na vrsto duhovna prostost kulture. Karkoli že to pomeni – v striktnem smislu veliko ne.

Več:

Duhovna prostost, sproščena Slovenija in premislek, ki je prišel tudi za avtorje sproščenosti

Spomenka Hribar za duhovno prostost

Sproščena ideologija Slovencev

 

 

Lubi Slovenci, ki se ne znajo spraviti. A res?

Dr. Spomenka Hribar se je že dvakrat v zadnjem času odzvala na spominsko obeležje na Karlovici pri Velikih Laščah, glede na dogodek sicer s kar velikim časovnim zamikom. Sprva se je z dolgim razmislekom oglasila v Dnevniku, nato še v zadnji Mladini.

Spomenka Hribar spomenik Mladina

O nesmiselnosti tega obeležja in ideološki manipulativnosti sem že trikrat spregovoril v kontekstu predsednikovega imidža spravitelja; omenil sem tudi, da so mediji nepričakovano dogodek zelo minimizirali ali celo spregledali, čeprav ga je s svojo spravitveno držo počastil predsednik republike Borut Pahor. Kakor da bi ga ne znali ali želeli misliti.

Ena izmed osrednjih poant zapisov Spomenke Hribar je, da je spomenik na Karlovici lep zgled tega, za čimer bi si morali Slovenci prizadevati in za čimer si prizadeva sama znotraj projekta sprave. Iz zapisov običajno izzvanja grenkoba, avtorica večkrat variira svojo trpko misel, velja pa obenem posebej poudariti, da predsednika republike niti ne omeni, čeprav po vsem sodeč simpatizira z njegovimi dejanji:

Slovenci smo narod razsutih spominov, raztresenih grobov in hladnega sovraštva do samih sebe v podobi drugega. Zato nastajajo spori tudi ob postavljanju spomenikov.

Se pravi: v narodu obstaja sovraštvo, ker brat ne more odpustiti bratu. Zato nobena stran ni pripravljena zares postaviti skupnega spomenika. Zelo na kratko bi rad opozoril na konceptualno napako, ki jo v svoji sicer plemeniti gesti zagreši. Zastavimo si naslednje vprašanje: kakšne zadržki imamo do spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju Slovenije, ki bo stal na Kongresnem trgu v Ljubljani? Ne izključujem tega, da bi marsikdo lahko postregel s pomisleki, toda sam in verjetno številni drugi, občutljivi na vojno problematiko žrtev, takšen spomenik podpirajo. Brez substancialnih zadržkov.

Morda torej ni čisto res, da bi Slovenci v hladnem in slepem medsebojnem sovraštvu nasprotovali vsem vrstam spomenikov. Četudi se morda poraja vrsta vprašanj ob izenačevanju različnih vrst totalitarizmov in njihovem ekvivalentnem vrednotenju, pa spominsko obeležje na Karlovici ni »spomenik žrtvam totalitarnih režimov« simpliciter. Ni spomenik haplos, na splošno, če uporabil Aristotelovo tehnično terminologijo. Ni brez posebnih določitev. In če ni, nekdo, ki nima težav s spomenikom na Kongresnem trgu ali kateremu koli spomeniku žrtvam vseh totalitarnih režimov, ne more ali celo ne sme nujno podpirati takšnega spomenika. V čem je razlika?

Spominsko obeležje brez posebnih določitev bo, po vsem sodeč, ravno omenjeni nastajajoči spomenik vsem žrtvam naših vojn v Ljubljani. Konceptualna razlika ali celo zmeda na delu je več kot očitna: vsak spomenik, na katerem so skupaj navedli imena padlih partizanov in domobrancev, še ni spomenik žrtvam totalitarnih režimov. Takšen pravzaprav ne bo noben spomenik, ki bi navajal zgolj padle v enem izmed totalitarnih režimov. A to je le manj pomembna omejitev.Seveda bi slovenska desnica najbrž bila zadovoljna, če bi na spomeniku pisalo nekaj drugega: da je to spomenik žrtev enega totalitarnega režima. Znova je naš odgovor lahko odklonilen, in to še bolj intenzivno: ne moremo reči, da so na spomeniku, kjer so imena padlih partizanov in domobrancev, žrtve totalitarnega režima, saj s tem zamenjujemo register in posledično diskurz razprave: namesto pietetnega poklona mrtvim smo razpravo dogajanju med NOB zamenjali za politično in ideološko razsojanje o revolucionarnem nasilju in politični vrednosti totalitarizmov. To je pomembnejša razlika.

Povedano drugače: spomenik na Karlovici nima ničesar opraviti s presojanjem o totalitarnih režimih. Pravzaprav nima in ne sme imeti ničesar z dejanjem pietete in sprave: v hipu, ko na isti spomenik napišemo imena žrtev padlih partizanov in domobrancev, med vojno ali po njej, smo jih simbolno izenačili ne samo v smrti, kot si želi Hribarjevega, temveč tudi po njihovi zgodovinski vlogi in dejanjih. Na tej točki se avtorica močno zaveda navedene zadrege, a potencira rešitev v »ločenosti« seznamov na obeležju:

Torej so tudi tu imena žrtev za svobodo ločena od žrtev (po)vojnih pobojev kolaborantov, izdajalcev, pa tudi nedolžnih ljudi – krivda je vedno individualna, zato vemo le, kdo je bil na kateri strani.

Argument, da je skupno poimensko obeležje zgolj izenačitev v smrti, ni prepričljiv. Kot tudi ne, da so vsi bili Slovenci in ljudje, kot ponavlja Hribarjeva: »Vsi so bili Slovenci. In predvsem ljudje, človeška bitja!« Pravzaprav je sleherno prizadevanj za skupni spravni spomenik, ki ni haplos, simpliciter, verjetno obsojeno na neuspeh: ko na spomenik dodamo imena, ni več takšno. Tudi če so zapisana ločeno.

Ker je NOB v prvi vrsti bil boj proti okupatorju, simbolično identifikacijo med tistimi, ki so se proti okupatorju borili in tistimi, ki so z njim sodelovali, bistveno raje podpira stran, ki ima več razlogov za rehabilitacijo padlih svojcev, ki so se znašli na nečastni strani. Pravzaprav je ta postala del agende slovenske politične desnice, tako kot je z nedeljskim obiskom na Rovtah predsednik republike Pahor znova postal njen prizadevni promotor. Če bo v prihodnjih dneh Janez Janša pozdravil napore Hribarjeve, to niti ne bi presenetilo.

Obtožbe ali obsodbe o zavračanju sprave so zato prehude. Zahteva po njej velikokrat spregleda, da zanjo potrebujemo etično izhodišče določitve, kaj je pravično in kaj ne, soglasje o tem, da je kolaboracija sprevrženo in kaznivo dejanje. Kot ponavlja akademik dr. Jože Pirjevec, bi bila sprava možna le ob priznanju zgrešene kolaborantske vloge tistih, ki bi si radi posthumno pridobili pravico v enakosti stopljenih vojnih žrtev. In najbrž velja tudi obratno za drugo stran. Vendar se bojim, da ni dovolj: celo takšno priznanje ne bi zadostno utemeljijo simbolične izenačitve v podobi skupnega spomenika. Karlovica zato ni primer dobre prakse, temveč prakse, ki konstitutivno ne more biti uspešna, ker je cena zanjo prehuda: nasilna relativizacija zgodovinskih vlog in brisanje odgovornosti, ki je strogo vzeto samo po sebi nepietetno.

Kajti pieteta najbrž ni dejanje spoštovanja iz prepričanja o svetosti življenja, pri katerem smo vsi abstraktno izenačeni zgolj zato, ker je lastnost biti mrtev vsem ljudem skupna in nas dela človeške, ampak je dejanje, v katerem se pokojnika spominjamo v konkretnosti njegovih dejanj. V nasprotnem zagovarjamo pieteto zaradi pietete, neko prazno in votlo gesto zaradi nje same. Da ima vsakdo pravico do dostojnega pokopa in pokojni do spomina, ne more biti sporno.

Pahor Rovte Demokracija

Ko se Borut Pahor in Spomenka Hribar zavzemata za skupna obeležja, naivno ali načrtno zamolčita aktualne politične konstelacije, znotraj katerih si vse strani ne prizadevajo za dostojen pokop vseh strani iz visokih intelektualnih načel. Zdi se, da se Hribarjeva tega bistveno bolj zaveda, a na koncu popusti, medtem ko predsednik republike že prislovično vselej postopa z mislijo na to, kako biti všečen tudi desnim volivcem, zato mu konteksti rehabilitacije domobranstva ne predstavljajo nobene težave.

Oba pa imata že eno težavo.V Velikih Laščah so spomenik postavili proti volji svojcev in celo na način, da so združili dva poprej že obstoječa fizična spomenika. Tega dejstva, da se zahteva po spravi in pieteti odvija na račun zanikanja prejšnjih stanj in zahteve sorodnikov padlih,  niti vgravirane Trubarjeve besede »Lubi Slovenci!« ne morejo skompenzirati.

Več:

https://vezjak.com/2015/07/06/koliko-je-vredna-predsednikova-plemenitost-ob-bratomorni-moriji/

https://vezjak.com/2015/07/17/pahorjeva-zlagana-podoba-spravitelja-slovencev/

https://vezjak.com/2015/07/09/predsednik-pahor-se-v-spravni-zablodi-norcuje-iz-zivih-in-mrtvih/