Spomenka Hribar o stegovanju lovk po kulturi v času totalitarizma

Dr. Spomenka Hribar je ob slovesnosti ob 30. obletnici podpisa sporazuma strank o skupnem nastopu na plebiscitu, ki jo je predsednik republike Borut Pahor priredil včeraj, v svojem govoru povedala nekaj, kar so potem množični mediji hitro označili za »oster nastop« – s to zares klasično obliko distanciranja. Kaj točno pomeni ostrina, zgolj misel, ki je natančna in ne ovinkari, ali preprosto namig, da je neko stališče morda pretirano?

Iz njenega govora med drugim veje velika skrb za kulturo, tokrat ne zgolj medije, pričakovanemu in že elaboriranemu predmetu njegovega hotenja in prisvajanja, kot pravi, temveč potrebo po tem, da Janša kulturnikom krni ustvarjalnost in si kulturo ustvarja za svojo, jo uniformira po svoji meri. Spodaj objavljam nekaj poudarkov o prodaji orožja, totalitarni vladavini, ki jo živimo, ekonomiji puloverja in razprodaji Slovenije Madžarom, novem muzeju osamosvojitve in seveda Pahorjevem zaključnem komentarju, znova začinjenem z nenehno mantro o dialogu.

O Janševi prodaji orožja in Srebrenici

»Začelo se je s prodajo in preprodajo orožja na Balkan! Še posebej žalostno je, ko je  Janša orožje, kupljeno in namenjeno muslimanskim braniteljem pred agresijo v BIH,  osebno »odkril« na mariborskem letališču in ga pripisal levici in Kučanu za državni udar v Sloveniji. Bi sploh prišlo do pokola v Srebrenici, če bi tisti nesrečniki dobili svoje plačano orožje?«

O podrejanju kulture

»S tako klerikalno-boljševiško politiko namerno vnaša sovraštvo v družbo, zbuja najbolj grobe, pritlehne reakcije v ljudeh do državljanov drugačnega prepričanja, in še posebej ogroža prostost duha. Janševo hotenje, povsem si podrediti medije in kulturo v najširšem pomenu besede, je totalitarno, saj pomeni kultura izvir vse totalitete človekovega bivanja. »Duh veje, koder hoče«, je zapisano v knjigi vseh knjig. Janševo stegovanje rok po kulturi je blasfemično ravnanje: hoče nekaj, kar a priori ni nikogaršnja last, ker je dobrobit vseh in vsakogar posebej. Kultura je največja nevarnost za avtoritarne in totalitarne vladavine, saj znotraj nje vznikajo spoznanja in artikulacije resnice in njenih premen v času. Omejevanje kulture oziroma Janševo prizadevanje za njeno uniformiranje in podreditev njegovi sektaški politiki, je, menim, tisto, kar nas najbolj ogroža! Ker omejuje, krni ustvarjalnost. Naciji zapira usta! S tem pa zapira tudi uvid v prihodnost, torej prihodnost samo!«

O osamosvojitvi kot prodaji tekstila

»Na volitvah 1992, na katerih je Janševa socialdemokratska stranka Slovenije komajda prišla v parlament, je Janša  pisal svojim sodelavcem pismo, v katerem je  ocenil rezultate volitev. Opozoril je, da gre za interpretacijo osamosvojitve in  za uvid lastnih političnih interesov v  njej. Kajti niso vse stranke enako zaslužne v za osamosvojitev, nekatere so  storile malo več. Kar nedvomno drži! Janša pa iz tega zaključi: »S stališča posameznika  je to lahko nepomembno  – važni so pač  rezultati –  s stališča politike pa so to ravno tako rezultati, ki se prodajajo, kot se v ekonomiji puloverji iz tekstilne tovarne« (Premiki,  147-148). Zame je taka primerjava blasfemična; nikoli nisem razumela osamosvojitve kot prodaje tekstila; zame je bila in je osamosvojitev nekaj presežnega: dejstvo  slovenske zgodovine z dolgoročnim pomenom!«

O pravih osamosvojiteljih in njihovem novem muzeju

»Toda opozarjam, kaj je Janša s to primerjavo ne le povedal, temveč dejansko storil: prekršil je 10. točko Sporazuma, da si nobena stranka ne bo prisvajala  rezultatov plebiscita in posledično tudi ne zaslug za osamosvojitev! Kar pa se dogaja od tedaj vse do danes in zaradi česar so osamosvojitelji sami razdeljeni:  »pravi« so  samo v Združenju  za vrednote slovenske osamosvojitve, ki si bodo zdaj na račun vseh nas postavili še posebni muzej!«

O Janši kot prodajalcu puloverjev Madžarom

Tisto, kar je Janez Janša planiral v Programu SDZ, naj se celotna družbena struktur nagne na desno, zdaj pospešeno uresničuje. Tisti, ki je nedvomno naredil malo več kot drugi v vojni za Slovenijo, namreč Janez  Janša, tedanji sekretar za obrambo, nas danes prodaja kot svojo lastnino, kot »puloverje« Madžarom in  morda še komu. Nas potiska med avtoritarne države, ki se otepajo vladavine prava. To je desna kontinuiteta, ki se zajeda v tkivo same Evropske unije, v njeno »srčiko«,  ki je prav  vladavina prava kot njen temelj! Janša opredeljuje slovenski politični prostor, naj bo na oblasti ali v opoziciji. Tudi levica ima svojo odgovornost: nevarnost Janševega desnega radikalizma je jemala kot alibi, da je tudi ona v miru lastninila slovensko premoženje!  Naj povem, da me je sram, ker se po svetu norčujejo iz premierja moje države, ko ga imenujejo Maršal Twito.  Pravzaprav mi je hudo, kako daleč smo padli potem, ko  smo  bili občudovani in spoštovani, ker  smo se mirno razdružili z ostalimi republikami Jugoslavije!«

Pahor spet o – dialogu

Sicer pa je ob priložnosti slovesnosti, točno na dan objave moje zadnje analize Pahorjeve ideologije dialoga in kompromisov, predsednik znova ponovil svoje najljubše floskule, zelo dobesedno, očitno svojo vsakodnevno prakso: vse vodje parlamentarnih strank je »spet pozval k dialogu za uspešnejše reševanje stisk ljudi«, kajti »potrebujemo dialog za to, da pridemo do kompromisov«.

Dialogu se je dajalo »priložnost« in je »do neke vrste dialoga prišlo«, zato je »potreba po nekem dialogu in skupnih dogovorih toliko večja«. Skratka, neskončna hipertrofija kamuflažne dialoškosti, h kateri Pahor poziva vsakič, ko odpre usta in v vsej svoji mimikretični naravi običajno služi le temu, da bi se ne opredelil, bil načelen in zavzel svoje stališče:

Pahor kot predsednik čuti dolžnost, da parlamentarne stranke znova pozove k premisleku o »dogovoru ali sporazumu, koordinaciji parlamentarnih strank, ki bi dialogu dala priložnost, da postavi mostove med temi razlikami, ki se zdaj zdijo nepremostljive«.