Stranka LMŠ se je danes odzvala na zaničevalne in žaljive napade na svojo evroposlanko Ireno Jovevo. K odzivu jo je dodatno prepričal nov zapis na Nova24TV, tokrat na metaravni, kajti v reakciji nanjo so ji pri portalu očitali dvojne vatle, češ da je dvolična, ko je zgrožena nad nestrpnostjo, medtem ko da sama dopušča grožnje s smrtjo Janši.
Stranka, ki sistematično širi nestrpnost
Tovrstno kajpajevstvo, ki ga v stilu argumentacijske taktike tu quoque serijsko uporabljajo naslovljeni, je doživelo zelo neposredni apel v stranki Marjana Šarca v podporo svoji poslanki:
Predsednika vlade in predsednika stranke SDS, ter solastnika televizije Nova24 zato javno pozivamo, naj zagotovi, da bo njegov portal prenehal objavljati žaljive, nacionalistične in rasistične članke, ki Slovenijo postavljajo na neslavni zemljevid držav, v katerih vlada stranka, ki sistematično širi netoleranco, sovražni govor in škodljivi nacionalizem, ki je tragično zaznamoval zgodovino Evrope v 20. stoletju.
Joveva se je pred dnevi sama oglasila in povedala, da ima vsega dovolj in da nestrpnosti do sebe ne mi misli več prenašati. Navedla je en primer nacionalistično obarvanega sovraštva: »Neslovenka. Antislovenka. Nakaza. Glupača. Čistokrvna socialistična balkanska čef****, ki uničuje našo domovino. Slovenci smo ti dali streho in kruh, ti pa pljuvaš po nas. Tujka z okvarjeno osebnostjo. Z Jesenic, muslimanske enklave. Revše umsko podhranjeno.«
Neposrednost naslovitve
V našem prostoru o širjenju sovraštvenega in sovražnega govora intenzivno, a dovolj neučinkovito razpravljamo že vsaj petnajst let in večino tovrstnega diskurza pripisujemo političnemu prostoru, dejansko ves čas bolj ali manj enemu od polov. V tak kontekst sodi relativno veliko obsodb in opozoril – s strani ključnih velikih strank sicer manj, kot bi pričakovali. A ne zaležejo.
Tokratni apel LMŠ pa je vendarle nekaj posebnega v svoji neposrednosti – naslavlja se na eno osebo v treh funkcijah (premier, predsednik stranke, solastnik medija), jasno identificira medij, opiše njegovo delovanje s prepoznavnimi označevalci (žaljivost, nacionalizem, rasizem) in vladajočo stranko obtoži sistematične širitve nestrpnosti in sovraštva.
Še več, koalicijske stranke poziva, da se opredelijo, ali podpirajo tovrstna ravnanja. Seveda glede na pretekle izkušnje ni pričakovati nobene vsebinske reakcije naslovnikov, sploh ne takšne, ki bi sovraštvo obsodile ali se do njega distancirale. Kar je skoraj edina propagandna defenzivna strategija v takih primerih, je zgolj omenjeno »kajpajevstvo« in »tudi ti« – kazanje s prstom na druge, tokrat kar nase, z idejo hkratnega preusmerjanja pozornosti in ustvarjanja žrtve iz sebe. Razlika v obeh obravnavah je več kot očitna.
Govorica propagande
O »Ubi Janšu« in končno »Ubi Vezjaka« sem končno že vse povedal pred leti (»Ubi žabara« in vaje v ubijanju, Ubijanje politikov in kaj z njim storiti). Med partikularnimi pozivi k smrti, ki so zavržni in vsakič vredni obsodbe, ter sistematičnim širjenjem sovraštva pa je seveda odločilna in bistvena razlika.
Česar se premalo zavedamo, je preprosto dejstvo, da je dominacija propagandnih medijev in politične manipulativnosti v državi z leti postala zgoščena in tolikšna, da je mogoče s preprostimi retoričnimi triki odvezati odgovornosti tiste, ki sovraštvo nenehno generirajo in ustvarjajo Neslovenke, Antislovenke, nakaze, glupače in čistokrvne socialistične balkanske čefurke, tako da se nikomur med njimi za besede niti opravičiti ni potrebno. Ali povedano drugače: če bomo kdaj želeli ustaviti sovraštveni in sovražni govor, bomo najprej morali opraviti z govorico propagande, ki ga nenehno legitimira.
You must be logged in to post a comment.