Zamrznitev priznanja Palestine in selitev slovenskega veleposlaništva v Jeruzalem sta bili aktualni temi zadnje oddaje 24ur zvečer (30. junij 2026), gosta pa stara in dobra znanca Uroša Slaka, ki ju je tokrat brez zadrege predstavil kot nekdanja politika: dr. Peter Gregorčič in dr. Igor Lukšič.
Da je to storil, čeprav jima je verjetno želel dvigniti ugled, smo voditelju lahko celo hvaležni, saj je s tem razkril klasičen standard političnega komentatorstva pri nas, ki ga trenutno srečujemo denimo pri gostih, kot sta Miro Cerar ali Sebastjan Jeretič. K podajanju komentarjev niso vabljene neodvisne osebe, temveč še včerajšnji politiki ali lobisti, morda celo jutrišnji, predsedniki vlad, direktorji Urada vlade za komuniciranje in podobni. Pod krinko nevtralnosti nam nato prodajajo izrazito politično ali celo strankarsko obarvana stališča, temu pa na POP TV pravijo neodvisno in nepristransko komentiranje. Nižjih standardov si skoraj ni mogoče zamisliti.
Zanimal me bo zgolj en samcat moment razprave, in sicer Lukšičev odgovor na vprašanje voditelja, ki ga navajam: »Ali se strinjate s tezo opozicije, da se s to politiko pridruževanja Izraelu Slovenija postavlja na napačno stran zgodovine?«
Skozi njegov odgovor bom poskusil pokazati, kako deluje iskanje politične podpore vladajoči politiki, v tem primeru Janševi vladi, kadar pride v popolno nasprotje z etičnimi načeli, ki bi jim morali slediti že na občečloveški ravni. Povedano drugače: Lukšič je moral, da bi ubranil Janeza Janšo, žrtvovati nič manj kot temeljne človeške vrednote in pljuniti čez vse žrtve genocida v Gazi. Kako mu je uspel tak vrhunski podvig?
Zgodovinske zgodbe
Začel je z relativiziranjem. Ni mu bila všeč fraza o napačni strani zgodovine, ki jo naši levosredinski politiki res radi ponavljajo. Toda v tem primeru »napačna stran zgodovine« pomeni predvsem moralno presojo, ki nagovarja vest tistih, ki Izraela ne obsojajo zaradi njegove genocidne politike. Šele kar je sledilo, postane zares problematično, zato Lukšičev odgovor navajam v celoti:
»To so zmeraj, veste, te zgodovinske zgodbe. To so težke zadeve. Ne moremo prejudicirati, kako bo zgodovina šla, v katero smer bo šla. V vsakem primeru tam gre za en velik … bi rekli lahko škandal. Skratka, pomore ljudi, ki ga lahko mednarodna skupnost tako ali drugače kvalificira. Prejšnja vlada ga je okvalificirala skupaj s predsednico kot genocid. Vidim tudi, da bodo v zvezi s tem tekli sodni postopki na mednarodni ravni. Je pa to zagotovo premik, ki je, veste kako, povzročen tudi s tem, kar je delala prejšnja vlada. Jaz mislim, da je prejšnja vlada naredila preveč korakov v to smer. Hkrati bi pa morali oceniti svojo moč, koliko je Slovenija močna, da lahko naredi kakšen resen korak, da se to zaustavi.«
Lukšičeva apoteoza Janševe napovedi korakov vazalstva v odnosu do Izraela je že v začetku skoraj komična. Zanj so »zgodovinske zgodbe težke zadeve«. Seveda genocid, ki ga še vedno vsak dan spremljamo, sploh ni stvar preteklosti in označiti sistematično klanje ljudi z vsemi vojnimi zločini vred za »težko stvar« preprosto pomeni, da nekaj nadvse grozljivega in nečloveškega zreduciraš na evfemizem kot argumentacijsko prevaro. Kar je želel povedati, namreč ni, da je množično pobijanje ljudi težka stvar, ampak da je težavna sama zgodovina!
Kakor da bi se navdušil nad svojo zvitostjo pri uporabi evfemizmov na plečih več kot 73.000 ubitih Palestincev od oktobra 2023, je s tem celo nadaljeval. Ne le, da je zgodovina »težka stvar«, ampak se menda dogaja »škandal«. Ja, škandal. Kje in kako, ni definiral.
Podobno kot se dogaja škandal na kakšni evrovizijski popevki, kjer nastopajoča stopi na oder pomanjkljivo oblečena, se Lukšiču zdi, da je enako v Gazi, vendar te iz previdnosti niti ne omeni, da lahko lažje ostane na ravni abstraktnega. Vojne grozote in množični pokol nedolžnih ljudi so zanj neko nedefinirano zgodovinsko in škandalozno dogajanje. Takšne sorte, da še ne vemo, ali se dogaja genocid!
Zanikovalci genocida
Na tej točki se je Lukšič pridružil svojim političnim kompanjonom, torej Janši, Anžetu Logarju, Borutu Pahorju, Žigi Turku in vsem drugim, ki genocida ne vidijo, kajti to, kar spremljamo, »mednarodna skupnost tako ali drugače kvalificira«. Nekateri temu pravijo genocid, drugi ne.
O takšnem evfemizmu pravniških formalizmov sem podrobneje pisal. Njihov poglavitni argument je preprost: ker še ne vemo, kako bo odločilo sodišče, o genocidu (še) ne moremo govoriti. Lukšič, Janša, Logar, Pahor in vsi drugi politiki lahko tako v neskončnost zanikajo genocid in iz tega kujejo politični kapital. Morda se bodo razlikovali zgolj v niansah: po tem, ali bodo vojnim zločinom nad palestinskim ljudstvom rekli »pravičen povračilni ukrep«, »legitimna vojaška operacija«, »škandal«, »težavna zgodovinska dilema« ali kaj petega.
S tem je mojo analizo osmih strategij relativizacije genocida, o katerih sem podrobno pisal, razširil z novo. Toda kakor da se Lukšič v svojih relativizmih še ne bi utrudil, je kot dober učenec propagandistov s Trstenjakove posegel še po argumentaciji tipa »Prejšnji so krivi«. Čeprav se do zamrznitve priznanja Palestine in selitve slovenskega veleposlaništva v Jeruzalem ni jasno opredelil, je raje izbral pot graje Golobove vlade. Logika racionalizacije Janševega postopanja je bila naslednja: kar počne sedanja vlada, je posledica ravnanja prejšnje. Ta je ravnala nespametno in naredila »preveč korakov« v napačno smer – torej v smer priznanja Palestine.
Argument? Ker Slovenija ni dovolj politično in sicer močna, ni znala pravilno oceniti, da priznanja ne bi smela izpeljati. Lukšič namiguje, da je z Izraelom precej pametneje paktirati, del tega pa je tudi nepriznanje Palestine. Zdaj je pač, kar je, Janša pa zelo smiselno poskuša odpraviti škodo v bilateralnih odnosih, da Izraelci ne bi bili preveč jezni na nas!
Cena nemorale
Vse to je Lukšič izrekel na dan, ko je Janševa koalicija preprečila ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije o tujem vplivanju na slovenske volitve v aferi Black Cube. Perverznost njegove argumentacije hitro postane očitna: da bi opravičil politični manever nove vlade, mora najprej zmanjšati moralno težo dogajanja v Gazi. Genocid postane »zgodovinska zgodba«, množično pobijanje civilistov »škandal«, mednarodno pravo pa vprašanje prihodnje sodbe. Toda ko izginejo besede in se jih relativizira, izginejo tudi žrtve – in te umrejo še drugič. V trenutku, ko ni več žrtev genocida, postane mogoče braniti čisto vsako vojno in zločinsko politiko, pa naj bo še tako moralno nevzdržna. S tem je moralna vrednost oziroma natančneje moralna nevrednost političnega komentatorstva na POP TV dokončno razkrita.
Kot rečeno, ne gre zgolj za politični relativizem ali način argumentiranja. Vidimo lahko, kako daleč se je pripravljen, nikakor ne prvič, spustiti nekdanji predsednik Socialnih demokratov in dolgoletni sopotnik Boruta Pahorja, da bi opravičil ravnanje desne vlade. Cena takšnega komentiranj ni več le politična pristranost, ampak je v sebi globoko (ne)moralna. Plačujejo jo na najbolj nepieteten način tudi nedolžni civilisti in tudi palestinski otroci, pohabljeni, živi ali mrtvi, ki morajo še počakati na zgodovinsko razsodbo, ali so bili na pravi strani zgodovine! Gre še nižje?
Gre. Lukšič je lestvico zanikovalcev genocida postavil še nižje. Toda če želiš za obrambo Janševe politike najprej zmanjšati pomen tisočev mrtvih, potem ne relativiziraš le zgodovine in genocida. Predvsem razkrivaš in relativiziraš lastno nemoralo. Na nek način smo mu lahko hvaležni, ker mu tega ni bilo težko storiti.
Več:
Dvajset minut kot mera za vazalstvo: izraelski medij očaran nad Janševim dobrikanjem
Po Grimsu tudi Pahor zanika genocid v Gazi: kaj nam sporoča RTV Slovenija?
Genocida sploh ni: zakaj RTV Slovenija in POP TV promovirata Branka Grimsa?
Osem političnih strategij molka: relativizacija genocida v Gazi
Priznanje Palestine prinaša dodatno olajšanje: vladi več ni treba blefirati
Kratek vodnik po retoričnem blefu Roberta Goloba ob obljubi priznanja Palestine