Sobota, dan za etiko

Je s tem, ko je dr. Žiga Turk, nekdanji Janšev minister, izstopil iz stranke SDS, v resnici ravnal neetično?

Zgodbo poznamo: po tistem, ko se je odločil kot član SDS kandidirati na listi Nove Slovenije na evropskih volitvah, je pritrjeval prav temu: bilo bi neetično, če bi izstopil zdaj, ko nastopa za drugo stranko:

Na nek način bi bilo tudi neetično, da bi zdaj izstopil iz SDS in bi izpadlo, da si z izstopom kupujem položaj na listi NSi.

Neetična ločitev

No, tik pred volitvami se je zgodilo ravno to, izstopil je. Predstavljajmo si za trenutek moža, ki se spopada s skušnjavo skoka čez plot in na koncu prevara svojo ženo. Ko je razkrit, je žena zelo huda in od njega pričakuje ločitev. Vesten družinski očka, kakršen je, svojim prijateljem pojasnjuje odločitev: če se ločim, bodo dejali, da se dobrikam svoji ljubici in bom izpadel nezvesto. Na koncu z enako argumentacijo poskuša še pri ženi. Zato se ne bom ločil, zaključi, bilo bi neetično.

turk izstop župrnal

Turkovo neetično dejanje na Žurnal24: izstop tik pred volitvami

Turkova racionalizacija je dosegla svoj vrhunec minulo soboto. Dan pred volitvami, med volilnim molkom, je izstopil iz SDS. Neetično dejanje? Javno je odločitev komentiral takole:

Pred soboto bi bila to predvolilna poteza. Po soboti bi jo interpretirali v luči rezultatov.

Peklenske muke, ki jih je preživljal s sedenjem na dveh stolih in si jih lajšal z opravičili po tem, zakaj se enemu ne odpove, se je odločil salomonsko presekati na pol in vendarle zahvaliti Janševim. Pojasnilo je ganljivo: pred soboto na volilni dan tega ni mogel, izstop bi bil razumljen kot predvolilna poteza, s katero napihuje svoj imidž, po soboti bi bilo zgrešeno, dejali bi, da je zaradi rezultata.

Če ni vrlina, naj bo krepost

In s tem je sobota postala edini dan za etiko. Še pravočasno, saj se nam v naslednjih letih lahko zgodi, da nam bodo ta precej anahroni institut volilnega molka ukinili. Le kdaj bodo potem nekateri imeli čas za etičnost? V svojem komentarju Nekateri mislijo resno: s strankarsko nezvestobo na evropske volitve sem že podrobno analiziral Turkovo argumentacijo: opisal sem jo skozi formo racionalizacije in zanikanja antecedensa.

Za racionalizacijo je značilno dajanje napačnih in neprepričljivih izgovorov za našo trditev – takšnih, za katere vemo, da bodo zamašili tiste prave razloge, ki jih moramo prikriti, ker nas pravi preveč spravljajo v zadrego. Pri Turku smo lahko zaznali veliko željo, da bi svoje dejanje opravičil – še več, iz nečesa, kar ni vrlina, ustvariti premišljeno in krepostno dejanje.

Njegovo zadrego pač lahko razumemo, menjati stranko res ni biblični greh. Način, na katerega je izpeljal menjavo, pa je na koncu izpadel ne samo smešno, ampak tudi protislovno. Ker je vendarle pred volitvami zapustil svojo stranko in jo zamenjal za nastop na listi druge, je s tem dobesedno storil neetično dejanje po lastnih začetnih kriterijih in se zanikal. V nerodnosti iskanja izgovorov se je potem še naprej zapletal in dodajal nove.

Turk nsi volitve

Turk o neetičnost izstopa na straneh Dela

Težko verjamemo, da se za zakasnelo dejanje odločil v skladu z načeli, ki jih je navedel. Minula sobota, menda edini dan, ko je njegovo dejanje bilo menda smiselno, je res smiselna izbira, ampak iz čisto drugega razloga: že na volilno nedeljo bi njegova etična zadrega postala še bistveno večja, če bi bil izvoljen za evroposlanca.

Menjava članstva da, ampak ne pred vsakimi volitvami

Turk je sicer prejel 4942 preferenčnih glasov, nekaj manj od Jožefa Horvata in precej več od Mojce Erjavec ali Ive Dimic, kar pomeni, da uvrstitev na listo Nove Slovenije za stranko ni bila čisto nekoristna, a še zmerom najbrž zelo daleč od začetnih želja.

Po dolgotrajni abstinenci medijev je v trenutku, ko je dvojno strankarsko članstvo postalo novinarjev zanimivo, še teden nazaj moral odgovarjati na omenjene očitke. Zato je na enem od soočenj nesojeni evroposlanec prejšnji teden povedal:

Članstva v stranki ne menjaš za stolček pred vsakimi volitvami.

Še ena nerodnost več z lažnim napihovanjem svoje etičnosti. Kolikor vemo, Turk sicer (še) ni član Nove Slovenije, je pa zdaj le izstopil iz Janševe, a je obenem pa ves čas pojasnjeval, da mu je program njegove nove stranke bistveno bližji in bolj všeč. S tem njegovo početje izpolnjuje skoraj vse pogoje opisane menjave stranke za stolček.  Iz česar sledi neizbežno še ena komičnost v pehanju za bolj moralnim vtisom, da namreč zadnje evropske volitve niso bile »vsake«. Bile so torej, vsaj zanj, izjemne.

 

Nekateri mislijo resno: s strankarsko nezvestobo na evropske volitve

Je racionalizacija zgolj obrambni mehanizem ali morda tudi logična zmota? Oboje. Ko storimo kakšno dejanje, ki ga težko sprejmemo, navajamo bolj ali manj prepričljive razloge, da bi »resnico« dogajanja prikrili sebi in obenem morda prepričali druge. Včasih racionaliziramo tudi kaj, kar nam povzroča nelagodje neodvisno od naše volje ali v imenu oseb, ki so nam blizu, toda največkrat so to dejanja in nekaj, kar smo storili sami, kadar smo v stiski in bi radi učvrstili naša prepričanja, vrednote in verodostojnost.

Dr. Žiga Turk je poskrbel za klasičen primer. Profesor, informatik in nekdanji minister SDS se zdaj na listi Nove Slovenije poteguje za evropskega poslanca, ker se je odločil podpreti EPP in NSi, ki v slovenski politični prostor prinaša stabilnost, zmernost in racionalnost, smo prebrali v Delu. K sreči se je končno vsaj en novinar opogumil – ja, saj res ne vem, ali gre za vprašanje poguma ali načrtno kultivirane indiference – in ga pobaral, zakaj to počne kot član druge stranke. Odgovoril je bil:

»Sem član SDS in tudi povabljen sem bil kot član, mislim, da za NSi to ni bila težava.«

No, najbrž na listo druge stranke ni bil povabljen kot član SDS, to je že prvi racionalizacijski lapsus. A potem presenečenje šele sledi, kajti on ne bo izstopil:

»Na nek način bi bilo tudi neetično, da bi zdaj izstopil iz SDS in bi izpadlo, da si z izstopom kupujem položaj na listi NSi«.

Turk nsi volitve

Žiga Turk misli resno: v Delu o lastni (ne)etičnosti

Izključitev kot reklama

Še več, kot so zapisali v Delu, ima stranka po njegovih besedah možnost, da ga v skladu s statutom izključi, a dvomi, da bodo to storili, saj bi mu s tem namenili še dodatno reklamo! Skratka, računa s tem, da niti izključen ne bo.

Čeprav se racionalizacija kot obrambni mehanizem lahko razlikuje od racionalizacije kot logične zmote ne zgolj v perspektivi področja analize, torej v psihološki ali logični sferi, se v veliki meri tudi ujame. V slednji bomo običajno našli poudarjenost tehnike prepričevanja drugih in končno sebe, zakaj je neko ravnanje smiselno in razumno: Turku se zato zdi, da je zelo smiselno, da je član SDS in v tem, da kandidira za drugo stranko, sploh ne vidi težave.

Celo več, svojo neetičnost želi nadgraditi z zamenjavo za domnevno etičnost: če bi zdaj odstopil, bi bil neetičen, kar pomeni, da svoje nadaljnje članstvo v SDS posredno prikazuje kot etično izbiro. Najbrž je ena izmed bistvenih razlik obeh analiz ravno v tem: v logični analizi nas bolj zanima, zakaj in kako prepričujemo druge, v psihološki pa, zakaj in kako sebe.

Zanikanja antecedensa

Če bi Turk izrecno sklepal, da je s tem ravnal etično, bi dobili lep zgled zmote »zanikanja antecedensa«, saj bi potem trdil naslednje:

  1. Če bi iz stranke SDS izstopil zdaj, bi ravnal iz osebnih koristi in s tem neetično.
  2. Sam iz stranke nisem izstopil.
  3. Torej nisem ravnal neetično.

S tem bi sledil argumentacijski shemi:

  1. Če je A resničen, potem je tudi B resničen.
  2. A ni resničen.
  3. Tudi B ne more biti resničen.

Sklepanje ne drži: če sem v Mariboru, potem se nahajam v Sloveniji; nisem v Mariboru, torej nisem v Sloveniji? Seveda sem lahko kje drugje in sem vendarle v državi. V tem smislu bi tudi Turk pozabil povedati, da iz tega, da ni izstopil iz stranke SDS in s tem ni ravnal neetično, pač še ne sledi, da je zaradi tega njegovo dejanje res etično – splošna politična moralna uzanca govori o tem, da ne moreš sedeti na dveh političnih stolih, vmes pa se pretvarjati, da si vsem zvest. No, to je običajni argument rogonoscev: da so visoko etični in imajo radi obe, ženo in ljubico.

Izgovor za stanje lastne strankarske nezvestobe

Zato je natančneje reči, da je bivši superminister zgolj racionaliziral, po moje, in iskal izgovor – tako značilen za racionalizacijo. Z logičnimi napakami ali zmotami, odvisno od tega, ali to počnemo hoteno ali nehoteno – no, na tem mestu se v naše prepričevanje drugih velikokrat prikrade freudovsko nezavedno – se je zgolj ustrašil svoje lastne neetičnosti kot očitka na svoj račun in poskrbel, da bi našel opravičilo za stanje svoje strankarske nezvestobe, v katero se je pahnil.

Najbrž je težko Janši reči »ne« po vsem, kar je zanj storil in mu omogočil, končno tudi ministrski stolček. Ja, to bi bilo spet neetično…

Zanimivo je opazovati tudi, na kakšen način tolikšno nezvestobo racionalizirajo ne samo njen izvajalec, temveč tudi mediji – saj je ni pripravljen zabeležiti skoraj noben novinar. Ker Turk že skoraj redno nastopa v Odmevih, tam in ne samo tam ne bomo našli tovrstnega vprašanja gostu, čeprav je kandidatura bila napovedovana in oglaševana že nekaj tednov. Zakaj? Ne vem, najbrž bi bilo s strani Manice J. Ambrožič in Igorja E. Berganta dojeto kot tako rekoč preveč intimno. No, toliko o novih medijskih časih in novi novinarski etiki.

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Skorajda istočasno sta pomembna oblikovalca javnega mnenja na slovenski desnici povedala nekaj podobnega. Bernard Brščič je na svojem tviter računu te dni zapisal:

Populizem ni sinonim za demagogijo, je sinonim za demokracijo. Zdrava demokracija, kjer ljudje vladajo za ljudi, je ipso facto populistična.

Na soroden način se je načelu »Več populizma, več demokracije«, ki ga zagovarja Brščič, če pustimo ob strani domislico »Zdrava demokracija je nujno populistična«, v včerajšnji Žerdinovi Sobotni prilogi Dela v intervjuju približal dr. Žiga Turk:

Glede opozoril o nevarnostih populizma je pa zanimivo to, da smo v preteklosti ves čas poslušali, kako ljudi EU ne zanima, da ne pridejo na volitve, da ima demokratični deficit. Zdaj bodo volili ljudje, ki jih evropske volitve zanimajo, ampak ker bodo glasovali za »napačne«, je vse narobe. Dejstvo je, da imajo volivci vedno prav. Populisti, pa tega ne mislim nujno slabšalno, znajo zelo dobro identificirati, kaj ljudi skrbi, kje vidijo strahove.

Intervju Suzane Kos je prišel kot naročen: bližajo se evropske volitve in Turk bo nastopil kot kandidat za poslanca na listi Nove Slovenije. Čeprav o tem tudi teče besede, ga novinarka pozabi vprašati, kdaj je izstopil, če sploh je, iz Janševe stranke, v kateri je odigral pomembno vlogo, tudi kot minister. Kot vemo, je bilo še nedavno njen član.

Turk intervju Delo

Intervju iz Sobotne priloge Dela: volivci imajo vedno prav

Volivci imajo vedno prav

Profesor na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, sicer rad razpravljajoč o »pravici do lažnih novic« (!) in tem, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kvečjemu ga je okrepil, o čemer več med drugim v Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka in Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi, se tokrat do populizma sicer opredeljuje malce bolj previdno.

A kadar zmagujejo populisti, o tem piše nedvomno, bo veljalo geslo, da imajo volivci vedno prav. Oziroma, kot pravijo nekateri: »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«, kar predpostavlja »resnico« v stališčih večine kot večine. Omenjena modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš in končno tudi v izbrani prilogi Dela. Kaj je s to globokoumnostjo narobe, v čem imajo populisti prav?

Kot sem že zapisal, ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti »imeti prav« in ga potem razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa.

Zmota iz demokracije

Da bi volivci imeli vedno prav, štejem za substancializirano domislico, ki nam dobro predstavi zmoto iz demokracije. Pri tej zmoti, lahko bi dejali iz tiranije večine in sklicevanja nanjo, zagrešimo zmoto nerelevance. Da so ljudje imeli prav, nam poskušajo dopovedati po vsakih volitvah v demokratičnih državah. Želijo nam povedati, da je rezultat volitev vselej »ustrezen« in da podeli glasove na pravičen način: nekatere naredi za zmagovalce, druge za poražence. Običajno je »ljudje imajo vedno prav« tolažba za poražence volitev.

Toda v kakšnem smislu naj bi to veljalo? Seveda ne drži, da bi bila resničnost nekega stališča (recimo politika, ki je bil izbran na volitvah) odvisna kar od števila ljudi, ki zanj glasujejo. Število ljudi, ki verjamejo v X, tega ne naredi za resničnega. Argument iz demokracije je v tem smislu zmota, ki je blizu argumentu iz ljudstva (argumentum ad populum) oziroma argumentu sklicevanja na število ljudi (argumentum ad numerum) ali soglasju narodov (consensus gentium).

V nekem smislu je torej družbeno politični sistem demokracije, kolikor je utemeljen na volji večine, že podvržen vladavini mnenja taistih, to mnenje, tudi že kot mnenje, pa ni nujno epistemološko najustreznejše ali najbolj resnično. Zmota iz demokracije je zato vrsta zmote sklicevanja na ljudstvo in voljo večine. Zaradi števila ljudi se resničnost neke trditve prav nič ne zviša, četudi obstaja zanjo »demokratična« politična podlaga.

Brščič populizem demokracija

Brščičev tvit: demokracija in njeni sinonimi

Zmotnost argumenta iz ljudstva

Brščičeva ideja, da populizem pomeni več demokracije, temelji na podobnem prepričanju: kar menijo množice (populus), mora biti bolj politično pravilno. Pri zmoti sklicevanja na ljudstvo, kjer se naslanjamo na splošno mnenje, sklepe izpeljujemo iz premis, ki jih sprejema večina ljudi. Namesto da bi se pri prepričevanju sogovornika v sprejetje naših stališč sklicevali na racionalne razloge, navajamo v podporo našim sklepom razširjeno ljudsko mnenje ali splošno priljubljenost. Takšen argument je podoben zmoti sklicevanja na avtoriteto, od nje se razlikuje zgolj v tem, da tukaj naši sklepi ne temeljijo na strokovnem mnenju, ampak na prepričanju večine.

Resnici na ljubo Brščič konkretno ne navaja, da je mnenje množic v strogem smislu resnično – pravi le, da je politično pravilno in da manifestira smisel demokracije. Če število podpornikov nekega prepričanja v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti, je težava tudi v tem, da ga ne naredi niti za politično ustreznejšega. In če je argument iz demokracije zgolj variacija argumenta iz ljudstva, prilagojen na kontekst volitev in političnih okoliščin, želita Brščič in Turk povedati isto: pohod populistov in njihov uspeh na volitvah moramo sprejeti. Vendar med njima obstajajo razlike.

Populizem kot zdravilo za demokracijo

Za prvega »populizem ni demokratična patologija, nasprotno, je zdravilo za obolele demokracije«. Drugi je bolj previden. Zanj »niso populisti tisti, ki sejejo dvom v demokratične institucije«, hkrati misli, da obstaja tudi »levi populizem« in pledira za enakopravno obravnavo. In, kot večkrat poudarja, izraza nujno ne uporablja slabšalno, kajti »populisti znajo zelo dobro identificirati, kaj ljudi skrbi, kje vidijo strahove«.

Resnici na ljubo bomo v javnih razpravah o populizmu naleteli na neverjetno konceptualno zmedo in končno tudi na navdušenje nad njim na strani levice. Nekako po principu, da je levi populizem pravilen, desni pač ne.  No, na tej točki ima Turk prav: uporaba dvojnih vatlov zanj, vsaj z vidika logike sklicevanja na relevanco mnenja večine, ne nujno kot družbeno formo opolnomočenja ljudi, učinkuje kot politično licemerje in nič drugega.

»Mi lahko likvidiramo, vi ne«

Če prav razumem, predsednik največje opozicijske stranke v svojih retvitih že podpira streljanje svojih političnih nasprotnikov. Kako je že dejal? Najprej diskreditacija, potem likvidacija. Sovraštvo in sovražni govor dobivata svoja temačna, žal pričakovana nadaljevanja. Vse to nam je prepričljivo pojasnil njegov minister dr. Žiga Turk, ko je, kakšna ironija, sredi druženja s Socialnimi demokrati poznavalsko zaključil, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kar te ne ubije, pa te ojača.

Janševa retvitana streljačina, objavljena na strankarskem tviterskem trolu z naslovom »vanja dolzan«, je animacija z uporabljenim delom avtentičnega posnetka nastopa Nicolaeja Ceauşescuja v »znamenitem« zadnjem govoru 21. decembra 1989, na katerem je res prišlo tudi do streljanja.

jj streljanje prva

In ni jih več: eksekucija pred zidom

A to ni tisto streljanje, ki bo sledilo. Avtor je svojo animacijo uvedel s stavkoma »Zakaj se komunjare bojijo Božiča? No, tu je odgovor: Božić 1989« in ga na tviterju objavil dva dni po Božiču. Motiv streljanja v njem preide na božični dan istega leta, ko sta Ceauşescu in njegova žena Elena bila na hitrem sodišču po eni uri procesa spoznana za kriva zločinov proti človečnosti in že v naslednjem hipu odpeljana na dvorišče vojašnice v mestu Targoviste in pred nekim zidom usmrčena.

Animacija nam nato prikaže romunskega diktatorja in njegovo ženo, kako ju pokosi avtomatska pušča in kako padeta, nemudoma zatem pa, odete v enaka oblačila in pokrivala, še slovenske politike: Dejana Židana in njegovo ženo, Milana Kučana in njegovo ženo, Mira Cerarja in njegovo partnerko, Karla Erjavca in njegovo ženo, Tanjo Fajon in njenega partnerja, Luko Mesca in njegovo partnerko, Marjana Šarca in njegovo ženo, Milana Brgleza in njegovo ženo – no, tukaj avtor animacije ni našel fotomateriala, zato je na njen obraz preprosto nalepil logotip stranke SD, za konec pa še »šaleškega Dona in Donatelo«, Andrejo Katič in Bojana Kontiča.

jj streljanje božič

Božična veselja in strankarski troli

Asociacija je jasna in povsem neposredna: vsi ti »komunjari« so vredni iste usode kot romunski diktator, zato jih je, ker jih še ni zapustil zgodovinski spomin, tako strah božičnega dne in morda kakšne od sten v katerem od zaporov, morda sredi Ljubljane.

Najbrž bi nas lahko vsi omenjeni pomirili na podoben način, kot je včeraj zapisal Marko Crnkovič, sicer te tedne deležen številnih napadov in žalitev: »Žiga Turk je imel prav. Besede res ne ubijajo. Še sem živ in zdrav.« Res je, menda so tudi zgoraj našteti komunjari s svojimi soprogami in partnerkami še vsi po vrsti živi.

Kar opazimo ob tej novi streljačini je ultimativna disproporcionalnost zimzelene manipulacije »Najprej diskreditacija, potem likvidacija«, o čemer sem pisal v Jezikovne likvidacije in primer JJ, in novega mota bivšega ministra, o čemer več v Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega. Kajti če besede ne ubijajo, temveč zgolj diskreditirajo, potem »vzročna« povezava, na kateri jaha celotna gesta fear-mongering pred komunizmom, ni utemeljena, celo več: po Turkovem prepričanju diskreditacija tako rekoč nikoli ne preide v likvidacijo.

jj streljanje šarec

Šarec s soprogo pred strelskim vodom

Turk, in to ravno ob dopovedovanju socialnim demokratom, komunistom torej, nehote zanika Janševo zimzeleno idejo. In ker omenjena animacija ni bila deležna prav nobene pozornosti tistih, ki bi jih to moralo zanimati, še najmanj novinarjev, ker ni družbeno relevantnih reakcij, morda protestov, zgražanj ali opozoril, preostane le še teoretski interes, ki kaj bistveno več od tega, da se čudi selektivni pristranosti (selective bias) v »občutljivosti za likvidacijo« in kognitivnim disonancam, najbrž ne more storiti: ko streljajo po naših, je vse narobe, to so ravno napovedane in končno realizirane likvidacije.

Ko mi streljamo po njihovih, je vse v najlepšem redu – celo zaželeno je in manifestira nekaj božične radosti in prijetnega veselega pričakovanja.

jj streljanje kučanjj streljanje mesec

jj streljanje židanjj streljanje andreja katič kontič

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

NAJPREJ DISKREDITACIJA, POTEM STRELJAČINA (ČIVKA J. J.), sonet

Kot tist’ Ceausescu s svojo grozno ženo
podvrže naj se strelski proceduri,
kar levega živí, deluje v Kuri.
Za desno stran ogromno bo storjeno!

Imen je dosti na odstrela listi.
Odstranit’ treba rdečo je nesnago,
pa desni si zagotovimo zmago,
takoj ko stoli bodo prazni, čisti,

in krasen red bo na polit’ke pisti!
Moderna sredstva naj se izkoristi.
Fajn pripomoček govor je sovražen:

organom se pregona ne zdi važen,
samo da mir je … in krompirček pražen.
Mi znamo čivkat’ boljš’ kot komunisti!

Še o strankarskih pravicah in dolžnostih glede sovraštva

V zapisu z naslovom Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka sem se čudil, zakaj pri stranki, v katere rokah so trenutno resorji pravosodja, šolstva, medijev in kulture, po Althusserju tako rekoč ideološke aparate države, na svoje konference ne vabijo magistra Bernarda Brščiča, če želijo slišati drugačno mnenje o sovražnem govoru. Kar so slišali iz ust sicer povabljenega dr. Žige Turka, je namreč kolosalna ugotovitev, da nas sovražni govor ne ubija, temveč celo krepi duha, morda telo – njihovo radovednost sem analiziral v besedilu Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega.

Povedati vse je super!

No, nekaj dni kasneje smo prisluhnili variaciji iste misli na temo nevarnega širjenja sovražnega govora ob posvetu pri predsedniku republike, kjer je Turk spet ugotavljal, kako čudovita je možnost, da lahko v življenju čisto vse povemo, dobesedno:

»A ni to krasno, da vsak lahko reče vse? Jaz mislim, da je to super!«

Dosežke tega pogovora sem povzel v besedilu Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi. No, zdaj se je Turk kot dolgoletni kolumnist Siola oglasil in odprl nekakšno polemiko z mano. Njegovo prejkone karikiranje pozicij se v ničemer ne dotika moje argumentacije, lahko pa bi ga na kratko povzel z naslednjim citatom, v katerem izraža občutke ogroženosti:

To je to! Svet za odziv na sovražni govor je prepoznal, da Žiga Turk izvaja sovražni govor! “Ime mi je Žiga Turk in sem izvajalec sovražnega govora.” Tako bi moral začeti vsak svoj nastop, ne samo na sestankih skupine za odvajanje od sovražnega govora, kamor bi bil obsojen hoditi.

Turk zapomnil sem si pariz

Turkova kolumna na straneh Siola

Igrati utišano žrtev

Res je: že omenjeni koalicijski stranki sem očital, da na svoje konference v funkciji strokovnjakov o temi sovražnega govora vabi ljudi, ki jih tisti, ki se ukvarjajo z njegovo identifikacijo, prepoznavajo kot njegove promotorje in legitimatorje. Zdaj se je Turk odločil, da iz sebe naredi ultimativno žrtev, ker da je bil nekoč – takrat – napačno razumljen. Že res, da mu največkrat, a ne vedno, ni mogoče očitati tolikšne radikalnosti v perpetuiranju sovraštva, kot jo najdemo pri celi plejadi njegovi somišljenikov na desnici.

S pozicije načel pa pri vseh vedno znova naletimo na isto vižo: v času, ko se v Sloveniji kolektivna psihoza sovraštva in ksenofobno hujskaštvo nesluteno bohotita, nas nenehno svarijo le okoli tega, kako pomembna da je pravica do svobode izražanja. Ker sta to nasprotna pojma, se s prenosom poudarka nenadoma spremeni tema razprave, zato verjamem, da bi takšen obrat lahko velikokrat, kar se tiče argumentacijske sheme, obravnavali kot specifičen red herring, torej za obliko preusmerjanja razprave. Presenetljivo takšno obrambno ravnanje ni, ker običajno pripadajo političnim krogom, čigar psihopolitika delovanja temelji na širjenju strahu in ustvarjanju podob sovražnika.

Nekdo, ki ga je krog vrha stranke SD kar trikrat v dveh tednih izbrano povabil na pogovor ob isti temi (najprej Ciril Baškovič kot predsednik Programskega sveta RTV Slovenija, potem vodstvo stranke na svojo konferenco, na koncu pa še Borut Pahor na svojem posvetu), zdaj pričakovano igra vlogo preganjanca in ob vsakem še tako majhnem slabo slišanem dvomu vpije stavek, ki ga je tudi zapisal: »Kako malo manjka, da (me) ne utišajo«. Skratka, tisti, ki prejema vabila, je ogrožen v javnem izrekanju svojih stališč, ne vsi tisti, ki na nepomembnih mestih nekje na spletu v to dvomimo. Poglejmo si, v čem se Turk moti.

Libertarnost in sovražni govor, ki ga ni

Njegova pozicija je libertarna, kot vemo: sovražnega govora za njemu podobne praktično v družbi ni – to je izmišljen koncept, s katerem želi neka politika nekomu natakniti nagobčnik. Vsakič, ko omeniš besedo »sovražni govor« in pokažeš na kakšen njegov konkretni primer, bo takšen zamahnil z roko in dejal: »Ne, ne, to je pomota, temu se reče svoboda govora«. Logika pogovora o sovražnem govoru je ab ovo vedno obsojena na neuspeh, ker se sogovorec vselej že v prvem koraku izmakne. A potem je še huje: tudi če bi ga že identificirali in bi bil pripravljen libertarec sprejeti, da nekaj je sovražni govor, zanj ne bi bil nevaren. Ne bi ubijal, ampak jačal telo in duha. In tudi če bi bil nevaren, moramo še vedno dati prednost svobodi izražanja. A ni super, da lahko vse povemo? S tem je na koncu začarani krog sklenjen.

V najboljšem primeru bo sledilo sklicevanje na pravno definiran in pregonljiv sovražni govor, ki da je bistveno ožji od tega, kar smo običajno z njim pripravljeni razumeti. Ob tem pa bo izzvani spet vsakič pozabil grajati, zakaj ga pri nas praktično ne preganjamo. In smo spet pri tem, da sovražnega govora de facto in de iure tako rekoč ni. Značilno libertarec nanj gleda kot na omejevanje svobode govora, ki jo vidi kot absolutno človekovo pravico tudi takrat, ko ta radikalno posega v pravice druge.

Kaj je povedal »Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor«?

Če se vrnem k njegovemu zapisu. Turkova omenjena kolumna nosi naslov »Zapomnil sem si Pariz« in funkcionira kot moralistično nadaljevanje njegove tri leta stare »Zapomnite si Pariz!« – tiste, ki je bila deležna graje Sveta za odziv na sovražni in diskriminatorni govor. Takrat naj bi bil po krivici napačno razumljen. Zakaj že? Avtor se je odzval na teroristični napad v Parizu, pri tem pa izrekel nekaj poudarkov, ki jih stališče organa, ki se ukvarja s prepoznavanjem sovražnega govora, tudi jasno navede. Naj ga citiram:

V tekstu dr. Žige Turka je že v začetku nakopičenih nekaj grobih rasizmov (»Zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitro tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole je mogoče tudi to.«), ki jih avtor »nadgradi« z (ana)logicističnim, »zdravorazumskim« utemeljevanjem predsodkov in stereotipov do muslimank in muslimanov (»Ni vsak musliman potencialni terorist … so pa skoraj vsi teroristi muslimani«). Turkovo razmišljanje je polno negativnih stereotipov o arabskem svetu, muslimanski veri in kulturi, obenem pa poveličevanja kulture zahodne civilizacije kot nosilke svobode in človekovih pravic. Avtor se problematičnosti načina svojega ubesedovanja zaveda, svoja stališča na več mestih mehča, zavija v leporečje o nujnosti integracije, kljub temu pa se osnovni liniji jezika kulturnega rasizma in etnocentrizma ne odreče. Umanjka zavedanje, da pri naslavljanju tovrstnih občutljivih vprašanj z jezikom ne smemo izražati, širiti, razpihovati, spodbujati ali opravičevati ideologij večvrednosti enih nad drugimi, rasizma, ksenofobije, etnocentrizma ter predsodkov in stereotipov, ki lahko vodijo v izključevanje, diskriminacijo ali celo nasilje.

Afričani mislijo počasneje

Navedeno stališče je izjemno precizno. Če nekdo zapiše stavka »Zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitro tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole je mogoče tudi to«, vzpostavlja rasno razliko v kognitivnih zmožnostih: Afričani zanj mislijo počasneje. Ta trditev ni utemeljena v nobeni študiji, zato je lahko le v predsodkih.

Turk poskuša v novi kolumni pojasniti intenco svoje razlage, menda v tem, da je kognitivni zaostanek posledica slabih šol. Res ne vem, če obstaja kakšna korelacija med obojim, ampak dobrohotno pripustimo, da je tako. Kaj bi iz tega sledilo? Da se ob rojstvu rodimo vsi enaki, potem pa belopolte šole naredijo za hitro misleče, temnopolte pa ne? Morda verjame, da šolanje nekako »pokvari« hitrost mišljenja pri temnopoltih, čeprav so se rodili z enakimi sposobnostmi kot netemnopolti? Ne, to ne more držati. Kajti na nekem drugem mestu razloži, kako nevaren da  je »socialni konstrukt« (!) kakšnega Jean-Jacquesa Rousseauja, po katerem se menda vsi rodimo enaki in s tem taki možnosti oporeka:

Iz te zablode izhaja prepričanje, da so ob rojstvu vsi enaki, moški in ženske, beli in temnopolti, da je skoraj samo od vzgoje in okolja odvisno, v kaj bodo odrasli. Da jih lahko država skozi izobraževalni sistem in druge oblike zgnete v novega človeka, pa naj gre za nacističnega, komunističnega ali multikulturnega.

Turk torej oporeka, da bi se temnopolti res rodili z enakimi kognitivnimi sposobnostmi kot belopolti – če je sprva menil, da bo šola popravila dejstvo, da temnopolti mislijo počasneje, ima zdaj (ali ves čas?) do vzgoje in okolja, najbrž tudi šolskega, določene pomisleke.

Vemo, da je ideja o višji inteligenci določenih ras že kar nekaj časa priljubljena promocijska teza (tudi) tako imenovanega znanstvenega rasizma, preko nje pa se širi do številnih intelektualcev, v »alt-right« gibanju vzpostavljenih dežurnih ideologov in čaščenih gurujev. Trenutno razvpit je Jordan Peterson. Kaj lahko iz povedanega izpeljemo? Da se za Turka Afričani res rodijo počasneje misleči, kot »neenaki« in da je zabloda verjeti v socialne konstrukte o enakosti, da pa dopušča, da bodo »z boljšimi šolami pobirali tudi medalje v matematiki«. Res prijazno od njega, toda še vedno velja, da je rasizem po definiciji predsodek o rasnih razlikah med ljudmi, tudi če je komplimentiran z dodatkom o možnih medaljah.

»Skoraj vsi teroristi so muslimani«

Naj se dotaknem še drugega očitnega poudarka iz njegove kolumne, v kateri je Svet prepoznal sovražni govor. Turkova domislica  »Ni vsak musliman potencialni terorist … so pa skoraj vsi teroristi muslimani« znova implicira nevarno posplošitev v obliki neutemeljenega stereotipa v klasični funkciji islamofobne fear-mongering: k sreči tu ne potrebujemo znanosti, dovolj je že statistika, da bi se dokopali do njene resničnosti. Ob tem zapiše:

»In kot kažejo statistike tega stoletja, so skoraj vsi teroristi, ki so v Evropi povzročili človeške žrtve, muslimani… Norvežan Breivik je osamljen črni labod te žalostne statistike.«

No, statistike tega stoletja ali širše kažejo, da je to propagandna laž ali mit, ki se v zadnjih letih uporablja za širjenje strahu pred muslimani, kar s pridom in brez rezerve počne ravno slovenska desna politika. Vse uradne številke kažejo, da je po 11. septembru le okoli 20 odstotkov vseh terorističnih napadov izpeljala kakšna islamistična skupina – ob čemer predstavljajo muslimani okoli 23 odstotkov svetovne populacije. Med letoma 1980 in 2005 je bilo na ameriški tleh le 6 odstotkov vseh terorističnih napadov povzročenih s strani islamistov; Global Terrorism Database (START/GTB) pokaže nekaj podobnega tudi za Zahodno Evropo, a tu podatki variirajo in seveda drži, da je takih napadov več po letu 2015. Npr. med letoma 2009 in 2013 so nemuslimani v Evropi predstavljali večino teroristov, med njimi je bilo manj kot 2 odstotka muslimanov. Za nameček številko terorističnih dejanj v Evropi upada. Manipulacije s selektivno evidenco tem podatkom ne morejo do živega.

Islam, ki ubija

Pač pa je dolgo veljalo, da so po svetu muslimani najpogostejše žrtve terorizma, a so v današnjem trenutku zadnjih nekaj let postali predmet priljubljene stereotipizacije, na katero se vehementno opira Turk – da so namreč nenadoma sprva Al Kaida, v zadnjih letih pa Islamska država in džihadisti, na kratko »muslimani«, krivi za vse primere terorizma. O tem več v prispevku All Muslims are often blamed for single acts of terror. Psychology explains how to stop it.

Ravno tako velja, da so teroristični napadi s strani muslimanov v ZDA lahko deležni kar 357 odstotkov večje medijske pozornosti, kot pišejo raziskovalci na Univerzi v Alabami. Kar ustreza vtisu o medijskem okvirjanju, ki riše muslimane v negativni luči, islam pa je predstavljen kot nevarna in ogrožujoča religija. Zlahka si potemtakem predstavljamo dimenzije Turkove začetne trditve, da so skoraj vsi teroristi muslimani – in resnici na ljubo se tukaj v ničemer ne razlikuje od drugih, sovraštvo goječih slovenskih avtorjev, npr. Bernarda Brščiča, ki je le nekaj dni nazaj objavil istovižni zapis s pomenljivim naslovom »Islam ubija. Multikulturalizem ubija«. Kar se mene tiče, je ugotovitev Sveta bila več kot upravičena! Koga lahko Turk prepriča, da v njegovem stališču »ni bilo sence sovražnosti ali nestrpnosti«?

O pravicah in dolžnostih

Za konec pa tole. Pri Socialnih demokratih, ki trenutno obvladujejo ključne ideološke aparate države, imajo pravico do Žige Turka, Bernarda Brščiča in podobnih, kot sem že zapisal. Imajo jo na konferencah stranke, na RTV Slovenija ali pri svojem predsedniku republike. Kar se mene tiče, naj z veseljem dialoško prisluhnejo stališčem o tem, da so vsi teroristi muslimani, da Afričani mislijo počasneje in da sovražnega govora okoli nas ni. Imajo pa tudi, glede na svoj položaj in moč, pomembno dolžnost vsem, ki opozarjamo na porast sovraštva in ksenofobije v družbi, konkretno pojasniti, kaj jim je z njihovim »dialoškim pluralizmom« uspelo doseči.

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

Pri Socialnih demokratih so prepričani v pravilnost svoje odločitve, da se na okroglih mizah v svoji režiji pogovarjajo z drugače mislečimi. Še več, edino pravilno je, da takšne na okroglo mizo vabijo. Zato so na pogovor o kulturi dialoga, kjer so potem govorili o sovražnem govoru, povabili dr. Žigo Turka, ki ga je, med drugim, Svet za odziv na sovražni govor prepoznal kot nekoga, ki ga izvaja.

Iz tega razloga je, očitno, predsednik republike Borut Pahor prav danes na podobno okroglo mizo povabil isto osebo, nikogar pa, denimo, s Pravne fakultete v Ljubljani ali Mariboru. Na koncu so pri tej stranki sprejeli dokument z naslovom »Za odgovorno in resnicoljubno komunikacijo, za demokratično in vključujočo družbo«. Zato, ker jim je veliko do resnice.

Konferenca-SD-Dvig-kulture-dialoga-845x321

Začetno vabilo stranke: za kulturo dialoga in resnicoljubno komunikacijo

Pri SD so za vključujočo družbo

Seveda imajo pravico, da na svoja srečanja vabijo kogar koli, imajo pravico do Žige Turka. In drugi imamo pravico v to dvomiti. Kako so svoja prepričanja argumentirali? Oglasil se je dr. Milan Brglez in v reakciji na kritiko nekaterih (mojo, Domna Saviča, Eugenije Carl – vse so nastale popolnoma neodvisno) zapisal naslednje:

Spoštovane in spoštovani,

glede na napadalen odziv nekaterih (Domen Savič, Boris Vezjak in Eugenija Carl) na 2. konferenco Socialnih demokratov “Dvig kulture dialoga”, na katero je bil povabljen tudi prof. dr. Žiga Turk, poleg video posnetka objavljam tudi sprejeti dokument. Iz obojega je jasna razlika med njegovimi in našimi stališči, že naslov dokumenta pa ponudi tudi odgovor, zakaj smo ga povabili.

ZA ODGOVORNO IN RESNICOLJUBNO KOMUNIKACIJO.
ZA DEMOKRATIČNO IN VKLJUČUJOČO DRUŽBO.

Z mojim »napadalnim« odzivom je meril na zapis Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega. Na ravni argumenta Brglezova načeloma plemenita in racionalna trditev, tudi elegantna, saj lahko nasprotnika hitro obtožiš grdega izključevanja, ne ponuja nobenega dodatka glede na začetno, dobro znano floskulo, zato ostaja ravno to, floskula: v osnovi zatrjuje zgolj, da se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, ker nas pluralizem mnenj v demokraciji bogati.

Trdil bom, da je tak postulat že dolgo politično in teoretsko presežen, da je kalibriran pregrobo, da zadeva idealno situacijo, ki terja izpolnjevanje določenih pogojev. Na moj sarkastičen komentar, da morda v prihodnje kanijo povabiti še dr. Boštjana M. Zupančiča, mag. Romana Vodeba in mag. Bernarda Brščiča, morda Sebastjana Erlaha, ker radi slišijo drugačno mnenje, je namreč Brglez odvrnil:

Dejstvo je, da nobenega od naštetih nismo povabili. Smo pa hoteli skozi razpravo vsaj enega argumentiranega zagovornika nasprotnega (desnega) tabora prepričati, da dvig kulture dialoga ni uvajanje cenzure. Nekje je z vključevanjem v dialog z drugimi treba začeti.

Pri čem in kom torej začenjajo Socialni demokrati? Očitno pri nekakšni hvalevredni prevzgoji, pri »prepričevanju« desnega tabora, kot pravi. Pri spravi med domobranci in partizani, kot bi dejal njihov zgled Borut Pahor. Drugačna pozicija bi bila izvajanje cenzure (da npr. na okroglo mizo o sovražnem govoru ne povabiš tistega, ki ga izvaja), povabilo pa razume kot odliko in tako rekoč imenitno priložnost slišati drugačno mnenje, ker ga, domnevno, še sploh ne poznaš. Očitno Brglez daje prav mojemu sarkazmu, ki je bil več kot na mestu: v skladu z njegovim pojasnilom si res lahko obetamo, da bodo naslednjič snubili tudi omenjene goste. Kaj je s tem razmislekom narobe?

Na kavi z antisemitom

Demokracija in privrženost kulturi dialoga se ne manifestirata v tem, da si se v vseh situacijah dolžan pogovarjati in piti kavo z vsakim, ki se s tabo ne strinja. Še več, ker ravno to v Brglezovi novi stranki počnejo: da jih vabiš na okrogle mize in s tem ozvočiš in na simbolni ravni daješ veljavo. Kar zveni kot dobrohotna gesta v argumentacijski situaciji, kjer se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, lahko velja v večini primerov z izpolnjenimi začetnimi pogoji, ne pa v vseh: z zagovorniki sovražnega govora, antisemiti, islamofobi, zanikovalci holokavsta, privrženci Hitlerja ne rabiš pomenkovati, da bi bil demokratičen. Če bi to pravilo veljalo in bi se ga v družbi vsi držali – k sreči se ga ne – bi preprosto izgubili bitko proti sovražnemu govoru in sleherni kulturi dialoga. Tisto, ki jo želi Brglez dobiti s plemenitim »prepričevanjem« drugih, kot se je izrazil.

Naj zelo na kratko pojasnim, zakaj bi to bitko izgubili v politiki in še prej v množičnih medijih. Ob tem bom uporabil analogijo, kajti ves čas pretežno govorimo o sovražnem govoru: tako kot se strpnost ne more kazati v tem, da smo strpni do nestrpnih, se demokratična kultura ne more v tem, da smo vključujoči in dialoški do tistih, ki so izključujoči po lastnem prepričanju.

Paradoks nestrpnosti

V filozofski teoriji povedanemu ustreza, ali se vsaj približa, tako imenovani Popprov paradoks nestrpnosti, ki govori o tem, da bo v primeru, če je neka družbena sredina strpna do nestrpnih in pri tem do konca konsistentno sledi takemu prepričanju, sčasoma tudi njena zmožnost, da je strpna, premagana s strani nestrpnih in na koncu kot strpnost izničena. Zato iz tega Karl Popper sklepa, da ne moremo biti strpni do nestrpnih, saj nas bodo, če po svojem uporabim Marka Twaina, nestrpni spravili na svoj nivo in na koncu premagali s svojimi izkušnjami. Pojma družbe, ki bo strpna do nestrpnih brez omejitve, potemtakem ni; paradoks je v tem, da moramo za to, da bi ohranili odprto, strpno in demokratično družbo, biti nestrpni do nestrpnih.

Čeprav sam menim, da pojma »nestrpnosti« v obeh rabah nista enakovredna in kot takšna v paradoksu nista niti zastavljena, ampak je prva nestrpnost preprosto ekvivokacijski izraz, ki bi ga moral nadomestiti pojem sistemsko podprtega »zavračanja«, se z osnovno gesto strinjam – kot dobrohotni in odprti do nestrpneža ravnamo naivno, če obstajajo dobri razlogi, da bo nestrpnost prizadela temelje družbe in njeno življenje. Naj k temu navedem še majhno korekcijo Johna Rawlsa, ki se je Poppru  v veliki meri zoperstavil in menil, da mora biti pravična družba strpna do nestrpnih, saj bi v nasprotnem primeru postala nestrpna – česar se Popper ne boji, ker tovrstne nestrpnosti ne misli v istem pomenu kot prve -, s tem pa nepravična.

Kot vidimo, je Rawlsa strah rezultata, ki ga predvideva Popper: da bi končna nestrpnost vodila v stanje nepravičnosti. A pri tem velja omeniti, da se Rawls z njim strinja v pomembnem delu: družba kot celota ima razumno pravico do samoohranitve, ki pa lahko izpodrine načelo strpnosti. V praksi si poskusimo zamisliti nevarno in nestrpno versko sekto, pravi: »Čeprav se neka nestrpna sekta sama po sebi ne more pritoževati glede nestrpnosti, bi morala biti njena svoboda omejena le, če strpna stran iskreno in z razlogom verjame, da je ogrožena njena lastna varnost in institut svobode.«

No, sam verjamem, da glede sovražnega govora živimo v takih časih, ki terjajo samoohranitev. Nekaj podobnega, po moje in po analogiji, velja za kulturo dialoga, kjer očitno lažiramo, kot trdimo, da bi se morali pogovarjati z nekom, ki drugače misli – kajti redukcija na takšen koncept v dani situaciji sploh ni v igri. Če Brglez želi slišati drugačno mnenje, je s tem na načelni ravni vse lepo in prav. Toda logika odprtosti do neodprtih se ne izteče, vabiti na razprave o sovražnem govoru za tiste, ki ga izvajajo, in to celo v funkciji strokovnjaka, očitno ne predpostavlja, da bi želeli slišati njegovo mnenje, ker ga dejansko že poznamo. Ne, drugega želimo, kot pravi, prevzgojiti s prepričevanjem. Kar pa, če sledimo istemu principu pluralne družbe, ravno ne sme in ne more biti cilj – s čimer pri Brglezovih kršijo točno tisto načelo, zaradi katerega so ga povabili.

Krepitev duha in lažne novice

Zakaj je moj sogovorec zapis z naslovom Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega, razumel kot napadalen? Saj je vendar na okrogli mizi svoje stranke iz ust povabljenca lahko (predvidljivo) slišal, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kar te ne ubije, pa te okrepi? Pričakoval bi, da bo Brglez, obogaten z novim spoznanjem, tudi s pomočjo moje neznatne kritike, ki res ni napadalna, iz te zgodbe odšel močnejši, krepkejšega duha. Povedano drugače: bizarno in obenem povedno je, da nevarnost vidi v moji kritiki, ne pa v Turkovih besedah.

Naključje je hotelo, ali pa tudi ne, saj je prezenca Turka tako rekoč dnevna, da je na dan Brglezove reakcije prvi znova objavil svojo kolumno na Siolu, kjer nas že vrsto let osrečuje s svojimi domislicami. Zadnja je že bolj pregnantno izražena in najbrž rezultat večletnega ukvarjanja z lažnimi novicami. Te so po njegovem namreč nič manj kot pravica:

No, zato ni za odmet pravica do lažnih novic. Šele v soočenju različnih se namreč izkristalizira, katere so lažne in katere ne. Manj kot se politika in država v to vmešavata, boljše bo za vse.

No, Turk je bil lani imenovan v skupino strokovnjakov Evropske komisije za spopadanje z lažnimi novicami in spletnimi dezinformacijami. V 39-člansko skupino ga je Evropska komisija izbrala na podlagi samoprijave – ki jo je očitno dobro unovčil. Kot vidimo, je prišel do globokega spoznanja, da obstaja pravica do lažnih novic. Ali je to zgolj pravica medijev ali morda tudi človekova pravica, ni pojasnil.

Taisti Siol, ki že leta gosti svojega kolumnista z neverjetnimi stališči, je pred dnevi poročal, da EU napoveduje boj proti lažnim novicam. Zato je Evropska komisija, pišejo, predstavila akcijski načrt za boj proti dezinformacijam, da bi tako »zaščitili demokracijo in javno razpravo«, tudi v luči prihajajočih volitev v Evropski parlament maja prihodnje leto. Akcijski načrt sloni na pozivu, ki so ga na Evropsko komisijo junija na vrhu naslovili voditelji članic in uvaja konkretne ukrepe v boju proti lažnim novicam, ki so v bistvu namerne dezinformacije. Tako naj bi se vzpostavil »sistem za hitro obveščanje«. Prav tako naj bi pozorno bdeli nad izvajanjem samoregulativnega etičnega kodeksa, ki so ga sklenile določene spletne platforme in oglaševalski sektor.

Pri pisanju tega poročila, ki se bori proti lažnim novicam in dezinformacijam, je sodeloval prav Žiga Turk. Povedano drugače: v Evropi se Turk bori proti lažnim novicam, doma pa se, očitno iz političnih namenov, bori njim v podporo in ga pri tem, tako kot v kabinetu predsednika republike, legitimirajo z omenjeno referenco evropskega strokovnjaka. »In this Report, we favour the word ‘disinformation’ over ‘fake news’«, beremo v njem. Sprašujem se, ali njegovi sodelavci v skupini strokovnjakov in pri Evropski komisiji sploh vedo, kakšne trosi član, ki je pri pripravi poročila sodeloval. Sprašujem se, zakaj jih tega ne povprašajo slovenski novinarji.

Pravica do laži

Kaj bi pomenilo za novinarstvo, če bi res obstajalo kaj takega kot »pravica do lažnih novic«? Kakšen servis za državljane bi potem morali opravljati nosilci četrte veje oblasti? Deklaracija Mednarodne zveze novinarje (IFJ) o načelih ravnanja novinarjev v svoji prvi točki nalaga:

Spoštovanje resnice in pravice javnosti do nje je prva dolžnost novinarja.

Muenchenska deklaracija novinarjev tudi v prvi točki, ki govori o dolžnostih, ugotavlja nekaj podobnega: »V zbiranju informacij, urejanju in komentiranju dogodkov so temeljne dolžnosti novinarja: 1) da spoštuje pravico občinstva, da izve resnico, ne glede na to, kakšne bi bile možne posledice zanj osebno.«

Etični kodeks Društva poklicnih novinarjev (SPJ), najstarejšega združenja, ki deluje v ZDA, v svojem prvem načelu preprosto pravi: »Išči resnico in poročaj o njej«. Slovenski novinarski kodeks bi omembo resnice moral vsebovati, žal je ne.

K sreči, kot vidimo, poklicni kodeksi novinarjem ne nalagajo nobene podobne dolžnosti in ne omenjajo podobne pravice. Le na Siolu, pri Socialnih demokratih in predsedniku republike mislijo drugače: da moramo dati besedo nekomu, ki nekompetentno govori o pravici do lažnih novic in zagovarja pravico do sovražnega govora.

»Išči laž in poročaj o njej«

No, sam vidim v tem popolno metaforo za medijsko sceno, ki jo želi Turk v svojem političnem krogu vzpostaviti pri nas: lažni novinarji naj se borijo z resničnimi, potem pa bomo že videli, kdo bo zmagal. In prav ima, res imamo lažne novinarje. Zdaj čakamo samo še, da jim nekdo napiše alternativni etični kodeks pravic, v katerem se bo prvo načelo glasilo: »Išči laž in poročaj o njej« ali »Spoštovanje laži in pravice javnosti do lažne novice je prva dolžnost novinarja.«  Seveda mnogi sledijo temu kodeksu, čeprav še sploh ni sestavljen.

No, o tem govorimo, ko govorimo o zmotah Socialnih demokratov. Da v prizadevanju za »kulturo dialoga« potrebuješ racionalne akterje, ki ne bodo pleteničili o pravici do nekulture in lažnih novic. Ker potem je najmanj to res, da takšni pogovori o resnicoljubni komunikaciji res nimajo smisla.

Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Spodnje poročilo v obliki Slovenske tiskovne agencije je tako rekoč skoraj genialno: v njem so vsi nesporazumi, ki zadevajo aktualno vročo razpravo o sovražnem govoru, vsi nesmisli, vsa politična moč, ki želi biti in ostati nemoč, vsa polnina retorike, ki hrepeni po lastni praznini. In vse to na tako malo prostora.

Naj jo kar navedem v celoti:

V SD za odločno reakcijo na pojave sovražnega govora

Ljubljana, 10. decembra – Nujna je odločna družbena reakcija na pojave sovražnega govora, so se strinjali sogovorniki na današnjem posvetu SD o dvigu kulture dialoga. Niso pa si bili povsem enoti o morebitni potrebi po spremembi zakonodaje, ki bi podrobneje naslavljal tovrstne pojave.

Vprašanje sovražnega govora je pomembno zato, ker z govornimi dejanji sooblikujemo prostor, je dejal minister za izobraževanje Jernej Pikalo.

Pikalov predhodnik na ministrskem položaju Žiga Turk se je strinjal, da z govornimi dejanji sooblikujemo prostor. Po drugi strani pa tudi drži, da besede ne ubijajo. Kar te ne ubije, pa te naredi močnejšega, je poudaril.

Po besedah pravosodne ministrice Andreje Katič je svoboda govora omejena s človekovim dostojanstvom ter s predpisi na področju javnega reda in miru.

SD okrogla miza Turk sta

Začetni del vesti STA: kar te ne ubije, te ojača

Seveda za vso praznino najbrž ni kriva SD, morda je odgovoren avtor novinarske vesti. A sem prepričan, da bi tudi sicer prišli do istega rezultata. Za začetek se vprašajmo: kaj so v tem dialoškem krožku stranke sploh napovedali? Menda odločno reakcijo, pravi naslov. Ampak iz povedanega res ni tega videti. Še več, odkar je Ministrstvo za pravosodje v rokah stranke SD, nam obljubljajo le to, da glede boja proti sovražnemu govoru ne bodo nič spremenili. Navzlic njegovi eskalaciji pri nas ministrica Andreja Katič in njena državna sekretarka Dominka Švarc Pipan obljubljata status quo. Oziroma, kot je zatrdila slednja, ne pripravljajo nobenih zakonskih sprememb. Toliko o njihovem razumevanju situacije. Na kaj bodo potem oprli svojo obljubljeno bolj odločno reakcijo? Na kaj se bo oprl generalni državni tožilec, ki je toliko napovedoval v tej smeri?

Govorna dejanja v prostoru

Gremo dalje. Minister za izobraževanje Jernej Pikalo, seveda iz iste stranke, je dejal, da je sovražni govor govorno dejanje. Tako ohlapne definicije, kakor da bi bila vzeta iz učbenika filozofije jezika, že dolgo nisem slišal. Še več, menda govorna dejanja sooblikujejo prostor. Prostor? Znova nenavadno širok opis, da si ne znam predstavljati, kaj naj s tem počnemo. Ker ni jasno, kaj bi nam to pomagalo pri določitvi sovražnega govora in še manj pri boju proti njemu.

»Pikalov predhodnik na ministrskem položaju« je prispeval najbrž najbolj tragikomično epizodo. S to elastično retorično praznino, da govorna dejanja sooblikujejo prostor, se je Žiga Turk pričakovano strinjal. Kar je dodal, sodi v anale najbolj trapastih domislic, kar sem jih slišal o sovražnem govoru: da besede menda ne ubijajo. Še več, da te tisto, kar te ne ubije, naredi močnejšega. Sovraštvo, žalitve in nasilje v besedah bi morali tako rekoč promovirati.

Na poti k nadčloveku

No, Turkovo ničejanstvo manifestira prav surovo, že bebavo nerazumevanje smisla pregona in ustavljanja sovražnega govora. Ker nikoli ni bil med tistimi, ki bi to želeli početi, pač ne zna in ne želi ujeti duha ustave in kazenskega zakonika širom sveta: regulacija nasilje v besedah je v izvoru vedno namenjena temu, da bi preprečili nasilna dejanja. Ravno zato, ker besede lahko vodijo do ubijanja. Končno na tej podlagi, sicer preozko, presojajo tudi tožilci in sodniki – če sovražni govor obravnavajo kot kaznivo dejanje, ga ravno zaradi znakov možne kršitve javnega reda in miru, kar pomeni, da zaradi možnega nasilja. Bodi dovolj o tem, kako komična je zato, v vseh ozirih, ničejanska pozicija, ki bi iz sovražnega govora menda črpala še dodatno moč. In kako lepo se poda k praznini strankarske geste okrogle mize, ki kliče h kulturi dialoga. In, očitno, fiskulturi duha in telesa.

Svoboda govora in javni red

Končno je tu še ugotovitev ministrice, češ svoboda govora je omejena s človekovim dostojanstvom ter s predpisi na področju javnega reda in miru. Če je povzetek točen, majhne grotesknosti izjave ni mogoče spregledati: svoboda govora ni povezana z nobenimi predpisi s tega področja, pač pa je inkriminacija javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v Kazenskem zakoniku (nesmiselno) umeščena v poglavje o kaznivih dejanjih zoper javni red in mir. Povedano drugače: trditev je pravno nelogična, neposredna povezava med svobodo govora in kršitvijo javnega reda in miru pač ne obstaja. Prve ne omejuje javni red in mir, temveč je po 297. členu Kazenskega zakonika spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kaznivo le, če je »storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«. Kar omejuje svobodo govora, je torej nekaj bistveno bolj kompleksnega, namreč sovražni govor, kjer tožilci k temu dodajajo še nekatere »robne« pogoje.

Če nisem preveč prijazen, potem bi dejal, da je strankarska razprava aktivnih politikov in ministrov o »kulturi dialoga«, kot so temu dejali, bolj kot kaj drugega vplivala na krepitev duha nekaterih udeležencev – na jačanje njihovega uma, morda teles. Napovedano »odločno reakcijo« moramo najbrž razumeti bolj v tej smeri, hvaležni pa bodo tudi vsi, ki za vsem slutijo prazno govoričenje – kajti kar te ob neumnostih ne ubije, to najbrž okrepi tvojega duha.