Stvar je več kot očitna, nam je prostodušno razložil nekdanji Janšev minister izobraževanje, kulturo, znanost in šport, človekove pravice so trik levice:
Lepa ilustracija strategije levice, namreč da svojo celotno politično agendo predstavijo kot obstoječe ali pa bodoče človekove pravice. Trik je v tem, da so človekove pravice praktično brezprizivne in se tako okrog teh vprašanj ukine demokracija.
Razlaga dr. Žige Turka, ki jo je z retvitom podprl njegov nekdanji šef in tudi sedanji premier, je zelo enoznačna: politična levica uporablja sklicevanje na človekove pravice kot svojo strategijo, pri tem pa manipulira, in to z obstoječimi ali z novimi pravicami.
In v čem je sklicevanje nanje trik? Ker so menda človekove pravice »brezprizivne«, kar najbrž pomeni brezpogojne, in ker so na koncu, pozor, praktično grob demokracije. Okoli njih se nič manj kot ukinja demokracija, pravi nekdanji minister za šolstvo in izobraževanje v demokratični republiki Sloveniji, sicer varovanec množičnih medijev. In kasneje v komentarjih še dodatno cinično poduhoviči na račun predloga Tanje Fajon, da bi trajnostni razvoj moral postati temeljna človekova pravica: »Trajnosten je tak razvoj, ki lahko traja,« zapiše. Za nameček pa še abotno sarkastično doda:
Zelo dobro je treba razmisliti o vsaki pravici, ki je ne more omogočiti človek, ki leži v postelji in ne dela nič.
Če odmislimo, da nekega hudega zanimanja za trajnostni razvoj pod Janševo vlado po tem sodeč ni pričakovati, že dolgo nisem prebral bolj brutalnega stališča od zgoraj navedenega. Človekove pravice seveda morajo biti postavljene kot brezpogojne in univerzalne, kar še ne pomeni, da so absolutno nedotakljive, vendar stojijo v temelju demokracij in končno pravnega reda Evropske unije. Natančno tistega, ki se mu je Janša skupaj z Viktorjem Orbanom upiral pred dvema mesecema ob dogovoru o svežnju za obnovo Evrope po pandemiji, kjer se je kot pogoj za dodelitev sredstev postavljajo sledenje »vladavini prava«.
Človekove pravice niso nobena posebna taktika levica, to je zgolj propagandni očitek desničarja, ampak so zgodovinska pridobitev, s katero se je omejilo absolutno oblast posameznikov ali samovoljo države. Očitno nekaj, kar nekaterim globoko ne ustreza. Da je sklicevanje nanje le politični trik, pa še to takšen, da se okoli njih potem ukinja demokracija, je po eni strani skregano z vsem, kar sodi v njeno definicijo, v pravni red in podlago delovanja sodobnih demokracij, po drugi pa je ena najbolj nevarnih idej, kar sem jih slišal v zadnjih desetih ali več letih. Trditev ne pušča dvoma, zelo enoznačno jih avtor vidi kot odvečne.
Ironično pa so prav Socialni demokrati, ki so zdaj deležni lekcij o človekovih pravicah, tista stranka, ki rada vabi medse istega Žigo Turka (Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka, Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega). Kar pomeni, da bodo morda naslednjič z njim na okrogli mizi razpravljali tudi o tem, zakaj bi se jih splačalo ukiniti.