Sobota, dan za etiko

Je s tem, ko je dr. Žiga Turk, nekdanji Janšev minister, izstopil iz stranke SDS, v resnici ravnal neetično?

Zgodbo poznamo: po tistem, ko se je odločil kot član SDS kandidirati na listi Nove Slovenije na evropskih volitvah, je pritrjeval prav temu: bilo bi neetično, če bi izstopil zdaj, ko nastopa za drugo stranko:

Na nek način bi bilo tudi neetično, da bi zdaj izstopil iz SDS in bi izpadlo, da si z izstopom kupujem položaj na listi NSi.

Neetična ločitev

No, tik pred volitvami se je zgodilo ravno to, izstopil je. Predstavljajmo si za trenutek moža, ki se spopada s skušnjavo skoka čez plot in na koncu prevara svojo ženo. Ko je razkrit, je žena zelo huda in od njega pričakuje ločitev. Vesten družinski očka, kakršen je, svojim prijateljem pojasnjuje odločitev: če se ločim, bodo dejali, da se dobrikam svoji ljubici in bom izpadel nezvesto. Na koncu z enako argumentacijo poskuša še pri ženi. Zato se ne bom ločil, zaključi, bilo bi neetično.

turk izstop župrnal

Turkovo neetično dejanje na Žurnal24: izstop tik pred volitvami

Turkova racionalizacija je dosegla svoj vrhunec minulo soboto. Dan pred volitvami, med volilnim molkom, je izstopil iz SDS. Neetično dejanje? Javno je odločitev komentiral takole:

Pred soboto bi bila to predvolilna poteza. Po soboti bi jo interpretirali v luči rezultatov.

Peklenske muke, ki jih je preživljal s sedenjem na dveh stolih in si jih lajšal z opravičili po tem, zakaj se enemu ne odpove, se je odločil salomonsko presekati na pol in vendarle zahvaliti Janševim. Pojasnilo je ganljivo: pred soboto na volilni dan tega ni mogel, izstop bi bil razumljen kot predvolilna poteza, s katero napihuje svoj imidž, po soboti bi bilo zgrešeno, dejali bi, da je zaradi rezultata.

Če ni vrlina, naj bo krepost

In s tem je sobota postala edini dan za etiko. Še pravočasno, saj se nam v naslednjih letih lahko zgodi, da nam bodo ta precej anahroni institut volilnega molka ukinili. Le kdaj bodo potem nekateri imeli čas za etičnost? V svojem komentarju Nekateri mislijo resno: s strankarsko nezvestobo na evropske volitve sem že podrobno analiziral Turkovo argumentacijo: opisal sem jo skozi formo racionalizacije in zanikanja antecedensa.

Za racionalizacijo je značilno dajanje napačnih in neprepričljivih izgovorov za našo trditev – takšnih, za katere vemo, da bodo zamašili tiste prave razloge, ki jih moramo prikriti, ker nas pravi preveč spravljajo v zadrego. Pri Turku smo lahko zaznali veliko željo, da bi svoje dejanje opravičil – še več, iz nečesa, kar ni vrlina, ustvariti premišljeno in krepostno dejanje.

Njegovo zadrego pač lahko razumemo, menjati stranko res ni biblični greh. Način, na katerega je izpeljal menjavo, pa je na koncu izpadel ne samo smešno, ampak tudi protislovno. Ker je vendarle pred volitvami zapustil svojo stranko in jo zamenjal za nastop na listi druge, je s tem dobesedno storil neetično dejanje po lastnih začetnih kriterijih in se zanikal. V nerodnosti iskanja izgovorov se je potem še naprej zapletal in dodajal nove.

Turk nsi volitve

Turk o neetičnost izstopa na straneh Dela

Težko verjamemo, da se za zakasnelo dejanje odločil v skladu z načeli, ki jih je navedel. Minula sobota, menda edini dan, ko je njegovo dejanje bilo menda smiselno, je res smiselna izbira, ampak iz čisto drugega razloga: že na volilno nedeljo bi njegova etična zadrega postala še bistveno večja, če bi bil izvoljen za evroposlanca.

Menjava članstva da, ampak ne pred vsakimi volitvami

Turk je sicer prejel 4942 preferenčnih glasov, nekaj manj od Jožefa Horvata in precej več od Mojce Erjavec ali Ive Dimic, kar pomeni, da uvrstitev na listo Nove Slovenije za stranko ni bila čisto nekoristna, a še zmerom najbrž zelo daleč od začetnih želja.

Po dolgotrajni abstinenci medijev je v trenutku, ko je dvojno strankarsko članstvo postalo novinarjev zanimivo, še teden nazaj moral odgovarjati na omenjene očitke. Zato je na enem od soočenj nesojeni evroposlanec prejšnji teden povedal:

Članstva v stranki ne menjaš za stolček pred vsakimi volitvami.

Še ena nerodnost več z lažnim napihovanjem svoje etičnosti. Kolikor vemo, Turk sicer (še) ni član Nove Slovenije, je pa zdaj le izstopil iz Janševe, a je obenem pa ves čas pojasnjeval, da mu je program njegove nove stranke bistveno bližji in bolj všeč. S tem njegovo početje izpolnjuje skoraj vse pogoje opisane menjave stranke za stolček.  Iz česar sledi neizbežno še ena komičnost v pehanju za bolj moralnim vtisom, da namreč zadnje evropske volitve niso bile »vsake«. Bile so torej, vsaj zanj, izjemne.

 

»Znana tovarna laži«, lažne novice in hipokrizija

Se bo danes dr. Milan Brglez udeležil predvolilnega soočenja na Nova24TV, tisti Janševi televiziji, ki se financira tudi s pomočjo madžarskega denarja Viktorju Orbanu zvestih podanikov?

Vprašanje je intrigantno in zelo smiselno iz več razlogov. Prvi je, ker tako prebiramo v napovednikih omenjenega medija, v katerih je njegov nastop najavljen. Drugi zadeva nastop Tanje Fajon dober teden nazaj (10.05.2019) na TV soočenju na isti televiziji skupaj z dr. Milanom Zverom in Zmagom Jelinčičem.

Živi plakati in lažne novice

Nastop socialnih demokratov na Janševi televiziji torej ni nič neobičajnega. Ampak včeraj je prišlo do manjšega incidenta po tistem, ko so v Brglezovi in Fajonovi stranki izpeljali novo predvolilno marketinško kampanjo »živih plakatov« ob ljubljanski vpadnici – na njej so z rdečimi plakati v rokah zjutraj mimoidoče voznike pozdravljali prav Tanja Fajon, Milan Brglez, Matjaž Nemec in drugi s povabilom na volitve.

Na istem Janševem portalu so si nemudoma privoščili čistokrvni »fake news« in s fotomontažo spremenili napise; na plakatih je zdaj pisalo »Dobrodošli migranti, novi volivci« in »Hočemo polno malho«, temu ustrezno pa so potem priredili besedilo prispevka in se pretvarjali, da je sporočilo s fotomontaž resnično.

sd migranti fake news 1

Brglez in dobrodošlica migrantom: fotomontaža na Nova24TV

sd migranti fake news 2

Drugi del kasneje izbrisanega prispevka

Odziv Socialnih demokratov

Sledil je oster odziv Socialnih demokratov, ki jih je dobrodošlica migrantom zmotila:

[ODZIV SD] Medijski portal Nova24TV je znana tovarna laži, ki ogrožajo demokracijo. Za nas bo vedno nesprejemljiv način delovanja, ki z lažmi in sovraštvom ustvarja strah v službi nevarnih političnih ciljev stranke SDS. Zato javno pozivamo evropske poslance iz vrst SDS Milan Zver in Romana Tomc ter Patricija Šulin, da se do takšnih laži in manipulacij kot poglavitnega orodja tega trobila njihove stranke javno opredelijo. Hočete takšno Evropo?

Spletni portal Nova24TV je namreč objavila članek z zlonamernimi fotomontažami iz današnjega dogodka SD v Ljubljani, navidezno povzetega s strani lažnega profila na Facebooku. Po ostri reakciji SD so članek umaknili.

fajon soočenje nova

10. maj: Tanja Fajon nastopi na Nova24TV

Odziv Milana Brgleza

V stranki so se pohvalili, da so ob ostri reakciji dosegli umik prispevka. Na svojem Facebook profilu se je dodatno odzval Brglez in za nekoga, ki je pristal na soočenje na Nova24TV nocoj, zapisal presenetljivo neposredno:

Spoštovane državljanke in državljani,

veste, kako se stopnjuje samostalnik laž? Sam vem. Od danes dalje pa zares. Laž, ogromna laž, Nova24tv. Proti laži pa se borimo lahko le z resnico.

Spodnja slika je fotomontaža Nova24tv, ki je bila na zahtevo SD odstranjena.

Milan

Pri Janševi Novi24TV so, kot rečeno, odstranili svoj »fake news«, ki je razburila SD, podobno tudi na drugih satelitskih portalih, recimo na naslovu: http://moja-dolenjska.si/poglejte-kako-fajonova-in-nemec-vabita-migrante/.

V številnih zapisih na tej strani sem opozarjal, na kakšen način so, ob popolni toleranci ceha in široke strokovne javnosti, v zadnjih desetih letih v državi vzniknili neskrito strankarski mediji ali manjši satelitski portali in kaj pomeni tovrstna politizacija medijske krajine.

Domen Savič, oglaševanje in S.O.S.

Kako je SD uspelo doseči umik objave na »znani tovarni laži«, ne vemo. Morda z napovedano tožbo? Vprašanje ni povsem nesmiselno. Kajti če/ker jim je, se spet poraja zoprna dilema, zakaj živimo v državi, kjer lahko »fake news« preganjajo le »veliki« in tisti, ki imajo denar in moč. Ostali ne. Enigmatično je tudi, kdaj je »znana tovarna laži« postala zanje znana in kdaj je postala tovarna laži.

Ampak ravno zato je pod njihovo objavo v komentarju koalicijsko stranko pričakala še ena zadrega. Domen Savič jih je spomnil na svojo državljansko akcijo glede oglaševanja državnih podjetij, kot je Telekom, in to na istem mediju, ki ga po novem označujejo za »znano tovarno laži«, potem pa z njo nepričakovano nimajo težave, kadar gre za sončenje v času volitev v njihovih studiih:

Od septembra 2018 imate vse črno na belem. Zakaj državne firme še vedno oglašujejo na tem mediju?

Savičeva akcija, o čemer več v zapisu Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih, se je končala z dramatičnim spoznanjem, ki ga je pobudnik strnil v stavek: »V šestih mesecih na to temo ni bilo niti enega poslanskega vprašanja, niti ene politične razprave, niti enega omembe vrednega dogodka oziroma poziva iz strani predstavnikov ljudstva. Kličemo: SOS. SOS. SOS.«

Udeležbo Fajonove, Brgleza in še koga iz koalicijskih strank na Janševi televiziji moramo motriti tudi v tej luči.

P.S. In ker so v SD ravnokar javili, da so se »zaradi včerajšnje zmanipulirane objave @Nova24TV odločili za bojkot njihovih soočenj in prošenj za sodelovanje«, se znova poraja čudenje, zakaj je njihova reakcija na »znano tovarno laži« tako močno selektivna, pa tudi zakasnela.

Sd brglez fajon nova soočenje

Iz napovednika “znane tovarne laži”: nastopi socialnih demokratov na njihovi TV

 

Detektorji neresnic na RTV Slovenija

Seveda je hvalevredno, da se v medijskem svetu borimo proti lažem, propagandi, zavajanju in manipulacijam. Pri TV Slovenija so se zato odločili, da po prvem soočenju (9. maj 2019) kandidatov za evropske volitve njihove izjave pospremijo z »detektorjem« in povedo, v kolikšni meri so lagali, manipulirali in navajali netočna dejstva. Da ne bodo govoričili vnemar in bo politika postala končno bolj zavezana resnici.

Po svoje vzpodbudno, a z eno veliko napako: Dejan Ladika je kot moderator svoja vprašanja že koncipiral na način kviza: gostje in gosti v studiu so tako večinoma morali odgovarjati na izzive, ki so neposredno preverljivi s številkami – največkrat je v odgovor zahteval ravno številčne vrednosti ali je vprašanje zaokrožil na način, kot je npr. »Ali se je revščina v Evropi povečala ali zmanjšala«.

Razumljivo in izsiljeno pričakovano, saj je v zasedi že čakala »skupina raziskovalcev in novinarjev«, razkritje podatkov pa so obljubili za konec Odmevov. Ni lepšega in bolj senzacionalnega kot razodeti, kateri politiki nam lažejo. No,  zgodilo se je.

Detektor resnica odmevi kategorije

Kategorije detektorja v Odmevih: od resnice do posploševanja

Gledalec ni imel na voljo informacije, ali so kandidati že za boljšo pripravo na oddajo prejeli podrobnejša navodila, saj so največkrat pričakovani podatki bili dokaj specifični in so od nastopajočih terjali veliko statistične vednosti.

Lepo in razumljivo, da usmerjamo politike v zavezanost faktom in resnici, končno pa smemo zahtevati od njih konkretna znanja in poznavanje političnih in družbenih situacij. A žal obstajajo metodološke in psihološke pasti na drugi strani: podobni »detektorji« afirmirajo prepričanje, da so dejstva nadvse enoznačne, zacementirane resnice, kar sicer vsaj nekoliko ublaži uvedbe kategorija »delne resnice«. Po drugi plati lahko omenjena kategorija ob nerodni rabi postane izrazito sporna in izmuzljiva. Žal se s tem krepi tudi napačna iluzija, da je »dejstvenost« onstran vseh kontekstov hitro preverljiva stvar – žal ni – in da je posamične izjave mogoče z lahkoto in brez težav kategorizirati. A velikokrat to ne gre.

perič detektor

Kandidat SMC, ki je menda govoril neresnico

Naj navedem en in upam da dovolj ilustrativen primer. Za vse prihodnje politične kandidatke in kandidate, ki jih bodo na nacionalki spravili na »detektor«, kakor tudi za najširšo javnost, je tukaj uradno štetje begunskih incidentov v Republiki Sloveniji: govorili boste neresnico, če boste dejali, da v njej doslej ni bilo incidentov. Po uradnem štetju TV Slovenija se je zgodil en incident, 21. oktobra 2015 v brežiškem sprejemnem centru. Domnevam, da ugrabitev v naselju Mali Nerajec štejejo za drugega.

No, omenjenega dne so v omenjenem centru res zagoreli šotori. Po vseh javnih podatkih naj bi iz protesta dejanje požiga izvedli sami begunci. To nedopustno ravnanje najbrž lahko štejemo za incident.

Ampak kontekst izjave kandidata za evropskega poslanca pač ni bil v numeričnem podajanju števila incidentov, da bi ga bilo smiselno demantirati: njegova začetna izjava  z delom stavka »brez vsakršnih incidentov« je sporočala le, da begunski val v Sloveniji za sabo ni pustil posebnih izgredov. Toliko o tem, kako preživeti soočenje v nacionalkinem studiu, ne da bi bili obtoženi, da govorite neresnice.

perič detektor incident

Demanti kandidata: incident v sprejemnem centru, ki ga je spregledal

Dr. Vesna Leskošek je na svojem Facebook profilu o arbitrarnosti rubrike ugotavljala podobno:

Na Odmevih so včeraj predstavili rezultate detektorja (neresnic). Zelo sporna zadeva, ker je povsem arbitrarno, kako bodo označili neko trditev. Pri Tanji Fajon so rekli, da je izrekla delno resnico, ker je odgovorila, da je bilo v tem letu v Sloveniji okoli 700 prosilcev za azil. Podatek pa je pokazal, da je to veljalo do marca, do konca aprila pa jih je 1100. Imela je pač podatek do konca marca, ne pa najnovejšega. Sicer so podatki vedno že naslednji dan neresnica, ker se stanje pač spreminja. Še hujšo je doživela Violeta Tomič, ki je trdila, da se je revščina v času varčevanja povečevala. In se je res. Oni pa so jo označili za neresnico, češ, da se v zadnjih letih (pokriznih) zmanjšuje. O tem Tomič sploh ni govorila. Nekdo je rekel, da ni bilo incidentov pri prehodu beguncev čez Slovenijo leta 2015, pa jih je šlo čez nekaj sto tisoč. Pa so rekli, da je to neresnica, češ, da je na Gruškovju zgorel šotor. Ja, kak incident pa je to?
Tale detektor je zgrešil bistvo. Preverjali naj bi ščuvanja, diskriminatorne izjave, spodbujanje sovraštva in podobno. Izjave torej, ki jih nekdo izreče namenoma, da bi nekoga degradiral ali kriminaliziral. Ne pa teženje, da nekdo ne pozna pravega števila nečesa.

Ko Irena Joveva začuti energijo stranke LMŠ

Nam najboljši novinarji odhajajo v politiko? V čem je sploh njihova instrumentalna vrednost, tako rekoč, se mnogi sprašujemo ob vstopu novinarke POP TV med politike, in sicer kar na prvo mesto kandidatne liste za evropske volitve pri stranki LMŠ, ki ji zadnja bruseljska merjenja napovedujejo kar štiri poslanke in poslance, medtem ko zaradi svojega predsednika stranka trenutno doživlja nesluteno javno podporo?

Joveva Šarec mmc

Joveva in njena kompatibilnost: zapis na MMC RTV Slovenija

No, da politiki mislijo na novinarke in novinarje, je morda velik poklon, ki marsikaj pove. Hkrati je najbrž logika iskanja kandidatov silno preprosta: pri Šarčevih so brskali za prepoznavnim obrazom, hitro ugotovili, da imajo tovrstni kapital tudi novinarji, sploh informativnega programa, saj so dnevno na očeh javnostih v programih, imajo nekaj znanja o politični sceni, znajo nastopati, najbrž k temu dodali še nekaj zahtev v drugih smereh in prišli do Irene Joveve.

Ta je bila, kot pravi sama, nad »ponudbo« šokirana, potem pa je seveda pri njej zmagala notorična kompatibilnost, kot smo prebrali na MMC RTV Slovenija:

Irena Joveva je priznala, da je bila nad ponudbo sprva šokirana. A kot je dejala, so prevagali vsebinski razlogi in kompatibilnost s stranko.

No, kompatibilnost novinarjev s politično sfero je velika težava – običajno ji pravimo pristranskost in neobjektivnost, kadar se kaže pri novinarskem delu. Seveda ne mislim, da bi Joveva doslej manifestirala tovrstno združljivost s stranko LMŠ, vsaj opaziti ni bilo. A eno je razlaga, kako so pri Šarčevih opazili njo, spet nekaj drugega, kaj je ona opazila na njih.

Glede na to, da je LMŠ že ves čas brez kakega specifičnega programa, tako v domači kot mednarodni sceni, mi res ni jasno, na kaj se sorodnost lahko nanaša. In razen tega je, da bi mera bila polna, novinarka ugotovila, da je kompatibilna celo s stranko!

Ne mislim sicer, da bo Joveva nujno slaba evropska poslanka, jezijo pa me puhlice. In ta me je spomnila na intervju z Melanijo Trump leta 2016, kjer je žena najbolj znanega slovenskega zeta navdušeno povedala tole:

»Takoj me je prevzela njegova energija«.

Ko je to videl znani voditelj in komik Conan O’Brien, je v svoji oddaji nemudoma komentiral, kaj piše v slovenskem slovarju: »Če niste vedeli, energija je slovenska beseda za denar.« Saj res, kompatibilnost je v tej dobitni kombinaciji najbrž njena sopomenka.

No, o tej energiji med politiki in novinarji se bomo morali še pogovarjati.

january-6-2016-donald-trump-s-wife-melania-said-she-was-initially-attracted-to-donald-because-of-his-energy-by-the-way-energy-is-the-slovenian-word-for-money

O’Brien in njegovo poznavanje angleško-slovenskega slovarja

Zlata ribica kot skrita favoritka volitev

Kako daleč nazaj seže spomin zlate ribice in kako daleč pri slovenskem volivcu? Glede prvega so mnenja deljena. Nekateri ocenjujejo, da je strahovito kratek spominski čas prve, in to ne zgolj Pahorjeve »Princeske«, bolj mit kot ne – od začetnih treh sekund so zdaj menda raziskovalci prišli do ugotovitve o petih mesecev.

Toliko o ribicah in njenih treh sekundah. Čas lokalnih in vseh drugih vrst volitev je koncipiran drugače, običajno se meri v intervalih na štiri leta in kaže, da je to veliko preveč za spominske kapacitete domače volivke ali volivca. Naj naveden le en kronski primer amnezije – po naključju, ali pa tudi ne, bo zadeval leto 2012.

Tega leta so v Sloveniji potekale ljudske vstaje. Kot vemo, so v Mariboru odnesle spornega Franca Kanglerja – petnajst in več sumov storitve kaznivega dejanja je bilo ob pretečih radarjih čisto dovolj, da so ga na ulicah kot koruptivnega v en glas razglasili za »gotofega«. A glej ga zlomka: šest let nazaj se vrača in po današnji že drugi anketi Ninamedie celo vodi pred protikandidatom Sašom Arsenovičem teden pred volitvami. Spomin, da te kap. Res bolje od zlate ribice?

Pahor ribica princeska

Tihožitje s Princesko I.: zlata ribica kot zavetnica slovenskih politikov

Antivstajniška amnezija

Leta 2014 so bile, le kakšno leto po vseslovenskih vstajah tudi v letu 2013, na vrsti državnozborske volitve. Čeprav so se pred tem v anketah zaklinjali v podporo vstajniškim strankam, je junija na volitvah premočno slavil Miro Cerar – ne kot vstajnik, temveč po vsebini in formi nekakšen temu nasprotni lik, poštirkani pravnik domnevno leve provenience, tako rekoč »antivstajnik«. Ki se je pred kamerami zaklinjal, da ulica ni zanj, da tega ne odobrava. Zmagalo je točno nasprotje od deklarativne volje ljudstva.

Znova je zlata ribica naredila svoje, državljanke in državljani so hitro pozabili na pričakovanja do oblasti ali lastne zahteve in nato je zgolj za las, predvsem zaradi nekega partikularnega televizijskega nastopa Luke Mesca, na volitvah z vstopom v parlament uspelo Združeni levici, trojčku treh strank. Najbrž sploh ne zaradi vstajništva, temveč bolj iskanja formule bolj avtentične leve politike v Sloveniji, recimo onkraj zbledelih form vsebinsko in politično izpraznjenih socialnih demokratov in na pogorišču nekaterih drugih strank levega krila.

Šarčeva zlata ribica in nove možnosti za »naše«

Gremo dalje. Nedavno sem v zapisu Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti opozoril na novo oportunistično geslo pri vladajoči stranki – o lažnem humanizmu dajanja priložnosti. Ne samo sekretarju v kabinetu premierja, ksenofobnemu in homofobnemu dr. Damirju Črnčecu, temveč zdaj recimo še Šarčevemu kandidatu za župana Ilirske Bistrice, Ivanu Simčiču. Nič ne pomaga, da se Črnčec in Simčič nikoli nista pokesala in celo ne priznala svojih napak, slednji je bil zaradi ponarejenega spričevala, s katerim je prišel do službe, izključen iz stranke DeSUS. Ravno leta 2012, torej šest let nazaj.

Človeku je vendar treba dati novo možnost, zdaj sicer pod zastavo druge stranke, tako kot Ilirski Bistrici! Ljudje so vendar že pozabili, mediji ne bodo opazili in zato lahko tudi pri Simčiču računamo, da je zlata ribica naredila svoje, so najbrž dejali.

Janševa zlata ribica ali železničar odkriva priložnosti

In, glej ga zlomka, počasi pridemo, po naključju uravnoteženo, še do občine Videm pri Ptuju. Branko Marinič, po Wikipediji »slovenski politik, poslanec in železničar, *28. januar 1956, Janški Vrh«, je kandidat Janševe SDS za tamkajšnjega župana. Na volitvah nastopa pod geslom »Glasujmo za spremembe in priložnosti vseh«. Po epizodi s Črnčecom in Simčičem že razumemo sublimno in očitno ne več naključno sporočilo slogana: treba je dati priložnost, seveda najprej sebi, potem še drugim. Kakšna »Princeska« neki, zlata ribica bi se po definiciji morala imenovati »nova priložnost«.

Pa se znova vrnimo v leto 2012, s katerim smo začeli, če naš spomin tja še seže. Pri SDS so dolgo računali in dognali, podobno kot pri LMŠ, da je po aksiomu ribjega spomina povsem varno ponuditi kandidata, ki so ga izključili iz svojih poslanskih vrst – in glej ga zlomka, prav s poslanskimi izkušnjami se Marinič v trenutni kampanji rad pohvali. Zakaj so se ga znebili? Zaradi pritiska javnosti, ker je goljufal pri izpitu iz nemščine na Fakulteti za organizacijske vede leta 2005. Aprila 2012 ga je sodišče spoznalo za krivega napeljevanja k ponarejanju uradne listine in ga obsodilo na pogojno kazen petih mesecev zapora, konec tega leta pa je na pritisk Janševih vrnil mandat.

branko marinič kandidat sds

Zate, Marinič: priložnost za Mariniča in priložnosti za druge

Strokovnjaka za izobraževalne preiskave

Tudi Marinič nikoli ni priznal svojih grehov. Še več, ironično je skupaj s Simčičem svojčas nastopal v parlamentarni komisiji za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino, ki jo je vodil poslanec tedaj vladajoče SDS, Branko Grims:

V komisiji sedita tudi Branko Marinič iz SDS (na sliki), ki je imel težave z izpitom iz nemškega jezika in Ivan Simčič iz Desusa, ki je v javnosti najbolj znan zaradi neverodostojnega srednješolskega spričevala.

Kot je znano, je tožilstvo poslancu SDS očitalo, da je izpit iz nemščine namesto njega opravljal nekdo drug, a je Marinič vztrajal, da je tako pisni kot ustni del izpita opravljal sam. Pripomnil je, da je izpit iz gospodarskega prava doslej že štirikrat neuspešno opravljal in če bi imel namen storiti to, kar mu očita tožilstvo, bi to verjetno naredil za ta predmet.

Dejal je tudi, da gre za politični konstrukt, saj da je mož Marjete Ekar, profesorice, pri kateri je bil izpit, nekdanji višji član LDS. A profesorica je prav tako odločena: na drugem sojenju je povedala, da Mariniča pravzaprav vidi drugič v življenju, prvič ga je videla na sojenju v Kranju. Po njenem zatrjevanju na izpitu ni bilo Mariniča, ampak je bil neki drug moški, ki je bil videti mlajši.

Čigav spomin?

Mariničevo ime se je znašlo tudi na letaku ob paketih pomoči,  ki jih je kandidatka SDS na lokalnih volitvah in predsednica humanitarne pomoči Karitas v videmski Krajevni skupnosti Leskovec Ana Vindiš te dni delila skupaj s hrano. Na njem je Vindiševa, kot je kasneje priznala, sledila »notranjemu glasu« in pakete pomoči izkoristila za pozivanje volivcev, naj podprejo SDS in NSi na volitvah. Se pravi: notranji glas je močnejši od Anine ribice.

Marinič karitas

Propagandistična paketna dostava: kruha, paštete in političnih iger

Aksiomatika spomina zlate ribice je postala sestavni del strategij domače psihopolitike – ne gre le za to, da volivci pozabljajo, ampak se s pozabo politično kalkulira in da je postala njihova zavetnica. K temu kot slabi psi čuvaji izdatno prispevajo novinarji. Včasih je že zahteva po tem, da bi se česa spomnili, za številne medije postavljena preveč visoko. Le poskusimo prešteti zgodbe o Simčiču in Mariniču pred trenutnimi volitvami in brž bomo ugotovili, da smo to storili brez uspeha. Povedano drugače: spomin zlate ribice pri državljanih in pri novinarjih sta strogo korelativna: pri eni in drugih ga zmanjkuje enakomerno.

Več:

Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti

Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno

Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

The lady vanishes ali »Tetka je, tetke ni«

Konsistentnost po Erjavčevo

Medijski stampedo na poslanko Alenko

Delov komentar: Šarec je žal komedijant, kot ugotavlja BBC

Peter Rak v današnjem uvodnem komentarju Dela pod naslovom »Mavrični parlament« le dan po volitvah omenja možnost novih predčasnih volitev septembra.

Težava zapisanega ni v njeni »nemožnosti« ali neresničnosti, temveč bolj v tem, kako je svojo ugotovitev artikuliral in pripeljal do sklepa. Po njegovem devet strank »pomeni predvsem neskončno prerekanje kdo, s kom, kako in zakaj oziroma zakaj ne«, pri tem bodo pomembno vlogo igrali partikularni interesi posameznikov in ozkih skupin, vse pa je posledica najbrž nesrečnega zaklinjanja večine strank, »da z Janezom Janšo ne bodo sodelovali«.

No, do te geste se je Rak jasno opredelil, po njegovem se pred nami odvija nadaljevanje tega, kar je pri Erjavcu zaznal kot »gromoglasno protijanševsko kampanjo«, ne zdi pa se mu pri tej liniji razumno vztrajati zaradi trenutnega razmerja moči v parlamentu:

Ali je v ozadju res strah pred »orbanizacijo« države ter nesprejemljivost nekaterih principov in načinov delovanja SDS ali pa gre samo za strah pred trganjem nekaterih klientelističnih navez ter krhanja političnih, finančnih in gospodarskih monopolov, je stvar presoje, vsekakor pa takšno stališče ob sedanjem razmerju moči v parlamentu ni prav racionalno.

Peter Rak Delo Šarec komedijant

Rakov članek v današnjem Delu: Šarec kot komedijant

Novinarjeva razumskost je torej opredeljena. Nadaljevanje je posvečeno opisu konfliktnosti vladne koalicije brez Janše, kjer bi zmagoval »ego posameznih predsednikov strank«. Zato se sprašuje, če bosta dosedanji predsednik vlade Miro Cerar in Dejan Židan, oba s premiersko ambicijo, sploh dovolila, »da bo njun šef novinec Marjan Šarec?« Očitno je na tej točki izgubil vse primerjalne prednosti pred zmagovalcem volitev. Vrhunec njegovega komentarja pa je bržkone naslednji:

Ta ob popolni neizkušenosti tudi ne slovi po prav uglajenem odnosu do svojih podrejenih, čeprav poklic igralca načelno ne bi smel veljati za hendikep, je mož žal zgolj komedijant, kot so ga včeraj označili tudi na portalu BBC. Neskončne možnosti se tako hitro prelevijo v zelo omejene, trma in kapricioznost pa v realno možnost novih volitev septembra.

Na koncu bi se morda z zapisanim psihogramom lahko gladko strinjali, če ga ne bi izdala fraza obžalovanja: »mož je žal zgolj komedijant«. Težava Šarca s tem ni v tem, da opravlja poklic igralca, temveč je tudi tega izigral. Ob tem se avtor avtoritativno sklicuje na BBC. Seveda je zapisal nekaj drugega:

LMS (Marjan Sarec List) is led by comedian and political satirist Marjan Sarec who launched himself as an “anti-establishment” politician.

BBC zmaga Janša

Začetek citiranega prispevka BBC News o zmagi protibegunske SDS v Sloveniji

Posebna jezikovna znanja niso potrebna, da ne bi zaznali pomenske razlike med »komikom« in »komedijantom«, tako kot ni treba veliko ugibati, v čigav arzenal sodijo takšni diskreditacijski označevalci.

Kam drvi notranjepolitična usmeritev časopisa Delo, kot ne ugotavljamo prvič? Nekaj dni nazaj je tam odstopil Zoran Potič, njihov dolgoletni urednik in novinar. Na socialnih omrežjih je bil s strani SDS in Janeza Janše nenehna tarča političnih napadov, zdaj je odšel na Dnevnik. Z njim je bil pospremljen tudi odhod, nepričakovano tudi z vpotegnitvijo mojega nepomembnega imena, o čemer sem nato spisal demanti.

Vse več indicev kaže na to, da na Delu veje nek čisto nov uredniški veter. In da bo Janševa stranka s poročanjem »glasila kalifata«, »glasila udbomafije« in »glasila tranzicijske levice« vsaj občasno bistveno bolj zadovoljna.

Več:

Demanti

Delo, uradno glasilo kalifata

Je časnik Delo žrtev nizke politične kulture ali propagande?

Uradni list tranzicijske levice se veseli vsakega potresa. Tudi brezveznega.

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti

Janševa osmrtnica

Županovi lepi spomini: propaganda občinskih glasil

Stara zgodba, nov primer: nič posebnega, razen tega je to razgreti čas volitev. Stara zgodba o tem, kako se lokalni mediji in občinska glasila zlorabljajo za potrebe samopromocije županov in njihovih strank.

Nov primer: Grosupeljski odmevi so kot občinsko glasilo lep zgled povedanega. Dr. Peter Verlič, nekoč poslanec SDS, tudi državni sekretar v prvi Janševi vladi, nato župan občine Grosuplje s pomočjo taiste stranke, v sicer izvorno Janševem mestu v svojem uvodniku na veliko posredno hvali dosežke iz preteklih mandatov tistega, ki mu politično dolguje največ. Še več, tam bo omenjeni tudi letos kandidiral.

Nič ne pomaga pravilo politične higieničnosti in dejstva, da morajo župani delovati v korist vseh občank in občanov, ne glede na pripadnost neki stranki ali ideologiji. Zaradi česar bi morali, ko gre za davkoplačevalski denar, vsaj poskušati delovati proti načelu pristranosti in torej možnosti, da jim bo to očitano. In tudi ne pomaga, da se občinska glasila in lokalni mediji, lep zgled sta koprski portal Ekoper in mariborski RTS24, zlorabljajo za županska trobila.

Verlič je tu storil korak dlje: le zakaj bi promoviral le sebe, če so pred nami volitve in je treba pomagati svojemu šefu in kandidatu v njegovem mestu?

Vrag pocitraj politično higieno. Svoj nagovor župana je zato zavil v celofan lepih spominov, da je lahko izpeljal svojo zgodbo. Spominov na heroične čase menda nadvse uspešne prometne politike.

Politične higiene od politikov ne bomo dosegli, če je ne bomo zahtevali in jih vanjo prisilili. Volitve so takšen čas možnosti državljanske prisile.

Peter Verlič grosupeljski odmevi

Verlič in njegova hvalnica v nagovoru župana

Več:

Trije plakati pred Koprom

Mariborske politične vojne z mediji: primer RTS

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje