Referendumski poraz predlagateljev in vladajoče koalicije glede zakona o prostovoljnem končanju življenja ni minil brez nekaterih žaljivih besed, ki si jih v javni govorici ne želimo – vsaj doslej smo verjeli, da mora nujno veljati takšen standard. Toda če smo običajno resda navajeni sovraštva in grobosti z desnega političnega pola, je tokrat poslanka Gibanja Svobode Lena Grgurevič storila nekaj podobnega in predsednika SDS posredno označila za »črnuharja«. Pričakovano je to povzročilo val zgražanja na politični desnici, presenetljivo manj pa na levici.
V zapisu se bom osredotočil na nekaj vidikov: kako so se na tak komunikacijski zdrs odzvali v vladajoči koaliciji, kako so mediji obravnavali omenjeno diskreditacijo in tudi, zakaj je bila splošna reakcija na njeno žalitev zgrešena in celo nevarna.
Kaj točno je poslanka zapisala
Grgurevič je na družbenem omrežju objavila zapis, ki ga je kasneje sicer izbrisala, ni pa ga želela pojasnjevati in se je raje zavila v molk:
»SDS (+oprode NSi) + CERKEV + Zdravniška zbornica + KGZS + OZS … ni kaj, organiziral se je črnuhar dobro, to mu priznam. In menim, da je skrajni čas, da leva sredina odvrže plašč razumevanja in toleriranja. Ker, ko je prepozno …«
Pričakovano so reagirali na desnem političnem polu in tudi v Zdravniški zbornici, kjer so dodali: »Zdravniška zbornica se ne želi vključevati v politična obračunavanja, vendar pa težko prezremo uporabo izrazov, ki nedvomno presegajo meje spoštljive javne razprave. Takšna retorika poslanke DZ in predsednice Odbora za pravosodje, ki meji na verbalno nasilje, škoduje dialogu in zaupanju v institucije, zato pričakujemo, da se bodo odgovorni do nje jasno opredelili. V Zbornici si prizadevamo za strokovno, spoštljivo in strpno komunikacijo ter upamo, da bodo enake standarde spoštovali tudi izvoljeni predstavniki.«
»Tretja pot«
Podobno kot Grgurevič so se izmikali komentarju in še bolj obsodbi v vladajoči stranki. V nastopu pri Urošu Slaku na POP TV se je podpredsednica stranke Gibanje Svoboda Sara Žibrat v velikem loku izognila vrednotenju izjave, zavračanju in še bolj opravičilu, ne da bi jo voditelj na to opozoril.
V stranki SD so predvsem skozi usta Mojce Šetinc Pašek distancirali od takšne sovraštvene govorice in zavzeli nasprotno mnenje, ki se zdi edino smiselno: »Kot Socialni demokrati ne verjamemo v politiko, ki deli ljudi na naše in vaše, ali pa na ene, ki naj bi bili svetli, in druge, ki naj bi bili črni. Prav zdaj je pomembno, da ne pademo v spiralo novih delitev in etiketiranja, saj to ustvarja dodatno nezaupanje in onemogoča iskanje skupnega, občutljivega družbenega dogovora.« Sklicevala se je predvsem na družbeni konsenz in manj na etiko javne besede, kajti po njenem prepričanju moramo stopiti korak nazaj od osebnih napadov in narediti korak naprej k dialogu, ki temelji na dejstvih, spoštovanju in empatiji, pa tudi dostojanstvu človeka.
Toda če se je Svoboda odločila za ignoranco in taktika molka, SD pa za svarilno obsodbo, resda ne s piedestala pregona sovraštva, ampak bolj zaradi preseganja delitev, so v stranki Levica izbrali tretjo pot.
Taktika molka je napačna
Podpredsednica Državnega zbora in poslanka Levice Nataša Sukič je na družbenih omrežjih relativizirala:
»O, kakšna občutljivost, kakšna drama, ko poslanka uporabi oznako ‘črnuharji’. Ne vem, a so morda ‘rdečkarji’? Mi vsa leta poslušamo, da smo komunajzarji, rdečkarji, udbaši, antifa in ni, da ni. In? A vsakič skočimo v luft, ko to rečejo? Prav, pol so pa ‘rdečkarji’, če jim bo zato kaj lažje pri njihovi črni duši
«
Kasneje se je temu priključila z objavo še njena stranka Levica in dodala nekaj podobnega:
»O črnuharjih in rdečkarjih. Vsi javni funkcionarji so odgovorni za raven izražanja v javni debati. Ampak smešno je, kakšen cirkus so zagnali na desni, ker je ena poslanka zanje uporabila izraz ‘črnuharji’.
Kot da z druge strani ne poslušamo dobesedno vsak teden o ‘rdečkarjih’, pa o ‘udbaših’, ‘norcih’ in tako naprej. So pač specialisti za delanje drame, zganjanje teatra in dvojne standarde.
Ampak vse to je popolnoma irelevantno za življenje kogarkoli. Ljudje še naprej garajo v pogosto težavnih pogojih, za plače, ki ne držijo koraka z rastočimi cenami in nepredvidljivo globalno situacijo.«
Apel Levice, ki se je postavila v brani poslanki Svobode bolj kot vladajoča stranka sama, igra na karto nevarnega minimiziranja, za nameček pa uporabi še manever zmote napačne sledi – debato želi preusmeriti v plače, kakor da je razprava o sovražnem govoru in žalitvah nepomembna. Poglejmo si, kakšen je v argumentacijskem oziru tak manever.
Tudi vi to počnete
Ni dvoma, da se v Levici, sicer v skladu s svojim vedno večjim populizmom janšističnega tipa, zatekajo v logično manipulacijo, kjer ena stran najprej uporabi žaljive izraze za diskreditacijo druge (»rdečkarji« ali »udbaši«), drugi pa se nato zdi samoumevno, da v zameno odgovori s podobnimi. Takšna pozicija torej ne prizna svoje napake, ampak jo poskuša relativizirati z argumenti tipa »Tudi vi to počnete«, pri čemer posmehljivo doda še tisti »Zakaj ste tako občutljivi« in »Zakaj delate takšno dramo«? Takšna reakcija je ob retorični šibkosti in manirah, ki najbolj spominjajo na Janševo permanentno retorično prakso, tudi skrajno etično problematična.
Odvračanje in relativiziranje dejanja z logiko »Tudi vi to počnete« je prepoznavno zmota tudi ti (tu quoque), ki spada med ad hominem tehnike. Namesto jasne obsodbe, da so stavki sovraštva nedostojni in neprimerni, saj končno spodbujajo razkol in sejejo nestrpnost, se posredno brani začetno trditev, češ saj tudi vi počnete isto.
Posreden sugerirani sklep je, da takšna praksa ni problematična. Klasičen primer: če ste prehitro vozili na avtocesti in vas ustavi policist, to ni nič manj prekršek, ker so tudi drugi vozili prehitro. Za nameček omenjanje občutljivosti in dramatiziranja k temu dodaja še retoriko zasmehovanja (ad ridiculum), s čimer se namesto etičnih principov uvaja nekakšen subjektivni moment – če vam omemba črnuharjev ni všeč, preveč dramatizirate, s čimer se želi krivdo prestaviti na tiste, ki so menda preveč občutljivi na izražanje, zato so vredni vsega posmeha.
Mimogrede, že omemba dramatizicije je z vidika politične analize skrajno naivna, saj gre za perfidno in dognano psihoretoriko, s katero Janša sistematično ustvarja svojo propagando.
Pot žaljivk, ki niso za občutljive
Tudi zasmehovanje je še ena praksa ad hominem, saj implicira, da ni težava v reakciji poslanke Grgurevič in uporabi žaljivih izrazov, temveč v tistih, ki so preveč ranljivi.
Kakopak ni dvoma niti v to, da je politična desnica tokrat do obisti izkoristila poslančino žalitev, saj lahko z njo legitimira svoja ravnanja. Nobenega dvoma ni tudi, da stranka SDS prednjači v sovražnem in sovraštvenem govoru v državi že dolga leta in je ta postal celo del njene siceršnje psihopolitike, kar bi nas moralo trojno skrbeti.
Z vidika boja proti njima, tudi nizki politični kulturi in nizkotni govorici, je takšna relativizacija katastrofalna drža in še slabše od molka kot taktike, ki jo je zavzela stranka Svoboda. Z vidika tega, da je Robert Golob kot premier napovedal boj proti sovražnemu govoru, pa si večjega debakla vladajočih niti ne znamo predstavljati. Nepresenetljivo se niti v tem primeru ni oglasil in okaral svoje poslanke.
Nazaj v janšizem?
Edina logično in etično smiselna reakcija bi bila pot priznanja napake in to, da vladajoča koalicija ponudi argumentacijo namesto žaljivk. Zato je zame takšno ravnanje še en dokaz, kako se deklarirani antijanšizem rad sprevrača v svoje lastno nasprotje, proti kateremu se bori – nazaj v janšizem. V dokaz, kako sta oba zelo podobna, če ne ista.
Ampak ob vsem tem obstaja še ena slabša novica, ki je tale: tudi tokrat slovensko novinarstvo ni zmoglo profesionalne poštenosti in še manj potrebne refleksije, kaj je s »črnuharji« dejansko narobe. V najboljšem primeru so se tokrat lotevali zgodbe senzacionalistično in iskali odzive zgražanja ali pa »modro« molčali. Kar pomeni, da se temi niso posvetili, še najmanj edukativno in v spodbude k bolj etični razpravi.
Modrost molčanja je seveda zgolj drugo ime za neprofesionalnost ceha in njegovo spontano provladnost.
Več:
Golob in njegov strateški svet bi preprečevala tudi sovraštveni govor
Prijazen čevljar Golob: o kognitivni disonanci in zakulisnem sodelovanju med Svobodo in SDS