V kratkem komentarju na TV Slovenija je novinarka Tanja Gobec navedla nekaj trditev, ki odpirajo zanimive interpretativne dileme okoli ravnokar končanega zakonodajnega referenduma o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o čemer sem že pisal. Njena stališča niso bila čisto osamljena in tvorijo potencialno izhodišče za razpravo, kako interpretirati politično dogajanje takrat, ko morda poseže onstran klasičnih tem – tokrat pomoči pri samousmrtitvi, ki je postala tema po tistem, ko so se predlagatelji zakona odpovedali predlogu evtanazije.
Navedena stališča novinarke bi lahko strnil v tri, in sicer: (a) ker je šlo za osebno obarvano referendumsko vprašanje, so politična stališča ob odločanju imela manjši vpliv, (b) kvaliteta argumentacije in retorike v razpravi, vključno z zavajanji, ni imela posebnega učinka na odločitve volivcev, in (c) rezultat ne bo posebej vplival na državnozborske volitve marca naslednje leto.
Ker me nobena od trditev ne prepriča, bom dokazoval nasprotno: da je (a) naivno verjeti, da so osebna vprašanja povsem ločena od sfere političnosti, da je (b) kvaliteta argumentacije in retorike še kako pomemben faktor, ko državljani sprejemajo odločitve, in da (c) rezultati referenduma načeloma niso izolirani in brez določenega vpliva na prihodnje politične odločitve istih volivcev na državnozborskih volitvah.
Osebno vprašanje
Glede (a) je na vprašanje voditeljice TV Dnevnika Jasmine Jamnik, ali so volivci odločali »za in proti« po svojih političnih preferencah ali ne, Gobec odgovorila tole:
»Mislim, da je bilo včeraj na referendumu zelo osebno vprašanje in da so napotki strank vplivali manj. Ne nič, ampak zagotovo manj.«
Teza, da je šlo za osebno odločanje, nikakor pa ne pretežno za zunanje vplive ali pritiske, je bila tokrat tudi širše popularna. Sam sicer verjamem, da je družboslovno neprepričljivo verjeti, da je osebna deliberacija ločljiva od javne in da ljudje svoje etične in čustvene preference glede konca življenja tehtajo v nekakšni zasebni kognitivni izolaciji.
Če rečemo, da so »vplivali manj«, zagotovo verjamemo, da je bil tak vpliv pod 50 odstotki. Takšna teza razume politično dogajanje izrazito nereflektirano – ne gre za to, da smo v varni »samosti« volišča bolj ali manj hipotetično razmišljali o osebni izkušnji trpljenja ali strahu pred njim, ampak nas sociologi, filozofi in psihologi že dolgo učijo, da je navidezno najbolj intimna sfera človeka, tokrat stkana okoli razprave o smrti in dostojanstvu, tudi najbolj ranljiva pred ideološkimi infiltracijami, ki so neposredno podvržene političnim in verskim agendam. Osebne preference in prepričanja volivcev sodijo v sklop širših ideoloških mrež prepričanj, te pa so zagotovo politično obarvane.
Človek je politično bitje in ne deluje nevtralno, temveč znotraj ideološko obarvanih narativov, ki jih artikulirajo politične elite in cerkvene institucije. Zagotovo so osebne odločitve tukaj morda bolj zapletene in niso povsem v korelaciji z levo-desnimi političnimi prepričanji. Vendar si je težko predstavljati, da ne obstaja vpliv vrednostnih sistemov (družina, vera, Cerkev) in ideologije »svetosti življenja«, podobno kot so rezultati pokazali, da obstaja klasična preferenčna razlika med ruralnim in urbanim okoljem, saj so v mestnih okrajih močneje glasovali za zakon in v ruralnih proti.
Razen tega je težko verjeti, da bi bila osebna sfera prepričanj tolikanj imuna na sugestije strank in da ne obstaja korelacija med podporo konservativnim strankam, kot sta NSi ali SDS, in zavrnitvijo zakona. Takšna teza zagotovo močno podcenjuje vpliv ideologije in posredno relativizira odgovornost politike.
Brez učinka propagande
V svoji drugi tezi je Gobec trdila, da (b) kvaliteta argumentacije in retorike v razpravi, vključno z zavajanji, ni imela posebnega vpliva na odločitve volivcev. To je povedala s temi besedami:
»Dvomov, tudi osebnih, je bilo zelo veliko. K odločitvi po mojem mnenju ni prispevala kopica zavajanj in tukaj se predlagatelji zakona spet niso izkazali, da bi branili te rešitve, ki so jih zapisali v zakon.«
S tem je torej prst krivde dodatno usmerila v predlagatelje zakona, ki po njenem mnenju niso dovolj dobro opravili svojega dela zagovora zakona. Toda ključno v mojem kontekstu je njeno mnenje, kakšne učinke ima politična in ideološka propaganda. Če sem na široko dokazoval, da ima bistvene, novinarka meni nasprotno: skoraj nobenih.
Zakaj mislim, da to ni verjetno? Podobno kot pri prvi tezi se tudi tukaj zdi, da se naslanja na domnevo o informiranem racionalnem državljanu, ki se odloča samostojno. Pa so volivci res dovolj informirani in kritični, da se ne dajo manipulirati z lažnimi trditvami o zastrupljanju in pritisku na starejše, ki se bodo odločili za smrt? Da je volivec dobro informiran in imun na retorične trike, je spet v nasprotju z večino socioloških, psiholoških in politoloških dognanj.
Seveda so ljudje še kako občutljivi in dovzetni za čustveno obarvane nagovore, sploh tedaj, ko gre za tako močne dileme, povezane z njihovim življenjem in smrtjo. V resnici večina spoznanj s področja kognitivne psihologije danes kaže na to, kako hitro so ljudje vodljivi, manipulabilni in sledijo potrditvenim pristranostim. Da so Primčeve grobe propagandne taktike niso delovale? Vse analize javnega mnenja kažejo, da si državljani ustvarjajo lastno mnenje na podlagi medijsko posredovanih virov, družbenih omrežij in končno tudi političnih oziroma cerkvenih pobud. Mar res nobenega vpliva niso imele organizirane pobude iz številnih cerkva po državi, naslavljanja škofov in splošna mobilizacija Katoliške cerkve? Malo verjetno.
Bojim se, da je takšen pogled ne samo naivna analitična napaka, temveč tudi etični zdrs, ker posredno relativizira odgovornost tistih, ki širijo laži, posredno pa podeljuje demokratično legitimnost retoriki, ki zlorablja čustva za svoje potrebe.
Brez vpliva na volitve
Oglejmo si še tretjo novinarkino trditev, ki je bila, da (c) rezultat referenduma ne bo imel bistvenega vpliva na državnozborske volitve naslednje leto. Voditeljica Jamnik jo je vprašala, če lahko »iz včerajšnje odločitve volivcev karkoli sklepamo o izidu volitev, ki bodo marca«, odgovor pa je bil:
»Težko. Mislim, da si nekega posebnega političnega naboja dve opozicijski stranki… niso pridobili.«
Ne ravno presenetljivo so ravno v SDS in Novi Sloveniji takoj zahtevali, da zaradi referendumskega poraza odstopi predsednik vlade, ki se sicer zaenkrat uspešno izmika javnemu nastopu. Obrnimo raje pogled: je pobudnik referenduma Aleš Primc res nepolitična figura? Zakaj je, kot ugotavlja Gobec, tokrat desni pol pripeljal mnogo več volivcev na volišča kot levi pol in mar to res ni v sozvočju s siceršnjimi političnimi preferencami?
Kako naj tokrat referendum ne bi imel učinka, če pa gre za iste volivce, torej iste subjekte, ki bodo s sabo prenesli izkušnje in prebujena čustva, ko se bodo znova podali na volišča? Zagotovo so proti glasovali tudi nekateri na levem političnem polu in obratno, toda vendarle je referendum mobiliziral »tihe« segmente, tiste bolj konservativne, ruralne in cerkveno aktivne, ki bodo marca 2026 bolj verjetno izrazili svoje strankarske preference ali jih našli, najbrž prav pri SDS, Novi Sloveniji in Demokratih.
Vsak referendum je del širšega političnega boja in bojim se celo, da lahko postavi novo agendo nekakšnega kulturnega boja za dostojanstvo in »svetost življenja« proti domnevno liberalni kulturi smrti. Korelacija ne le, da je možna, ampak se zdi celo neizogibna in prej bi verjeli, da bodo volivci proti zakonu še bolj motivirani, da pridejo na državnozborske volitve.
Boj za pravo interpretacijo
Če sam izpostavljam pomen javne deliberacije v demokraciji, zgornja stališča vrednost takšnega poudarka v večji meri zanikajo: odločitve volivcev so po tej razlagi dovolj avtonomne, neodvisne od ideoloških vplivov in celo dovolj izolirane od političnega dogajanja. V bistvu posredno govorijo v podporo »dovolj« kritičnemu volivcu, ki da je samostojen v razmišljanju, statusu quo in temu, da demokracija zaradi propagande ni posebej ogrožena, vsaj v primeru referenduma ne.
Morda pa je pogled na politično dogajanje, demokracijo v Sloveniji in končno tudi volitve izmerljiv tudi iz tega, kako razumemo odločitev volilnega telesa na ravnokar končanem referendumu.
Več:
Po referendumu: ne zmaga življenja, ampak zmaga psihopropagande nad argumenti
Kratek vodič po zmotah in prevarah nasprotnikov Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja
Kdo je podoben Hitlerju? Aleš Primc, zastrupljanje bolnikov in hujskaška propaganda
Je Donalda Trumpa ustoličilo njegovo laganje? O fenomenu zmagovite laži.