»Ne, šibke vlade mi ne bomo sestavljali.« Stavek je izustil Janez Janša v pogovoru za »svoj« medij, Planet TV. Bilo je 29. aprila in nismo ga slišali prvič. Le na kaj ta izjava meri? Ima sploh smisel analizirati besede, za katere z veliko predvidljivostjo vemo, da so namenjene novi manipulaciji?
Traja že nekaj časa in vsi smo opazili: na očeh javnosti se pripravlja njegova vlada, Janša ustvarja suspenz odloga, mediji pa papagajsko poročajo o vsakih etapi tega odloga. Ta ne bo le-še-ena in ne bo katera koli. Še njeno nastajanje je zasnovano na prevari in zanikanju, da sploh nastaja, kakor da mora vse okoli nje biti prežeto z isto varljivo substanco.
Njena posebnost bo, tako kaže, prav njena utemeljenost na vladavini laži v izvedbi skrbno organiziranega orkestra izvajalcev laži. Še eno dejstvo, ki pospešeno tone v pozabo. Zakaj je takšno stanje nevzdržno in kako se mu upreti dober mesec po volitvah, ko državljani nemočno opazujemo novo tajno operacijo, ki tokrat ne prihaja iz Izraela, pa še slednja je, mimogrede povedano, po tistem vzorcu poniknila iz dnevnih poročil?
Tezi A in B
Ni dvoma, da politiki pogosto lažejo, manipulirajo in dajejo lažne obljube. Vendar se na to ne bi smeli navaditi. Naj spomnim na Donalda Trumpa in njegovih 30.573 laži iz prvega mandata, kar ga je dobesedno popeljalo v novega. Ja, laganje je dobičkonosno in dobiva volitve. Malo redkeje se dogaja, da spremljamo grozd političnih akterjev, ki lažejo sistematično s skupnim ciljem, da bi dosegli isto korist.
Tvegajmo možno tezo: (A) politični igralci pripravljajo novo vlado proti naši volji. Je izjava preveč smela? Ni, kajti dejansko jo pripravljajo tudi proti volji njihovih lastnih volivcev, ki so, glede na poprejšnje napovedi, gojili drugačna pričakovanja do svojih izbir. V predstavniških demokracijah njihova volja ni zgolj nek aritmetični rezultat volitev, zato tudi ne sme šteti le formalna koalicijska matematika, v katero nas zdaj sveto prepričujejo. Ne, enako v očeh državljanov štejejo programske zaveze, napovedi in predvolilne izjave.
Če politiki ravnajo v nasprotju z njimi, potem dejansko ne izvršujejo volje volivcev, ampak z njo manipulirajo. Če volivec glasuje za politika X pod pogojem, ki ga je sam podal, da namreč ne bo sodeloval s politikom Y, nato pa stori natanko to in se spajdaši z njim, je bila volja volivcev instrumentalizirana, nikakor ne več zgolj reprezentirana. Toliko o tezi A: nova vlada nastaja proti naši volji.
Ker ob tem ne znamo oblikovati odločnega stališča, bom tvegal še novo tezo: (B) ta vlada bo dejansko nelegitimna, kakorkoli bo nastala na zakonit način. Se tega dejansko dovolj zavedamo? Njena nelegitimnost ne bo izvirala iz nekakšne kšeftarske narave, kot temu popularno pravijo, kajti tudi ta je žalibog lahko njena možna usmeritev. Ne, zasnovana bo na nečem bolj usodnem, kar sem doslej že večkrat omenil in je vsem na očeh: politični prevari. Oblast, ki je na njej utemeljena, pa zagotovo v demokraciji ne more biti sprejemljiva.
Že sociolog Max Weber je povedal, da oblast ne potrebuje le legalnosti, ampak tudi legitimnost in da jo morajo ljudje priznavati kot upravičeno. Legalnost jamči volilni rezultat, legitimnost pa ji daje resnična volja volivcev. Če te volje ni, je zasnovana na neiskrenosti in zmanipuliranosti. V takem primeru bi dejansko edina rešitev bila ponovitev marčevskih volitev.
Vsa imena prevare
Predsednica republike pri tem ne more veliko pomagati, ker jo omejuje zakon. Lahko pa več prispeva kot politična prva moralna avtoriteta v državi. Državljanke in državljane lahko opozori, da opazujemo nastajanje vlade, ki bo delovala proti volji volivcev (teza A), na katero se akterji sicer perfidno radi sklicujejo, in da bo ta vlada nelegitimna (teza B). Če kaj, potem ti dve tezi zahtevata močna stališča. Zavedati se moramo, da demokracija ne propade le, ko oblast krši zakon, temveč tudi takrat, ko ga formalno spoštuje, a hkrati manipulira z volivci.
Kot sem že povedal, je najboljša domislica celotnega mandata Roberta Goloba o tem, da dobivamo »koalicijo prevarantov«, prišla kak dan prepozno, saj mu kot relativnemu zmagovalcu volitev ni uspelo pri sestavi vlade. Njegovi konkurenti bodo zlorabili demokratične procedure, ker se bodo na oblast zavihteli s pomočjo v temelju zanikanih predvolilnih stališč, od katerih en del tvorijo obljube. Napako delamo, če obljube dojemamo le kot programske ideje, ki so jih stranke ponudile v presojo in zaradi katerih nas štiri leta mirijo, če smo že nestrpni, da jih bodo šele uresničili. Takšno pojmovanje preveč zoži sam pojem. Ne, obljube so tudi politične, ne le programske, in takšne vrste, da jih lahko preverimo takoj.
V tem oziru je prevara qua prevara ključen pojem. Ta ima več imen in v seštevku govorimo o niansah istega: povezanih lažeh, manipulacijah, zanikanjih in požrtih napovedih. Nič od tega ne sme postati del demokratičnih postopkov. Da bi bilo še huje, do vsega prihaja nemudoma; ne govorimo o tem, da so oblastniki začeli lagati in manipulirati čez čas, ampak bo sama oblast od začetka konstitutivno zasnovana na tovrstnem temelju in da bo, kot pravi Golob, koalicija prevarantov. Vpleteni akterji niso lagali okoli česa poljubnega, ampak glede lastne politične pozicije, usmeritve, sodelovanja in pogojev, v katerih želijo sploh delovati kot politiki.
Samo bistvo prevare, pisano z veliko začetnico, se skriva v prevari volilnega telesa, in sicer lastnega in tistega širšega: akterji, kot so Janez Janša, Anže Logar, Zoran Stevanović in deloma Jernej Vrtovec v imenu Nove Slovenije, počnejo nasprotno od tega, kar so obljubili in za kar v vsebinskem smislu nimajo mandata. Njihovo nenehno sklicevanje na voljo ljudstva je zato potvorba v polnem pomenu besede. Še več, nihče med njimi sploh še ni merodajno pojasnil, zakaj si je v svojih poprejšnjih stališčih premislil in še manj, zakaj je varal. Mar ne smemo tega od njih zahtevati? Nekaj počnemo narobe, če ne, in še bolj velja isto za medije.
Kako so zmanipulirali volivce
Vse našteto že vemo, a se bom vendarle v kratkem ponovil: Janša je neštetokrat pred volitvami napovedal, da manjšinske vlade niti slučajno ne bo vodil. Kot vidimo, ponavlja to frazo celo 29. aprila, ko je parlament že sprejel nov zakon o vladi in ko že kroži osnutek koalicijske pogodbe! Dolga leta je prisegal, da zahteva »ustavno večino razuma«, kar je dolgočasno ponavljal in se pridušal, da za drugimi ne želi popravljati napak. Našteto je počel konsistentno, premišljeno, zelo jasno in zelo pogosto. Zdaj bi bil premier in nam ne privošči nobenega pojasnila! Bi ga kdo kaj vprašal?
Logar je neštetokrat miril, da z Janšo ali le z njim ne bo šel v vlado in da ga zanima le sredinska koalicija z najmanj eno levo stranko v vladi. Nakladal je o politični širini kot »podstati« njegove stranke Demokrati in nas miril, da zanj desnosredinska vlada ni opcija. Zdaj je svoj program in pogled na politiko hipoma nesramno požrl in tudi on ni podal nobene razlage za spremembo svojih principov. Za svoje laganje, torej.
Stevanović je pri notarju ovekovečil svoj večen gnus do Janše in SDS. Zdaj bo »konstruktivno« omogočil njegovo vlado in najbrž vsakič pokimal svojemu novemu šefu in med drugim Alešu Hojsu, ki ga je čisto mimogrede označil za »pezde malo«. Nova Slovenija se je pod Matejem Toninom zaklinjala, da s šefom SDS nikoli več ne bo sodelovala. Potem je, kot se za polnokrvne satelitske stranke spodobi, isti šef naročil, da se predsednika zamenja z ubogljivim in pokornim Vrtovcem.
Pred državljani, civilno družbo in mediji je nenadoma dvojna naloga. Prva je, kako onemogočiti oblast lažnivcem, ki so se organizirali in si medsebojno dajejo alibi. Druga je s prvo povezana: kako ohraniti politično legitimnost, ki je ogrožena s strani tistih, ki zanikajo resnico in bodo demokracijo zlorabili. Pri tem nas primarno niti ne zanima sama politična agenda, kjer lahko slutimo, kaj dobivamo: vlado, ki razume državo le kot orodje kapitala, kot sredstvo, kako nesramno sprivatizirati vse, kar je še ostalo, ter posesati javni denar v zasebne žepe.
Da bo v rekordnem času uničila vse, kar je javnega, sploh zdravstvo, kot koloradski hrošči in s pomočjo ene pikapolonice. Ob tem avtokratskega modela vladanja in dedemokratičnih procesov tokrat niti ne bom omenjal.
Izgubiti zaupanje v resnico
En del obeh težav, da dobivamo vlado, ki nastaja proti volji ljudstva (teza A) in vlado, ki bo nelegitimna (teza B) je zagotovo, da ne znamo opraviti z lažmi. Kot je nekoč povedala Hannah Arendt, organizirano laganje ni namenjeno temu, da bi ljudje verjeli laži, ampak da bi izgubili zaupanje v resnico kot takšno. Sam bi dodal: tudi v demokracijo in volitve.
V tem smislu ima Janševa vlada ob vseh napovedanih programskih izhodiščih še eno zelo veliko ambicijo, želeli ali ne – priskutiti vero v resnico. Zato je opozarjati nanjo dejansko maksimalno demokratična naloga v takih časih. V danem primeru opozarjanje pomeni nekaj dokaj preprostega: vztrajno opominjanje na vladavino lažnivcev in prevarantov, ki nastaja pred našimi očmi in bo kasneje prevzela oblast. Tega dejstva, tudi če bo oddelala cel mandat, nikoli ne bi smeli pozabiti. Kako to storiti?
Nedavno preminuli filozof Jürgen Habermas je demokracijo opisal kot proces, ki temelji na komunikaciji, v kateri pa potrebujemo iskrenost, razumljivost, resničnost in pravilnost. Ti štirje pogoji niso bili izpolnjeni. Razumljivost (Verständlichkeit) je pogoj, da bo poslušalec izjavo razumel. Resničnost (Wahrheit) zahteva govor, ki ustreza dejstvom oziroma objektivni resničnosti. Iskrenost (Wahrhaftigkeit) opiše resnicoljubnost govorca; da torej to, kar pravi, tudi zares misli. Pravilnost (Richtigkeit) pa je moralna upravičenost oziroma ustreznost v kontekstu družbe.
V kontekstu laži in prevar naštetih politikov so ti kršili najmanj tri od naštetih pravil: največkrat iskrenost, pa tudi resničnost in pravilnost svojih stališč. Janša, Logar in Stevanović, pa tudi Nova Slovenija, so očitno kršili pogoj resničnosti, ker so prelomili svoje napovedi. Če niso verjeli v to, kar pravijo, so vsi prelomili tudi pogoj iskrenosti. In ker predvolilne obljube niso le informacija, ampak del etičnega odnosa do volivcev, utemeljenega na odgovornosti in zaupanju, so kršili tudi načelo pravilnosti. Sploh če poslušamo Logarja, pa vidimo tudi, da nenehno krši tudi četrto pravilo razumljivosti: njegove meglene izjave dokazujejo njeno pomanjkanje.
V luči množičnih kršitev naštetih Habermasovih pogojev ne moremo več govoriti o odgovorni politiki, ker je od nje ostala le še sistematična manipulacija z javnostjo oziroma z državljani.
Kaj bi morali storiti mediji
V demokraciji je najbolj učinkovit in tudi minimalen način, kako politiko soočiti z njenimi zavezami med dvojnimi volitvami, da od njih zahtevamo neposredna pojasnila. Kar lahko največkrat, ali vsaj najbolj učinkovito, storimo s pomočjo medijev. Spoštovani novinarji in uredniki, bo šlo? Ogrožena resnica tukaj pomeni največjo grožnjo demokraciji in ta se kaže v oblikovani vladavini laži. Psi čuvaji se morajo naučiti ne le lajati, ampak tudi trgati lažnivce.
Danes je 3. maj, svetovni dan svobode medijev. Kaj pričakovati od slovenskih novinarjev in urednikov, tradicionalno ujetih med svojo avtokastriranost in politično lakajstvo? Leta 2020 smo se v podobni situaciji nastajanja tretje Janševe vlade pogovarjali o izdajalcih in jih natančno locirali v dve stranki: SMC in DeSUS. Danes je izdajstvo zamenjal drugačen moralni prekršek. Trenutno opazujemo, kako novinarji od volitev naprej nemočno in omrtvičeni poročajo o vseh elementih organizirane prevare in nas tako rekoč navajajo, da jo sprejmemo.
V danem primeru je faza prepoznavanja laži za nami – o tem, da so nam šefi SDS, Demokratov in Resnice nakladali z lažmi, ni več najmanjšega dvoma in tega niti ne želimo preverjati. Vse drži kot pribito. Zdaj bi morali storiti vse, da se te ne »primejo« in normalizirajo. V praksi to pomeni slediti jasnim načelom, zato so spodaj kratka navodila za uporabo, omejena na spopad z lažnimi obljubami.
Novinarski vademekum
Mediji bi morali nenehno postavljati neposredna vprašanja naštetim akterjem in predstavnikom omenjenih strank, česar žal ne počnejo: »Zakaj ste lagali?«, »Ali ne čutite nobene odgovornosti do volivcev?«, »Kaj je ostalo od vaših načel v politiki?«, »Boste na oblasti nadaljevali z laganjem in prevarami?«, »Zakaj bi vam sploh v čem verjeli, če lažete?«. Pri tem pričakujemo, da so tečnobni kot obad, če uporabim Platonovo prispodobo za Sokrata.
Novinarji ne bi smeli sprejemati njihovega izmikanja, kar smo neštetokrat že videli pri šampionu v tej panogi, Anžetu Logarju. Zahtevati bi morali vsebinski odgovor, ponavljati vprašanja, pokazati nezadovoljstvo in končno odvzeti besedo ter ne dati nove priložnosti ob naslednjem vprašanju, če politiki v brk volivcem hladnokrvno blefirajo.
Stavki tipa »Gospod Logar, danes več nimate besede, ker že trikrat niste odgovorili!«, bi morali postati nekaj vsakdanjega. Zakaj nekomu, ki se izmika, sploh še dati priložnost za novo izmikanje, če nismo rojeni mazohisti? Zakaj izmikajočemu politiku ne povedati zelo jasno, kaj počne? Stavki tipa »Gospod Logar, mar res mislite, da lahko v neskončnost podcenjujete državljane s svojim sprenevedanjem, kot to počnete ravnokar?« morajo postati stalnica.
Zahteva po pojasnilih je sicer premalo. Naloga urednikov in novinarjev je tudi, da ne govorijo na pamet, da vzpostavijo dokazni okvir in sistematično zbirajo izjave, jih časovno umeščajo in jih primerjajo z dejstvi. Vsaka nova izjava bi morala biti primerjana z arhivom preteklih. Laž ni trenuten zdrs, ampak velikokrat vzorec in ta mora postati viden. Če tega ni, vsaka nova preprosto preplavi prejšnjo in izgine brez posledic. Če so ameriški novinarji zmogli preštevati laži ob Donaldu Trumpu, zakaj slovenski ne zmorejo niti večjega prvega koraka?
Dalje: pričakovati moramo, da politike še bolj neposredno soočajo s protislovji, da neposredno citirajo njihova stališča in jih postavijo pred dejstvo, da ne govorijo resnice. Stavki tipa »Gospod Janša, rekli ste, da ne boste vodili manjšinske vlade, zakaj ste nam lagali?« ali »Gospod Logar, ste nam namerno lagali, ker od vaših obljub politične širine ni ostalo čisto nič?« Pri tem je ključna kontinuiteta in ena samcata konfrontacija ne zadostuje; če politik danes ne odgovori, ga je treba jutri vprašati znova in pojutrišnjem še enkrat. Vztrajnost nikakor ni nadležnost, ampak osnovna oblika odgovornosti. Laž se utrjuje skozi ponavljanje, zato jo je mogoče razgraditi le z enako vztrajnim soočanjem. Težko si je predstavljati, da bi lahko politiki prebili obroč dovolj odločnih novinarjev, ne da bi prvi izgubili verodostojnost, ki jo na naslednjih volitvah vendarle potrebujejo.
Na podoben način odpade novinarska uporaba evfemizmov, ker so odvečni: ne gre za netočnosti, neskladja ali neresnice, kajti njihovo laganje in manipuliranje je v tem primeru otipljivo in izpričano. Mediji bi morali vzpostaviti jasna merila, kdaj izjavo označijo za lažno, če so poprej preverili neskladje med izrečenim in dejanskim ravnanjem ali dejstvi. V danem primeru naštetih politikov je to silno enostavno. Brez tega ostaja nevaren prostor za relativizacijo, v kateri vsaka laž postane nenadoma le ena od možnih razlag.
Na podoben način bi morali mediji vztrajati pri politikovem prevzemu odgovornosti: »Kakšne bodo posledice vašega zavajanja?«, »Kako ste si drznili sestaviti vlado na podlagi laganja?«, »Zakaj mislite, da bi nekdo, ki je s prevaro prišel na oblast, še imel zaupanje ljudi?« in končno: »Vam verodostojnost kot politikom še sploh kaj pomeni, če ste nedostojni kot ljudje?«
Ob tem je treba jasno razlikovati med napako in lažjo. Napaka je popravljiva in priznana, laž pa je vztrajanje v neresnici kljub soočenju z dejstvi. Politikovo vztrajanje zato ob soočenju z dokazi ne more več šteti za nehoteno zmoto in politiki tudi ne kažejo želje, da bi jo priznali. Naloga medijev tudi ni le razkriti posamezne netočnosti, ampak pokazati na njihovo funkcijo, kajti laž ne štejemo za posamični kiks, ker služi odvračanju pozornosti, ustvarjanju dvoma in mobilizaciji podpore sebi v prid. Ko se razkrije njena funkcija, največkrat izgubi svojo učinkovitost in v tem smislu novinarstvo ne sme ostati na ravni prenašanja izjav v slogu nevtralnega poročanja; takšna nevtralnost je v primeru očitnih neresnic lažna in tudi dolžnost novinarja ne more biti, da zgolj reproducira stališča, ne da bi do njih zavzel odnos.
Če novinarji in uredniki tega ne bodo počeli, in zaenkrat kaže slabo, bodo postali del težave, morda ne s slabimi nameni, vsekakor pa zaradi svoje pasivnosti. V času, ko je laž postala politična strategija, nevtralnost predstavlja obliko kolaboracije. In prav zato laganje ni obrobna težava, saj je postala ključni moment zlorabe demokracije. Ko politiki sistematično manipulirajo z volivci, ob spodkopavanju resnice sesuvajo tudi legitimnost oblasti.
Spomin zlate ribice
Našteto velja, kakopak, za laži vseh politikov vseh barv. Še zlasti so na preizkušnji mediji, kot je RTV Slovenija, do katerih zaradi narave javnega servisa, ki mu pripadajo, gojimo višja pričakovanja. Sploh do tistih, ki so največkrat v kontaktu s politiki, to pa so Nastja Stopar, Nejc Furlan, Katarina Golob Veselič, Erika Žnidaršič, Marcel Štefančič, Tanja Gobec, Tanja Starič, Rosvita Pesek, Žiga Bonča, Manica Janežič Ambrožič in številni drugi. Končno čakamo na trenutek, ko bo kakšen med njimi zmogel večjo odločnost in nekoč energično dejal: »Oprostite, če res ne nameravate odgovoriti na jasno formulirano vprašanje, s tem zlorabljate svojo prisotnost v medijih, zato lahko kar odidete!«
Kot opažam zadnje tedne, bi morali novinarjem prepovedati nasmihanje. Takih situacij je bilo že preveč: politik manipulira in laže javnosti v brk, novinar mu signalizira, da ve, da laže, in oba se prijetno nasmihata drug drugemu. Ni hujše kolaboracije od te! Lažnivi politiki običajno računajo, tokrat celo z mežikanjem novinarjem, da bo spomin zlate ribice opravil svoje, kar pomeni, da računajo na našo počasno ali hitro pozabo.
Zato je nujna medijska vztrajnost. Ker velja, da imamo točno takšno demokracijo, kot nam jo privoščijo novinarji, je tokrat sorazmerno velik del odgovornosti na njih, sploh tistih, ki so se žal proslavili s svojo provladnostjo in cenzuro, zaradi česar bodo po svoje soodgovorni za povratek avtokratov. Za začetek bi bilo blagodejno, če bi nehati cenzurirati druge in se samocenzurirati.
Združenje poklicnih novinarjev (SPJ) je ena največjih in najstarejših novinarskih organizacij v Združenih državah Amerike, ustanovljena leta 1909. V svojem etičnem kodeksu ima zapisano načelo, da morajo novinarji »iskati resnico in o njej poročati«. Seveda bo boj proti lažnivcem na oblasti dolg, ne bo vezan le na prihajajočo oblast in mediji niso edini, ki ga bodo morali boriti. Če je v čem lekcija, ki se piše, zares nova, je morda ravno tale: kako laž sesuva demokracijo in kako jo bo zavezanost resnici morala pomagati ohraniti.
Več:
Ko kritičnost odpove: kdo bo odgovoren za vrnitev Janše?
Kdo še lahko ustavi Janševo vlado?
Desant na RTV Slovenija: politična ugrabitev javne radiotelevizije v letih 2020-2023
Skrajna desnica v Sloveniji: razvoj ekstremističnih gibanj po letu 2020
Kdo nam laže: je Golob želel odstraniti Urško Klakočar Zupančič?
Vlada mora pasti: o demoničnem šepetu Janeza v Golobovi glavi
Dialektika antijanšizma: zakaj je nevarna slepa podpora Golobovi vladi?
Je Donalda Trumpa ustoličilo njegovo laganje? O fenomenu zmagovite laži.