Prlečka, ki ne želi odstopiti: za njo potop, ampak takoj zatem že sredinska stranka

Več kot očitno kmetijska ministrica ne želi oditi, nič ji ne pride do živega. Njen primer je dejansko na glavo obrnjeni Hojs: če notranjemu ministru premier ponižujoče odreka avtonomno voljo, da bi smel nepreklicno odstopiti in tega dejanja ne želi sprejeti, Pivčeva nasprotno nikoli ne bi nepreklicno odstopila.

Ob prijazni pomoči novinarjev in medijev je zadnje dneve ojačala svojo medijsko prezenco z intervjuji bolj tabloidne naracije, zato tam, kjer le more, izvaja »nadzor škode« po tistem, ko najbrž njene politične kariere zaradi korupcijsko obarvanih dejanj več ni mogoče rešiti.

Poskušal bom pojasniti, zakaj Aleksandra Pivec navzlic trudu, da bi popravila svoj ugled, ustvarja že tretjo politično napako v nizu: če je prva že opisano sporno ravnanje z mešanjem sfer družinskega in političnega, ki ga ni mogoče razdvojiti na računih, se druga dotika njene politične nehigieničnosti priklepanja na politične stolčke – tako ministrskega kot na vrhu svoje stranke. S tem poglablja slovensko tradicijo odsotnosti dobrih političnih manir in standardov politične kulture – oziroma se na njih požvižga.

Kunštna Prlečka s svojo stranko

In kakor da to dvoje ni dovolj in bi prvo napako še lahko pojasnili z osebno koristoljubnostjo in drugo z značajsko nečimrnostjo, tretje več ne moremo zreducirati na moment povzročanje škode predvsem samemu sebi. Ne, ministrica in predsednica stranke DeSUS je storila še novo napako in s tem svoje začetne grehe podvojila. Povsem naravnost je že nekajkrat napovedala, da bo, če ji kongres izreče nezaupnico, ustanovila svojo stranko in vztrajala naprej:

V slogu trmaste in kunštne Prlečke je v posebnem pogovoru za Slovenske novice zatrdila, da »se nikoli ne bom predala, ne na mestu ministrice in ne na predsedniškem položaju v stranki. Do konca se bom borila, torej vse do kongresa stranke DeSUS. Če pa se zgodi, da bom vse eno morala oditi s čela DeSUS, s čem se bo potrdilo, da me v stranki ne potrebujejo, pa bom šla na svoje. Ustanovila bom novo politično stranko, ki bo gotovo uspešna na slovenskem političnem nebu«, nam je povedala, dr. Aleksandra Pivec.

Na dodatno vprašanje pa je dodala, da novo stranka ne bo ne leva in ne desna. »Slovenija potrebuje predvsem sredinsko stranko, ki se bo prizadevala za veliko večino državljanov. Tukaj predvsem mislim na kmetijce, upokojence, invalide in sploh vse ranljive skupine. Prav takšno stranko nameravam ustanoviti, če me v DeSUS več ne bodo potrebovali«, nam je potrdila dr. Aleksandra Pivec.

»Ta stranka se bo razdvojila« je posledice svojega neodstopa opisala v enem od pogovorov, kar zveni kot grožnja v neprijetnem trenutku zanjo, ne le kot nedolžna prognoza. Neodvisno od tega, s kakšnim razumevanjem opremimo napoved vztrajanja na stolčku, pa je več kot evidentno, da je to korak, pri katerem bremeni predvsem druge – in to lastno stranko, katere vodenje ji je bilo zaupano. Čeprav se škoda povzroča že z njenim vztrajanjem na položaju vse do časovno nedefiniranega trenutka kongresa.

Z napovedjo razcepa se poglablja vtis javnosti, že skoraj izključno obrnjen proti njej in nikakor ne njej v prid, da je zmožna politično razmišljati le v miselnih okvirjih tistega »Za mano potop« (»Après nous/moi le déluge«). Brez nje pač Slovenija ne bo zmogla in (nova) stranka tudi ne…

Intervju za Ono: ministrica kot žrtev nejasnih protikorupcijskih pravil

Pivčeva v stilu Donalda Trumpa

Barbara McQuade je za The Atlantic letošnjega februarja razmišljala, kaj se bo zgodilo, če bo Donald Trump novembra letos poražen, njegov mandat se sicer izteče 20. januarja 2021, a ne bo želel odstopiti – tako kot slovenska ministrica.

Razmislek ni izvit iz trte. Trump se je sam že šalil na svoj račun, karkoli si že o njegovi duhovitosti in resnosti stališč mislimo, da ostaja na funkciji po izteku svojega mandata ali kar vse življenje. Decembra lani je na shodu v Pensilvaniji dejal, da bo svojo funkcijo zapustil čez »5 let, 9 let, 13 let, 17 let, 21 let, 25 let, 29 let …«, navaja avtorica. Pri tem je svoje besede zapakiral v šalo: da s svojo izjavo zgolj izziva medije, da bi znoreli. Tudi nekaj dni pred tem je podžigal strasti v svojem govoru in namigoval na kritike: »Veliko jih pravi: ‘A veste, da ne odhaja’… Zato moramo začeti razmišljati o tem, ker to res ni slaba ideja.«

No, če se Trump šali, bolj ali manj duhovito, Pivčeva misli smrtno resno.

Preobrazba v retoriki

Zanimiva je ministričina retorična transformacija. Doslej je uporabljala gostobesedno, a izrazito zmerno in vljudno govorico, v kateri ni bilo prostora za ostre in pretirane presoje ali ocene, prej je vedno znova prevladovala moteča praznina nedefiniranosti, izmikanja in neopredeljevanja. Naj spomnim le na njeno verbalno slalomiranje vsakič, ko je bila povprašana po ravnanjih svojega šefa, predsednika vlade, na čigar podporo ves čas računa in jo tudi ima, in njegove stranke.

Njena sedanja retorika je nekaj čisto drugega: zmernost je izhlapela, Pivčeva je zelo neposredno napadalna in konkretna, v svojo naracijo je pričakovano vnesla nekaj za takšne situacije šolsko značilnih elementov. Predvsem nenehno igra na karto žrtve, in sicer po dveh tirih. Ko gre zanjo, išče čustveno solidarizacijo, da bi si pridobila nekaj simpatij, rada omenja svojo družino, osebno trpljenje in v intervjuju za oddajo Svet na Kanalu A recimo pove, da kvaliteta njenega življenja še nikoli ni bila slabša. Uporablja, skratka, predvsem argumentacijo iskanja sočutja in milosti (ad misericordiam), ki jih nesmiselno dopolnjuje z dvomom (»Ali mi je tega treba«, »Ali je vredno«…). In vsakič pozabi povedati, da se ji tolikšno gorje dogaja predvsem zato, ker jo je izločila večina v lastni stranki.

Intervju za Svet na Kanalu A: slaba kvaliteta njenega življenja

V sferi politike pa isto taktiko ultimativne žrtve spretno maskira v konspiracizme: če ni žrtev menda nejasnih antikorupcijskih pravil, so se na trenutke proti njej zarotili novinarji in mediji, spet drugič je to Karel Erjavec, ki iz ozadja vleče niti proti njej, zdaj je trenutno kot tarča v modi Tomaž Gantar, njen ministrski kolega in nedavno celo podpornik, v nobenem od scenarijev pa ne zna pojasniti, zakaj so se proti njej družno obrnili vsi, tudi njeni poslanci in skoraj vsi lokalni odbori. Toda v takem scenariju ni prostora za misel, da večino preprosto skrbi preživetje stranke zaradi njenega vztrajanja na položaju – nekaj, kar je njej kot predsednici več kot očitno španska vas. Še več, če napoveduješ razkol v stranki in ustanovitev enakovredne nove, si najbrž nujno želiš, da bi DeSUS kot tak propadel in bo večina njegovih članov pritekla k tebi.

Plačevala bi novinarjem, a očitno ne vsem

V pogovoru za Svet na Kanalu A je med drugim razposajenega novinarja Aleksandra Pozveka prijazno povabila na Ptuj tudi zasebno. »Plačala bi vam jaz,«, je darežljivo zabrenčala na njegovo vprašanje, kaj storiti s stroškom zanj in za snemalca.

Kar je čisto nekaj drugega kot njeno stališče nekaj dni nazaj v intervjuju za Delovo prilogo Ona. Tam je v intervjuju z Niko Vistoropski morala komentirati številne žaljive, grobe in umazane napade na novinarje, na katere se je nedavno zelo enostransko, kar zadeva omenjanje odgovornih, odzvala odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija.

Intervju za Ono: brutalni obračuni z novinarji so za ministrico posledica njihove nekorektnosti in neprofesionalnosti

Toda za razliko od pričakovanj Manice J. Ambrožič in celotnega novinarskega ceha se kmetijski ministrici ni zdelo vredno pokazati kakšne posebne empatije. Prej je bilo videti, da reagira v značilnem slogu njenega šefa in vseh, ki novinarje žalijo – napade na njih je raje legitimirala z dvomom in oceno, da so ti neprofesionalni, nekorektni in pristranski.

Povedano drugače: Pozvek je s snemalcem imel veliko srečo. Ministrica, ki ne želi odstopiti, je morala imeti res dobre razloge, da bi ga »častila« na Ptuju, kajti marsikateremu novinarju tolikšne gostoljubnosti po vsem sodeč ne bi bila pripravljena izkazati.

Več:

Ministričin odstop ali močvirje: stara dilema domače politične kulture

Njeni lastni poslanci zahtevajo odstop, toda raje ima podporo premierja

Samospodbijajočost, politična kultura in reševanje ministrice

Od žalitev novinarjev do krvi: komentar Manice J. Ambrožič, ki pa je pozabil omeniti politike

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: