»Janez Janša, prihodnji predsednik slovenske vlade, je potreboval zgolj 20 minut, da je poslal jasno sporočilo o popolnem preobratu v stališču svoje države do Izraela. Kmalu po tem, ko je državni zbor izglasoval zaupnico njegovi vladi, so vzdrževalci na poslopju vlade odstranili zastavo PLO (Palestinske osvobodilne organizacije), ki je tam plapolala zadnji dve leti.«
Teh dvajset minut je kot kakšen svetovni rekord očaralo izraelski časopis Israel Hayom, verjetno pa tudi Benjamina Netanjahuja in izraelske obveščevalce iz afere Black Cube, ponosne na dobro opravljeno delo. Računi se pač plačajo, in to hitro, sploh če gre za uslugo iz kampanje pred državnozborskimi volitvami. Snemanje zastave je bilo le majhna simbolična gesta plačila.
Operacija je Janši uspela in z dobro zaigranimi teatralnimi vložki Anžeta Logarja in Zorana Stevanovića je lahko udobno prevzel oblast.
Fascinacija v Bibitonu
Toda teh dvajset minut, kjer rekordna hitrost pomeni predvsem mero lojalnosti izraelski genocidni politiki, je simbol marsičesa. Dvajset minut je Janševa vlada potrebovala, da je svetu povedala, kdo je. Nič takšnega ni sporočila, kar bi bilo v podstati slovenske države in na kar bi Slovenci lahko bili ponosni. Ker smo najbolj ponosni na Izrael.
Tega ni storila z napovedjo nove socialne politike, učinkovite zdravstvene reforme, novimi gospodarskimi ukrepi ali nečim, kar bi nas navdalo z upanjem. Nasprotno, izbrala si je simbolično gesto – odstranitev palestinske zastave! Zato je novinar Israel Hayoma, brezplačnega dnevnika v lasti dolgoletnega Netanjahujevega podpornika, tako očaran nad časovnim rekordom, ki je obenem postal nova mera vazalstva.
Ta desničarski medij je celo v Izraelu dobil vzdevek Bibiton (»Bibi« je vzdevek za Netanjahuja, »iton« pa pomeni časopis). Sporočilo svetu in podobnim državam je zato preprosto: je lahko kdo med vami še hitrejši vazal kot Slovenija? Lahko dokažete svojo lojalnost v devetnajstih, desetih ali morda petih minutah? Če ne, jemljite zgled po njej!
Prvih dvajset minut
Za vse, ki poznajo avtokastrirane slovenske medije, apatično opozicijo in propagandni režim s Trstenjakove, teh dvajset minut ni bilo nobeno presenečenje. Nasprotno, v njih se je razkrilo vse.
V prvi minuti Janševega mandata ni bilo časa za razmislek o več deset tisoč nedolžnih mrtvih v Gazi. Nasprotno, bil je čas, da se na njihova trupla znova pljune in njihovim svojcem ponovno posoli rane.
V drugi minuti se nihče ni spomnil na več kot 21.000 mrtvih palestinskih otrok. Toda prišel je čas, da jih slovenska vlada simbolično ubije še enkrat.
V tretji minuti je vlada podprla bombardiranje gosto poseljenih območij.
V četrti sistematično razseljevanje prebivalstva.
V peti uničevanje bolnišnic in zdravstvene infrastrukture.
V šesti napade na šole in zatočišča.
V sedmi uničevanje vodovoda, kanalizacije in energetskega sistema.
V osmi načrtno stradanje civilnega prebivalstva.
V deveti ubijanje ljudi med iskanjem hrane in humanitarne pomoči.
V deseti se je nasmehnila smrti 260 novinarjev v Gazi.
V enajsti napade na zdravstvene delavce in humanitarne organizacije.
V dvanajsti se je režala poročilom Združenih narodov, opozorilom humanitarnih organizacij in pozivom k zaščiti.
V trinajsti je zanikala hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava.
V štirinajsti obtožbe o genocidu, zaradi katerih je Meddržavno sodišče odredilo začasne ukrepe proti Izraelu.
V petnajsti je Izrael branila pred obtožbami o vojnih zločinih in zločinih proti človečnosti, na katere opozarjajo Human Rights Watch, Amnesty International in številne druge organizacije.
V šestnajsti se je toplo zahvalila Benjaminu Netanjahuju in Black Cube.
V sedemnajsti se je spomnila prijateljev s Trstenjakove: Giore Eilanda, Dana Zorelle in Lirona Tzurja.
V osemnajsti je že slavila napoved odprtja prvega rezidenčnega izraelskega veleposlaništva v Ljubljani.
V devetnajsti je izraelskemu letalskemu prevozniku ponovno odprla slovensko nebo.
Nato je palestinsko zastavo proizraelska slovenska vlada snela šele v dvajseti minuti svojega delovanja.
Če bi vse to vedeli pri Bibitonu, bi bili očarani še precej bolj, kajti Janša je svojo lojalnost kazal že od prve sekunde. Je sploh kdo na svetu lahko še boljši in hitrejši od njega? Ne more.
Snemanje kosa blaga zato ni le simbolni podpis pod novo zunanjo politiko, temveč tudi izraz zanikanja, da ima Slovenija svojo samobitnost, suverenost in domoljubje. V prvih dvajsetih minutah nove oblasti smo videli, da jo najbolj zanimajo drugi. Douze points za Izrael!
Idealni učenec
Gledamo začetek politike, ki svojo legitimnost išče v objemu druge države, hkrati pa molči o strašnem genocidu. Vse to Janša počne na dan državnosti, ko bi očitno morali po Sloveniji izobešati prej izraelsko kot slovensko zastavo – itak so vse druge zdaj prepovedali, da snemanje zastav ne bo več nepotreben opravek.
Medtem ko nove oblastnike zanimajo nepokopane kosti, stare osemdeset let ali več, ki jih ideološko nenehno zlorabljajo za politične cilje, jih sveža trupla nedolžnih palestinskih otrok, mater in starcev niti malo ne ganejo. Bolj ko se kopičijo na grmadah in bolj ko zaudarjajo, večje navdušenje kažejo nad klavci.
Zato res ni čudno, da je Bibiton pokazal očaranost nad »popolnim preobratom« Slovenije. Države, ki naj bi po njihovem mnenju po letih »odprte sovražnosti« končno stopila na pravo stran zgodovine. Že sam način poročanja je razkrivajoč, ker naša država ni predstavljena kot nekdo z lastno zunanjo politiko, temveč kot izgubljena provinca, ki se je po menjavi oblasti vrnila pod pravo politično okrilje.
Janša v članku ni predsednik vlade republike Slovenije, ampak skoraj idealni učenec, ki je že v prvih minutah mandata dokazal svojo politično zvestobo.
Vazalna dežela
Če je vse to kompliment, potem je to kompliment vazalu. Slovenija ne izgublja dostojanstva le zato, ker goji dobre odnose s politiko genocida. Izgublja ga tudi tedaj, ko odnosi z drugo državo postanejo pomembnejši od lastne politične avtonomije.
Najbolj zgovoren je morda stavek, da Janša »ne verjame lažem« o Izraelu. Izraelski novinar je pozabil dodati, česar Bibi in Janša ne pozabita nikoli: da gre nenehno za izraze antisemitizma. No, to je še ena točka, ki ju druži – nesramna propagandna retorika, kjer je sleherna kritika popačena. Kdor opozarja na kršitve mednarodnega humanitarnega prava, na poročila Združenih narodov ali na humanitarno katastrofo, je po tej retoriki zgolj prenašalec laži.
V nasprotni smeri pa je v intervjuju laskal Janša. Da je Izrael strateški partner, ki prispeva k regionalni stabilnosti in se bori proti terorizmu. In da gre za demokratičnega partnerja, saj z Evropo deli temeljne vrednote svobode in pravne države! Očitno je za slovensko vlado praksa vojnih zločinov in kršitev mednarodnega prava postale nov vrednostni okvir in svež pravni temelj!
Zaradi vsega tega bo še, pravi premier, Slovenija zamrznila priznanje Palestine. Karkoli že to v pravnem smislu pomeni.
Pozabljeni Black Cube
Takšni intervjuji niso le dokaz, da je Slovenija pripravljena odstraniti še zadnji videz zunanjepolitične samostojnosti in postati vazal. Kajti razkrivajo tudi nerešeno ozadje Janševih posebnih odnosov z Izraelom in omenjenih izstavljenih računov. So tudi dokaz, kako si novi šef vlade predstavlja vrednote in pravno državo doma, predvsem skozi poskus vplivanja na marčevske državnozborske volitve.
Ampak ob domačem avtokastriranem medijskem sistemu in betežni opoziciji, kjer bi za Robertom Golobom, njenim nesojenim šefom, skoraj morali razpisati tiralico, se lahko Janša le smeji. Podobno kot ob vsem drugem. Zgodba z izraelskim zasebnim obveščevalnim podjetjem Black Cube je že dolgo pozabljena.
Več:
Civilna družba in njen prispevek k zmagi demokracije na volitvah
Dan po volitvah: Pirova zmaga in kriza levosredinskega pola
Ko parlament postane vaški likovni krožek za pobaline
Dialog kot krinka: Anže Logar med mimikrijo in depolarizacijo
Jemljejo že volilno pravico: Janševa zelo hitra pot v avtokracijo