Med trenutnim naprezanjem podpornikov Janševe vlade v podporo neonacističnim rumenim jopičem je že skoraj tragikomično opazovati stališča ustvarjalcev javnega mnenja, za katera so naši novinarji radi tepejo. Retorične cvetke in domislice se kar vrstijo, poglejmo si naslednjo:
Neonacistov ne maram. Nacional- in internacional-socializem sta moralno zavržni ideologiji, ki sta terjali desetine milijonov življenj. Ampak ljudje imajo tetovirane tudi zvezde, srpe in kladiva, nosijo majice s čegevarami, pa jih zato ne trpamo v marice.
Manipulirati z napačnim vzrokom
Bivši minister Žiga Turk je podtaknil retorični »napačen vzrok« ravnanja policije in s tem pričakovano navdušil premierja Janšo: seveda ne drži, da so rumene neonaciste, in na tej točki se avtor ne spreneveda toliko kot oblastniki in npr. notranji minister, ustavljali in strpali v marico zaradi njihovih tetovažnih obeležij, svastik, pajkovih mrež in preostalih atributov neonacizma. Se pa mora pretvarjati, da se je to zgodilo zaradi tega. Policijska intervencija je po vsem, kar vemo, sledila presoji o možnem fizičnemu konfliktu, saj je med udeleženci prišlo do izzivanja in prerivanja.
Sklicevanje na tetovaže ni naključna pomota, prej premišljena gesta iskanja načinov racionalizacije pritiska na policijo. Zato je navajanje tetovaž kot razloga ali »vzroka« posredovanja domišljena navedba nečesa, kar ni vzrok, kot nečesa, kar domnevno je, če citiramo Aristotela (fallacia de non causa ut causa). Iz dejstva, da je policija odstranila rumene jopiče in tega, da so ti imeli neonacistične tetovaže, pač ne sledi, da so bili odstranjeni zaradi tetovaž, kar nam sugerira.
Tudi tokrat imamo pred sabo vzročno manipulacijo. Za razliko od Hojsa, ki se je ob razlagi domnevnega Jenullovega posredovanja pri ravnanju policije manipulativno zatekel v »post hoc ergo propter« in namigoval, da so policisti morda sledili navodilu protestnika, pri čemer iz časovnega sosledja dveh dogodkov nikakor ne sledi že vzročnost, kot je podtaknil, Turk enostavno navaja zgrešeni motiv njihovega posredovanja in ga spretno mimikretizira v relativizacijo menda enako zavržnih simbolov levice.
Pozdravlja in ne pozdravlja intervencijo
Ko ga je eden od uporabnikov tviterja na to opozoril, češ saj jih niso odstranili zaradi tetovaž, pa je bivši Janšev minister zgolj eno uro kasneje flegmatično navrgel:
Jaz sem v petek javno pozdravil, da so jih odstranili v izogib eskalaciji.
Kako? Turk se torej sploh ne more odločiti: je za trpanje v marice, ni za trpanje v marice? Je za odstranitev, ni za odstranitev?
Očitno je pripravljen izreči popolnoma nasprotni trditvi, ne da bi nam pojasnil svoj zasuk. In zato na koncu ne vemo, kaj bi bolj pomilovali: končno protislovje ali predhodno ceneno uporabo zmote, da bi se skozi retorične učinke doseglo politične cilje.
Ker ta je prepoznaven: podvomiti v ustreznost intervencije policije in se solidarizirati z oblastjo, ki bi »domoljubnim« neonacističnim simpatizerjem rada pomagala in policiji navila ušesa, protestnike pa, kar je Turku tudi uspelo, označiti za drhal.
Več: