Odmevi

Nekaj v eter, nekaj v koš: o poskusih, kako legitimirati novo koalicijo pred volitvami

/ Boris Vezjak

Pismo skupine posameznic in posameznikov je te dni dovolj odmevno pregnetlo množične medije s svojim pozivom, da moramo nujno stopiti skupaj in se na vsak način izogniti predčasnim volitvam. Ali kot so zapisali: »Še ene predčasne volitve ne bi bistveno spremenile razmerja sil, bi pa prinesle večmesečno obdobje prostega teka, ki bi še poslabšal nedelovanje države, poglobil razvojni zaostanek Slovenije in upočasnil priprave na predsedovanje.«

Seveda je bilo tako jasno, kam pes taco moli, pri strankarski Novi24TV so z velikim veseljem pograbili podporo svojemu političnemu prvaku in jo, med drugim, naslovili z »Ugledni intelektualci pozivajo parlamentarne stranke, da sestavijo vlado in se nehajo igrati z usodo slovenskega naroda«, čeprav podpisane druži predvsem političnoekonomska ideja, delovanje v podjetniških vodah in posledično tudi lastni interesi.

pismo andrijanič volitve večer

Pismo v Večeru: o odgovornih rešitvah

Kdo so podpisani?

Imena so resda na prvi pogled heterogena, ampak ne dovolj, pod poziv so prispevali podpise Mark Boris Andrijanič, dr. Jernej Buzeti, dr. Anže Burger, Nevenka Črešnar Pergar, dr. Romana Jordan, Miha Lavtar, dr. Jernej Letnar Černič, dr. Igor Masten, Andrej Mertelj, Marko Pavlišič, dr. Jerneja Penca, dr. Mark Pleško, dr. Sašo Polanec, mag. Tanja Porčnik, Matej Potokar, Rok Ravnikar, dr. Žiga Turk, Matej Tomažin, Žiga Vavpotič, dr. Peter Verovšek, dr. Blaž Vodopivec in Marko Voljč.

Naj tako povem, da so takšni apeli načeloma hvalevredni, ker prispevajo k skupnemu razmisleku in izmenjavi argumentov, končno sem tudi sam podpisal veliko peticij. Perspektiva, ki me bolj pritegne, zadeva naslednje: kot že tolikokrat se mi je takoj zazdelo, da imamo v rokah nov lakmusov papir, kako izmeriti enostransko delovanje naših novinarjev, ko stališča podobnega ranga primerjamo med sabo. In res, človek bi lahko z lekarniško natančnostjo napovedal, da bosta Uroš Slak in Rosvita Pesek, če drugih niti ne omenjam, poskrbela za promocijo in v svojih oddajah izrazito napihnila sporočilo pisma, kakšnega pa vrgla v koš. Rečeno, storjeno.

Poroka med Cerarjem in Janšo

Včerajšnji Odmevi so v goste povabili dva od njih, Marka Borisa Andrijaniča in Nevenko Črešnar Pergar. Po svoje zelo predvidljiva izbira, kajti prvi je najbrž pobudnik pisma, druga pa lahko služi kot dobra kamuflažna izbira, ki bo dokazala »politično uravnoteženost« apela – ob predpostavki, da je gospa nekoč pripadala levi politični opciji, javni zavod pa vendarle stavi na uravnoteženost.

Politična tendenca izjave nas posebej ni smela presenetiti, podobno pismo z zelo sorodno pobudo in intenco smo lahko prebrali že sredi septembra 2015. Takrat so Mark Boris Andrijanič, Matej Avbelj, Anže Burger, Romana Jordan, Luka Lisjak Gabrijelčič, Aleš Maver, Marko Pavlišič, Jerneja Penca, Matej Petrišič, Dimitrij Rupel, Jaka Šoba, Tomaž Štih, Žiga Turk, Blaž Vodopivec in Egon Zakrajšek želeli na podoben način »poročiti« tedanjega predsednika vlade Mira Cerarja. Našteli so nekaj njegovih grehov in ga povabili, da se poveže z Janezom Janšo in pri tem ugotavljali, da bi predsednika SDS nujno potrebovali na oblasti, če želimo državo postaviti na noge:

»Spoštovani gospod Miro Cerar, spoštovani gospod Janez Janša, ni več časa, da država še naprej stopica na mestu. Ne moremo čakati še dve desetletji, da bi volivci po kakšnem čudežu kateri od moderno razmišljujočih strank namenili absolutno večino. Zdaj je čas za spremembe, zdaj je čas za dinamično razvojno usmerjeno politiko in modernizacijo. Pred vama in pred vajinima strankama je zgodovinska odgovornost, ki so jima jo naložili volivke in volivci.

Od tega, ali sta vajini stranki sposobni preseči včasih upravičene zamere in sta pripravljeni po avstrijskem ali nemškem zgledu stopiti skupaj in oblikovati kvalitetno, ne nujno izključno strankarsko ekipo, je odvisno, ali bo Slovenija šla v smer, ki smo si jo izbrali ob osamosvojitvi, ali pa se bomo še bolj pogrezali in dokončno utopili v provincialni majhnosti in ekonomsko nevzdržni samozadostnosti na obrobju razvite Evrope.«

O intenci pisma

Vsa sorodna pisma so seveda povsem legitimna, a enako legitimno se lahko vprašamo, čemu služijo. Temeljna dilema zadeva njihovo dobronamernost in iskrenost: so avtorji res čisto osebno prepričani v sanjsko in zelo naivno plasirano sugestijo, da bomo »le združeni« in s skupnimi močmi lahko dosegli razvojni preboj in državo potegnili v svetlo prihodnost, ali pa morda za njimi stoji intimno preferenčno prepričanje, da je na ravni politične realizacije pač nujno sprejeti oblast tistega, ki se po njihovem ves čas neumorno trudi, da bi nam vladal, a mu nesramna leva sredina tega ne dovoli?

Sam bi rekel, da slednje, saj ni mogoče verjeti v njihovo naivnost glede na dejstvo, da je v njih kopica ekonomistov in podjetnikov, ki še kako dobro poznajo gospodarske ideje in dobro vedo, da politična ekonomija nujno vodi v nerešljiva konceptualna nesoglasja in zato enotnosti med levimi in desnimi politikami pač po nujnosti nikoli ne bo.

Iz tega bi nujno sledilo, da jim, iz osebnega prepričanja ali koristi, pač bolj leži čisto določena politična opcija, v čigar imenu se oglašajo.

Nastop v Odmevih

Rosvita Pesek je v včeraj v Odmevih postavljala zanimiva vprašanja. Njen gost po skypu, Mark Boris Andrijanič, sicer del mednarodne ekipe tehnološkega podjetja Uber v Varšavi, je moral pojasnjevati, zakaj v pismu posebno mesto namenja Svetu Evropske unije in vodenju tega projekta, ki nas čaka.

Črešnar Pergar Odmevi

Nevenka Črešnar Pergar v včerajšnjih Odmevih o angažiranih državljanih

Da je ta projekt usoden, je sledil odgovor, kajti predsedovanje Svetu Evropske unije »bo izjemen projekt, ki bo terjal napore vseh posameznikov in vseh strani v tej državi. Mislim, da ga moramo čim bolj izkoristiti, zato da ohranimo ugled naše države v svetu, da razširimo naše zavezništvo, skratka to ni nekaj s čimer bi se igrali. In jasno je, da bi nove volitve prinesle novo obdobje prostega teka in s tem tudi upočasnile priprave na ta strateški projekt države.«

Andrijanič je sicer imel smolo in srečo obenem: v svojem pismu podpisniki svarijo pred tveganji, ki jih prinašajo podnebne spremembe, Janša pa je ravno te dni znova pokazal, da je eden glavnih skeptikov glede znanstvenih klimatoloških ocen okoli njih in tudi vnet nasprotnik Grete Thunberg. No, ampak v tej nekredibilnostni nesreči je imel tudi srečo, saj res ni bilo pričakovati, da bi ga Peskova spomnila na kaj takega.

Sicer uspešni podjetnik v tujini veliko razmišlja o Sloveniji, a je s svojim položajem zunaj nje zadovoljen. »Seveda se želim vrniti domov, a mislim, da je pred mano še kar nekaj let potepanja po tujini«, je nedavno povedal v nekem intervjuju.

Angažirani državljani

Podpisnice in podpisnike je torej zelo partikularno zaskrbela uspešnost predsedovanja, podobno kot je Črešnar Pergar hitela zatrjevati, da v novi koaliciji »sploh niso pomembna imena, kajti pomembno je, da dobimo učinkovito vlado, da presežemo razlike, da se začnemo pogovarjati«. Skratka, ena sama navidezno prostodušna dobronamernost in spravljivost, sorodna evfemističnim zaklinjanjem o pomenu povezovanja in dialoga v zadnjih tednih, na koncu zabeljena celo z zaklinjanjem o lastni politični državljanski odgovornosti, s čimer je pihala na dušo voditeljici:

»Mi, ki smo podpisali to pismo, skušamo biti angažirani državljani. A si ne želite tudi vi, da bi bilo več Slovencev aktivnih pri upravljanju te države?«

Rosvita Pesek je globoko prikimala, češ tega bi si »sploh« morali želeti. No, angažirano državljanstvo precejšnjega dela istih podpisnikov je 22. maja 2019 poskrbelo za podporo kandidaturi dr. Žige Turka, podpisnika vseh zgornjih apelov, na evropskih volitvah na listi Nove Slovenije.

Takrat so podporniki bili Matej Avbelj, Mark Boris Andrijanič, Vera Ban, Jernej Buzeti, Nevenka Črešnar Pergar, Jernej Letnar Černič, Tino Mamić, Igor Masten, Marko Pavlišič, Amela Špendl, Janez Šušteršič in Marko Voljč s pojasnilom, da »mu spodaj podpisani, kot se za odprto in svobodno demokratično družbo spodobi, javno namenjamo svoj preferenčni glas«.

Kaj gre v eter in kaj v koš

Podjetniški interes je torej lahko včasih tudi zelo individualiziran in prijateljski. Medijska recepcija zgornjega pisma postane še bolj pomenljiva pri presoji novinarskih in uredniških preferenc, če jo primerjamo z nekaj dni starejšo izjavo Alternativne akademije– slednjo je večina medijev z velikim veseljem zalučala v koš, tudi nacionalka. Po moje ne naključno, saj vendar odpira vprašanje njihove odgovornosti pri normalizaciji političnega radikalizma ob sestavljanju nove Janševe koalicije.

Kajti pod krinko navidezne nezainteresiranosti nam množični mediji, in vsa čast noro redkim izjemam, zgolj »poročajo« o politični kombinatoriki, ki bo pripeljala do nove vlade pred volitvami, kaj takšna vlada, že empirično preverjeno, predstavlja v luči razmaha avtokratizma, dedemokratizacije družbe, vzpona nestrpnosti, diskriminacije, podrejanja medijev in končno korupcije, pa zavestno potlačijo in zamolčijo.

No, v kombinaciji s postopanjem urošev slakov, rosvit pesek in sorodnih novinarjev z jasnimi preferencami do »angažiranih državljanov« v kombinaciji z eksplozijami diskreditacij na račun tistih, ki si drznejo pisati negativno, je končna barva naše medijske krajine hitro določljiva.

Normalizacija ekstremne politike

Dr. Darko Štrajn je v izjavi zapisal nekaj, kar prej pribeleženo dogajanje v medijih celo anticipira:

»Anesteziranje javne občutljivosti na vulgarno in brutalno strankarsko propagando medijev v madžarski lasti žal v teh dneh in tednih intenzivno poteka tudi v vseh centralnih množičnih medijih. Izostaja vsaka analiza evolucije slovenskega ekstremizma, njegovih manipulacij, širjenja lažnih novic, diskreditiranja državljank in državljanov, ki jim še uspe javno izraziti svojo zgroženost itd. Nenadoma tip politike, ki je v sedanji politično dezorientirani Evropi vendarle še prepoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice, v Sloveniji s pomočjo medijev še vedno velja le za »desno sredinski«. Pasivno medijsko sprejemanje avtoritarne govorice, zamaskirane v »demokratično svobodo govora«, vodi v tako imenovano »normalizacijo« ekstremizma.«

Kaj reči za konec? Imamo in imeli bomo točno takšne politike, kot smo si jih zaslužili s svojimi mediji.

Detektorji neresnic na RTV Slovenija

/ Boris Vezjak

Seveda je hvalevredno, da se v medijskem svetu borimo proti lažem, propagandi, zavajanju in manipulacijam. Pri TV Slovenija so se zato odločili, da po prvem soočenju (9. maj 2019) kandidatov za evropske volitve njihove izjave pospremijo z »detektorjem« in povedo, v kolikšni meri so lagali, manipulirali in navajali netočna dejstva. Da ne bodo govoričili vnemar in bo politika postala končno bolj zavezana resnici.

Po svoje vzpodbudno, a z eno veliko napako: Dejan Ladika je kot moderator svoja vprašanja že koncipiral na način kviza: gostje in gosti v studiu so tako večinoma morali odgovarjati na izzive, ki so neposredno preverljivi s številkami – največkrat je v odgovor zahteval ravno številčne vrednosti ali je vprašanje zaokrožil na način, kot je npr. »Ali se je revščina v Evropi povečala ali zmanjšala«.

Razumljivo in izsiljeno pričakovano, saj je v zasedi že čakala »skupina raziskovalcev in novinarjev«, razkritje podatkov pa so obljubili za konec Odmevov. Ni lepšega in bolj senzacionalnega kot razodeti, kateri politiki nam lažejo. No,  zgodilo se je.

Detektor resnica odmevi kategorije

Kategorije detektorja v Odmevih: od resnice do posploševanja

Gledalec ni imel na voljo informacije, ali so kandidati že za boljšo pripravo na oddajo prejeli podrobnejša navodila, saj so največkrat pričakovani podatki bili dokaj specifični in so od nastopajočih terjali veliko statistične vednosti.

Lepo in razumljivo, da usmerjamo politike v zavezanost faktom in resnici, končno pa smemo zahtevati od njih konkretna znanja in poznavanje političnih in družbenih situacij. A žal obstajajo metodološke in psihološke pasti na drugi strani: podobni »detektorji« afirmirajo prepričanje, da so dejstva nadvse enoznačne, zacementirane resnice, kar sicer vsaj nekoliko ublaži uvedbe kategorija »delne resnice«. Po drugi plati lahko omenjena kategorija ob nerodni rabi postane izrazito sporna in izmuzljiva. Žal se s tem krepi tudi napačna iluzija, da je »dejstvenost« onstran vseh kontekstov hitro preverljiva stvar – žal ni – in da je posamične izjave mogoče z lahkoto in brez težav kategorizirati. A velikokrat to ne gre.

perič detektor

Kandidat SMC, ki je menda govoril neresnico

Naj navedem en in upam da dovolj ilustrativen primer. Za vse prihodnje politične kandidatke in kandidate, ki jih bodo na nacionalki spravili na »detektor«, kakor tudi za najširšo javnost, je tukaj uradno štetje begunskih incidentov v Republiki Sloveniji: govorili boste neresnico, če boste dejali, da v njej doslej ni bilo incidentov. Po uradnem štetju TV Slovenija se je zgodil en incident, 21. oktobra 2015 v brežiškem sprejemnem centru. Domnevam, da ugrabitev v naselju Mali Nerajec štejejo za drugega.

No, omenjenega dne so v omenjenem centru res zagoreli šotori. Po vseh javnih podatkih naj bi iz protesta dejanje požiga izvedli sami begunci. To nedopustno ravnanje najbrž lahko štejemo za incident.

Ampak kontekst izjave kandidata za evropskega poslanca pač ni bil v numeričnem podajanju števila incidentov, da bi ga bilo smiselno demantirati: njegova začetna izjava  z delom stavka »brez vsakršnih incidentov« je sporočala le, da begunski val v Sloveniji za sabo ni pustil posebnih izgredov. Toliko o tem, kako preživeti soočenje v nacionalkinem studiu, ne da bi bili obtoženi, da govorite neresnice.

perič detektor incident

Demanti kandidata: incident v sprejemnem centru, ki ga je spregledal

Dr. Vesna Leskošek je na svojem Facebook profilu o arbitrarnosti rubrike ugotavljala podobno:

Na Odmevih so včeraj predstavili rezultate detektorja (neresnic). Zelo sporna zadeva, ker je povsem arbitrarno, kako bodo označili neko trditev. Pri Tanji Fajon so rekli, da je izrekla delno resnico, ker je odgovorila, da je bilo v tem letu v Sloveniji okoli 700 prosilcev za azil. Podatek pa je pokazal, da je to veljalo do marca, do konca aprila pa jih je 1100. Imela je pač podatek do konca marca, ne pa najnovejšega. Sicer so podatki vedno že naslednji dan neresnica, ker se stanje pač spreminja. Še hujšo je doživela Violeta Tomič, ki je trdila, da se je revščina v času varčevanja povečevala. In se je res. Oni pa so jo označili za neresnico, češ, da se v zadnjih letih (pokriznih) zmanjšuje. O tem Tomič sploh ni govorila. Nekdo je rekel, da ni bilo incidentov pri prehodu beguncev čez Slovenijo leta 2015, pa jih je šlo čez nekaj sto tisoč. Pa so rekli, da je to neresnica, češ, da je na Gruškovju zgorel šotor. Ja, kak incident pa je to?
Tale detektor je zgrešil bistvo. Preverjali naj bi ščuvanja, diskriminatorne izjave, spodbujanje sovraštva in podobno. Izjave torej, ki jih nekdo izreče namenoma, da bi nekoga degradiral ali kriminaliziral. Ne pa teženje, da nekdo ne pozna pravega števila nečesa.

Naj jim bo oproščeno?

/ Boris Vezjak

Odmevi na TV Slovenija: Rosvita Pesek je svojima gostoma navrgla, da Šiškovo udejstvovanje po njenem nima nič opraviti s protimigrantsko politiko, temveč zgolj z »norčevanjem iz slovenskih organov«. In pri tem dodala: »Naj mi bo oproščeno.«

Pesek Šiško odmevi

Odmevi, 6. september 2018, in slovenska medijska verzija Unforgiven

Saj res, kaj naj ji bo oproščeno? Da nima pojma o Šiškovem večletnem radikalnem udejstvovanju? Da nima pojma o njegovih nacionalističnih, ksenofobnih in rasističnih pogledih, podkrepljenih z oboroženo milico? Da nima pojma o tem, da je včeraj popoldne prispel na protibegunski protest sredi Metlike? Ker je njegov cilj le prazno provociranje policije? Da naj ji bo oproščeno?

In še to: če je v istočasni oddaji na POP TV bilo danes nadvse izpostavljeno, da so policisti pridržali tudi Šiškovega pajdaša, ki je član vrha podmladka SDS, so, glej ga zlomka, v Odmevih na to pozabili. In na koncu dodali še nekakšen polheroični Šiškov portret.

Naj jim bo oproščeno?

A to še ni vse. Tudi Slovenska tiskovna agencija ga pihne. V današnjem portretu Andreja Šiška ga skoraj romantično in slavilno predstavi kot polno zaposlenega politika in publicista z malo prostega časa, ki komaj najde trenutke za nabiranje gob in druge hobije. Da je trajno nezaposlen in da bistvo vsega ni to, kaj počne v tako imenovanem prostem času, so med drugim čisto pozabili napisati…

STA Šiško gobar

Odlomek iz vesti STA: Šiškovi prostočasni hobiji

Židanov prvi dan: o ministrici iz Šaleške doline in rdečem slaniku za lačne medije

/ Boris Vezjak

Državni zbor je včeraj glasoval o novem predsedniku – mesto je zasedel predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan, s sicer skromnimi 49 glasovi poslank in poslancev, ob čimer sta ga močno prekašala oba podpredsednika.

Medijski nastopi so bili ne zgolj zaradi te majhne sramote zanj pričakovano pogostejši, zato smo lahko Židana najmanj trikrat v enem dnevu slišali odgovarjati na neko drugo poizvedbo – o primernosti ministrskih kandidatov iz vrst njegove stranke v trenutnih koalicijskih pogajanjih.

Med drugim je moral novinarjem pojasnjevati, zakaj bo Andreja Katič nova pravosodna ministrica v Šarčevi vladi – ob dejstvu, da se doslej ni preveč izkazala na obrambnem resorju. Tu so kar vsi mediji, v katerih je Židan nastopil, torej npr. tudi POP TV in TV Slovenija, posvojili klasičen insinuacijski očitek, te dni pretežno doneč iz palete Janševih trobil – da za tem stoji šaleški lobi, so namigovali, ki se utegne znajti v sodnih postopkih, če ga v njih še ni.

Židan Pesek

Novopečeni predsednik parlamenta med prodajo svojih slanikov v Odmevih

Insinuacija in Dolenjske toplice

Za trenutek bom pustil ob stran razpravo, kako insinuacije tvorijo pomemben tempo vedno pogostejše tabloidnosti in senzacionalizma v medijski naraciji. Bolj zanimiv se mi je zazdel odgovor, s katerim je Židan uspel pred njimi ubežati. Naj navedem povzetek STA, kot so ga zapisali pri Siolu:

Dosedanja obrambna ministrica Andreja Katič, ki jo v SD vidijo na mestu pravosodne ministrice, je naletela na očitke o povezavi s tako imenovanim šaleškim lobijem in zaradi imenovanja nekdanjega direktorja Teša Uroša Rotnika na mesto direktorja velenjske komunale. Rotnik je namreč v več postopkih zaradi domnevnih nepravilnosti pri financiranju Teš 6.

V SD pa ne sprejemajo načina, da nekdo ne bi bil primeren za položaj, ker izhaja iz določenega kraja. “To, da se reče, da je kdo iz Šaleške doline in je zato neprimeren, ali če je iz Dolenjskih Toplic ali Ljubljane in je zato neprimeren, takšen način delovanja je za nas nesprejemljiv,” je ponovil.

Katičeva se po Židanovih zagotovilih zagotovo se ne bo vpletala v preiskave in sodne postopke. “Njena naloga je, da dela učinkovito, zakonito in omogoči, da bomo vsi državljani videli, da so vsi tisti, ki morajo biti obsojeni, obsojeni,” je bil jasen prvak SD.

Židanova hlinjena nevednost

Kot vidimo, se novopečeni predsednik parlamenta v prvem delu citata brani s takšno formo argumenta:

(1) Opravljanje položaja ne more biti odvisno od kraja, iz katerega prihaja politična oseba.

(2) Če nekdo prihaja iz Šaleške doline, Dolenjskih Toplic ali Ljubljane, zato še ni neprimeren ali nesprejemljiv kot kandidat za neko funkcijo.

(3) Torej Andreja Katič, ki prihaja iz Šaleške doline, ni neprimerna ali nesprejemljiva kandidatka.

No, Židan se je zatekel v klasičen ignoratio elenchi, oziroma nevednost o zavrnitvi (ali glede zavrnitve): premise ne podpirajo sklepa, ki je predmet razprave, ampak neko drugo trditev, ki je pripisana sogovorniku z namenom lažje zavrnitve njegovega argumenta. Takšno tehniko pogosto uporabljajo tisti, ki želijo nekaj dokazati, vendar ne vedo, kako bi to storili, zaradi česar se zatečejo, da bi spodbili želeni sklep, v kakršenkoli argument, ki pa žal za trditev, ki je predmet spora, sploh ni relevanten. V tem smislu je večkrat nevednost o zavrnitvi ime za kakršenkoli irelevanten sklep.

Aristotel o navidezni povezavi

Kot je znano, je že Aristotel vedel, da »če si soočen z argumentom, ki ga ne moreš ovreči, je najbolj preprosta strategija v tem, da odgovoriš s protiargumentom, ki je dober, vendar nima nikakršne zveze s prvotnim argumentom in nanj ne odgovarja. Poslušalstvo velikokrat ne opazi, da si zamenjal temo, še posebej, če obstaja navidezna povezava s prvim argumentom ali če je drugi argument tako čustven, da pozabiš na začetni argument«.

Primer bi bil:

Vinjeni vozniki ogrožajo sebe in druge udeležence v prometu. Predlani so policisti zaradi vožnje pod vplivom alkohola odvzeli vozniško dovoljenje 75 voznikom, lani pa le še 50. Torej je varnostno stanje na naših cestah sedaj boljše.

V tem primeru gre za ignoratio elenchi, saj iz danih premis ne sledi, da je varnost v prometu danes boljša – v bistvu je še vedno porazna, če je za volanom veliko vinjenih – ampak kvečjemu, da se zmanjšuje število tistih, ki vozijo z več alkohola v krvi, kot pa je dovoljeno. Pa še to je vprašljivo, saj obstaja cel kup voznikov, ki vozijo vinjeni in jih policisti nikoli ne ustavijo. Kakorkoli, reči, da je število tistih, ki vozijo pod vplivom alkohola danes manjše, je nekaj povsem drugega kot pa reči, da je varnost na naših cestah zdaj boljša.

Šaleški lobi in geografsko poreklo

V zgornji izpeljavi hitro uvidimo, da je Židan zamenjal prvo in drugo premiso. Očitek ni bil, da je Katičeva neprimerna, ker prihaja iz Šaleške doline, temveč da je povezana s šaleškim lobijem, hkrati pa seveda tudi res prihaja iz Šaleške doline. Zaradi tega dejstva in ne lokalnega izvora je neprimerna kot kandidatka, se je glasila začetna trditev – kakorkoli je že morda insinuirana.

Danes namesto ignoratio elenchi za takšen tip zmote največkrat uporabljamo praktično vsebinsko enakovreden koncept »napačne sledi« (red herring) – tudi zanjo je značilna vpeljava nove poante ali teme, ki z začetno tezo nima nobene zveze – zato, da bi zmagali v razpravi s preusmerjanjem pozornosti poslušalca s sogovornikovega argumenta, ki bi ga praviloma težko ovrgli z uporabo legitimnih logičnih metod, na predmet, ki za argument ni relevanten. Takšno sklepanje je napačno, saj menjava teme ne more šteti za podporo neki trditvi.

Običajno je »napačna sled« v svoji argumentacijski shemi taka:

(1) Oseba A zagovarja trditev X.

(2) Oseba B manipulativno spodbija navidezno podobno trditev Y na način, kakor da bi oseba A zatrjevala Y in ne X.

Prvi dan novega predsednika parlamenta si bomo zato nekateri zapomnili po majhnem triku v podobi »geografske« moralke, ponovljenem v najmanj treh medijskih nastopih, s katerim je požrtvovalno obranil svojo kolegico iz Šaleške doline. Da novinarji na to niso opozorili, morda tudi ne opazili, najbrž ni presenetilo nikogar.

Več:

Zmote in napake v argumentaciji

Herbicidna medijska pomirjujočost

Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu

/ Boris Vezjak

Kdor je včeraj gledal Odmeve in zagledal njegove goste, je morda za trenutek naivno pomislil, da bo razprava tekla o tem, zakaj Sebastjan Jeretič kot odgovorni urednik Popovičevega portala Ekoper vehementno napada novinarke javnega servisa in javni servis kot tak, da o njegovem spornem financiranju in političnem propagandizmu sploh ne govorimo. Glede prvega si za tarčo jemlje predvsem Eugenijo Carl.

O profesionalnih kiksih izbir in moralnih zadregah novinarske nesolidarnosti sem že večkrat pisal. In bom še, ker je treba. No, seveda bi se v pričakovanjih zmotil, na to temo RTV ne bo rekla nobene. Voditelj Igor E. Bergant je svojega gosta resda predstavil kot »komunikacijskega svetovalca in odgovornega urednika portala Ekoper«, ob drugem povabljencu, Aljažu Pengovu Bitencu, pa oba še kot »dva opazovalca in opisovalca slovenske politike.« Kakor da bi mu bilo nerodno reči, da sta tam v funkciji političnih komentatorjev.

Jeretič Odmevi Bergant

Odmevi in Bergantova opisovalca slovenske politike

Pljuvanje novinarki in stroki v obraz

O prvem je na kratko včeraj na svojem Facebook profilu vse bistveno povedala že bivša novinarka Barbara Verdnik, sam jo bom v nadaljevanju le neznatno dopolnil. Zapisala je:

Moram priznati, da mi početje Berganta oziroma pripravljalcev Odmevov ni več jasno. Prepričana pa sem, da je vse manj profesionalno in vse manj v prid profesionalnemu novinarstvu. Za komentatorja v studio povabijo urednika najbolj spornega slovenskega občinskega trobila, ki redno in nesramno, da ne rečem vulgarno, napada novinarje, še posebej iz nacionalne TV, ki poziva k neplačevanju RTV prispevka in je plačan zato, da manipulira z informacijami v prid vsakokratnega naročnika. O spornosti občinskih glasil, ki so za povrh financirana še z javnim denarjem, se je izrekla stroka. Društvo novinarjev in druge institucije že leta pozivajo pristojne, naj uredijo popolno zmedo, ki je nastala, ko so občinska glasila postala mediji, ko nelojalno z javnim denarjem konkurirajo profesionalnim medijem, ko se dnevno gredo prikrito oglaševanje in volilno kampanjo za svoje šefe. Potem pa javna televizija dela promocijo takemu početju in pljuva svojim novinarkam(jem) ter stroki v obraz. Halo?

Only in Slovenia: opisovalci razmer

Na čem torej svoje izbire utemeljujeta urednica Dnevnoinformativnih oddaj Nataša Rijavec Bartha in odgovorna urednica Informativnega programa Manica J. Ambrožič? Ter kakšne (katere) so moralne in profesionalne implikacije njunih odločitev?

Izbrana tema, trenutne politične razmere pred prvo sejo nove sestave Državnega zbora in dvoboj med Janezom Janšo in Marjanom Šarcem po volitvah, je znova in tradicionalno piarovska, vsaj kar se enega gosta tiče: javna radiotelevizija se vedno znova potrudi, na kar nenehno opozarjam, da nam kot nevtralne politične komentatorje ali analitike predstavlja piarovce, odslužene politike ali politične svetovalce. Only in Slovenia.

Zaščititi samega sebe

Naj spomnim, da je Jeretič opredeljen politični svetovalec. Svojih simpatij do Janeza Janše in SDS niti malo ne skriva – ampak to dejstvo ga ne diskvalificira kot komentatorja, a potem tudi zategadelj pač ni zgolj »opisovalec« in »opazovalec« razmer, kajne?

Tudi lahko razumemo, da si močno želi nastopati na javnem servisu in da ni zadovoljen s številom povabil, iz česar sklepa, da ga medij zavrača in blokira. O čemer je kar na portalu Ekoper potožil v samostojni kolumni – kajti ta portal ni namenjen zgolj zaščiti in obrambi lika in dela koprskega župana, ampak tudi zaščiti in obrambi njegovega odgovornega urednika. Skratka: samega sebe.

Mislim, da bi se nad dejstvom, da nimajo povabil, morali pritoževati čisto drugi ljudje. No, Jeretič ima vso pravico verjeti, da mora ob Novi24TV in Požarjevi politični oddaji, kjer je nadvse reden gost, nastopati več in se profilirati kot neodvisni analitik tudi drugod, ne zgolj politično dirigiranih medijih. Ampak težava je v tem, da imajo uredniki pravico temu prepričanju reči »ne«.

Jeretič je na TV Slovenija nastopil maja lani, o čemer priča moj citirani zapis, in bržkone tudi kasneje. Očitno so urednice včeraj presodile, da ga potrebujejo znova. In ker ponovitev ni le mati učenja, temveč nujna za razumevanje tistih, ki se pretvarjajo, da ne razumejo, bom tokrat ponovil vajo.

Jeretič Carl blokada

Jeretič v kolumni na svojem portalu, kjer ugotavlja, da je deležen blokade

Vaja ponovljena: koliko žaljivosti je potrebne za izgubljeni moralni čut

V mislih imam svoj prispevek z naslovom Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija, ponovitev v delu zapisa, ki mu pravim »moralni miselni eksperiment«, pa je videti takšna. Kaj bi se zgodilo, če bi gost v studiu po izboru urednic bila oseba, ki ji lahko pripišemo formalno in kazenskopravno odgovornost za naslednje javno objavljene domislice:

Nataša in Manica, malo več gledajta Andyja in podobne mlade fante, kajti čas, ko so mladi fantje gledali vaju, je že zdavnaj minil.

Ali pa:

Česa vse ne bi naredili Nataša in Manica, samooklicani resnicoljubni, pošteni in objektivni novinarki javnega državnega zavoda RTV Slovenija, da ne bi koprskemu županu Borisu Popoviču zagotovili mesta v osrednji informativni oddaji Dnevnik.

Ali še:

Le kaj bosta velecenjeni, nezmotljivi javni uslužbenki RTV servisa porekli zdaj, ko se je župan Boris Popovič odločil, da bo pravega direktorja Komunale Koper poiskal z javnim razpisom in s tem očitno ugodil tudi njenim željam? Bomo videli, ali bo ta novica tudi našla mesto v osrednjem dnevniku. Pustimo se presenetiti.

Moja poanta bi torej morala biti jasna: kako je možno, da nacionalka k sebi vabi ljudi, ki s takšnimi kompromitacijskmi rafali dnevno napadajo novinarje RTV Slovenija? Pri čemer za te žaljive odcedke zelo dobro vedo in je manira avtorja vsem znana. Vsi zgoraj našteti citati so namreč povsem avtentični: v njih je treba zgolj zamenjati imeni obeh urednic za novinarko v njunem programu. Katero že? Eugenijo Carl. Storiti je treba le to, da se nekdo postavi v njeno kožo. Pretežko, očitno.

Vprašanje občutljivosti

Naj se znova ponovim: naštete navedke je moč najti v mojem prispevku Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje. Seveda je čisto možno, da smo manj občutljivi, če nekdo blati tistega ob nas, ne nas samih. Najbrž je to kar v naši ne preveč plemeniti človeški naravi.

Urednici Nataša in Manica lahko porečeta: kaj naju brigajo vse tožbe proti Eugeniji, to je njena stvar. A da je novinarka, tako kot midve? No, dobro, pustimo malenkosti. Kaj imava midve opraviti s tem, da jo valjajo v nekem mediju, celo do največjih in najbolj intimnih potankosti? Midve se podpisujeva pod naše goste, ker so strokovne in kompetentne osebe.

Lažeta, kradete, bolhe jesta

Morda, če so res. Dilema je lahko realna. Ampak njen del je tudi tista moralna, ki je v tem primeru izostala. Naj nadaljujem. Kaj bi porekli obe urednici, in spet se ponavljam, če bi ob svojem novinarskem delu prejeli naslednji odgovor:

Spoštovani,

pošiljamo izjavo za javnost župana Mestne občine Koper Borisa Popoviča glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper.

»Nataša Rijavec Bartha in Manica J. Ambrožič spet lažeta, kradeta, bolhe jesta.«

Lep pozdrav,

PR MOK

Se zdi res verjetno, da bi se odzvali z novim povabilom županovemu piarovcu v Odmeve, da pove kakšno modro o parlamentarnih volitvah? Ali celo, da pojasni, kje in kako lažeta, kakšno vrsto bolh jesta ter kako sovražna da je javna radiotelevizija do njegovega župana? Ugibam, da ne! Ga bosta morda kdaj povabili, da kaj pove o delovanju portala Ekoper? Hja, zelo zanimivo, ni se zgodilo. Kakor da se ne more.

No, leto kasneje ugotavljam, kajti moje zgornje predrugačeno besedilo je staro ravno eno leto, da se je zavrtela ista zgodba: povabilo, a brez razprave o lažeh in bolhah. Le Jadranko in Mojco sta nadomestili Nataša in Manica. Ja, ničesar se nismo naučili.

Jeretič za SDS

Značilna Jeretičeva želja: vlada pod SDS

Biti dvojna žrtev

Če obe urednici morda menita, da sem s svojim miselnim eksperimentom nesramen, sta zgrešili pedagoško poanto in pokazali, da zahtevata dvojne vatle: ene za svojo kolegico novinarko, druge zase. Psihologi bi znali pojasniti, zakaj in kako je Eugenija Carl dejansko značilna dvojna žrtev svojega novinarskega dela: najprej zaradi tega, ker nosi glavo na pladnju in tvega številne ovadbe politikov proti sebi, diskreditacije in žaljivke, na koncu pa se, v čisti posmeh svojemu delu, njene urednice na tovrsten način perverzno priklanjajo in promovirajo osebe, ki bi si zaslužile popoln prezir. Ne, da ne vedo, da je to narobe: še kako dobro vedo, a to vseeno počnejo, celo navzlic opozorilom: formula, ki jo je svojčas Slavoj Žižek prepoznavno opisal kot cinično.

Več:

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KOGA VABI RTV V ODMEVE, galebje-repati sonet

Predstavnika občinskega trobila,
ki RTV novinarko napada,
nasprotnike z denarjem javnim zbada … –
kot da bi zaposlenim v ksiht pljuníla!

Predstavnika obrobnega portala,
ki smili sebi se zarad’ »blokade«,
vnet navijač pa Janševe je vlade … –
a s tem bo ravnotežje varovala?

Kje tu novinarka je Carl Eugen’ja,
ki nam poroča, kaj vse je narobe?
Kdo NJEJ pravico varuje do mnenja,

napadov brani jo vulgarne zlobe?
Imena nova so zasedla sobe,
žal stari slog na teve se ne menja.

In solidarnost? Zdavnaj šla »po gobe«.

Tanja Gobec kot novica

/ Boris Vezjak

Težko bi rekli, da ima kakšen globok smisel igrati moralno policijo, če se na TV Slovenija pojavi voditelj dobre volje. Ker ni storil kakšnega močno velikega besednega zdrsa ali padel pod mizo, mu bodo v imenu človečnosti številni gledalci poskušali tudi nemudoma oprostiti.

Ko se je to zgodilo Tanji Gobec, so gledalci že ob redni nekajstavčni napovedi vsebine Odmevov v osrednjem TV Dnevniku vedeli, da je nekaj močno narobe: zaradi rahlih besednih lapsusov, upočasnjenega govora in oteženega izgovarjanja določenih besed. Na kar kaže posnetek uporabnika youtuba:

Ključna težava je prejkone drugje. Kar so opazili gledalci, bi morali tudi uredniki. Nenazadnje so bili z njo in videli več od nas. Bolje poznali situacijo. Čez dve uri in pol so se začenjali Odmevi z isto voditeljico in bi lahko ukrepali.

Zato se strinjam s tem, kar je na socialnih omrežjih zapisal Rok Vevar:

Meni se zdi noro, da po tej napovedi v dveh urah do Odmevov niso uspeli najti zamenjave. Ne glede na to, kaj si kdo misli o Tanji Gobec, meni se zdi to popolnoma ponižujoče zanjo. Hkrati pa govori o popolni odpovedi uredniških kompetenc. Če se kaj takega pojavi pred kamero, mora biti v redakciji Odmevov in uredništvu informativnega programa nekaj zelo narobe. Res je pri novinarjih v Odmevih (razen mogoče pri Bergantu) nivo splošne razgledanosti in razumevanja česarkoli mimo suhih novic šokantno nizek, ampak tu je urednik tisti, ki je odpovedal in (hote ali nehote) Tanjo Gobec pretvoril v novico. To je višek, ne Tanja Gobec.

Res nisem za to, da se voditeljico obsoja. Toda pretvarjati se, da se nič ni zgodilo in zanikati, da je bilo njeno mentalno stanje izstopajoč pojav, bi predstavljalo obliko samovaranja in neznosnega pretvarjanja, da dogodek ni vreden pozornosti. Ne, ker je bil tega vreden, ker je zasenčil dogajanje v oddaji in studiu, je bil moteč že iz najmanj tega razloga.

Zabavno je bilo zato videti profesorja, ki je z njo gostoval v studiu in z nasmeškom kazal veliko mero razumevanja in potrpežljivosti v situaciji, ki je najbrž ni navajen in ga je kot strokovnjaka za kvaliteto lahko tisti dan prepričala o kakovosti programa našega javnega servisa. Ker je prišel v državo in najbrž hitro odšel, bo lahko nanjo ohranil trajni spomin.

Spomnim se, kako smo pred davnimi leti gledalci trepetali pred ekrani pri vremenski napovedi. Ko je takrat še nespretna in v pasti treme ujeta meteorologinja Tanja Cegnar stopila pred kamero, nikoli nismo vedeli, ali bo z nastopom prišla do konca, mi pa bomo potem bogatejši za informacijo, ki nas največkrat v dnevniku najbolj zanima. Počasi se je trpljenje gledalcev na nek simpatičen način transformiralo v nekakšno solidarnost: v tiho navijanje za Tanjo, da ji bo uspelo. Preprosto smo vedeli, da ji treme pač ne moremo zameriti.

Kakšne podobne karitativne občutke je morda izbrani gledalec začel razvijati tudi ob tej drugi Tanji in empatično navijati, da bi ji oddajo uspelo zvoziti brez škandaloznega kiksa brez možnosti popravka. Taki potem niso bili tako razočarani, a so ostali v manjšini.

In zdaj čakamo, kaj bo odločilo vodstvo RTV Slovenija in kakšne argumente bo pri tem uporabilo. Ugibamo lahko o naslednjih možnostih: pretvarjanju, da se nič ni zgodilo, opravičilu gledalcem in internem ukoru, umiku voditeljice in njeni premestitvi.

Tanja Gobec Odmevi opita

Iz Odmevov: “razpoložena” Tanja Gobec sredi pogovora o seksu

P.S.

Očitno so na RTV Slovenija stopili v bran novinarki na napačen način, zgornji prispevek na kanalu Youtube je izbrisan iz razloga kršitev avtorskih pravic, čeprav je na njem cela vrsta podobnih posnetkov javnega servisa, za katere ni bila podana zahteva po odstranitvi:

youtube Gobec izbris

 

Bobovnik, Trump in relativizacija nasilja

/ Boris Vezjak

Razprava o Trumpovi zakasneli in tudi sicer benigni obsodbi rasizma po izbruhu uličnega nasilja v Virginiji in prvi izjavi, po kateri je niti malo presenetljivo enakovredno obsodil obe strani in s tem uravnotežil krivdo med rasisti in antirasisti, je bila dovolj mamljiva tudi za voditelja Odmevov.

Bobovnik Odmevi rasizem

Voditelj v elementu spraševanja: trojna relativizacija nasilja

S tem ni nič narobe. Toda čeprav se je zdelo, da smo dosegli hipni javni konsenz o nedopustnosti relativizacije nasilja, iskanja ekvidistance in skrivaštva pred odgovornostjo, v kateri sta se celo v ZDA demokratska in republikanska stran končno zedinili, Slavku Bobovniku tega ni uspelo zaznati. Kakor da ni opazil čvrstosti in homogenosti v javnih stališčih, da je treba rasizem in nasilje nedvoumno obsoditi.

Ja, obstajajo razlike v kulturnih tradicijah. V Sloveniji pač živimo drugačna življenja, imamo omledne politike in še bolj omledno novinarstvo. V le malce drugačnem kontekstu sovraštva do beguncev novinarji tod ne zmorejo uvideti, da slovenski predsednik ni prav veliko boljši od ameriškega: ko gre za ekvidistanco, se Borut Pahor preprosto skrije za frazo o pravici do drugačnega mnenja – obeh strani, kot je to zelo jasno povedal v svojem prvem zakasnelem odzivu na izbruhe ksenofobije pri nas. O tem sem podrobneje pisal.

Kaj bi z obsodbo sovražnega govora, ki vodi do sovražnih dejanj, če je treba iskati ravnotežje med dvema taboroma! Res, Trump bi se lahko marsičesa naučil pri svojem slovenskem kolegu in namesto fraze o »krivdi na obeh straneh« uporabil »pravico do drugačnega mnenja obeh strani«. Če Trumpa obsojamo, bi mu pri nas množica navdušeno ploskala kot carju in frajerju, ko bi le malce preformuliral svoj pogled – kar konstantno počne slovenskemu flirt predsedniku.

Povsod so slabi ljudje

A vrnimo se k Bobovnikovim izhodiščem v razpravi z gostom. Kaj torej v takšni situaciji, po tako rekoč univerzalno doseženem strinjanju o Trumpovi nedopustni podpori rasizmu in celo predsednikovi korekciji po kritiki zaradi prvega odziva, naredi v studiu?

Svojega sogovorca, sociologa Damjana Mandelca, uspe vprašati naslednje:

»Ravno predsednika (sc. Trumpa) sem hotel citirati. Pravi, da slabi ljudje so na tej in oni strani.«

Le na prvi pogled je pozicija izjave nedolžna. Kajti, seveda, voditelj ničesar ne trdi, on le sprašuje. Spraševanje kot erotetika mu nudi lagodno varno zavetje, da mu ničesar ne morete očitati neposredno. A v resnici na točki že omenjenega konsenza glede obsodbe rasizma in nasilja anahronistično gloda dalje in afirmira taisto graje vredno govorico nevtralnosti.

Varni pristan, kjer ga na ravni neposredno izrečene besede ne morete grajati, da kaj trdi in celo ne tega, da sugerira, saj on vendar le naivno sprašuje, nas samoumevno vodi do kimanja: ja, seveda so slabi ljudje na vseh straneh. Nekako je nemogoče, da ne bi bili povsod. In potem ima Trump seveda prav, ko s prstom kaže na obe.

Pustimo ob strani popolno menjavo teme: argument pač ne govori o tem, kje najti slabe ljudi, če bi že vedeli, na kaj merimo z navedenim opisom – njihova definicija je bistveno širša od razprav o rasizmu, suprematizmu, ksenofobiji in sovraštvu in tudi zunaj pričakovanega konteksta Trumpovih strašljivih izjav. Novinarski populizem, kot smo mu priča, voditelju omogoča razpravo, ki bo ustrezala »malemu človeku«. Se pravi, da želi predvsem najti pritrditev čvrsto ukoreninjenim predsodkom množic, kjer napor mišljenja ni potreben. Nekako v smislu: zlo se dogaja, ljudje so zli, razlikovati med vsem tem bi bilo nesmiselno in predvsem mentalno prenaporno.

Bobovnik nas z vprašanji vodi v smer, ko zgolj pritrjuje takemu horizontu zgrešenih prepričanj »nemiselne« večine. In se za nameček mora pretvarjati, da Trumpove začetne geste še nismo obsodili. Morda celo, da je ne rabimo: če so slabi ljudje na obeh straneh, potem je na obeh, menda nekako logično, tudi odgovornost. Kar je natanko tisto, kar je povedal ameriški predsednik.

Relativizacija nasilja kot nasilja

Da Bobovnikov mišljenjski modus operandi ni naključen, se pokaže že v nadaljevanju dialoga. Najprej v Mandelca vrta z vprašanji, ki nimajo enostavnih odgovorov, ki jih seveda pričakuje. Recimo: »Zakaj postajajo ti protesti vse bolj nasilni?« ali »Kje je tam vzrok za nasilnost?«. In potem sledi namig, ki je po osnovni strukturi podoben prejšnjemu, tokrat še bolj neposredno usklajen z ljudsko miselno folkloro in tokrat niti več ne formiran kot vprašanje:

Tudi pri nas doma pravijo mnogi: za nasilje sta potrebna dva.

Voditeljev populizem je s tem še bolj razgaljen: sredi najbolj intelektualno zahtevne informativne oddaje na nacionalki nam servirajo domislice, ki niso niti na ravni dometa gostilniških modrovalcev.

Kajti spet smo se znašli na točki, ki je ni mogoče razumeti drugače kot relativizacijo nasilja: če sta za nasilje potrebna dva, ker so slabi ljudje na obeh straneh, potem pravzaprav enostranske obsodbe nimajo smisla. Bobovnikova ljubezen do trumpizmov bi lahko hitro postala tudi Trumpova ljubezen do Bobovnika. Povedano drugače: zlahka si lahko npr. zamislimo govore, v katerih Trump variira ljudske variacije voditelja Odmevov. In mu je pri tem neizmerno hvaležen.

Glede presoje pravilnosti ugotovitve velja spomniti, da je voditeljev argument »Za nasilje sta potrebna dva« resnično priljubljen med gostilniškimi (in negostilniškimi) nasilneži. V resnici je kar zimzeleni izgovor brutalnežev, ki nasilje zganjajo: žena jih ves čas izziva, pa jih nato fizično utišajo. Dekleta, sploh natakarice, v kratkih krilih zganjajo psihični teror in poželjivo gledajo naokoli, razlagajo posiljevalci. In tudi delavec na bencinski črpalki je bil prav nesramen do nas, preden smo mu odmerili udarec.

To je ta ljudska mentaliteta vsegliharstva, ki se ji Bobovnik očitno dobrika in vmes skupaj z Odmevi prejema nagrade, kot so viktorji. In taista, le ameriška, je najbrž omogočila zmago alfa samcu »naše Melanije« – če citiramo še enega obiskovalca Odmevov, ki sliši na ime Boštjan M. Zupančič. Tudi o tem več v povezavi spodaj.

Relativizacija fašizma

Tudi v naslednjem primeru se je voditelj približal relativizaciji – vsaj na ravni rabe pojmov:

Gospod Mandelc, zadnje čase se je tudi pri nas pojavila cela kopica izpeljank na temo fašista. Prav izpisal sem si, poglejte: klerofašist, neofašist, evrofašist, levi fašist, da ne naštevam naprej. Kdorkoli danes komu ni všeč, si zasluži in dobi oznako fašist z neko predpono.

Bobovnik odpira prostor za možnost sorazmerne razlage rasističnega dogajanja še tretjič. Ne le, da so zli ljudje na obeh straneh, ne samo, da sta za nasilje potrebna dva, torej dve strani, tudi za fašiste se zdi, da so tu in tam.

Nominalizem, ki predvideva, da bomo o fašizmu lahko kaj povedali, če bomo raziskali njegovo ime ali njegove javne rabe in pripise, je zgrešil njegovo substanco. Celo več, najbrž se zgolj pretvarja, da bi jo uspel lažje zgrešiti, ker ga razprava o bistvu njegovega vzpona in razraščanja ne zanima. V zameno mora fingirati, da je pomembno, kdo komu pravi, da je fašist, ter da se poimenovanje enakomerno dogaja z vseh strani.

Ergo, kot se spet vsiljuje zaključek: ker vsi za druge menijo, da so fašisti, ne pa zase, je sam fenomen fašizma prazen. In smo spet pri anticipirani lenobi mišljenja: le kaj bi z razpravo o njegovih učinkih in posledicah, če so stvari tako uravnoteženo arbitrarne. Logika ekvidistance se tokrat v nizu nekaj minut pogovora ponovi še tretjič. Kar res govori o tem, da si jo je voditelj prisvojil za svoje izhodišče: navzven je celo videti, da ga preprosto fascinira, da so fašisti kakor na obeh straneh, kar spet izzveni v novo ponovitveno parafrazo Trumpa.

Sklep

Bi lahko voditeljevo vodenje interpretirali v zanj bolj dobrohotni maniri? Težko. Kot rečeno, ne verjamem v perfidni izgovor o tem, da sam ničesar ne trdi, da zgolj postavlja vprašanja in ponuja izhodišča za razpravo. Kajti enkrat več je postalo otipljivo prepoznavno, kako ključna za percepcijo uporabnikov medijev in končno državljanov so lahko novinarska vprašanja, namigi in teze, ki se jih zastavlja sogovorcu.

V danem primeru na način, ki preprosto sledi neki predpostavljeni vednosti in prepričanjem, da bi jim zadostil in jih pomiril. V kakšni drugačni konstelaciji bi, če dobro premislimo, podobna ali identična novinarska izhodišča voditelja pričakovali na protrumpovski Fox News, ne na TV Slovenija. Bistveno za razumevanje Bobovnikove »metodologije« pač ni, da bi ga smeli naravnost obtožiti protrumpističnih stališč.

Trik se skriva v mentalni operaciji populističnega niveliranja krivde in odgovornosti, ki črpa svoj izvor v antihumanizmu in načelnem »zavezništvu sovraštva«, kot temu pravi Boštjan Videmšek. Kar v praksi pomeni, da sovraštvo tihoma normalizira, namesto da bi ga obsojalo.

Več:

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Srečni dnevi za narod, ki ima takega carja

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno