Medtem ko srbski protesti proti oblasti naraščajo, se prijateljstvo med Aleksandrom Vučićem in Zoranom Jankovićem zdi vse močnejše. Po novem tudi lažje razumemo scenosled njunih medsebojnih simpatij in podpor za naprej in nazaj. Srbski predsednik je zdaj javno potrdil, da se je glede položaja za srbskega mandatarja pogovarjal tudi z ljubljanskim županom. Ker je ta rojen v Srbiji in ker ima srbsko državljanstvo, bi to bilo mogoče, je dejal, čeprav to ne drži povsem: mandatar bi moral biti kandidat, ki je sposoben sestaviti vlado in pridobiti zaupanje parlamenta.
Toda ali je sama gesta kandidature, če odmislimo zakonske in ustavne omejitve, vprašljiva? Nedvomno, in to iz več razlogov.
Enkrat bi bil glavni
Vučićevo sklicevanje na ljubljanskega župana očitno ni zgolj kurtoazno medsebojno napihovanje pomena in politične moči. Ko ga je Vučić omenil v nastopih za medije, je to storil na način, da je bolj nehote kot hote razkril dvoje: da Jankovića, če bi želel postati nov srbski premier, po njegovem prepričanju ovira predvsem opravljanje županske funkcije, na katero je izvoljen v Sloveniji – drugih razlogov njegov dober srbski prijatelj in predsednik države ni navedel.
Naslednje razkritje je še bolj intrigantno: Vučić si želi, da bi ljubljanski župan bil enkrat glavni:
»Pogovarjal sem se tudi s svojim prijateljem Zoranom Jankovićem, vprašal sem ga, na kakšen način bi se želel angažirati. Odgovoril mi je, da njegov županski mandat traja do 3. oktobra. Verjamem pa, da lahko na nekih naslednjih volitvah pričakujemo ne le njegovo svetovalno pomoč, ampak več od tega. Želel bi si, da bi bil enkrat v prihodnosti Janković glavni, jaz pa bi mu pomagal. Bomo videli.«
Njegova podpora Vučiću postaja razumljiva
Vloge so torej potencialno razdeljene: ne le, da slovenski župan želi pomagati srbskemu predsedniku, ki ignorira dolgotrajne proteste proti sebi, ampak bo morda kdaj končno postal »glavni«, Vučić pa bo njegov pomočnik. Slovenska levica, zlasti Jankovičevi volivci, se sooča z neprijetnim spoznanjem: ne samo, da je njihova podpora županu postaja moralno vprašljiva že iz veliko prejšnjih razlogov, povezanih z njegovim vodenjem občine, zdaj očitno koketira z avtoritarnim vodjem…
Tudi zato je stranka Levica verjetno zahtevala vpogled v Jankovićevo pismo podpore Vučiću in njegovih službenih poti v aktualnem mandatu, saj je po vsem sodeč v zadnjem času večkrat potoval v Beograd tudi iz razlogov, ki zdaj postajajo jasnejši.
Njegova trmasta in menda le osebna podpora Vučiću, ki je pred tedni sprožila razgrete razprave, ni presenetljiva: iz njunega medsebojnega navdušenja je razvidno, da ju povezujejo poslovni interesi. Čeprav javno priznavata le sodelovanje pri Expu 2027 v Beogradu, govorice o širši mreži skupnih poslov – vključno z nakupi zemljišč v Ljubljani – kažejo, da prijateljstvo ni brezplačno.
Kot vemo, bo Expo velik posel, za katerega veljajo posebne zakonske določbe, kjer ne bodo pridobivali gradbenih dovoljenj, naročila pa se bodo oddajala brez javnega razpisa in z neposrednimi pogodbami. Nekateri omenjajo še trgovanje srbskih podjetnikov z nakupi zemljišč v Trnovem v Ljubljani.
Osebno mnenje, javni posli
Ob vsem obstaja še kup vprašanj, povezanih s političnim vplivom srbskega predsednika na širšo slovensko politiko. Kot vemo, se je Milan Kučan distanciral od Jankovićevega pisma in dejal, da je šlo za napako, premier Robert Golob pa se je spretno izmaknil in razložil, da je podpora osebno Jankovićevo mnenje. No, ugled Slovenije in bolj ali manj skriti posli vpletenih pač niso več osebna sfera!
Ni dvoma, da Vučićev predlog, kjer ta vzhičeno ponuja svojega osebnega prijatelja za predsednika vlade, tako ali drugače vzbuja sum nepotizma, s tem pa postavlja pred novinarje zahtevo po tem, da sledijo javnemu interesu: kdo favorizira zasebne povezave in zakaj? Mar to ne sesuva zaupanja slovenske in srbske javnosti – prve, ki ne more zaupati svojemu županu in druge, ki ne more zaupati svojemu predsedniku države? To je še bolj problematično, če ima župan politične ambicije ali koristi od takšnih povezav.
Naša naslednja radovednost bi morala biti namenjena podpori avtoritarnemu režimu, proti kateremu se trenutno bori srbski narod s študenti na čelu. V kakšno luč spravlja takšno sodelovanje slovensko demokracijo in volivce ljubljanskega župana, če ta ne zagovarja demokratičnih vrednot in ignorira zahteve srbskih protestnikov?
Slab signal
K temu dodajmo že omenjeno vprašanje procedur in transparentnosti, če predsednik neke države samovoljno predlaga za premierja nekoga iz druge države, kar lahko morda krši srbske ustavne in pravne norme – in to počne le zato, ker mu je osebno blizu.
V stranki Levica pravijo: »Ljubljana ni zasebno podjetje in župan ni njen lastnik. Vsi prebivalci in prebivalke mesta imamo pravico vedeti, kaj župan počne v našem imenu.« Bolj je videti, da Janković ne trguje le z župansko funkcijo, temveč bolj s svojim političnim vplivom in je zato težava širša.
Ni dvoma, da tovrstna povabila slovenskim politikom mečejo slabo luč in signalizirajo srbskim protestnikom in študentom, da je naša država, ko gre za izbrane politike, precej manj politično kultivirana in demokratična, kot so morda poprej verjeli in mislili.
Vučićev predlog Jankovića za mandatarja ni le pravno vprašljiv, temveč odpira širša vprašanja o nepotizmu, demokraciji in vplivu osebnih povezav na javne funkcije. Kako dolgo bosta oba politika lahko ignorirala proteste in javni interes?
Več: