Boštjan Lindav in demokracija odhajata v pokoj

Namesto da bi resnica Golobovega vpletanja v delo policije in Sove postajala vedno bolj razbremenilna zanj, kot Damoklov meč preti nad njegovo glavo, obremenilni indici pa se proti predsedniku vlade za nameček samo še kopičijo. Zadnja epizoda sage že globoko posega v sfero politične morale in je osebno tragična. Nekoč prvi policist v državi se je po vseh poniževanjih policije, ki jih je tlakoval premier, odločil posloviti in zaključiti svojo dolgoletno uspešno kariero.

Zgodbo Boštjana Lindava poznamo: v zrežiranem konstruktu proti sebi, kot pravi, je ob sveži grožnji suspenza s strani svojih nadrejenih in krivdne razrešitve z izmišljenim sumom storitve kaznivega dejanja, ki bi sledila, storil edini časten korak. Prehitel je maščevalni pohod očitno končno spolitizirane policije, proti čemur se je, kakšna perverzna ironija, želel Golob boriti s pomočjo tistih, ki jim je zaupal bolj kot njemu in ministrici Tatjani Bobnar. Zato je raje izbral poklicno upokojitev.

Vrača uniformo, ker nima milijona za blef

V izjavi za javnost Lindav razkriva, da je nastopil čas za ločitev, predvsem od blefa, ne pa tudi za umik:

»Nimam milijona za ‘blef’, niti ‘blefiranje’ ni moj način življenja. Sem oče dvema gimnazijcema in študentki. Zato poklicna upokojitev. Kot zlato padalo v nevzdržni situaciji in vse prej kot posledica načrtovanega zaključka kariere. Vračam uniformo, razveljavljam službeno izkaznico in zapuščam organizacijo.«

Kot še pravi, po 34 letih predanega, strokovnega in zakonitega dela s težkim srcem zapušča svoj poklic, kjer je v karieri preiskoval najhujše oblike organiziranega kriminala in dosegel praktično vse. Bil je načelen, povedal je resnico in deloval v dobro stroke, zato so ga degradirali. Dvakrat je stopil pred preiskovalno parlamentarno komisijo, ki je preiskovala sume zlorabe policije, kar mu zdaj očitajo v vodstvu policije.

Že poprej so ga okrivili, da je izdajal tajne podatke, čeprav je seveda molčečnosti na zaprti seji odvezan. Njegov položaj ne bi mogel biti bolj kafkovski: storil je, kar je dolžan po zakonu, a se mora posloviti. Toda še bolj bi nas moralo zanimati, kakšna je bila ob tem slovesu medijska spremljava. Zaenkrat takšna: razen obveščanja nikakršna.

Še več, kot dodaja sam, je bila v pomembnem delu kvečjemu negativna: proti njemu in bivši ministrici Bobnar se odvija načrtno medijsko blatenje, katere del je tudi organizirana lažniva zgodba o kazenski ovadbi Sove. Da drži vse, kar je že decembra 2022 zapisal v poročilu predsedniku vlade, je ponovil, in v tem je prejkone ravno težava, v katero se je pahnil – ker razvoj dogodkov nič ne kaže, da bi lagal, se dogaja tisto, česar smo navajeni v nedemokratičnih režimih. Tole: ko ne gre zatreti resnico, se poskuša človeka.

Golobu nikakor ne gre

Ker so zastavki zgodbe veliki, ker je načeta verodostojnost predsednika vlade in obenem sumimo, da se vpleta v delo policije in Sove, opozicija pa ravno ne počiva, se mora Golob kar precej truditi, na kar kaže tudi razvoj dogodkov v parlamentu. Pričanjem tam se spretno izmika, čeprav se je junaško pohvalil, da nanj komaj čaka in bo resnica prišla na dan. Le kaj ima za bregom, da pošilja v boj falango svojih vojščakov, ki ga nespretno branijo?

Premierju je med drugim vratolomno zdrsnilo že, ko je verodostojnost tandema Bobnar-Lindav zamenjal za porazen dvojec Poklukar-Jušić, kjer se je zataknilo pri najbolj osnovnem –  izpolnjevanju razpisnih pogojev. Ker je varnostno bolj kot Lindavu zaupal svojemu svetovalcu Milošu Njegoslavu Miloviću in Robertu Kešpertu, izjemno dobro, vse do 7000 bruto (!), kar je večja plača od njegove predsedniške, pa varnostnike plačuje kar generalni sekretariat vlade, je predsednik zdaj v težavah.

Milović je pravnomočno obsojen zaradi svojih grehov in je že septembra prejel poziv na prestajanje eno leto in pol dolge zaporne kazni. Tej se ne bo več mogel izogniti. Tudi prav: vsakdo si v življenju izbira svoje zaupnike in varnostne favorite, najbrž v skladu značajem, zato lahko verjetno Milović računa, da mu bo premier v zapor prinesel kakšen kos pice in ga potolažil.

Parlamentarni vojščaki se predstavijo

Kako nespretno se trudijo njegovi strankarski vojaki, je pokazal odličen prispevek Irene Ulčar Cvelbar v Odmevih, nato pa še nespreten nastop Aleša Rezarja, poslanca Svobode in novega predsednika parlamentarne preiskovalne komisije, ki preiskuje sume nedopustnega političnega vmešavanja v delo policije in drugih pristojnih državnih organov – tudi glede prestavitve aretacije ruskih vohunov, na kar naj bi vplival premier.

Prejšnjega predsednika, Miho Lamuta, že pogrešamo na tem mestu, manj pa njegove taktike zavlačevanja in neverodostojnost, saj je šefu Sove Jošku Kadivniku omogočil vpogled v pričanji Bobnar in Lindava, s čimer naj bi prekoračil svoja pooblastila in ogrozil postopke. Parlamentarna pravno-zakonodajna služba je sicer ravnokar »pokrila« njegovo dejanje s povsem neprepričljivo argumentacijo, ki jo je v prispevku popolnoma sesul pravnik dr. Rajko Pirnat in na koncu celo dodal, da »vse kaže na zlizanost dela komisije s Sovo, kar je popolnoma neprimerno«.

Najbrž je povsem nedopustno, da se je omenjena služba opredelila le glede tega, ali lahko predsednik komisije vpraša za mnenje državni organ, ker v tem sploh ni težava! Vsemu bistvenemu pa se je potem v velikem loku izognila in s tem tudi nerodnosti, da je predstojnik tega organa do vratu vpleten v primer in bo zaslišan kot priča, pred tem pa se je že seznanil z zapisnikom pričanja Bobnar in Lindava.

Lamutovo izjavo za Odmeve je na laž postavila tudi novinarka Ulčar Cvelbar: komisija je sklep o pričanju Joška Kadivnika in Darka Muženiča sprejela 15. novembra 2023, kar pomeni, da je predvidela njun nastop. Toda Lamut je nato Sovo in s tem Kadivnika k vpogledu v zapisnik pozval pet dni kasneje, 20. novembra, s čimer je, čeprav je njen šef bil predviden kot priča, omenjenemu omogočil, da se je »okužil« in seznanil tudi z verjetno zase obremenilnimi pričanji.

Kot na simpoziju: preiskovanec bo podal zaključno misel

Silno nespreten in argumentacijsko zmeden je bil tudi Rezarjev nastop v Odmevih, kjer se mu je na veliko čudil sicer vedno prijazen Igor E. Bergant. Razen praznega kazanja s prstom na opozicijo šef komisije nikakor ni zmogel pojasniti, zakaj Goloba še ni uspela zaslišati in še manj, zakaj je to že druga, ki se ji izmika. Ko je bil v hudi stiski, je poslanec Svobode povedal nekaj pomenljivega:

»Vsekakor in predsednik vlade tudi bo zaslišan… po celi vrsti prič se moramo prebiti do predsednika vlade, ki bo potem nekako podal svoje zaključne misli.«

Pomislimo: ena od prič, ki jo sumimo vpletanja, bo podala zaključne misli, in to bo ravno premier? Kakšni metodologiji preiskovanja so pri tem sledili?

Še več, Rezar je govoril o »naboru 47 prič, ki nas še čakajo v vrsti zaslišanj«, kar pomeni, da bo tisti, ki bo podal zaključno misel, moral še kar stati v vrsti… Vmes bosta nastopila okuženi šef Sove in vodja Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Darko Muženič, za katera že vemo, da sta okužena tudi v drugem smislu – naklonjenosti Golobu.

Slutimo lahko, kako so si scenaristi zamislili potek dogajanja: Golobu lojalna ga bosta razbremenila, na koncu pa sledi še preverjen scenarij: deux ex machina!

Ko nemoralnost in laganje postaneta motor politike

Čas je že, da o dogajanju spregovorimo še z etičnega zornega kota, saj o primeru slutimo že čisto dovolj, da si lahko ustvarimo verodostojno mnenje. Nemoralnost politike, ki je poskrbela za izrinjanje pokončnih in načelnih policistov, odraža sistemsko propadanje moralnih vrednot in etičnih načel, toda če se odvija v okolju, kjer si nadene masko depolitizacije policije, učinkuje smešno in bizarno. To je janšizem v čisti obliki, ki si ga lahko privošči le zlagani antijanšizem: politizacija pod pretvezo depolitizacije.

Nič ni bolj zavržnega od tega in imelo bo daljnosežne negativne posledice za integriteto institucij in zaupanje javnosti v politične voditelje. Končno se s tem odpirajo vrata korupciji, klientelizmu in široki zlorabi oblasti. Pričakovali bi, da bo policija delovala v imenu pravičnosti in varnosti državljanov, toda bolj je videti, da postaja orodje politične manipulacije, ki služi interesom izbrane elite.

Prejšnjič sem že ugotavljal, da nihče drug bolj pospešeno ne dela na projektu Janševega povratka od ene samcate osebe: Goloba samega. Osebno tragična zgodba Lindava ni osamljena, je pa simptomalna tudi v drugi smeri: mediji očitno ne bodo šli do konca, Socialni demokrati in Levica so pijani od oblasti in zdaj še od strahu, da bi jo izgubili. Briga njih!

Ob množicah podpornikov s kognitivno disonanco, ki bodo predsednika vlade slepo branili, je tu še skupina intelektualno nepoštenih, ki ga pri tem po tihem podpira. V primeru restavracije avtoritarizma res ne bo imela nobene pravice, da posebej stoka. Le kdo bi ji še verjel, ko terja dvojne vatle?

Ne samo za Lindava, tudi za slovensko demokracijo je vse pripravljeno, da jo porinejo v pokoj. Žal tudi del medijev. Nietschejansko vračanje istega, heglovska tragedija kot farsa, Golob kot Janša? Vse po vrsti.

Več:

Golob pospešeno dela za Janšo: SDS bi danes prejela rekordnih 42 mandatov

Res nevarno početje: Sova na pomoč Golobu pri kontroliranem medijskem spinu?

Ovadena Bobnar in Lindav: domišljen spin okoli ovadbe, ki je nihče ni prejel?

Kako ponižati ministrico: po Golobovem mnenju je bila v duševni stiski

Golobov ultimat prvemu policistu: bo na seznamu tistih, ki so politično pritiskali, sam premier?

Poklukar na misiji: bo depolitizacija policije zgolj farsa?

O medijskih pritiskih ob izbiri prvega policista: vedno bolj zgodba o janšizmu

Dokaz, po katerem ni več dvoma: Golob politizira policijo

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

Discover more from ::: IN MEDIA RES :::

Subscribe now to keep reading and get access to the full archive.

Continue reading