Golob in njegov strateški svet bi preprečevala tudi sovraštveni govor

Delovati je začel še en strateški svet po izbiri in volji Roberta Goloba, izjemno pomemben po svoji vsebini, saj je premier sovražnemu govoru že oktobra lani dobesedno napovedal nič manj kot vojno. Te pa zahtevajo organizirano obrambo.

Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, do katerega se bo potemtakem gojilo res visoka vojaška pričakovanja glede fajtanja, se je sestal na ustanovni seji, v njem pa sodelujejo tako predstavniki pristojnih ministrstev kot tudi civilne družbe in stroke. Ena njegovih prvih nalog sveta bo opredeliti pojem sovražnega govora, so povedali. Toda na zelo kratki tiskovni konferenci sta nato predsednica sveta Nika Kovač in premier ob sovražnem govoru nepričakovano uvedla še en termin – sovraštveni govor.

Kasneje ga je uporabila tudi članica sveta, ki so ji ponudili predsedovanje, Barbara Rajgelj. Glede na napoved je nenadoma videti, da se bo svet ukvarjal z obojim in morda nosi prekratko ime, zaradi česar bi ga morali dejansko imenovati drugače: Strateški svet za preprečevanje sovražnega in sovraštvenega govora.

Mediji zaenkrat niso opazili

Omenjene dvojne terminologije, ki bi ob pojasnilu pojmov nakazovala pomembno širitev področja in nalog sveta, mediji skoraj niso opazili, čeprav je ključna in celo simptomalna za razumevanje stanja. Je pa njegova ustanovitev na desnem političnem spektru deležna huronskega posmeha, norčevanja in zavračanja. Janši naklonjena trobila v gesti vidijo predvsem nevaren poskus omejevanja svobode govora in poskus vpeljave še več represije. Podobnemu mnenju so se s svarili priključili tudi nekateri pravniki, na primer Miha Šepec in Boštjan M. Zupančič.

Edini medij, ki je zaenkrat sploh opazil razloček, je blizu Novi Sloveniji: »Kaj je to sovraštveni govor in kakšna je razlika med sovražnim in sovraštvenim govorom, Kovačeva in Golob nista pojasnila,« so nezadovoljno komentirali v uredništvu portala Domovina. Že prav zaskrbljujoče so v svojih povzetkih s tiskovne konference tandem »sovražni in sovraštveni govor« nekateri mediji kar preskočili, ker jim je verjetno druga sintagma zvenela preveč tuje. Nekateri drugega od njiju sploh niso zaznali in so ga gladko zatajili. Naj navedem nekaj takšnih medijev: 24ur.com, STA, ki jo je povzela vrsta drugih medijev, npr. Reporter, deloma Siol.

Nenavadno ravnanje namernega spregleda, ki marsikaj pove o dometu našega novinarstva.

Kako so uvedeli distinkcijo

Naj pomagam razrešiti enigmo vseh, ki se sprašujejo, kaj bi lahko sovraštveni govor bil. Za začetek bom navedel natančne izjave omenjenih, Roberta Goloba, Nike Kovač in Barbare Rajgelj. Iz njih izhaja zelo eksplicitno, da bodo naslavljali oba »problema«, sovražni in sovraštveni govor. V skoraj edinem stavku, ki sta ga podala na silno kratki tiskovni konferenci, sta prvi in drugi povedala naslednje.

»Glavni namen strateškega sveta je, da svetuje s svojimi pogledi na to, kako to pomembno vprašanje, torej sovražni in sovraštveni govor, nasloviti, zato da ga bomo v družbi preprečevali, tudi sankcionirali, če bo potrebno, predvsem pa zato, da bo družba na dolgi rok bolj zdrava in na dolgi rok tudi bolj stabilna,« je naznanil premier.

»To neodvisno posvetovalno telo prepoznava in na nek način tudi daje zavezo, da je treba ustrezno ukrepati proti sovražnemu in sovraštvenemu govoru. Pred nami je veliko dela, več bomo govorili in se fotografirali, ko bomo dejansko kaj naredili,« je na kratko dodala Kovač.

»Torej, obetam si, da se bom lahko česa novega naučila in delila svoje poglede na pravne vidike sovražnega in sovraštvenega govora,« je komentirala pravnica Rajgelj.

Zakaj doslej sovražnega govora nismo dovolj preganjali?

Širitev področja sovražnega govora je verjetno izraz dosedanje stiske boja proti njemu. Ne samo po moji izkušnji se ga v Sloveniji ne preganja dovolj, sodna in pravna praksa kažeta na velik razkorak v številu obsodilnih sodb pri nas in v sosednjih evropskih državah. Poglavitni krivec za nastalo stanje, kjer ob razmahu sovražnega govora bentimo vsi, nihče pa ne ukrepa konkretno, sta po moje slovensko tožilstvo, deloma sodstvo, predvsem pa politika. O tem sem skozi leta beležil vrsto nevarnih primerov in vlagal tudi kazenske ovadbe, ki so nato pretežno padle že na tožilstvu. Spomnimo se zgolj zadeve Erlah, ko je vrhovno državno tožilstvo celo lakonično pojasnjevalo, da sovražni govor v Sloveniji ni kaznivo dejanje! Škandal, ki je šel mimo brez sleherne pozornosti javnosti.

Ko je civilna družba po letu 2015 odprla široko javno razpravo o sovražnem govoru do beguncev, se ni zgodilo nič v smeri zaostrovanja ali sprememb kazenske zakonodaje. Prav nasprotno, pravniki in ministrstvo, na primer Dominika Švarc Pipan kot državna sekretarka med leti 2018 in 2020 na Ministrstvu za pravosodje in sedanja pravosodna ministrica, so nas prepričevali, da spremembe Kazenskega zakonika niso smiselne. Podobno zadovoljen je bil tudi generalni državni tožilec Drago Šketa, ki je celo kandidiral s programom, da ga bo preganjal. Že od leta 2016 kot nujen korak v obravnavi predlagam spremembo vsebine 297. člena Kazenskega zakonika, katerega dikcija je evidentno izvirni greh težav, če se vsi pritožujejo, da jo tožilci in sodniki razumejo narobe in so zato poglavitni krivec za preblago obravnavo. Vendar ni pomagalo, na koncu je zmagovala politika s svojim prepričevanjem, da naj omenjeni prilagodijo svoje razumevanje tega člena, desnim vladam pa je opuščanje pregona sovražnega govora vselej izjemno ustrezalo!

Samo ljubezen

Šele v zadnjih mesecih se Golobova vlada, predvsem po opozorilih Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) pri Svetu Evrope, češ da je v slovenski kazenskopravni zakonodaji nezadostno definiran diskriminatorni nagib, malce trudi spreminjati ureditev v zakoniku, ki bi predstavljala večjo zaščito za vse najranljivejše skupine žrtev v zvezi s kakršnimikoli kaznivimi dejanji, ki so storjena iz sovraštva. Pravosodna ministrica zdaj rada omenja nepriljubljenost uporabe represivnih posegov, opozarja pa na mehkejše prijeme in dvig kulture dialoga kot pravo pot.

Inštitut 8. marec, vodi ga Nika Kovač, ravnokar uvaja projekt »Samo ljubezen: majhna dejanja solidarnosti proti sovraštvu«, kjer bodo žrtvam sovražnih napadov »prijazni ljudje pošiljali ljubezen« – karkoli že to pomeni. Ali morda nova uvedba koncepta sovraštvenega govora služi namenu širitve »predmetnega področja«, ker se nekdo v svetu zaveda, da je osnovno polje preozko za zadane cilje sveta? Lahko pričakujemo še več akcij »Samo ljubezen« in je to razlog za aktualizacijo zaenkrat konceptualno ne dovolj znanega drugega tipa govora? Ali pa bodo morda pristojna ministrstva pa dolgih letih hibernacije le popustila in se lotila sprememb zakonodaje, ker je takšna zahteva premierja?

Moja uvedba pojma sovraštvenega govora

Neologizem »sovraštveni govor« sicer poznam, ker sem ga vpeljal sam. V članku z naslovom »Interpretacije 297. člena Kazenskega zakonika, opredelitev in pregonljivost sovražnega govora« sem leta 2017 razliko med njim in sovražnim govorom opredelil takole:

»Z bolj sociološke perspektive bi zato morali govoriti o manifestacijah sovraštva, nestrpnosti in verbalnega nasilja (v izjavah, zapisih, grafitih), ki nujno ne sovpadejo s sovražnim govorom in ga z njim ne smemo zamenjevati. Sam bi zato najraje razlikoval med dvema diskurzoma: prvega, ki ga opredeli tudi kazenska zakonodaja in velja za kaznivega, imenujem sovražni govor, širši diskurz pa bi poimenoval kot sovraštveni govor. Predlog ni zgolj nominalističen, ampak tudi konceptualen, vpeljan izključno iz pedagoške potrebe po preciznejši javni razpravi. Iz navedene ločitve izhajajoča težava je nato, v katerih primerih od vseh primerov sovraštvenega govora nato bolj striktno prepoznati sovražnega – kar še ne implicira, da ne bi morali preganjati obeh, vendar le slednjega v kazenskopravnem smislu. Kajti kljub temu da pogosto očitno ni obravnavan kot kaznivo dejanje, kultura ali govorica sovraštva (ki ni v polnem pomenu sovražni govor) postaja resen družbeni pojav, ki ga pretežno ne obravnavamo na samostojen način, konceptualno pa bi ju bilo smiselno ali celo nujno strogo ločevati.«

Kasneje sem v vrsti prispevkov utemeljeval, zakaj je smiselno takšno razlikovanje – v praksi ga razumem v nespecifičnem smislu kot govorico sovraštva in v specifičnem tudi kot psihopolitiko sovraštva takrat, ko je ta povezana s propagandnimi tehnikami političnega delovanja. Jasno je, da sovraštvenega govora, kot ga definiram, ne moremo pravno sankcionirati, lahko pa zgolj apeliramo k višji politični kulturi in se borimo proti njemu na tradicionalne edukacijske in izobraževalne načine. Lahko izvajamo prevencijo in zaostrujemo nadzor spletnih objav. Nabor je omejen.

Moja poanta je bila za nameček izjemno preprosta: tudi če bi v Sloveniji učinkovito rešili problem sovražnega govora, ki ga je morda za 5 odstotkov vseh primerov širjenja sovraštva, tudi če bi ga začeli konkretno preganjati, a še tega nismo sposobni, bi po obsegu zanemarili in ne preganjali 95 odstotkov sovraštvenega govora. V seštevku bi zato rešili bore malo. Zakaj? Tudi zato, ker se z družbeno fenomenologijo sovraštva preprosto ne ukvarjamo, ker se raje slepimo s problemom sovražnega govora, ki pa ni edini. Ker psihopolitike sovraštva kot načrtne politične tehnike ne niti ne zaznavamo kot propagandnega orodja, temveč bolj kot spontano toksičnost politikov.

Več o ustanavljanju strateških svetov še v podkastu bloga

Tiger, kritika in konceptualna zmeda

Nov Golobov strateški organ je torej ustanovljen in paziti bo moral, da ne poseže v ustavno pravico do svobode izražanja. Velja spomniti, da sem v njem niso našli Golobovi kritiki, kot sta se v makroekonomskem Igor Masten in Matej Lahovnik. Povedano preprosto: v njem po vse sodeč ne bodo sedeli kalibri, kot so Žiga Turk, Bernard Brščič, Roman Vodeb ali Boštjan M. Turk, čeprav je na tiskovki premier izrazil veliko pripravljenost, da posluša kritiko tudi na svoj račun in obljubil, da svet ne bo brezzobi tiger.

Ali je s to gesto premier perfidno utišal civilno družbo, bomo šele videli. Kakor tudi, kakšna je razlaga novega koncepta, saj smo zaenkrat šele pri omembi. Pojmovna širitev je pomembna, kajti Golob je že doslej, kar je bilo videti iz reakcij na politično dogajanje, v svoji diagnozi političnega prostora meril predvsem na sovraštveni govor. Kar zagotovo, zdaj to vemo za nazaj, kaže na njegovo nepoznavanje področja, s katerim se uvedba novega pojma mehča. Če je trditev točna, bi dejansko moral ustanoviti svet, ki bi nosil drugačno ime. Upajmo, da se ustanovitev ne bo zapletla v konceptualne zadrege in se bo v nadaljevanju zbistrilo, katerega od obeh govorov želijo na svetu obravnavati. Če oba, bodo morali pojasniti razliko.

Vsekakor sem vesel, da se je terminologija prijela – iz kakšnih razlogov, kajti moji so bili pedagoški, da bi opozoril na napačne javne rabe pojma in hkrati širino problema, bomo kmalu videli.

Več:

Masten in Lahovnik sta obogatila Golobov strateški svet

Neintegrirani novinarski migranti in čistokrvni psi čuvaji

In zdaj še atentat na Janšo

Vlada o dejstvu, da mora Kordiš na kliniko: osebno obračunavanje s političnimi nasprotniki

Toksičnost jezika, ki želi biti komična: posmeh, žalitve in Spinoza

Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?

Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem

Bodo tožilci sploh sledili sodbi Vrhovnega sodišča? Nič ne kaže na to.

»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora

Kako ne obsoditi občudovalcev Hitlerja: argumentacijsko izmikanje vladajočih

Hojsov biser je moral v zapor