Nekaj v eter, nekaj v koš: o poskusih, kako legitimirati novo koalicijo pred volitvami

Pismo skupine posameznic in posameznikov je te dni dovolj odmevno pregnetlo množične medije s svojim pozivom, da moramo nujno stopiti skupaj in se na vsak način izogniti predčasnim volitvam. Ali kot so zapisali: »Še ene predčasne volitve ne bi bistveno spremenile razmerja sil, bi pa prinesle večmesečno obdobje prostega teka, ki bi še poslabšal nedelovanje države, poglobil razvojni zaostanek Slovenije in upočasnil priprave na predsedovanje.«

Seveda je bilo tako jasno, kam pes taco moli, pri strankarski Novi24TV so z velikim veseljem pograbili podporo svojemu političnemu prvaku in jo, med drugim, naslovili z »Ugledni intelektualci pozivajo parlamentarne stranke, da sestavijo vlado in se nehajo igrati z usodo slovenskega naroda«, čeprav podpisane druži predvsem političnoekonomska ideja, delovanje v podjetniških vodah in posledično tudi lastni interesi.

pismo andrijanič volitve večer

Pismo v Večeru: o odgovornih rešitvah

Kdo so podpisani?

Imena so resda na prvi pogled heterogena, ampak ne dovolj, pod poziv so prispevali podpise Mark Boris Andrijanič, dr. Jernej Buzeti, dr. Anže Burger, Nevenka Črešnar Pergar, dr. Romana Jordan, Miha Lavtar, dr. Jernej Letnar Černič, dr. Igor Masten, Andrej Mertelj, Marko Pavlišič, dr. Jerneja Penca, dr. Mark Pleško, dr. Sašo Polanec, mag. Tanja Porčnik, Matej Potokar, Rok Ravnikar, dr. Žiga Turk, Matej Tomažin, Žiga Vavpotič, dr. Peter Verovšek, dr. Blaž Vodopivec in Marko Voljč.

Naj tako povem, da so takšni apeli načeloma hvalevredni, ker prispevajo k skupnemu razmisleku in izmenjavi argumentov, končno sem tudi sam podpisal veliko peticij. Perspektiva, ki me bolj pritegne, zadeva naslednje: kot že tolikokrat se mi je takoj zazdelo, da imamo v rokah nov lakmusov papir, kako izmeriti enostransko delovanje naših novinarjev, ko stališča podobnega ranga primerjamo med sabo. In res, človek bi lahko z lekarniško natančnostjo napovedal, da bosta Uroš Slak in Rosvita Pesek, če drugih niti ne omenjam, poskrbela za promocijo in v svojih oddajah izrazito napihnila sporočilo pisma, kakšnega pa vrgla v koš. Rečeno, storjeno.

Poroka med Cerarjem in Janšo

Včerajšnji Odmevi so v goste povabili dva od njih, Marka Borisa Andrijaniča in Nevenko Črešnar Pergar. Po svoje zelo predvidljiva izbira, kajti prvi je najbrž pobudnik pisma, druga pa lahko služi kot dobra kamuflažna izbira, ki bo dokazala »politično uravnoteženost« apela – ob predpostavki, da je gospa nekoč pripadala levi politični opciji, javni zavod pa vendarle stavi na uravnoteženost.

Politična tendenca izjave nas posebej ni smela presenetiti, podobno pismo z zelo sorodno pobudo in intenco smo lahko prebrali že sredi septembra 2015. Takrat so Mark Boris Andrijanič, Matej Avbelj, Anže Burger, Romana Jordan, Luka Lisjak Gabrijelčič, Aleš Maver, Marko Pavlišič, Jerneja Penca, Matej Petrišič, Dimitrij Rupel, Jaka Šoba, Tomaž Štih, Žiga Turk, Blaž Vodopivec in Egon Zakrajšek želeli na podoben način »poročiti« tedanjega predsednika vlade Mira Cerarja. Našteli so nekaj njegovih grehov in ga povabili, da se poveže z Janezom Janšo in pri tem ugotavljali, da bi predsednika SDS nujno potrebovali na oblasti, če želimo državo postaviti na noge:

»Spoštovani gospod Miro Cerar, spoštovani gospod Janez Janša, ni več časa, da država še naprej stopica na mestu. Ne moremo čakati še dve desetletji, da bi volivci po kakšnem čudežu kateri od moderno razmišljujočih strank namenili absolutno večino. Zdaj je čas za spremembe, zdaj je čas za dinamično razvojno usmerjeno politiko in modernizacijo. Pred vama in pred vajinima strankama je zgodovinska odgovornost, ki so jima jo naložili volivke in volivci.

Od tega, ali sta vajini stranki sposobni preseči včasih upravičene zamere in sta pripravljeni po avstrijskem ali nemškem zgledu stopiti skupaj in oblikovati kvalitetno, ne nujno izključno strankarsko ekipo, je odvisno, ali bo Slovenija šla v smer, ki smo si jo izbrali ob osamosvojitvi, ali pa se bomo še bolj pogrezali in dokončno utopili v provincialni majhnosti in ekonomsko nevzdržni samozadostnosti na obrobju razvite Evrope.«

O intenci pisma

Vsa sorodna pisma so seveda povsem legitimna, a enako legitimno se lahko vprašamo, čemu služijo. Temeljna dilema zadeva njihovo dobronamernost in iskrenost: so avtorji res čisto osebno prepričani v sanjsko in zelo naivno plasirano sugestijo, da bomo »le združeni« in s skupnimi močmi lahko dosegli razvojni preboj in državo potegnili v svetlo prihodnost, ali pa morda za njimi stoji intimno preferenčno prepričanje, da je na ravni politične realizacije pač nujno sprejeti oblast tistega, ki se po njihovem ves čas neumorno trudi, da bi nam vladal, a mu nesramna leva sredina tega ne dovoli?

Sam bi rekel, da slednje, saj ni mogoče verjeti v njihovo naivnost glede na dejstvo, da je v njih kopica ekonomistov in podjetnikov, ki še kako dobro poznajo gospodarske ideje in dobro vedo, da politična ekonomija nujno vodi v nerešljiva konceptualna nesoglasja in zato enotnosti med levimi in desnimi politikami pač po nujnosti nikoli ne bo.

Iz tega bi nujno sledilo, da jim, iz osebnega prepričanja ali koristi, pač bolj leži čisto določena politična opcija, v čigar imenu se oglašajo.

Nastop v Odmevih

Rosvita Pesek je v včeraj v Odmevih postavljala zanimiva vprašanja. Njen gost po skypu, Mark Boris Andrijanič, sicer del mednarodne ekipe tehnološkega podjetja Uber v Varšavi, je moral pojasnjevati, zakaj v pismu posebno mesto namenja Svetu Evropske unije in vodenju tega projekta, ki nas čaka.

Črešnar Pergar Odmevi

Nevenka Črešnar Pergar v včerajšnjih Odmevih o angažiranih državljanih

Da je ta projekt usoden, je sledil odgovor, kajti predsedovanje Svetu Evropske unije »bo izjemen projekt, ki bo terjal napore vseh posameznikov in vseh strani v tej državi. Mislim, da ga moramo čim bolj izkoristiti, zato da ohranimo ugled naše države v svetu, da razširimo naše zavezništvo, skratka to ni nekaj s čimer bi se igrali. In jasno je, da bi nove volitve prinesle novo obdobje prostega teka in s tem tudi upočasnile priprave na ta strateški projekt države.«

Andrijanič je sicer imel smolo in srečo obenem: v svojem pismu podpisniki svarijo pred tveganji, ki jih prinašajo podnebne spremembe, Janša pa je ravno te dni znova pokazal, da je eden glavnih skeptikov glede znanstvenih klimatoloških ocen okoli njih in tudi vnet nasprotnik Grete Thunberg. No, ampak v tej nekredibilnostni nesreči je imel tudi srečo, saj res ni bilo pričakovati, da bi ga Peskova spomnila na kaj takega.

Sicer uspešni podjetnik v tujini veliko razmišlja o Sloveniji, a je s svojim položajem zunaj nje zadovoljen. »Seveda se želim vrniti domov, a mislim, da je pred mano še kar nekaj let potepanja po tujini«, je nedavno povedal v nekem intervjuju.

Angažirani državljani

Podpisnice in podpisnike je torej zelo partikularno zaskrbela uspešnost predsedovanja, podobno kot je Črešnar Pergar hitela zatrjevati, da v novi koaliciji »sploh niso pomembna imena, kajti pomembno je, da dobimo učinkovito vlado, da presežemo razlike, da se začnemo pogovarjati«. Skratka, ena sama navidezno prostodušna dobronamernost in spravljivost, sorodna evfemističnim zaklinjanjem o pomenu povezovanja in dialoga v zadnjih tednih, na koncu zabeljena celo z zaklinjanjem o lastni politični državljanski odgovornosti, s čimer je pihala na dušo voditeljici:

»Mi, ki smo podpisali to pismo, skušamo biti angažirani državljani. A si ne želite tudi vi, da bi bilo več Slovencev aktivnih pri upravljanju te države?«

Rosvita Pesek je globoko prikimala, češ tega bi si »sploh« morali želeti. No, angažirano državljanstvo precejšnjega dela istih podpisnikov je 22. maja 2019 poskrbelo za podporo kandidaturi dr. Žige Turka, podpisnika vseh zgornjih apelov, na evropskih volitvah na listi Nove Slovenije.

Takrat so podporniki bili Matej Avbelj, Mark Boris Andrijanič, Vera Ban, Jernej Buzeti, Nevenka Črešnar Pergar, Jernej Letnar Černič, Tino Mamić, Igor Masten, Marko Pavlišič, Amela Špendl, Janez Šušteršič in Marko Voljč s pojasnilom, da »mu spodaj podpisani, kot se za odprto in svobodno demokratično družbo spodobi, javno namenjamo svoj preferenčni glas«.

Kaj gre v eter in kaj v koš

Podjetniški interes je torej lahko včasih tudi zelo individualiziran in prijateljski. Medijska recepcija zgornjega pisma postane še bolj pomenljiva pri presoji novinarskih in uredniških preferenc, če jo primerjamo z nekaj dni starejšo izjavo Alternativne akademije– slednjo je večina medijev z velikim veseljem zalučala v koš, tudi nacionalka. Po moje ne naključno, saj vendar odpira vprašanje njihove odgovornosti pri normalizaciji političnega radikalizma ob sestavljanju nove Janševe koalicije.

Kajti pod krinko navidezne nezainteresiranosti nam množični mediji, in vsa čast noro redkim izjemam, zgolj »poročajo« o politični kombinatoriki, ki bo pripeljala do nove vlade pred volitvami, kaj takšna vlada, že empirično preverjeno, predstavlja v luči razmaha avtokratizma, dedemokratizacije družbe, vzpona nestrpnosti, diskriminacije, podrejanja medijev in končno korupcije, pa zavestno potlačijo in zamolčijo.

No, v kombinaciji s postopanjem urošev slakov, rosvit pesek in sorodnih novinarjev z jasnimi preferencami do »angažiranih državljanov« v kombinaciji z eksplozijami diskreditacij na račun tistih, ki si drznejo pisati negativno, je končna barva naše medijske krajine hitro določljiva.

Normalizacija ekstremne politike

Dr. Darko Štrajn je v izjavi zapisal nekaj, kar prej pribeleženo dogajanje v medijih celo anticipira:

»Anesteziranje javne občutljivosti na vulgarno in brutalno strankarsko propagando medijev v madžarski lasti žal v teh dneh in tednih intenzivno poteka tudi v vseh centralnih množičnih medijih. Izostaja vsaka analiza evolucije slovenskega ekstremizma, njegovih manipulacij, širjenja lažnih novic, diskreditiranja državljank in državljanov, ki jim še uspe javno izraziti svojo zgroženost itd. Nenadoma tip politike, ki je v sedanji politično dezorientirani Evropi vendarle še prepoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice, v Sloveniji s pomočjo medijev še vedno velja le za »desno sredinski«. Pasivno medijsko sprejemanje avtoritarne govorice, zamaskirane v »demokratično svobodo govora«, vodi v tako imenovano »normalizacijo« ekstremizma.«

Kaj reči za konec? Imamo in imeli bomo točno takšne politike, kot smo si jih zaslužili s svojimi mediji.

Morala in denar: Zdenka Čebašek Travnik in njena plača

Smemo verjeti novopečeni predsednici Zdravniške zbornice, ki je zadnje tedne močno plenila medijsko pozornost s svojo zahtevo po visoki plači?

Vprašanje je seveda, glede česa. Zato bodimo natančni. Če se je začetno razkritje njenih  zahtev po visoki plači prevesilo v drugo fazo, kjer nas trenutno nenadoma pomirja, da bo imela le takšno kot predhodnik, ne velja spregledati, da je dr. Zdenka Čebašek Travnik spretno manipulirala med dvema motivoma, da bi prikrila svoje apetite.

Po tistem, ko so jo zapustili štirje, dr. Miro Denišlič na mestu predsednika razsodišča 2. stopnje zdravniške zbornice, še pred tem pa dr. Irena Manfredo, dr. Bojana Pinter in dr. Zdenko Šalda, vsi po vrsti tesni zavezniki v kampanji, je Čebašek Travnik njihove očitke o avtokratskem obnašanju v prvih tednih mandata in velikem zanimanju za svojo plačo spretno obračala v teorijo zarote in iskala navideznega skritega sovražnika. Po principu zimzelenih in dobro preizkušenih političnih retorik strankarskih veljakov pri nas. Ne dvomim sicer, da so se v zadnji fazi morda res prikradli v igro tisti, ki so zaslutili svojo novo priložnost, a trditi, da so vanjo vpleteni člani njene ožje ekipe, je podcenjevanje zdrave pameti in vnovično poniževanje njih samih.

Nekaj ključnih poudarkov, s katerimi je to počela, si velja ogledati: »Pobud k odstopu in glasovanju o nezaupnici v prvem tednu mandata si ne morem razlagati drugače kot pritisk elit, ki me hočejo umakniti s položaja«; »Ne znam si pojasniti, od kod takšen zagon in usklajena akcija za mojo zrušitev. Če pogledamo, kdo me ruši, lahko potegnemo vzporednico s predhodnimi vodstvi«; »Prinašam spremembe, zato me želijo onemogočiti«.

SIOL Čebašek elite

Učinkovit piarovski trik v poudarku na Siolu: razglasiti se za žrtev zarote

Seveda nihče ne dvomi, da v zdravstvu obstajajo elite in da bi marsikomu njen odstop prišel prav. A to še ne pomeni, da smo lahko dodatno potrpežljivi glede njenih nespametnih ravnanj.

Piarovski in komunikacijski obrat, s katerim je po zadnjem sklepu skupščinskega sveta, ki ga tvorijo predsedniki regijskih odborov, njena plača postala 8.000 evrov bruto, je očitno vseboval le eno premiso, ki bi se lahko v parafrazi glasila: »Bodite končno zadovoljni, moja plača bo enaka kot tista pri mojem predhodniku.«

Kaj drugega ji na koncu tudi ni preostalo, saj ji je grozila razrešitev in še vedno ji: 15. marca se obeta izredna skupščina zdravniške zbornice, na kateri bodo odločali tudi o tem. Toda kako prepričljivi so njeni zadnji manevri, s pomočjo katerih je nenadoma zadovoljna z omenjeno višino plače?

Intervju s Slakom

Spomnimo, v poučnem pogovoru v studiu z Urošem Slakom v oddaji 24ur zvečer dne 22. februarja letos si je predsednica privoščila številna neumestna ustavljanja novinarja, ki sicer res ne slovi po svoji uglajenosti, je bil pa tokrat vendarle bolj zmeren od nje. Ob njem so pokazali korespondenco med člani njene ekipe, iz katere je črno na belem izhajalo, da Čebašek Travnik zahteva visoko plačo in da z njo avtokratsko pogojuje nadaljnje delo s sodelavkami in sodelavci.

Še več, v istem prispevku so pokazali tudi faksimile dopisov med njo in njeno ožjo ekipo, iz katerega se vidi, da je svoje sodelovanje z njimi pogojevala z zahtevo, da brezpogojno podprejo njena pričakovanja glede višine svoje plače – seveda višje od predhodnika. V soboto jim je predlagala tak ultimat:

»Nič več pogajanj, ali sprejmeš, ali pa ne« oziroma »Kdor ga ne more sprejeti oz. se ne vidi kot moj sodelavec oz. sodelavka, naj mi to sporočim prosim do jutri zvečer.«

Čebašek ultimat

Ultimat predsednice iz dokumenta, prikazanega v oddaji 24ur zvečer

Materialni dokazi so nesporni in predsednica jih ni zanikala. Še več, pri Slaku je problematizirala le, kako so lahko prišli v javnost. Izjava Bojane Pinter in drugih o njeni aroganci so s tem postale podkrepljene in smiselne, potrdil se je sum, da je predsednica res obremenjena z višino svoje plače in je zanjo pripravljena zavrniti najbližje.

Intervju z Bobovnikom

Po tistem, ko je videla, da je šla predaleč, je Čebašek Travnik povsem omilila svojo pozicijo. Če je na začetku veljalo, kar je sama povedala pred kamerami, namreč  »glede moje plače se bom s predsednikom skupščine dogovorila, da bo moja plača takšna, kot sem predlagala«, je v pogovoru v Odmevih 7. marca nenadoma obrnila ploščo. Ker je bilo treba minimizirati povzročeno škodo, je nenadoma plača predhodnika postala povsem zadostna zahteva, ki jo je posladkala še s kakšno všečno retorično domislico, kot je tale: »Jaz sem prišla na zbornico delat in ne po plačo«.

Čebašek Bobovnik Odmevi

Predsednica Zdravniške zbornice v Odmevih

Njene zahteve so v pogovoru nenadoma postale pričakovanja drugih (»Ne, to je bilo tako, da je mene mag. Bitenc vprašal, kakšno plačo pričakujem«), tesni sodelavci in podporniki pa so, kot rečeno, postali del vnaprej zrežiranega komplota, očitno od samega začetka.

Bobovnik je bil zadovoljen z njenimi pojasnili tipa »Ne vem, od kod je ta ideja, da sem jaz zahtevala…«, poudarek o njenih izsiljevanjih in ultimatih pa je ostal v zraku. S tem je po vodi splavala priložnost novinarjev, da predsednico ujamejo na laži, ki jo je mogoče celo dokumentirano prikazati.

Nato je triumfirala še z igranjem na karto nevednosti (»Jaz sem za plačo prvič slišala dva dni pred verifikacijo na skupščini«) in storila vse, da bi ustvarila vtis, kako glede svoje plače tako rekoč ni imela nobenih pričakovanj. S tem je povsem zanikala začetni očitek, zaradi katerega je sploh padla v nemilost pri svojih kolegih.

Moralni prekršek

Najbolj trezen opis situacije je bržkone prispeval dr. Zdenko Šalda, njen podpornik, srž zapleta je razumel predvsem kot moralni prekršek in jo pozval k priznanju napake:

Za komentar v zvezi z afero smo zaprosili enega od njenih najožjih sodelavcev pri kandidaturi, ki je takoj po aferi odstopil iz ekipe, dr. Zdenka Šaldo. Preposlal nam je del korespondence med njim, zbornico in predsednico, v kateri je izrazil prepričanje, da je bilo »sporno«, da je želela Čebašek-Travnikova višjo plačo kot njen predhodnik in da je tako »dokazala, da jo denar zanima«. »Ker je bil to njen prvi ukrep, je s tem simbolno postavila lastne interese pred interese zdravništva in s tem postavila pod vprašaj kredibilnost celotnega vodstva Zbornice in tudi mene osebno,« je še zapisal v elektronskem sporočilu. »Lepo bi bilo, da bi Zdenka priznala, da je storila napako. Sedaj moramo v javnosti in predvsem pred zdravniki popraviti slab vtis, ki je nastal zaradi afere.« V odprtem pismu, objavljenem v Delu, pa je zapisal, da je predsednica storila »moralni prekršek«, da ni pokazala sočutja do slovenske javnosti in zdravništva ter je s tem omajala tako lastni kot ugled zbornice. Ima pa »odličen program« in »če se ga bo držala, se za prihodnost zbornice ni treba bati«.

Nihče sicer ne misli, da je Čebašek Travnik storila kakšen res velik greh, razkrila pa je nekaj svojega značaja in prioritet v mišljenju in delovanju. Predvsem je zdaj svoje nemoralno ravnanje poglobila s sprenevedanjem. Enkrat več škoda, da novinarji nekoga, ki se je tako ujel v protislovje, zaenkrat niso uspeli učinkovito razgaliti.

Prašičje glave in invencija obsodbe nestrpnosti

Korekcija v recepciji nestrpnosti in sovražnega govora, ki je vredna dodatne notice: čeprav se je še včeraj zdelo, da politiki ni mar zanju, poskuša Uroš Slak v svoji oddaji predstaviti priložnostno obsodbo predsednika vlade kot velik dosežek.

Prašičje glave 24 ur nestrpnost

Govorim o kratkem stališču Mira Cerarja, ki ga je med desetimi drugimi rečmi namenil že drugi »inscenaciji« prašičjih glav na lokaciji izgradnje Islamskega centra v Ljubljani. Dejal je, da je nov poskus zastraševanja manjšinske muslimanske verske skupnosti »vsega obžalovanja vreden«, po njegovih besedah pa moramo imeti kot družba do takšnih dejanj ničelno toleranco in pri tem brezpogojno vztrajati.

Prva novinarska pristranost je torej takšna: ne, politika od začetka begunske krize ni obsojala z njo povezanega naraščanja sovraštva in nestrpnosti. Niti v primeru Erlah, niti v primeru Zlovenije in česa tretjega. Še več, politiki so bili k obsodbi večkrat pozvani, odzvali se niso. Pri tem so jim pridno pomagali novinarji sami s svojo cenzuro.

Če se je predsednik končno zganil, če se je pred tem zganil enako mimogrede tudi predsednik republike, je to morda pohvalno, ampak izjemno zakasneli reakciji ne bi smeli ravno aplavdirati, še manj pa kar spregledati zapoznele reflekse.

Slakova obravnava v oddaji »24ur zvečer« je dodatno intrigantna iz še enega povoda. V njej je na sledi zadnje izjave Zbora za republiko pogovor v studiu »uravnotežil« s predstavnikoma dveh verskih skupnosti. Nenadoma je nestrpnost postala eksplicitno versko usmerjena in porazdeljena na dve strani, proti muslimanom in proti katoličanom. Se je zgodilo nekaj, kar smo spregledali?

Ključ za harmonizirano in razširajeno obravnavo verjetno tiči v omenjeni izjavi, v naslednjem njenem delu:

V Zboru za republiko izražamo zaskrbljenost zaradi nekaterih najnovejših incidentov, ki so povezani z ideološko in versko nestrpnostjo. Predvsem obsojamo omalovaževanje in skrunitve verskih ustanov. V zadnjih mesecih se je zvrstilo več deset napadov na župnišča katoliške cerkve. Med drugimi zasluži obsodbo tudi provokacija (z živalskimi deli) na gradbišču novega ljubljanskega muslimanskega svetišča. Zbor za republiko opredeljuje te napade kot alarmantne posege v individualno in kolektivno versko svobodo, ki jo zagotavljata slovenska ustava in evropska listina o človekovih pravicah. Z njimi smo pred 25 leti utemeljili novo državo.

Zaskrbljeno opazujemo tudi dogajanje, ki je naperjeno proti svobodi izražanja in svobodi tiska, proti kritičnemu razmišljanju in medijski pluralnosti. Obsojamo napade na medijske hiše, kot sta Reporter in POP TV, ki so jo označili kot judovsko, celo kot “hudičevo televizijo”, in poškodovali njena vozila.

Novi predsednik Zbora za republiko, France Cukjati, na prvem mestu ne omenja zaskrbljenosti zaradi dogodka ob izgradnji Islamskega centra. Preseneti raje z ugotovitvijo o »več deset napadih na župnišča katoliške cerkve«. Čeprav ne bi rad dvomil o podatku, se vseeno sprašujem, zakaj v teh zadnjih mesecih ob takšni množičnosti dogodkov ne vemo več. So zatajili mediji, je informacija točna? Je bila prašičja glava povod, da se najprej izpostavi nestrpnost do kristjanov, o čemer priča nakazani vrstni red?

Naslednja težava je hitropotezna retorika, s katero so postregli Janševi medijski sateliti, ki so takoj in nemudoma našli krivca za požig poptevejevih reporterskih avtomobilov in ga enoznačno pripisali nekemu slovenskemu muslimanu. In to že nekaj ur po dejanju! Ob tem so celo za svoj vir navedli STA, čeprav tam takšne krivdne povezave niso nikjer zapisali.

Vprašati bi se morali, kakšen status ima obsodba sovraštva in sovražnega govora do muslimanov v kontekstu, ko ga postavljamo ob bok drugim verskim skupnostim? Drži, nobenega dvoma ni, da je treba versko svobodo ščititi, in to na enakopraven način. In preganjati storilce kaznivih dejanj. Pohvalno je tudi, če ena skupnost pri tem podpre druge in vse nastopajo složno. Ne bi pa smeli pozabiti, da se v tej begunski krizi napada predvsem muslimane in ob tem največkrat svari pred izgubo krščanskih in judovskih korenin Evrope, ki nas menda čaka.

Katoliška cerkev je že pokazala svoj dvolični obraz. Potem ko se je zdelo, da bo obsodila besede murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, jih je na tiskovni konferenci kasneje izrecno podprla. Kaj je že dejal škof? Da je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«. Reminiscenca je jasno letela na begunce in končno muslimane, ki tu že živijo.

In tako so prašičje glave postale priložnost, kjer imamo dobre razloge dvomiti, da je nestrpnost grajana na enake in enakovredne načine. Prej bi smeli skleniti, da postaja diskurz o njej rahlo zlorabljan na način, kot sem ga opisal.

Več:

https://vezjak.com/2015/11/29/medijsko-sovrastvo-do-islama-in-vzniki-nasilja/

https://vezjak.com/2015/11/03/zakaj-bi-zmago-jelincic-lahko-vodil-slovenske-skofe/

https://vezjak.com/2015/10/25/katera-stalisca-o-beguncih-ne-pridejo-v-medije/

Kako smo ukinili Poglede Slovenije in se pri tem celo smejali

Ukinitev oddaje Pogledi Slovenije in slovo Uroša Slaka in Bojana Travna, vsaj takšno je zaenkrati videti, odpira vrsto vprašanj. Skoraj nobeno med njimi niti po enem tednu ni dobilo pravega odgovora, čeprav se zdijo ključna za substancialno analizo stanja v RTV hiši, novinarsko avtonomijo in nenazadnje značilno dualno medijsko folkloro naši/vaši pri nas.

Pogledi Slovenije

Med zame najbolj šokantnimi je bila širša javnostna recepcija napovedi ukinitve te oddaje – in to v kontekstu očitka o političnem diktatu, ki da je ukinitev sprožil. Če odštejem tiste na desnem polu (novinarskem ali širšem), ki so bili pričakovano v ofenzivi in zgroženi nad dejstvom političnega kadriranja, saj oba avtorja ves čas dojemajo predvsem kot desno profilirana, torej kot »naša«,  je izjemno presenetila reakcija obsežnega dela javnosti, tudi samih medijev. V veliki meri se je zvedla na prikrit ali kar odkrit naslednji premislek: oddaja je senzacionalistično obarvana, novinarja neprofesionalna in demagoško neznosna, tako rekoč lažnivca in manipulanta, imela sta posebne pogodbe (ki jima je zdaj potekla!) in visoke honorarje, potekla jima je pogodba, zato je prav, da se jo/ju ukinja. Četudi so bile reakcije tudi drugačne, bi rad polemiziral s takšnim razumevanjem, ki sem ga zasledil ne le pri avtorjih na spletnih omrežjih, temveč med svojimi dobrimi (akademskimi) kolegi.

Pritisk ali ne, to je zdaj vprašanje

Toda najprej k zgodbi o pritiskih. Naj takoj povem, da sem ob tezi o politični ukinitvi oddaje takoj pristrigel z ušesi. Oba novinarja sta namreč energično trdila, da je prišlo do spremembe odločitve o »obstanku« oddaje po predvajanju zadnje oddaje o nakupu Mercatorja 20. junija. Četudi sta imela zagotovila, da bo oddaja v jesenski programski shemi, sta 5. julija presenečena izvedela, da se to ne bo zgodilo. Direktor TV Slovenija Janez Lombergar naj bi se namreč odločil, da jima pogodbe ne podaljša; ta se je iztekla junija. Ob tem se je skliceval na finančno stanje in visoke stroške oddaje. Nato sta 9. julija  Slak in Traven napovedala tiskovno konferenco za naslednji dan skupaj z udarnim geslom, da se bosta odločno uprla zahtevi po vmešavanju politike v RTV hišo.

V zraku je torej obviselo spraševanje, ali je do političnih pritiskov res prišlo. Nekateri podatki, izrečeni celo v sami oddaji, so na to nakazovali. Na slabo voljo in posledično intervencijo Bratuškove vlade, z močno ambicijo Mercator prodati Agrokorju, sta namigovala tudi sama novinarja. O analizi do prodaje Mercatorja kritičnih poročil sem pisal tukaj. Možnost političnega obvladovanja medijev se je začrtala še na metanivoju, saj je sama oddaja spregovorila o tem, kako hrvaški tajkun Ivica Todorić, torej kupec Mercatorja, disciplinira medije na Hrvaškem. Slak je nedvoumno aludiral, da se bo ta vzorec z nakupom prenesel tudi k nam.

Na dan tiskovke sta se oglasila tudi Aktiv novinarjev Informativnega programa TV SLO in Društvo novinarjev Slovenije. Oba sta, verjetno rutinsko in z nekaj fige v žepu, obsodila potencialne politične pritiske:

V Aktivu novinarjev Informativnega programa TV Slovenija se sprašujejo ali navedbe o ukinjanju oddaje Pogledi Slovenije zaradi pritiskov različnih političnih in drugih interesih skupin držijo. Če da, temu v aktivu odločno nasprotujejo. Enako menijo v stanovskih organizacijah.

V Aktivu novinarjev Informativnega programa TVS so prepričani, da je oddaja formata, ki ga ponujajo Pogledi Slovenije, v programih nacionalne televizije potrebna. “Osvetli obravnavane tematike z drugih zornih kotov in doda dimenzijo širše razprave, ki je dnevno-informativne oddaje gledalcem ne morejo celovito ponuditi. Informativni program TVS bi moral širiti vsebine preiskovalnega novinarstva in v vodenje tovrstnih žanrskih oddaj vključiti več svojih novinarjev, ne pa da take oddaje ukinja, poljubno nadomešča ali daje v privatni zakup. To nikakor ni v interesu javnosti, ki ji je nacionalna Radiotelevizija Slovenija zavezana,” so zapisali v izjavi za javnost.

Navedbe ustvarjalcev Pogledov Slovenije, da vodstvo RTV Slovenija oddajo ukinja zaradi pritiskov politike in kapitalskih centrov moči, so po mnenju Društva novinarjev Slovenije (DNS) zaskrbljujoče in jih je treba razčistiti.

V DNS se zavedajo, da o programski shemi odloča vodstvo RTV Slovenija v skladu s svojimi pristojnostmi. Vendar v tem primeru dvom vzbuja informacija, da naj bi bil pred ukinitvijo že dosežen ustni dogovor o tem, da oddaja ostane na sporedu do konca leta 2013, so zapisali v DNS. Zahtevajo, da vodstvo RTV Slovenije javnosti in ustvarjalcem oddaje, Urošu Slaku in Bojanu Travnu, pojasni razloge za sprejeto odločitev.

A vendar so številni novinarjema nenaklonjeni, četudi v stvari posvečeni še kar vztrajali pri tem, da je teza o političnih pritiskov izmišljena – vključno, kakopak, z vodstvom RTV Slovenija, ki jih je pričakovano zanikalo. Epistemološko dejstvo, ki je za našo presojo ključno. Obnašali so se, kot da vedo več od drugih. In na koncu je sledilo pravo razočaranje: čeprav sta bila k temu pozvana, do tega trenutka Slak in Traven nista ponudila prav nobenega dokaza ali poldokaza o njih. Še več, prvotne trditve – govorilo se je o klicih pred oddajo, poskusu njene umaknitve, intervencijah državnega sekretarja vlade na RTV SLO, ipd. – na tiskovni konferenci 10. julija in kasneje sploh nista ponovila, kaj šele razširila. V tem smislu sta povsem razočarala in dala vsaj navidez prav tistim, ki so vanju najbolj dvomili.

Adhominalnost in formalizem

V tem hipu torej še vedno ne vemo, komu naj verjamemo. V maksimalnem interesu Slaka in Travna bi bilo biti verodostojen in svoje smele trditve podkrepiti z evidenco. Temu sta se odpovedala in javnost prejkone silita v to, da jima tu ne zaupa. Toda še bolj frapanten od dela javnosti, ki je bil prepričan, da pritiskov res ni bilo in jima ni za verjeti, je tisti drugi del, ki se o tem sploh ni spraševal. Njegovo sklepanje je bilo, če poenostavim, približno takšno:

(1) Slaku in Travnu je potekla pogodba.

(2) Torej je logično, da sta ostala brez oddaje.

Spet tretji del je sklepanje obogatil po potrebi takole:

(1)   Slaku in Travnu je potekla pogodba.

(2)   Skrajni čas, kajti oba sta zanikrna novinarja v zanikrni oddaji.

(3)   Zato je logično in nujno, da sta brez oddaje.

Obema premislekoma, prvem formalističnemu in drugemu adhominalnemu, je skupna ena točka: sprenevedati se morata za očitek o političnih pritiskov zaradi zadnje oddaje in seveda glede dejstva, da sta živela v dobri veri, da se bo oddaja Pogledi Slovenije jeseni nadaljevala. Nenazadnje sta se v njej tudi poslovila z besedami »Se vidimo jeseni«.

Formalistični in adhominalni (moj izraz, ki še čaka preverbo pri slavistih) argument ne moreta biti uspešna. Zakaj? Ker se morajo njuni avtorji pretvarjati, da premisa o političnih pritiskih ne obstaja. Da so, skratka, do ukinitve oddaje pripeljali neki drugi razlogi. Pretvarjati se mora tudi glede svoje vednosti o tem.

Še zlasti je tu nemogoč adhominalni argument. Če se formalistični vsaj nekoliko trudi ponuditi razlog (češ, saj jima je potekla pogodba, kaj zdaj jamrata) in se pri tem narediti slepega za kar nekaj okoliščin, npr. o dogovoru nadaljevanja oddaje, si morajo avtorji vaj ad hominem povsem izkljuvati oči – namreč za trditev, da je prišlo do političnih pritiskov. Formalist skratka lahko nalahno skomigne z rameni, ko mu omeniš pritiske (jebiga, več sreče prihodnjič, se jima je pač iztekla pogodba), medtem ko se mora adhominalist odkrito bodisi pretvarjati, da pritiskov ni bilo, in on to pač ve, ali pogledati proč in pristati nanje, ker pač verjame, da imamo opraviti z manipulantoma, na katera se sme pritiskati. Imel sem srečo, da sem lahko podrobno spremljal ta primer v vseh fazah – in zato lahko potrdim, da so se adhominalisti obnašali na povsem enak način v vseh, torej pred in po tiskovni konferenci, ko še niso mogli vedeti, če bosta Slak in Traven uspela predložiti dokaze.

Sam razumem vnaprejšnjo obsodbo obeh novinarjev kot izraz šibke argumentacijske kompetence, ki vlada v slovenski družbi, ter seveda zapiranja prostora za javno rabo razuma, celo njeno nevtralizacijo. Razumem jo kot znamenje premoči razprav ad hominem nad razpravami ad rem. Kar me je resnično šokiralo, je bilo dejstvo, da so se jim pustili očarati izobraženci – tisti namreč, ki so v svojem sovraštvu do novinarjev bili raje pripravljeni spregledati in zanikati njun apel, da sta deležna pritiskov. Kvaliteta njunega novinarskega dela namreč nima nobene posebne relevance za oceno tega, ali je do pritiskov prišlo ali ne. Prav tako nima relevance, ali naj te pritiske obsodimo ali ne. Tudi če bi se vsi strinjali, da je njuno oddajo treba ukiniti ali je morda sploh ne bi smelo biti, to ne sme vplivati na našo presojo upravičenosti pritiskov.

Načelnost in adhominalnost

Ker sem med tistimi, ki imam za edino moralno sprejemljivo podpreti novinarja, ki navaja pritiske nase, sem naletel tudi na očitek o tem, da smemo to storiti le za osebe, ki so tega vredne. Ampak argument »Načelno je, da podpiraš tistega, ki je tega vreden«, ni dober. Bomo serijske morilce, ker niso tega vredni, ne podprli v primeru, ko so jim kratene zakonske ali kakršne koli druge pravice? Jih bomo podprli kaj manj zato, ker so pač morilci?

Lep domači primer je družina Strojan. Po vsem sodeč to ni ravno družina, ki živi v skladu z zakoni. Toda bomo dejali, da jih ni veljalo podpreti v omejevanju njihovih pravic, svobodi gibanja in bivanja, ker pač sicer tega niso vredni? So bile te pravice kaj manj kratene zaradi osebnih značajskih in moralnih okoliščin pripadnikov družine?

Zato sem zadnje dneve res težko dojel, kako lahko zavračanja Slaka in Travna, tudi koncepta in vsebine same oddaje Pogledi Slovenije, pri marsikom povzroči slepo pego, zaradi katere bo adhominalno raven pomešal z načelnim vprašanjem. Slednje pa je silno preprosto: bomo novinarja, za katerega obstaja sum, da se nad njim izvajajo politični pritiski, moralno in načelno branili, in to ne glede na njegovo poreklo, politična stališča, kvaliteto, ali pa bomo zamahnili z roko, ker ga ne maramo, ker je sicer navijaški, neprofesionalen in nam ne ustreza?

Kaj bomo torej storili? Kje in kako bomo senzibilni? V tem in vseh drugih primerih. Se bomo šli načelnost za »naše« in nenačelnost za »njihove«? V katerem dejanju se skriva brezpogojna privrženost etičnim principom? Nas ti sploh zanimajo? Med osebnim ravnanjem in načelnostjo zato ni nobene posebne korelacije.

Še pomnite, tovariši, MMC?

Zgornje epizode zato ne razumem zgolj kot zgodbe o neki nenačelnosti v obsodbi pritiskov, kjer bi jih obsojali le za »naše«, ne pa tudi za »njihove«, temveč predvsem o kritično šibki argumentacijski presoji. Tudi sam bi imel morda dobre razloge, da postopam adhominalno, saj sem bil med najbolj ostrimi kritiki oddaje in  že dve leti čakam ignorantski Programski svet, da mi odgovori na mojo pritožbe glede prav iste oddaje in dela istih novinarjev. No, zaradi rekordne neodzivnosti (dve leti zamude in kup opozoril!) sem nedavno javno pisal tudi njegovemu predsedniku. Vsebinske odgovore še čakam.

A tu je še en ironičen zasuk. Zdi se, da ignorantski Programski svet in vodstvo RTV Slovenija zadnji dve leti nista imela posebnih pripomb čez oddajo in oba novinarja – nenazadnje sta jih dobro plačevala. Če je temu tako, če sta (indirektno) z razlogom ignorirala pritožbe nanju in na njuno oddajo, bi zdaj morala imeti enako tehtne razloge, da jo ohranita v programski shemi. Kako razložiti tak razkorak?

No, tu se ponavlja zgodba z MMC-jem: prisiljen sem verjeti, da se je tudi to pot modro vodstvo zateklo v najbolj gnusnega izmed vseh možnih scenarijev. Namesto da bi pošteno problematiziralo, kaj je novinarsko napačnega v sami oddaji, njenem konceptu in izvedbi, se je obeh novinarjev preprosto znebilo – z veliko zamudo. Ne verjamem, da zaradi denarja. Tudi zato ne, ker argumenta o »raziskovalni oddaji«, ki jo potrebujemo, niso znali zadostno pojasniti.  Z MMC RTVSLO je bilo v letih 2010 in naprej vse narobe, postal je Janševo politično trobilo. O tem sem pisal veliko. Nato je redakcijo vodstvo na začetku 2012 preprosto ukinilo – ne da bi kadarkoli resno problematiziralo ravnanje tamkajšnjih novinarjev. Z ukinjanjem se je torej odločilo za politiko potiskanja problemov pod preprogo. S tem je javnosti in novinarjem samim onemogočilo vrednotenje novinarske profesionalnosti, raje se je skrilo pod birokratski ukrep. Podobnost ravnanja v primeru MMC in Pogledov Slovenije je velika in po svoje pričakovana. V tem duhu ne velja obsoditi le morebitnih pritiskov na novinarjev na javnem servisu, temveč tudi stil njegovega vodenja, ki vedno bolj odkrito spominja na ravnanje nekoga, ki mu za odličnost javnega zavoda niti malo ni mar.