Matej Tonin, prvak slovenskih krščanskih demokratov, je v intervjuju za Odmeve skoraj teatralno razglasil, da ima njegova stranka »konceptualne« pomisleke do dodatkov k pokojninam za kulturnike. Ja, konceptualne – beseda, ki zveni tako globoko in resno, dokler ne ugotoviš, da nihče ne ve, kaj točno pomeni.
Pred nami je zakonodajni referendum 11. maja 2025, ki ga podžigata opozicijski SDS in NSi z zbranimi podpisi, ker se jima zdi ideja, da bi umetniki z izjemnimi dosežki dobili nekaj drobiža več, naravnost bogokletna. V tem besedilu bom razkril, kako Tonin s svojo megleno modrostjo presega celo običajno populistično nagajanje Janševe stranke in nas pušča v čudenju, kaj za vraga je hotel sploh povedati.
Kaj sploh prinaša ta zakon?
Najprej razčistimo, o čem govorimo. Zakon ne uvaja pravice do dodatka k pokojnini za slovenske državljane, ki so s svojimi izjemnimi dosežki na področju umetnosti prispevali h kakovosti, pomenu in prepoznavnosti umetnosti v Sloveniji ali tujini, ampak zgolj natančneje določa kriterije za priznavanje. Tak dodatek je namenjen upokojenim umetnikom, ki prejemajo pokojnino po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali pokojnino iz tujine.
Upravičenci bi bili prejemniki Prešernove nagrade, največ dva na leto, ali nagrade Prešernovega sklada, državnih odlikovanj ali vsaj ene od več kot 20 drugih nagrad, ki jih zakon priznava, npr. nagrade za življenjsko delo ali zaokrožen umetniški opus. Višina dodatka je vezana na posameznikovo pokojnino in ni absoluten znesek. Ocenjuje se, da bi letni strošek znašal med 60.000 in 70.000 evri, kar bi se krilo iz proračuna, ne iz pokojninske blagajne.
Opozicija je doslej propagandistično navajala predvsem politične in ideološke razloge. Ponavljala je, da gre za privilegij peščice, s čimer je retorično gradila na klasični populistični dihotomiji, češ da zakon daje neupravičene privilegije nekakšni »kulturni eliti«, čeprav gre za manj kot 100 upravičencev, medtem ko po njihovem upokojenci z najnižjimi pokojninami ostajajo zapostavljeni.
Opozicija in njeni večni refreni
Predvsem je od začetka bentila z nenavadnimi argumenti. Prvič, menda gre za »privilegij peščice« – ker očitno 100 ljudi ogroža pravičnost 600.000 upokojencev. Ta populistična klasika gradi na podobi »kulturne elite«, ki si mane roke nad svojimi Prešernovimi kipci, medtem ko reveži z minimalnimi pokojninami grizejo suh kruh. Resnica? Dodatek ne jemlje nikomur ničesar, saj ne posega v pokojninsko blagajno. Ampak zakaj bi dejstva pokvarila dober slogan?
Potem je tu še stara mantra, da je zakon »parcialen«. Češ, pokojnine bi morale urejati velike, celovite reforme, ne pa nekakšni posebni zakoni za izbrance. No, lepo in prav, ampak kdaj smo nazadnje videli to mitično reformo? SDS in NSi sta imeli priložnost, pa je pokojninski sistem še vedno luknjičast kot švicarski sir. Zdaj pa kar naenkrat stokajo nad »aroganco« vlade, ki si drzne poskrbeti za umetnike, preden se zgodi čudež celovite prenove.
NSi in ljudska kultura kmečkih žena
Krščanski demokrati trdijo, da zakon nepravično favorizira le »prave« umetnike – kar koli že to pomeni – in s tem poglablja družbene razlike. Ob tem se menda v dodatke vključuje samo nekatere umetnike, veliko polje drugih pa izpušča, na primer filmarje. Le od kod jim ta ideja?
Nato pride poslanka Iva Dimic s pravim biserom: »Ne gre pozabiti niti na kmečke žene, ki so zelo zaslužne za ohranjanje narodne identitete skozi slovenski jezik in kulturo. One vzgajajo otroke, učijo jih peti, brati, spoznavajo jih z običaji, opravili, jedmi … Na koncu pa se morajo zadovoljiti s ‘hvala’.« Ja, prav ste prebrali – kmečke žene, ki učijo otroke peti »Na golici« in kuhati štruklje, so po mnenju NSi enako zaslužne za kulturo kot Prešernovi nagrajenci. Kultura po njihovo ni elitna, ampak ljudska – in če je takšna, bi si dodatek zaslužile tudi gospodinje z zapečka. Dimičeva še doda, da bo referendum razkril, kako ljudje »čutijo« kulturo. Ja, čutijo! Očitno je čustvo boljše merilo kot nagrade ali dosežki. Srčno, res.
Tonin in njegov »konceptualni« labirint
Zdaj pa k zvezdniku večera – Mateju Toninu. V Odmevih je z zanosom zatrdil, da NSi »seveda« podpira referendum in bo »naredila vse«, da zakon pade. Nato je izstrelil:
»Mi imamo konceptualen problem. Ne strinjamo se, da se obravnava neka stvar za vrhunsko kulturo, ki je potrebna takšnih privilegijev – tukaj gre za čiste konceptualne razlike, kaj je vrhunska umetnost in vrhunska kultura, kaj je prispevalo k temu, da se je slovenski narod skozi stoletja ohranil. Tukaj gre za bistvene razlike in zato mi temu nasprotujemo.«
Njegov »konceptualni« zadržek ne govori o neenakosti med upokojenci. Ne gre mu za to, da umetniki dobivajo dodatek, medtem ko delavci, učitelji ali znanstveniki ostajajo praznih rok – kar bi bil vsaj razumljiv pomislek.
Prav tako ne govori o parcialnosti zakona ali potrebi po reformi. Ne, Tonin se zaplete v bolj filozofsko močvirje o tem, kaj je »vrhunska kultura«. Očitno Prešernove nagrade in podobne bedarije zanj niso dovolj dobra osnova za presojo, ker kdo bi pa zaupal komisijam! Morda je gledal plakate SDS, kjer umetnice dojijo pse in režejo zastave, pa se mu je zataknilo. Kdo ve.
Vrhunska umetnost ali narodni šlager?
Tonin vrhunsko kulturo povezuje z »ohranjanjem slovenskega naroda skozi stoletja«. Resno? Torej bi morali nagraditi le tiste, ki so stoletja držali narod pokonci? Naj mi kdo pokaže umetnika, ki je že za življenja vedel, da bo čez 200 let njegova drama še na odru. In kako bi to vnaprej vedeli mi? Vse to je absurdno – vpliv umetnika se pokaže šele dolgo po njegovem delu, ne pa v trenutku, ko mu stisneš roko za nagrado. Kaj to pomeni za sodobne ustvarjalce, ki morda ne pojejo hvalnic narodu, ampak raziskujejo, provocirajo, ustvarjajo nekaj novega? So ti po Toninu manj »vrhunski«?
Njegova logika diši po konservativnih časih, ko je umetnost morala služiti narodu ali državi – spomnimo se socialističnega realizma ali še hujših nacionalističnih epizod. Domnevajmo, da mu nič od tega ni bilo všeč. A Tonin se ustavi na pol poti, ne gre do konca in nam pusti le namig, da vrhunska kultura pač ni tista, ki jo zakon nagrajuje. Morda bi raje videl dodatke za folklorne plesalce ali zborovske pevce, ki ohranjajo »pravo« slovenskost? Kdo ve, če bo konceptualno dovolj dobro zanj.
Štruklji v megli
Če Tonin misli resno, zakaj sploh imamo nagrade? Če vrhunskost ni merilo, zakaj ne enačimo Prešerna z vaškim pesnikom, ki nerodno sestavlja rime o kravi in senu? Zakaj bi sploh ločili Plečnikovo cerkev od sosedove garaže – oboje ima streho, kajne? Ali pa, če gremo še dlje: zakaj bi Ani Roš podelili Michelinovo zvezdico, če je sendvič na bencinski črpalki prav tako hrana za lačne? Po Toninovi logiki je vse enako vredno, dokler služi narodu. Meritokracija? Pozabljena. Dosežki? Čisto nepomembni.
Toninov konceptualni zadržek se kaže kot megla nad Ljubljanico – lepa na pogled, a ko stopiš vanjo, ne vidiš ničesar. Medtem ko SDS igra na grobe populistične strune, pri krščanskih demokratih sanjajo o kmečkih ženah kot nosilkah kulture in potem hitro pristanejo v močvirju nejasnosti.
Referendum bo morda res pokazal, ali Slovenci cenijo umetnike, ki so nas postavili na zemljevid, ali pa bomo raje častili ljudsko povprečnost, kjer je vsak štrukelj kolektiva kmečkih žena, nesporno slasten in delo pridnih rok, potencialno enak Beethovnovi simfoniji. Konceptualno, seveda.