Hojsove perle so »dokazano neonacistične skupine«

Domoljubje ima od včeraj naprej v Sloveniji novo mero in nenadkriljiv zgled, po katerem se državljanom splača ravnati, vsaj tako jim svetuje oblast: to so z biseri primerjani neonacistični rumeni jopiči. Avtor nove domislice je po tistem, ko je moral javnosti pojasnjevati, koga ima za bisere in koga za svinje, pričakovano notranji minister Aleš Hojs. In čeprav načeloma ni nova, še nikoli ni bila izražena s tolikšno vehemenco neskritega občudovanja tistih, ki jim je namenjena.

Da so rumeni jopiči ljubljenci Janševe oblasti, vemo že dolgo. Da so neonacisti po prepričanju, je bilo razkrito točno eno leto nazaj, ko je Vladozlom skupaj z Mladino razkrinkal njihove ideološke afinitete in privrženost neonacističnim simbolom. Kar ostaja enigma vseh enigem, je nesporno le, da si po vsem tem času domači mediji, z nekaj izjemami, kot sta Dnevnik in Mladina, ne upajo govoriti o njihovem poreklu, ampak striktno papagajsko reciklirajo začetni psihopropagandni trik tistih, ki so »rumene jopiče« patentirali – odločitev, ki sem jo kritiziral že pred letom in lahko svoje ugotovitve o avtokastriranem novinarstvu zgolj ponovim.

Nemec o dokazano neonacističnih skupinah

In čeprav medijski mainstream nikakor ne želi spregovoriti o skrajno desničarskem profilu fantov, ki poskušajo na ulicah Ljubljane ustavljati protestnike, je ugotovitev, da gre za »dokazano neonacistične skupine«, včeraj v oddaji 24ur zvečer pri Urošu Slaku odločno izrekel poslanec SD Matjaž Nemec. Še več, spregovoril je o tem, da so to »dokazano neonacistične skupine, združene v tako imenovanih rumenih jopičih, ki so dokazano povezani s podmladkom stranke SDS. To so neonacisti.«

Izostala torej ni niti neposredna povezava z vladajočo stranko. Ob tem se je skliceval na svoje ugotovitve v svojstvu člana oziroma celo predsednika Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb:

Bili bi presenečeni, če bi imeli možnost prebirati poročilo o delovanju Sove za leta 2020.

Matjaž Nemec v navedeni oddaji: rumeni jopiči so dokazano neonacisti

Več o tem, kot je dejal ob osuplem Hojsu, slednji je sicer manifestiral vso neotesano naravo oblastniškega diskurza, v kamere ni želel povedati. Protestniki na čelu z Jenullom pa so v posebni izjavi ugotavljali, da »obstaja jasno zavezništvo in sodelovanje med neonacističnimi skupinami in člani strahovlade«.

Vendar prav nič ne pomagajo tovrstne ugotovitve, dokler jih ne raziščejo in s tem podprejo ali zanikajo politika in tudi mediji. Dokler tega ne bodo storili, in v enem letu večini ni uspelo, se bomo pač kuhali v medijskem loncu nevednosti, vmes pa kot žabe, ki tega ne opazijo, dokončno izgubili demokracijo in se znašli v neonacističnem raju.

Politika, ki več ne skriva pritiskov na policijo

Vsi varnostni strokovnjaki v en glas ponavljajo, da je bilo dejanje Janeza Janše, generalnega direktorja policija Antona Olaja in notranjega ministra, ko so po intervenciji policije proti neonacističnim rumenim jopičem izrekli zahtevo po nadzoru njenega dela, politično motiviran pritisk na avtonomno delo policije. Naj spomnim, Janša je zapisal, da je potrebno incident na Prešernovem trgu preiskati, kajti »kam pridemo, če bo že kar sin državnega tožilca ukazoval policiji?«

S tem je prepoznavno sugeriral, da je bila intervencija napaka. Olaj je prav tako napovedal, da bo zahteval »jasne odgovore«, Hojs pa se je do nje vrednostno opredelil kar z biblično primero, ki sem jo že analiziral: od policije je terjal poročilo zaradi ukrepanja zoper rumene jopiče, tem pa je očetovsko svetoval, naj se ne mečejo kot dragoceni biseri med umazane svinje, s čimer je jasno vzpostavil dihotomijo med hvalevrednim domoljubnim neonacizmom in grajevrednim ljudstvom, ki v svoji svinjskosti protestira proti oblasti.

Hojsov manever: protestniki imajo svinjske vrednote

Odkar je uvidel, da je s svojo ponesrečeno metaforo stisnjen v kot, se minister poskuša reševati z nerodnim manevrom. Na tej točki je potrebno medije pohvaliti, še zlasti POP TV: dokaj redko se zgodi, da novinarji vztrajajo pri pojasnilih glede česa tako izmuzljivega, kot je metafora. Tokrat celo dvojne semantike metafore, ki dihotomično obenem hvali in graja. Tokrat jih je manj zanimalo, zakaj Hojs neonaciste opisuje kot bisere, precej bolj pa, zakaj protestnike primerja s svinjami.

Hojs se po novem izgovarja na ‘svinjske vrednote’, da bi se izognil ogorčenju javnosti

Hojsova obramba je bil predvidljiva, precej »odvetniška«: zanikal je, da je želel koga primerjati z njimi, k čemur je nato pobalinsko nemudoma dodal še »To so komentirali tisti, ki so se v svinji prepoznali«.

Nato pa je zaigral na sicer povsem neproduktivno karto ločevanja med izrazom, ki da lahko referira na osebe, in tistim, ki referira na »svinjske vrednote«. Da bi minimiziral škodo svojih nesramnosti, saj se očitno ne namerava opravičiti, je sicer povsem neprepričljivo kot referenco svoje metafore vpeljal bolj abstraktni pojem vrednot in upal, da se bo s tem vsaj malo odkupil za svojo žaljivost.

Zimzelenost zrcalnega pripisa

Takšne »svinjske vrednote« po njegovem poosebljajo prav protestniki, ki menda žvižgajo, protestirajo, tulijo, pri čemer ga je očitno zmotilo, da »nas«, vlado torej, označujejo za fašiste in naciste:

Govoril sem o vrednotah, ne o ljudeh. Na Prešernovem trgu smo lahko videli vrednote, ki jih pooseblja del opozicije, torej gospa Fajon, gospod Šarec, gospod Mesec, z operativcem gospodom Jenullom, ki žvižgajo in tulijo, ko se spominjamo padlih v osamosvojitveni vojni, ko dvigamo slovensko zastavo, ko govori predsednik države, ko škof blagoslavlja lipo. Označevali so nas za fašiste, naciste, govorijo, kako bodo stvari vzeli v svoje roke, kar so njihovi predniki počeli že leta 1941 in 1945… 

Vendar s tem ni bil zadovoljen, včeraj je vzpostavil še dihotomijo med dvema sistemoma vrednot, neonacistično patriotskim in temu nasprotnim, kajti »vseh vrednot ne moreš metat pred vrednote, ki so, bi rekel, svinjske. Vrednote spoštovanja naših simbolov, vrednote domoljubja, vrednote pripadnosti tej državi, ne morete enačiti ali prezentirati kot vrednote, kot so fašizem, nacizem, zmerjanje ljudi, etiketiranje ljudi s fašisti in tako naprej.«

Ob dihotomiji »domoljubje« vs. »nedomoljubje«, kjer so oblast in neonacistični rumeni jopiči del prvega, protestniki pa obtoženi nasprotnega, minister več kot očitno izvaja propagandno metodo zrcalnega pripisa: ko si obtožen podpore neonacistom, potem za nacista razglasiš tistega, ki ti to očita. »Svinjske vrednote« protestnikov so nenadoma izenačene s podporo fašizmu, Hojs nam sporoča, da so rumeni jopiči s svastikami domoljubi, na tisoče protestnikov na ulici pa goji fašistične vrednote!

Ministrov manever nas spomni na povsem spregledani nastop Petra Jambreka na TV Slovenija, kjer je kot gost Jožeta Možina iste protivladne protestnike primerjal s hitlerjanci in rjavosrajčniki. Moja pritožba ni pomagala, odgovorna urednica Manica J. Ambrožič je odločno podprla Možino in ta si je pred dnevi, bodi rečeno mimogrede, prislužil njeno zaupanje še z intervjujem s predsednikom republike.

Kaj je bilo prej: post hoc ergo propter hoc

Minister je v svoji stiski, braneč se pred posledicami svojega pobalinskega dolgega jezika, uporabil še en argumentacijski trik. Da bi se otresel mnenja strokovne in širše javnosti glede nedopustnega vmešavanja politike v nadzor policije, sedaj po novem ponavlja trditev, da je policija ravnala korektno v primeru, če je odreagirala pred Jenullovim pozivom. Če je po njem, pa je ravnala napak:

Ali je policija res reagirala po tem, ko jih je k intervenciji pozval Jaša Jenull. Kolikor to drži, je to seveda nesprejemljivo.

Večkrat je za različne medije ponovil, da moramo ugotoviti zgolj to: ali je policija dobila ukaz, da ukrepa zoper rumene jopiče, preden je to izjavil gospod Jenull: »Kolikor je to dobila prej, ni nikakršnega problema.«

Hojs nas je oskrbel z lepo ilustracijo argumentacijske prevare po imenu »post hoc ergo propter hoc«, »po tem, torej zaradi tega«. Kadar iz povezave dveh dogodkov, kjer se en pojavi takoj za drugim, napak ali manipulativno sklepamo, da je prvi vzrok za drugega, je takšno sklepanje napačno, ker iz tega, da dva dogodka sledita eden drugemu, še zdaleč ne sledi, da je med njima res kakšna vzročna povezava. Argumentacijska oblika te zelo pogoste zmote je preprosta: (1) Dogodek a in dogodek b si sledita. Zato velja, da (2) Dogodek a povzroča dogodek b.

Če intenzivno molimo, da bi zadeli na loteriji, nato pa res zadenemo glavni dobitek, to pač ne pomeni, da molitve učinkujejo. Če uživamo čili, da bi ustavili razvoj raka v svojem telesu, nakar se njegovo širjenje res ustavi, s tem še nismo dokazali vzročne povezave med obojim. Na podoben način Hojs res ne more iz Jenullovega apela policistom sklepati, da so ti ukrepali zaradi njega, kajti dogodka pač nista nujno vzročno povezana, in to ne glede na časovno sosledje.

Povsem nepomembno je zato, kdaj so ukrepali, prej ali potem, kar minister postavlja za ultimativni kriterij.

Ko minister kar sam razbremeni Jenulla

Še več, Hojs je v Slakovi oddaji Jenulla celo obtožil, da je začel pozivati k ukrepanju po tistem, ko je policiste že slišal, da bodo to storili, in to z namenom, da bi se junaško samopromoviral, kot se je izrazil. Če to drži, potem je kar minister sam skozi gesto nove diskreditacije nehote poskrbel za razbremenitev obtožb, ki jih vali proti Jenullu in nadzor dela policije dejansko sploh ni potreben.

Če sklenem: kot lahko vidimo, nas je alternativna državna proslava oskrbela z dvema trajnima spoznanjema: da so »biserni« rumeni neonacisti za aktualno oblast dobesedno izenačeni z vrhuncem izražanja domoljubja pri nas, da so protestniki zanjo ponižani v svinje ali vsaj v ljudi s svinjskimi vrednotami – kakor da je slednje kaj manj nizkotna označba.

Za nameček pa še, da nam elementarno znanje iz argumentacijskih zmot razkrije nivoje neskritega manipuliranja notranjega ministra in ničvrednost njegovega kriterija v zahtevi po nadzoru policije.

Več:

Neonacizem in kastrirano novinarstvo

Hojs o neonacističnih biserih in »svinjskem« ljudstvu

RTV Slovenija kot partijski medij: zakaj bi po Jambreku moralo slediti povabilo Jenullu

Pismo varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev: trije očitki oddaji Intervju z dr. Petrom Jambrekom

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: