Sperma na obrazu in zarota v glavi: krivosodje, konspiracizem in hvaležni mediji

Slovenska politična in medijska sfera, hote ali nehote vedno znova združeni, imata novo kost za nekajtedensko glodanje, sveži material za elaboracijo vroče politične teme, upesnjene v nenehnih »pritiskih na pravosodje« in tezi o globoki državi.

Po sodniku Zvjezdanu Radonjiću, pokončnemu heroju tistega dela političnih mojstrovalcev, ki jim vsaka naracijska konstrukcija o pritiskih silno ustreza in z veseljem pomagajo pri njeni izvedbi, jim je morda rahlo nepričakovano v roke padla nova konspiracistična korifeja – mariborski tožilec Niko Pušnik je podal pisno prijavo, v kateri pojasnjuje, da se je nanj izvajal in se še vedno izvaja pritisk. Nenehno mu tudi prisluškujejo, dodaja, in to Sova. Ne le to, nekdo mu tudi sledi.

Navedel je temeljni razlog: menda ga naša obveščevalna služba preganja, ker je zavrgel vrsto ovadb proti Francu Kanglerju.

politikis pušnik radonjić

Značilna grafična prezentacija na enem od Janševih portalov: junaki v boju proti udbovskim spletkam

Da se mu kaj ne zgodi na poti v Ljubljano

Množični mediji zdaj zadovoljno predejo, sploh kakšen Uroš Slak, senzacija in šok sta zajamčena, imuna ni niti javna radiotelevizija. V torek se obeta tožilčevo zaslišanje pred parlamentarno komisijo (KNOVS), ki jo vodi Matej Tonin. Na enem od številnih Janševih e-para-portalov, ki brez kontrole in v tihem soglasju z oblastnim establišmentom in hkrati novinarsko srenjo politično zastrupljajo medijsko krajino, so dali besedo Kanglerju:

»Upam, da se temu tožilcu do torka ne bo kaj zgodilo na poti v Ljubljano!«

Do torka? Razen če bo tožilec na zaslišanje v prestolnico potoval kar nekaj dni, lahko izjavo štejemo za svež lingvistično obarvani kanglerizem. Nekdanji mariborski župan, sicer dvojni rekorder, najprej v prejetih kazenskih ovadbah in nato še v uspešnem dokazovanju kronične nesposobnosti naših organov pregona, postaja nadvse zadovoljen tudi sicer, ne le zaradi Pušnikovih zavrnjenih ovadb proti sebi.

Če smo se doslej spraševali, zakaj Kangler vodi s kar 22:0 proti policiji in tožilstvu, smo s Pušnikovimi evidencami o pritiskih najbrž bliže vsaj delni razlagi. Mimogrede, takšni, ki jo domači mediji spoštljivo in bogaboječe, najbrž v duhu lažne decentnosti v odnosu do institucij, posebej ne problematizirajo.

Ker so Janševi medijski sateliti po stari navadi pohiteli in javno objavili faksimile obtožb zadnjega promotorja zimzelene teze o krivosodju skozi besede novopečenega junaka njihove pravosodne kronike, lahko kar dobro presodimo, s kako tehtnimi dokazili operira mariborski tožilec. Naj jih nekaj podrobneje naštejem.

Izpuščaji, košnja trave in županovi žarometi

Pušnik je podal nekakšen kronološki opis dogodkov v nekaj zadnjih let, s katerim bo še zadnjega dvomljivca prepričal, da mu Sova prisluškuje in sledi. Moj izbor spodaj je selektiven, navajam najbolj impresivne, pri čemer preostali res ne zaostajajo veliko.

Sperma. V šali je Pušnik svoji sodelavki Kristini lani dejal, da so njeni izpuščaji na obrazu verjetno posledica sperme, ker ima novega partnerja. Potem je »punca«, kot ji pravi, odklonila »kafe«. Dejala mu je, da ima prepoved, kar ga je razhudilo. No, resnično iz povedanega zelo neizbežno sledi, da je skupno pitje kave preprečila Sova!

pušnik sperma

Tožilec, ki lascivno mobingira sodelavko, potem pa odkriva pritiske

Trava. Tožilec se je peljal s kolesom v trgovino. Pa k njemu pristopi Rado, brat Silva Cvetka, in mu pove, da »tu še lahko kosim pri bajti tak ne smem«. Ne, kontekst res ni pomemben, ker v skrajšani zgodbi ni nič bistvenega, kar bi manjkalo, a takoj je videti, da se je pripetil hud pritisk na delo tožilca kot posledica peklenskega prisluškovalnega dejanja obveščevalcev. Globoka država.

pušnik trava

Sovino vpletanje v košnjo trave okoli bajte

Aufcigar. Ob neki priložnosti je svojim staršem pri njih doma v šali povedal, da bi »usput« kupili sosedovo kmetijo. Kmet Franc Zapečnik ga je kasneje »v zvezi s tem napadel« in mu predočil, kaj da je slišal. Nesporno, Sova ne počiva in posledično zadaja strašne udarce neodvisnosti tožilcev.

Pušnik kmetija

Obveščevalci na sledi nakupu aucigarjeve kmetije

Predsednik občinske SDS. Pušnik se je udeležil piknika SDS v Ribnici. Predsednica regijske koordinacije te stranke mu je prenesla informacijo, češ da je bil on, Pušnik, predsednik občinske organizacije SDS. Ali je točna, ni razbrati. No, potem je bil iznenada vsega kriv sotožilec Moljk, ker mu je nekaj kasneje zabrusil.

Pušnik SDS

Piknik SDS v Ribnici in gospa Helbl z informacijo

Žarometi. Ko je nekoč igral tenis, je s kolegi malce pokritiziral župana Srečka Geča, se potem odpeljal v Ribnico na bankomat, ko se mu na cesti od zadaj približa isti župan in mu sveti v avto. Čisti dokaz, da se pritiski nanj vršijo nenehno, in to s prižganimi očmi.

Pušnik Geč

Župan z veliko hitrostjo na sledi tožilcu

Elisa. Tožilec je nekomu na sedmini pojasnil, da je ime Elisa, kakršno ima njena vnukinja, danes moderno. Vendar je nekaj dni kasneje prišla do njega snaha te osebe in mu razložila zmoto: to je staro in nikakor ne moderno ime. Obstaja kakšno bolj neposredno pričevanje, da Sova nenehno sledi in prisluškuje?

Pušnik Elisa

Sova o izvoru lastnih imen

Gosaki. Menda so v sorodstvu tožilca Gosaki bolj butasti kot Krušiči. Glej ga zlomka, ker so se o tem pogovarjali doma pri njegovih starših, mu je je nekoč Jasna Krušič, kdor koli že to je, postregla s tem podatkom. Še en dokaz, da prisluškujejo Pušnikovim.

Pušnik Krušič

Nabito vprašanje

»Se še na tožilstvu izvaja pritisk na tožilca Nika Pušnika, ker je ustavil nekaj pregonov proti Francu Kanglerju?«, je v svoji večerni oddaji na POP TV novinar Uroš Slak silil v generalnega državnega tožilca Draga Šketo. Sicer tudi omenjenega in »obremenjenega« v tožilčevi izpovedi.

Prislov »še« v novinarjevi poizvedbi, ki izraža nadaljevanje trajanja ali obstajanja nečesa, pomensko nesporno sugerira dve možnosti: ali tožilstvo še naprej izvaja pritiske na Pušnika, ali pa jih več ne izvaja. Ampak obe sta zmanipulirani in si jih ne želimo, saj je vprašanje zastavljeno na način, da obe »okrivita« tožilstvo. Videti je, kakor da je novinar zastavil nabito vprašanje, podobno kot v klasičnem zgledu takšne logične zmote, npr. v stavku »Si že nehal tepsti svojo ženo?« Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo tepli, če odgovorite z »ne«, pristajate na razumevanje, da jo še vedno tepete. Veste pa, da nič od tega ni res.

Vendar tokrat ni mogoče reči, da je novinar uporabil retorično manipulacijo, saj je zgolj reproduciral začetno tezo, kot je videti. In ta je bila: »Pušnik vztraja, da se je nanj izvajal in se še izvaja pritisk.« Svoje nabito vprašanje je izpeljal bolj po naključju, ne namenoma in najbrž ne zavedajoč se njegove dvoumnosti.

Šketa je nato mirno pojasnil: »Zoper omenjenega tožilca se nikdar niso izvajali pritiski in se tudi ne izvajajo.«

Pušnik Šketa Slak

Slak v elementu: “Še izvajate pritisk na tožilca?”

Konspiracizem in hvaležni mediji

Blodnjavost dokaznega gradiva, ki ga je predočil Pušnik, jemljem za dovolj dobro evidenco nečesa drugega: ne da se nad njim izvajajo pritiski in da mu prisluškuje Sova, temveč uporabnosti učinkov konspiracizma in politične paranoje v medijske potrebe, kjer z njima zelo enostavno večamo branost, gledanost, poslušanost. Ob tem ne potrebujemo neizbežno klasičnih fabulacij o judih, prostozidarjih, kuščarjih ali iluminatih, teorije zarot vseh vrst in paranoidni konstrukti po svoji naravi težijo k senzaciji in so nadvse primerni za medijsko naracijo, s čimer se velikokrat agenda največkrat izjemno naravno in tako rekoč nevidno zlije s politično. V danem primeru je podlaga standardna za domače razmere: komunizem je vrh vsega zla, njeni udbaši in sovaši ne počivajo.

Psihopolitiko konspiracizma zelo uspešno, že na dnevni ravni, zvito uporabljajo politiki za dosego svojih praktičnih ciljev. Kar se, kot rečeno, prilega sodobnim medijskim trendom tabloidnosti in senzacionalizma. Če skozi medije nenehno poslušate in »konzumirate« fantastične konstrukte, potem se ne gre čuditi, da v nenavadne povezave in skrite scenarije počasi začnejo verjeti uporabniki in množice. K temu dodajmo še namige, v katerih je Kangler mojster: ne zgolj zarota, tožilcu se na poti v Ljubljano lahko kaj zgodi.

Konspiracizem deluje skozi slepa prepričanja o vplivnem krogu izbrancev z vplivom, je nekakšen balon samoslepil in samoprevar, kjer se ta skušajo vedno znova racionalizirati in utemeljiti na imaginarni ravni. Vsebuje medijem najbolj dražeč element: senzacijo in šok, tokrat usmerjen v domnevno prikrito obvladovanje tožilcev. Utemeljeno lahko pričakujemo, da se bo medijska zarotniška naracija okoli Radonjića zdaj ponovila še ob Pušniku.

Po drugi strani je dovolj že, da v dani situaciji mediji, ki bi radi ohranili profesionalno distanco, reproducirajo sicer pričakovano nevtralno shemo zgolj skozi poročanje in obveščanje, da obstajajo trditve o pritiskih, da bo tožilec nastopil v parlamentu itd., ne da bi se ob tem sploh želeli opredeliti, a s tem že prispevajo svoj delež.

In potem še varuh

Kakor da konspiracizma v politiki in medijih ne bi bilo že v prekomernih količinah, pa je lahkomiselno dovzetnost zanj zaznati tudi v obliki povečane aktivnosti sedanjega varuha človekovih pravic Petra Svetine, ki je pozval vse pristojne, »da nemudoma ugotovijo, ali je v navedenem prišlo do nedopustnega poseganja v pravice vpletenih oziroma do zlorabe pooblastil«. In si s tem prigaral sicer pričakovani retvit Janeza Janše.

Varuh Svetina Kangler

Varuhova skrb in poziv glede pritiskov na tožilca

Očitke iz Pušnikovih namigov o spermi, košnji trave in županovih žarometih bodo v okviru svojih pristojnosti natančno preiskali tudi pri varuhu, so poročali.

O podobnem primeru sodnika Radonjića sem skozi medijski senzacionalizem, tezo o krivosodju in tudi konspiracizmu že pisal v prispevkih Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote, Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija, Parlamentarni kanal in sodniška semena, Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.

Oba našteta primera imata še nekaj skupnega: kličeta po delu nadzorstvenih organov nad sodniki in tožilci, kajti zdaj se politika ubada s tožilčevim predlogom, da se opravi nadzor dela nad Sovo. Če obstaja kakšna medijska tema, potem je ta prava: hic Rhodus, hic salta.

 

Kajpajevstvo ali o nepomembnosti mahanja s cenzuro

Večkrat se spomnim na naslednjo parafrazo znane krilatice: V našem mediju ni cenzure. Prejšnji teden smo cenzurirali zadnjega, ki je to menil.

Hvaležen sem Večerovim novinarjem, ker so mi jasno in brez pretvarjanja namignili, da v njihov časopis ne sodim: iskrenost je pač vrlina. Ampak vsakič brez slehernega dodanega argumenta. Verjetno za medijskega kritika – »samooklicanega«, bodo hitro dodali levi in še bolj desni – ni boljšega, kot dobiti takšen permanenten poklon eksplicitne ignorance, čeprav je cena zelo visoka. Jo sprejemam, vendar ne priporočam.

Seveda nikoli niso pojasnjevali, zakaj, toda zlahka še kako razumem, skupaj z bralci te strani, da je kritično besedo pač vedno težko prenesti. Sploh takrat, ko opozarjaš na novinarsko podložnost politiki. Ne, ni jim bilo všeč. Ena tistih, ki mi je v preteklih desetih večkrat pripovedovala, da me brani pred cenzuro na Večeru, žal neuspešno, je bila njihova novinarka Dragica Korade. Posebej ji sicer nisem verjel, sem si pa z zanimanjem prebral njeno stališče, kakšna ironija, prav o tem – cenzuri v njeni hiši. Novinar Borut Mekina, nekoč tudi sam večerovec, jo je v Mladini izzval prav z mano:

Večer ima črno piko, to je trenutek cenzure pod Janšo. Boris Vezjak vedno pokaže na faksimile, na katerem so podpisani vsi uredniki, ki trdijo, da na Večeru ni cenzure. Kako je kaj z novinarsko hrbtenico?

Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali? Pod Janševo vlado nisem bila več urednica, mene so pospravili že prej, za tiste podpise sem zvedela šele, ko je z njimi začel mahati Boris Vezjak. Uredniki so bili očitno povprašani o cenzuri, novinarji pa ne. V sobi, v kateri sem do nedavna sedela z Borisom Jauševcem, sva v omaro začela zlagati neobjavljene tekste. Boris je tej omari dal ime bunker. In kolikor se spomnim, so novinarji skrbeli za dokaj reden dotok člankov v bunker. In da ne bo pomote: v bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni. Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu. Vsega je, vrsta pokončnih in požrtvovalnih ljudi, ki se borijo za standarde, so pa tudi taki, ki novega šefa pri vratih pričakajo z rožami. Ne vem, zakaj bi bilo v novinarstvu kaj drugače kot v zdravstvu, Zlatorogu ali na univerzi. Že to, da se pogovarjamo o hrbtenicah, ni dober znak. To govori o neznosnosti in brezdušnosti razmer.

Na začetku pojasnilo: vprašanje se nanaša na beležke o cenzuri na Večeru v času Janševega obvladovanja štajerskega časopisa (zdi se, da s SDS veliko novinarjev Večera še danes deli stališče, da pri njih političnih prevzemov ni bilo), obstoju bunkerja in uredniškem demantiju – vse na moji spletni strani. Kolikor vem, jih od leta 2007, ko je šlo za priložnostno objavo v časopisu Dnevnik (pa še to v rubriki vrste »Pa še to«) in Mladini nihče ni po-objavil. Uredniškega demantija pa sploh ne. Povedano drugače in že večkrat: novinarji so še zmerom pretežno solidarno molčeči med sabo, glede teh reči se sramežljivo skrivajo in nihajo med zanikanjem in Ungeschehenmachen.

Medtem so moji zapisi o tem samevali vse od leta 2007 – torej celih osem let. Je pa nedavno zgodbo povzel Svet24 in očitno je ta medijski pljusk, skupaj z naključno odkritim dopisovanjem med Janšo in predsednikom uprave NKBM o obvladovanju Večera, legitimiral zgornje vprašanje.

 

Korade bunker intervju Mladina Vezjak

Kako opisati novinarkin prijem v odgovoru, njen »Zakaj pa samo Večer?«, ki očita selektivno ugotavljanje političnih pritiskov in cenzure v enem mediju? Ko gre zame, je to zgrešen očitek. O medijski cenzuri sem nenazadnje uredil tematski blok že leta 2007 v Dialogih  – takrat, ko je bila Janševa cenzura na vrhuncu, in popisoval njene primere verjetno bolj kot kdorkoli v državi: na Delu, STA, RTV Slovenija, Večeru in drugod. Ne, ni slučajno, da nisem na dobrem glasu…

Ne nazadnje sem o tem na široko evidentiral v svojih knjigah. Je pa res, kot sem že večkrat pojasnil in bom znova v nadaljevanju, da je bila situacija na Večeru najbolj specifična. Da bi mi, skratka, novinarka resno očitala selektivnost, ni na ravni njenega intelektualnega potenciala. Zato to možnost črtajmo. Kaj še ostane kot pravilnejše branje?

Kajpajevstvo

Novinarka se z »Zakaj pa samo Večer?« niti ne sklicuje na splošno prakso (logično zmoto, pri kateri je X resničen zato, ker vsi/mnogi to počnejo: novinarka ne želi reči, da je prav, kar se je dogajalo, ker se je dogajalo v vseh medijih) niti ne gre za standardno obliko »tudi ti« (zmoto, kjer hipokritičnost prenašamo na drugega, češ tudi ti (vi) to počnete), a se očitek selektivnosti ohranja – v smislu, češ tudi drugi novinarji niso prav veliko protestirali proti pritiskom urednikov, ne samo večerovci. Retorično taktiko – očitno zmotno in napačno, saj s kazanjem s prstom na druge ne moremo opravičiti lastnega ravnanja – bom poimenoval za »kajpajevstvo« in jo promoviral pod tem imenom, saj očitno ni tako redka. Z izrazom prevajam »whataboutism«:

Whataboutism is a term first used by The Economist in 2008 to describe a tactic that has been used primarily by the Russians and former Soviets in their dealings with the West. At times when criticisms were leveled at the Soviet Union, the response would be “What about X?”; an accusation of hypocrisy in which a somewhat similar incident (“X”) from the Western world was brought up as a way of justifying the State’s shortcomings.[1][2] It represents a case of tu quoque.

Trik je enostaven: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Delo)?«, »Kaj pa Z (RTV SLO)?« in tako dalje, morda v neskončnost. Gesto zaznamuje dvoje: odlog ali bežanje pred odločnejšim odgovorom na X, hkrati pa navajanje niza X,Y,Z pomeni, da ste odgovor glede X že relativizirali. Relativizacija ima dva obrata: da za vas X ni pomemben, temveč je pomemben kasneje navedeni niz X,Y,Z oziroma da verjamete, da se z nizom X,Y,Z spremeni smisel in pomen X. Kaj od tega je imela v mislih novinarka?

Urednika zabrisati skozi okno

Naslednja težava zanjo nastopi, ker se mora pretvarjati, da so X,Y,Z enakovredni. Konkretno: da je bila situacija z reakcijami novinarjev Večera, Dela in RTV popolnoma enaka. Zato lahko napiše: »Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali?« Brati se ne more drugače kot takole: ja, mi večerovci smo bili tiho pred politično nastavljenimi uredniki, ampak zakaj očitati nam, saj so bili tiho tudi na Delu in na RTV. Tudi tam nikogar niso metali skozi okno. Zakaj bi jih potem mi?

Dva meseca nazaj je prav ob zapisu o Janševi cenzuri na Večeru (v omenjenem tabloidnem Svetu24, kajti novinarsko čast razprav o tem pri nas pač morajo reševati tabloidi) še en novinar tega časopisa jasno povedal, kdo so bili takratni cenzorji. Z imenom in priimkom je omenil Darko Zvonar Predan. S tem je Vasja Jager, sicer pripadnik mlajše genereracije, očitno storil tisto, česar novinarka Korade ni zmogla.

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov Ob relativizaciji pa je z argumentom še nekaj močno narobe. Res je, slovenski novinarji so pretežno tihe riti, ko gre za podrejanja politiki. Kar ugotavljajo in priznavajo kar sami, kot smo ravnokar videli. Z novinarko se lahko strinjamo, da tu res ni velikih razlik med njimi: ali so tihe riti ali pa odkrito stopijo na njihovo stran, kot bodo nekateri očitno v primeru Janševega novega medijskega imperija. Toda neka distinkcija je le bistvena med Večerom in ostalimi, zato sem jo ves čas zadnjih let ponavljal: v nobenem drugem mediju se uredniki  ali novinarji niso podpisovali pod javne demantije, češ pri nas ni cenzure. Ja, bili so riti, ampak morda ne tako velike.

Še več, vse to so na Večeru počeli ob epifaniji bunkerjev – ko so pisali svoje demantije, so pred sabo, nalepljene na omare, lahko motrili demantije njihovega demantija, cenzurirane tekste. Kakorkoli je že bila hvalevredna drža upora skozi arhiviranje in idejo o bunkerju, ki jo Korade celo za hip razvrednoti (»V bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni«), pa je šla ravno taista drža skoraj v nič ob opisanih minimizacijah cenzure, s katerimi, kot poniževalno pravi, »maha Boris Vezjak«.

Hrbtenice se pač krivenčijo

Človeku se nehote utrne solza in bi najraje zaklical: »Sorry za mahanje, no, res ni fer, da opozarjam na nekaj, kar ni nek velik problem, ne bo se več ponovilo!« Novinarka Korade nadaljuje z linijo »kajpajevstva« tudi v izteku odgovora. Nenadoma je težava s cenzuro na Večeru minimizirana še s primerjavo hrbtenic, naše niso nič posebne, še pravi: »Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu.«

Vedno se mi je zdelo, da se novinarji v družbi sklicujejo na malce višje standarde, da je njihova pozicija drugačna, da so zavezani določenim kodeksom. Ja, največkrat se svojega poslanstva spomnijo, ko želijo povzdigniti svoj poklic. Ko jim kaj ni v čast, pa njihova etika ne rabi biti nič posebnega. Še več: takrat je menda povsem običajno posvojiti standard upognjene hrbtenice: saj ga imajo tudi v Zlatorogu (!) in zdravstvu. Skratka, znova kajpajevstvo: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Zlatorog)?«, »Kaj pa Z (zdravstvo)?«

 

Bunker svet24

Odgovor Dragice Korade je pomenljiv v več smereh. Razodeva, kar ves čas ponavljam, da prave notranje volje po refleksiji in verjetno tudi prekinitvi s političnimi praksami podrejanja medijev še vedno ni; novinarji so pač še vedno precej indiferentni do njih. Bog ne daj opozarjati, res ni treba mahati s tem. Kajpajevstvo, minimizacija in relativizacija odkrite razprave o cenzuri – le kaj je bilo novinarji Mekini, da je v to drezal in celo omenil mojo malenkost, res odveč! – temu brez dvoma pritrjujejo. V kakšni reporterjevski maniri bi lahko odgovor interpretirali tudi takole: a ste videli, celo tisti, ki so delali bunkerje, priznavajo njihovo nepomembnost, Še več, priznavajo, da so v njih bili tudi uredniško slabi teksti. Kakšna cenzura torej?

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/07/kdo-so-bili-torej-vecerovi-cenzorji/

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/05/janseva-vojna-za-vecer/

Cerar, ki ni pritiskal, ampak branil pred pritiski

Je predsednik vlade pritiskal na nadzornike SDH, češ da morajo sprejeti odločitev o prodaji Telekoma, ki jo je z vlade prenesel na njih? Težko, da bi bilo drugače:

Premier je sicer pred dnevi dejal, da je Slovenski državni holding od vlade neodvisen organ, je nadzornike SDH-ja iz Bruslja pozval, naj sprejmejo odločitev za prodajo Telekoma.

Cerar je dejal, da je bilo preveč zamujenih priložnosti, da bi si lahko privoščili še eno, zato naj nadzorni svet “odgovorno izpelje še zadnje dejanje”.

“Menim, da je treba danes odgovorno izpeljati še zadnje dejanje in se odločiti tako, kot je prav, kot narekuje Slovenskemu državnemu holdingu strokovna vest njegovih odločevalcev in kot je tudi ekonomsko upravičeno,” je poudaril Cerar.

Možni so sicer bili razpleti seje nadzornega sveta SDH-ja, in sicer nesklepčnost zaradi odstopa najmanj treh nadzornikov, vnovična vrnitev odločanja vladi ter odločitev za prodajo oziroma neprodajo. Morebitni odstop nadzornikov pred odločanjem ali med njim je premier označil kot “skrajno neodgovorno dejanje, ki bi imelo precej hude pravne in odškodninske posledice”.

Cerar je dejal, da je v letu in pol postopka razpisa in prodaje nastalo veliko stroškov. Dodal je, da je s samo neodločitvijo sprejeta odločitev o neprodaji, po njegovih besedah pa je Telekom v težkem položaju in nujno potrebuje strateškega lastnika, če želi ostati konkurenčen in preživeti na zahtevnem trgu telekomunikacij. Premier je tako stopnjeval pritisk na nadzorni svet SDH-ja.

Ni posebnega dvoma, že z jeznimi besedami je resnično pritiskal na nadzornike SDH, naj prodajo Telekom, če pritisk definiramo kot zahtevo po izvršitvi nečesa brez omogočitve drugačne poti: »odgovorno izpeljati še zadnje dejanje« ima enoznačni pomen in predpostavlja, da bi ne prodati ga pomenilo akt neodgovornosti. Njegove besede so nenazadnje v čistem nesoglasju z njegovimi ugotovitvami le kakšen dan poprej o tem, da so pri SDH povsem avtonomni v svojih odločitvah.

Morda nadzornikom res ni grozil s pištolo, a ne more se izviti, da prodaje ni enoznačno zahteval. V čem bi se to razlikovalo od pritiska? Razen tega je kot »skrajno neodgovorno dejanje« ocenil tudi možnost, da odstopijo – s čimer jih je nesporno znova prisiljeval v eno vrsto ravnanja. Tudi vsi našteti argumenti (stroški postopka razpisa, potreba po strateškem partnerju, preživetje na zahtevnem trgu, itd.) so pomožni razlogi, s katerimi je prepoznavno nakazoval in sugeriral, kakšna mora biti odločitev v SDH.

In vendar se je zgodilo, pritiske je potem zanikal. Manever, s katerim bi zdaj Cerar rad svoje besede o prisiljevanju prekvalificiral v nekaj benignega, namreč v »poudarek, da SDH ne sme privoliti v nobene pritiske«, je malodane perverzen:

Premier Miro Cerar je zavrnil očitke, da naj bi pred sejo nadzornikov SDH-ja glede prodaje Telekoma nanje izvajal pritisk. Želel je zlasti poudariti, da SDH ne sme privoliti v nobene pritiske…

Pahor pritiski Telekom MMC

Takoj vidimo, da Cerar retorično vara in za svojo zahtevo do SDH terja izjemo: ta ne sme biti obravnavana kot pritisk, medtem ko vse druge možne takšne so. Vendar kako bi lahko utemeljil to razliko? Če obstajajo pritiski, da se Telekom ne proda (morda s strani politične opozicije), zakaj bi tem nasprotni to ne bili?

Ampak to še ni vse: predsednik si predstavlja ne samo dvojne kriterije in eksempcijo zase (»Kar zahtevam sam, ni pritisk, kar zahtevajo drugi, je«), svoji poziciji dodatno pripiše še pokroviteljstvo: »Kar zahtevam sam, ni pritisk, ampak je zaščita pred pritiskom drugih.«

Povedano preprosteje: v potencialnem ravnanju drugih ne vidi tega, kar počne sam in v ravnanju sebe vidi nekaj drugega, kar počnejo drugi. Marsikdo bi rekel, da racionalizira svoje ravnanje s tem, da ga projicira v druge, za svoje pa ostane zaslepljen. Manj prijazna razlaga bi bila, da spušča dimno zaveso, ustvarja implicitni literarni red herring, češ ugledajte raje pritisk v drugih, ne v meni, ki ima arogantno nadgradnjo; ne le, da svojega dejanja ne predstavlja (ali ne čuti) kot pritiska, za nameček ga pervertirano – ali zaradi neke hude slepote – jemlje in vidi celo kot gesto zaščite pred njim.

Seveda bomo z budnostjo spremljali, kako se bodo artikulirali očitki predsedniku vlade o njegovi protislovnosti, če nas bodo mediji na njegovo prazno sprevračanje sploh uspeli ali znali opozoriti.

Cerar pritiski telekom

P.S. Pripis, ki ga dodajam nekaj dni kasneje: prav sem imel, medijski psi čuvaji niso opazili.

Razumeti piščance, razumeti novinarje

Uprava Dela je honorarnim sodelavcem predložila aneks k pogodbi, po katerem bi ti morali za uporabo Delovih računalnikov in drugih “delovnih sredstev” mesečno plačevati 30,5 evra najemnine.

Honorarni sodelavci Dela so prejšnjo sredo, na dan prodaje družbe FMR-ju, dobili aneks k pogodbi o avtorskem delu, s katerim se dodaja 5a. člen, ki navaja, da bo Delo na svojem sedežu dajalo avtorjem v najem delovna sredstva v znesku 30,50 evra vključno z DDV-jem na mesec. Najemnina pa bi se “kompenzirala” ob izplačilu honorarja.

Honorarci Delo plačilo računalnika

Zdi se prepričljiva razlaga, da je Uprava Dela z manevrom enostavno želela  prisiliti stalne honorarne delavce, da bi ne imeli enakega statusa kot redno zaposleni pred morebitnimi tožbami – s podpisom aneksa bi izgubili oziroma se neprostovoljno odrekli nekaterim nujnim sestavinam delovnega razmerja. S tem bi postali šibkejši in pravno bolj ranljivi. Ali kot so zapisali na portalu Pod črto:

Delo se želi z nenavadnim aneksom k pogodbi najverjetneje zavarovati pred tožbami in kaznimi inšpektorjev zaradi kršenja delovno-pravne zakonodaje. Aneks so sodelavcem v podpis ponudili na dan prodaje Dela družbi FMR.

Čeprav verjetno odgovornosti za aneks ne bi mogli naprtiti novemu lastniku, je timing prejkoslej nenaključno izbran – da bi bilo videti, kot da je kaj takšnega njihova nova zahteva.

A kot da to ni dovolj, je prišel kakšen dan kasneje še en udarec iste uprave, njeno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V besedah Mance G. Renko:

Pretekli teden je po elektronskih poštah ljudi, ki smo bolj ali manj povezani z mediji, zakrožil dopis, s katerim je uprava časopisne hiše Delo eno od svojih novinark opozorila, da je objektivno okrnila dostojanstvo delodajalca in uprave. Stvar morda ne bi bila vredna pozornosti, če ne bi do opozorila predredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov prišlo le zato, ker je novinarka v internem elektronskem dopisovanju, med kolegi, napisala nekaj, kar je očitno razjezilo upravo. In če ne bi ta nesrečna prigoda povedala o razmerah v slovenskih medijih več več kot tisoč člankov, ki tematizirajo umiranje pisane besede.

Uprava Dela je svojim novinarjem dvignila normo z neuradnih 1000 na 1350 vrstic, ki morajo biti vsak mesec objavljene. Na ta način naj bi ločili zveličane in pogubljene: sklepamo lahko, da bi prvi, ki bi vsak mesec objavili 1350 vrstic, obdržali službo, drugi, ki bi jim spodletelo, pa ne. Človeku ni treba delati v medijih, da ve, kako absurdna je za novinarstvo količinska norma; kdor prebira tuje časopise, opazi, da se nekateri novinarji lahko zgodbi posvečajo mesece – in da ena sama dobra in prodorna zgodba za medij (in bralce!) lahko naredi več kot sto prirejenih agencijskih novic ali Guardianovih člankov. Uprava časopisne hiše Delo se je torej odločila, da je količina pomembnejša od kakovosti (kot da svet hiperprodukcije informacij ni že dovolj nagneten). Pri tem ji najbrž ni treba pripisovati prevelikega razmisleka; gonilna sila gotovo ni bila želja po boljšem časopisu, ampak po manjši izgubi. Zakaj bi skušali pridobiti nove bralce, če se lahko znebijo starih novinarjev? Kdor se pred 1350. vrstico upeha – tega pač ni več.

Ko je uprava dela zaposlene obvestila o dvigu norme, se je med novinarji Dela razvila živahna razprava po elektronski pošti. Ena od novinark je postavila retorično vprašanje, kakšno nagrado si bodo prislužili tisti, ki bodo normo presegli in nanj tudi duhovito odgovorila: »Ker vemo, da denarja ni, bi se lahko domislili tudi kakšnih simboličnih nagrad, recimo omemb udarnikov in udarnic s fotografijami in imenom v prostorih družbe Delo …« . Na koncu pa je zastavila še vprašanje: »Kakšno normo ima uprava?«

S tem je novinarka, tako ji očitajo v dopisu, podajala negativne vrednostne sodbe o delodajalcu, s čimer se je okrnilo dostojanstvo delodajalca in uprave. Uprava časopisne hiše Delo nato še dodaja, da je delavec kršil sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je bistveno izpostaviti, da mora novinar ravnati vestno, strokovno, učinkovito in pravočasno in da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Odpoved novinarki Delo Airbeletrina

Seveda se bo marsikdo vprašal, ali je niz dveh dogodkov medsebojno povezan, logično strukturiran. Imajo dogajanja s skupnim imenovalcem pritiska na delo novinarjev, njihovo socialno avtonomijo in svobodo izražanja, status premišljenih ravnanj, so posledica neke živčnosti uprave pred prihodom novih lastnikov, so premišljeno zaostrovanje razmer zaradi dobrikanja ali načrtnega škodovanja novemu lastniku? Jasno, ne vemo.

V dnevih, ko sintagma »razumeti piščance« ne gre v glavo povprečni slovenski pameti, so lastniki Dela dokazali, da je še večja težava očitno v sintagmi »razumeti novinarje«. Morda ima perutnina še nekaj upanja, če bomo dovolj brihtni, za novinarske glave ga ostaja malo manj.

ARS in odprto pismo

Včeraj sem na vodstvo RTV Slovenija naslovil spodnje pismo. Bilo je takoj po mojem prihodu iz bolnice in prejetem odprtem pismu (tudi spodaj), ki je iz povsem tretjih krogov priromalo na moj naslov. O tem, kaj si mislim o deljenju krivde v javnem zavodu, sem pred kratkim povedal v Mladini. Dokler se ne bodo priglasili k besedi novinarji in povedali, kaj se dogaja, se lahko zgolj jajčkamo – na eni strani bo vodstvo RTVS vse zanikalo, na drugi bomo imeli pisma podpore. Novinarji pa še kar molčijo…

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede delovanja programa ARS

Spoštovano vodstvo RTV Slovenija, danes sem prejel odprto pismo sodelavcev programa ARS, ki ga zaenkrat podpisujejo Uroš Rojko, Mirjam Žgavec, dr. Gregor Pompe, Jure Dobovišek, Eva Blumauer in Brina Jež-Brezavšček, verjetno pa je število podpisnikov še večje, ker gre za pobudo njihovega zbiranja.

Podpisani opisujejo zadnja dogajanja na Radiu Slovenija na uredništvu Tretjega programa in napovedujejo nič manj kot to, da se nam obeta razpustitev programa ARS in s tem tudi ukinitev kakršnihkoli umetniških vsebin na nacionalnem radiu.

Kot član programskega sveta RTV Slovenija, kjer imamo skupaj s sosvetniki nalogo bedeti nad programsko avtonomijo zavoda, sem nemalo presenečen nad nezadostno informiranostjo o teh dogodkih. Na eni izmed sej smo bili sicer deležni pojasnila direktorja Vinka Vasleta po skrajno nenadni zamenjavi odgovorne urednice Vilme Štritof Čretnik, ki naj bi domnevno prekoračila finančne omejitve. Toda iz priloženega pisma je videti, da so razlogi za njeno zamenjavo bistveno bolj kompleksni. Bilo bi nadvse bizarno, če bi za nekatere radikalne poteze – če se izkažejo za resnične – med zadnjimi zvedeli tisti, ki sedimo v našem svetu.

Zato vodstvo RTV Slovenija naprošam za dodatna pojasnila, ki se zdijo več kot potrebna, saj je del množičnih medijev že povzel navedeno pismo, reakcije vodstva pa nismo bili deležni. Očitki v pismu, pripetem spodaj, so jasno prepoznavni in vsak med njimi terja svoj odgovor.

Hvala za vaše odgovore.

Ptuj, 28. 8. 2008

***

Pripeto odprto pismo:

Odbor za zaščito umetniške glasbe z veliko mero skrbi spremlja zadnje dogodke na Radiu Slovenija, ki alarmantno kažejo na krizno in kritično situacijo v hiši. Ta najbolj škodi slovenski glasbeni kulturi. Nenavaden odnos do programa Ars sta sprva napovedovala na videz nepomembna selitev v neprimerne in premajhne prostore in nato radikalno krčenje finančnih sredstev, čeprav skuša direktor Radia v medijih dokazati v medijih nasprotno. Potem pa je v zadnjem obdobju sledila najprej odstavitev urednice tretjega programa (junij), odpoved je »dal« direktor glasbene produkcije, kot vrh ledene gore in zadnji udarec pa gre razumeti razrešitev urednika literarnega in urednice uredništva za resno glasbo (mimogrede, oba sta se osebno izpostavila na seji nacionalnega sveta za kulturo, na kateri je bilo izrečenih nekaj resnih pripomb na račun odnosa vodstva in nekaj urednikov do kulturnih vsebin). Pri tem pa se zdi nenavadna tudi sama metoda razrešitve, saj je bila urednica razrešena ustno in brez jasno navedenih razlogov.

Nadaljnje nerazumevanje specifičnosti oblikovanja in vodenja programov z umetniško vsebino pa je vodstvo radijske hiše dokazalo tudi z imenovanjem v.d. urednice uredništva programa za resno glasbo. Tako ga zdaj vodi oseba brez ustreznih strokovnih znanj in izkušenj na glasbenoumetniškem področju. Takšna nonšalanca je seveda skrb zbujajoča – tako pomembnega uredništva, ki kot edino v Sloveniji skrbi za sistematično predstavljanje sodobnih glasbenoumetniških ustvarjalnih in poustvarjalnih dosežkov ter glasbeno produkcijo hkrati, nikakor ne more voditi kdor koli, temveč le strokovno kompetentna (s potrebnimi glasbenimi znanji), izkušena oseba z jasnim vpogledom v slovensko in širše glasbeno življenje. Takšna gesta pa jasno nakazuje tudi omalovažujoč odnos do glasbenih ustanov (Akademija za glasbo, Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete … ), muzikologov, glasbenih pedagogov in ne nazadnje tudi glasbenih ustvarjalcev in poustvarjalcev.

Odbor se zato ob vseh teh neljubih dogodkih sprašuje, ali morda žal ne izkazujejo »poslanstva« in svetovnega nazora vodstva radijske hiše. Če je tako, to pomeni, da vodstvo nima nikakršnega občutka za kulturo in umetnost. Nacionalno poslanstvo javne radijske hiše, zlasti pa programa Ars, je med drugim tudi predstavljanje slovenskih in tujih umetniških dosežkov.. Takšno poslanstvo je v današnjem izrazito tržno naravnanem svetu celo najpomembnejše, saj je težko pričakovati, da se bodo z umetniško glasbo ukvarjale tudi komercialne radijske postaje. Tako opravlja uredništvo za resno glasbo Radia Slovenija izrazito pomembno funkcijo, saj skrbi za sistematično predstavljanje ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, prek svojih mednarodnih povezav (EBU) deluje kot okno v svet slovenski glasbi, hkrati pa ima tudi širšo izobraževalno in ozaveščevalno nalogo. Navsezadnje ga k temu zavezuje tudi zakon. Zadnji dogodki pa kažejo na popolno marginalizacijo uredništva in kot posledico programa za resno glasbo, ki naj bi se očitno bolj prilagajal zahtevam trga – torej gre za neke vrste eksekucijo duhovnih in estetskih vrednot. Tretjega progama, ki ne opravlja več take funkcije, potemtakem sploh ne potrebujemo. To je seveda bogokletna misel, vendar žal poanta, ki jo je mogoče odčitati v globini potez trenutnega vodstva hiše.

Zaradi vseh že izvršenih dejstev in tudi izrazito negativnega odnosa do umetniških vsebin, še posebej glasbenih, pričakujemo takojšen odziv in ukrepe ministra za kulturo. Ta bo le s takojšnjo in učinkovito reakcijo lahko dokazal, da je še kulturni minister – zadnji dogodki na Radiu namreč dokazujejo, da je slovenski radijski prostor že onkraj kulture: v tem in tudi onem pomenu besede.

Odbor za zaščito umetniške glasbe