Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Spodnje poročilo v obliki Slovenske tiskovne agencije je tako rekoč skoraj genialno: v njem so vsi nesporazumi, ki zadevajo aktualno vročo razpravo o sovražnem govoru, vsi nesmisli, vsa politična moč, ki želi biti in ostati nemoč, vsa polnina retorike, ki hrepeni po lastni praznini. In vse to na tako malo prostora.

Naj jo kar navedem v celoti:

V SD za odločno reakcijo na pojave sovražnega govora

Ljubljana, 10. decembra – Nujna je odločna družbena reakcija na pojave sovražnega govora, so se strinjali sogovorniki na današnjem posvetu SD o dvigu kulture dialoga. Niso pa si bili povsem enoti o morebitni potrebi po spremembi zakonodaje, ki bi podrobneje naslavljal tovrstne pojave.

Vprašanje sovražnega govora je pomembno zato, ker z govornimi dejanji sooblikujemo prostor, je dejal minister za izobraževanje Jernej Pikalo.

Pikalov predhodnik na ministrskem položaju Žiga Turk se je strinjal, da z govornimi dejanji sooblikujemo prostor. Po drugi strani pa tudi drži, da besede ne ubijajo. Kar te ne ubije, pa te naredi močnejšega, je poudaril.

Po besedah pravosodne ministrice Andreje Katič je svoboda govora omejena s človekovim dostojanstvom ter s predpisi na področju javnega reda in miru.

Seveda za vso praznino najbrž ni kriva SD, morda je odgovoren avtor novinarske vesti. A sem prepričan, da bi tudi sicer prišli do istega rezultata. Za začetek se vprašajmo: kaj so v tem dialoškem krožku stranke sploh napovedali? Menda odločno reakcijo, pravi naslov. Ampak iz povedanega res ni tega videti. Še več, odkar je Ministrstvo za pravosodje v rokah stranke SD, nam obljubljajo le to, da glede boja proti sovražnemu govoru ne bodo nič spremenili. Navzlic njegovi eskalaciji pri nas ministrica Andreja Katič in njena državna sekretarka Dominka Švarc Pipan obljubljata status quo. Oziroma, kot je zatrdila slednja, ne pripravljajo nobenih zakonskih sprememb. Toliko o njihovem razumevanju situacije. Na kaj bodo potem oprli svojo obljubljeno bolj odločno reakcijo? Na kaj se bo oprl generalni državni tožilec, ki je toliko napovedoval v tej smeri?

Govorna dejanja v prostoru

Gremo dalje. Minister za izobraževanje Jernej Pikalo, seveda iz iste stranke, je dejal, da je sovražni govor govorno dejanje. Tako ohlapne definicije, kakor da bi bila vzeta iz učbenika filozofije jezika, že dolgo nisem slišal. Še več, menda govorna dejanja sooblikujejo prostor. Prostor? Znova nenavadno širok opis, da si ne znam predstavljati, kaj naj s tem počnemo. Ker ni jasno, kaj bi nam to pomagalo pri določitvi sovražnega govora in še manj pri boju proti njemu.

»Pikalov predhodnik na ministrskem položaju« je prispeval najbrž najbolj tragikomično epizodo. S to elastično retorično praznino, da govorna dejanja sooblikujejo prostor, se je Žiga Turk pričakovano strinjal. Kar je dodal, sodi v anale najbolj trapastih domislic, kar sem jih slišal o sovražnem govoru: da besede menda ne ubijajo. Še več, da te tisto, kar te ne ubije, naredi močnejšega. Sovraštvo, žalitve in nasilje v besedah bi morali tako rekoč promovirati.

Na poti k nadčloveku

No, Turkovo ničejanstvo manifestira prav surovo, že bebavo nerazumevanje smisla pregona in ustavljanja sovražnega govora. Ker nikoli ni bil med tistimi, ki bi to želeli početi, pač ne zna in ne želi ujeti duha ustave in kazenskega zakonika širom sveta: regulacija nasilje v besedah je v izvoru vedno namenjena temu, da bi preprečili nasilna dejanja. Ravno zato, ker besede lahko vodijo do ubijanja. Končno na tej podlagi, sicer preozko, presojajo tudi tožilci in sodniki – če sovražni govor obravnavajo kot kaznivo dejanje, ga ravno zaradi znakov možne kršitve javnega reda in miru, kar pomeni, da zaradi možnega nasilja. Bodi dovolj o tem, kako komična je zato, v vseh ozirih, ničejanska pozicija, ki bi iz sovražnega govora menda črpala še dodatno moč. In kako lepo se poda k praznini strankarske geste okrogle mize, ki kliče h kulturi dialoga. In, očitno, fiskulturi duha in telesa.

Svoboda govora in javni red

Končno je tu še ugotovitev ministrice, češ svoboda govora je omejena s človekovim dostojanstvom ter s predpisi na področju javnega reda in miru. Če je povzetek točen, majhne grotesknosti izjave ni mogoče spregledati: svoboda govora ni povezana z nobenimi predpisi s tega področja, pač pa je inkriminacija javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v Kazenskem zakoniku (nesmiselno) umeščena v poglavje o kaznivih dejanjih zoper javni red in mir. Povedano drugače: trditev je pravno nelogična, neposredna povezava med svobodo govora in kršitvijo javnega reda in miru pač ne obstaja. Prve ne omejuje javni red in mir, temveč je po 297. členu Kazenskega zakonika spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kaznivo le, če je »storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«. Kar omejuje svobodo govora, je torej nekaj bistveno bolj kompleksnega, namreč sovražni govor, kjer tožilci k temu dodajajo še nekatere »robne« pogoje.

Če nisem preveč prijazen, potem bi dejal, da je strankarska razprava aktivnih politikov in ministrov o »kulturi dialoga«, kot so temu dejali, bolj kot kaj drugega vplivala na krepitev duha nekaterih udeležencev – na jačanje njihovega uma, morda teles. Napovedano »odločno reakcijo« moramo najbrž razumeti bolj v tej smeri, hvaležni pa bodo tudi vsi, ki za vsem slutijo prazno govoričenje – kajti kar te ob neumnostih ne ubije, to najbrž okrepi tvojega duha.