Brez obsodb pritiskov na STA: predsednik Pahor znova nima stališča

Vlada je po tihem sprejela informacijo Ukoma o »nezmožnosti izvajanja pogodbe s STA« o opravljanju javne službe po tistem, ko Ukom agenciji ni izplačal oktobrskega nadomestila za opravljanje javne službe. Kako se je predsednik republike odzval na sveže poskuse utišanja Slovenske tiskovne agencije, seveda v kontekstu nove oblastniške vojne z mediji in vedno svežih načinov izumljanja novih metod podrejanja? Z zelo lapidarnim sporočilom za javnost, v katerem vse vpletene poziva k »razčiščevanju« vprašanj:

»Včeraj, 1. decembra 2020, je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor na njegovo prošnjo sprejel direktorja Slovenske tiskovne agencije (STA) Bojana Veselinoviča v zvezi z vprašanjem financiranja in delovanja STA. Danes, 2. decembra 2020, se je predsednik o tem po telefonu pogovarjal tudi z direktorjem Urada Vlade Republike Slovenije za komuniciranje Urošem Urbanijo.

Po mnenju predsednika Pahorja Slovenska tiskovna agencija kot agencijski servis opravlja pomembno poslanstvo v javnem interesu. Zato njen obstoj ne sme biti ogrožen. V tem smislu je pozval vlado in vodstvo agencije, da skladno s predpisi razčistita vprašanja, zaradi katerih je prišlo do zastoja financiranja STA.«

Opazil je zgolj zastoj v financiranju

Iskanje njegovih formulacij ekvidistance do obeh strani, in izvorna napaka je že v tem, da sploh pristanemo na dihotomijo dveh strani, saj predpostavlja enakomerno porazdeljeno odgovornost, kakopak niti malo ne preseneča. Poznamo ga kot standardno Pahorjevo retorično in diskurzivno taktiko in poglejmo najprej evfemizme: predsednik govori o »zastoju financiranja STA«, medtem ko podpredsednica Evropske komisije in evropska komisarka za vrednote in preglednost Vera Jourova svari, da je »že večkrat izrazila zaskrbljenost glede stanja medijske svobode v Sloveniji« in zato »poziva vse članice, naj se vzdržijo poskusov izvajanja pritiskov«.

*Iz prispevka RTV Slovenija o stališču Jourove do pritiskov na STA*

Kaj od tega, kar je poudarila Jourova, je uspel povedati Pahor? V svoji klasični »mediatorski« vlogi kakopak nič: ni opozoril na poskuse pritiskov vladajoče politike ali pomen medijske svobode, izpeljal je zgolj redukcijo problema na »zastoj v financiranju«, ki ju morata rešiti dva vpletena: Veselinovič in Urbanija.

Dodatnih pojasnil ob tem skopuškem odmerjenem stališču nismo videli. Dovolj pomenljivo je že, da je Pahor zavzel natančno takšno dikcijo kot projanševski ZNP, ki »direktorja STA Bojana Veselinoviča in Ukom poziva, naj čim prej rešita spor«. Povedano drugače: pahorjanstvo že žanje uspehe v obliki posnemovalcev tam, kjer tega ne bi pričakovali, npr. v vrstah kolaborantske SMC in na podobne način, kot sem to opisal v zapisu Predsedniška formula nekomentiranja: o servilnosti do Janše.

Kompromis kot mimikrija

Namesto, da bi se postavil za novinarstvo in avtonomijo STA, je skozi distanciranje do vseh strani znova zaigral na svojo karto »sprave, dialoga in kompromisov« – ne zato, ker bi v njih verjel, ampak ker mu imenitno služi za že izpopolnjeno perfidno mimikrijo, s pomočjo katere mu nikoli ni potrebno zavzeti nobenega načelnega stališča, s katerim bi sebe, ne koga drugega, spravil v nevarnost – vedno znova je ta nevarnost možna zamera Janše. Posledično mu omogoča pozicijo spravitelja, dvignjenega nad vse politično opredeljene strani, kar mu posledično prinaša podporo volivcev vseh barv. Da je iz svoje amoralne drže zgradil že skoraj ideologijo kompromisov – in to tam, kjer jih ne bi smelo biti – , dokazuje v zadnjem intervjuju za Ona Plus, kjer opaža »vse več političnega vedenja, ki mu za kompromise ni mar. Ki mu ni mar za dogovore, temveč za utrjevanje svojih prepričanj med privrženci. Ne nagovarja tudi ‘tekmecev’, temveč jih zgolj ožigosa kot sovražnike, se z njimi ukvarja le toliko, kolikor se lahko nad njimi surovo in žaljivo izživlja, obenem pa s tem krepi kondicijo svoje volilne baze.«

On je torej glasnik kompromisov, iz svoje nemoralne geste celo vsakič izvaja neko gesto moralizacije. Kjer gre za obrambo pravne države in medijev, ponuja mimikrijo dialoga, tudi takrat, ko se avtonomija medijev in pravna država v temelju rušita. S tem smo prišli do bizarnega paradoksa: če so Pahorjev populizem na mestu predsednika republike in morda že prej intenzivno soustvarjali mediji, če bi on brez njih bil nič, jim zdaj to vrača s tem, da se niti malo ne zmeni za njihovo avtonomijo in preživetje. Pomembnejše so mu recepture gnilih kompromisov in najbrž bi doživeli, da bi Pahor sredi druge svetovne vojne celo pred izvedbo Operacije Overlord v Normandiji na Dan D pozval ameriškega predsednika Franklina Roosevelta in britanskega premierja Winstona Churchilla, naj se vzdržita svojih idej: raje »naj se zmenita« s šefom Tretjega rajha.

Snežaki v času rekordnega umiranja

Sicer pa Slovenija, ki je na željo Janeza Janše ob prvem valu pohitela in prva razglasila konec epidemije v Sloveniji, kar je bilo že po sebi sumljivo, trenutno beleži neslavne rekorde po številu smrti zaradi epidemije – in je pri vrhu vseh statistik. Ob zimskih radostih razposajeni predsednik, znan po spodbujanju stanovalcev v domu starejših na balkonih, vmes raje postavlja snežake pred svojo Predsedniško Palačo – oboje sam vedno piše z veliko. Smo pa opazili, da je iz njegovih ust zaradi grozljivih številk mrtvih za nekaj trenutkov le izginilo besedilo nenehne mantre, s katero se sicer baha: »Vse bo še dobro«. Najbrž zato, ker bi moralična perverzija tokrat bila preočitna.