Ugrabljeni dojenčki, fake news in zarote

So se na POP TV in TV Slovenija, pa tudi v drugih slovenskih medijih, zaleteli s srce parajočimi zgodbami o ugrabljenih dojenčkih, prodanih v tujino?

Novinarji lahko nasedejo marsičemu: včasih zgolj goljufu, ki prodaja ledvico (Kako so oglasu z ledvico nasedli mediji), spet drugič dezinformacijam in lažnim novicam. Zgodi se, da nasedanje vedno bolj postaja premišljena igra: da mediji še kako dobro vedo zanjo, a se ne želijo upreti skušnjavi dobičkonosnosti in pri njej z nekaj izkazane rezerve sodelujejo.

Morda je pretirano reči, da smo doživeli »fake news«, vsekakor pa zgodba beograjskega društva »Udruženje Nestale Bebe Beograda«, ki ga vodi odvetnica Milena Janković (»majka je koja će pronaći i svoje oteto dete«), nato pa tista o ganljivem snidenju le dvojice izmed vsaj 20.000 (!) ukradenih otrok v organizirani trgovini z njimi, zaenkrat nima preveč trdnih temeljev.

ukradeni dojenčki tv slo

Markić Ivić o svojem nakupu dojenčka v Dnevniku TV Slovenija

Razdružena in združena

V Slovenijo jo je v zadnjem času prinesel predvsem »aktivist« Marko Markić Ivić kar preko skypa; prav njega, ki je menda pred leti želel posvojiti otroka, pa potem po naključju ugotovil, da mu ponujajo otroke tako rekoč na izbiro po ogledu matere v porodnišnici glede na podobnost ženi, so nam predstavili kot uspešnega združitelja Zorana; ta je ugotovil, da ga je pred okoli 36 leti od njegove 22 letne matere, sicer Slovenije, razdružila organizirana kriminalna združba, razpredena po ozemlju nekdanje Jugoslavije. Edini dokument, ki so nam ga pokazali, je fotografija objema obeh.

Da bi za srečnim koncem stala kakšna DNK analiza, ne poročajo. Še več, slovenski novinarji se večinoma niso niti potrudili, da bi Zoranovo zgodbo preverili pri kom drugem kot samem Iviću, ki je potem doživeto, že skoraj neavtentično patetično, opisal srečanje domnevnega sina in domnevne matere:

“Ko sta se prvič zagledala, sta se objela in padla po tleh. Veliko ljudi je gledalo, zakaj se objemata in jočeta. Ko sta prišla domov, sta se božala po glavi, ona njega in on njo. Nenehno sta se gledala v oči. Ves čas je govoril: ‘Mama, mama, rad te imam.’ Težko je bilo iskati mamo 36 let,” njuno srečanje opisuje aktivist Marko Markić Ivić.

Sicer je povsem možno, da sta se omenjena res našla, ni pa tako nujno, da sta zares mati in sin. Kako siromašno in zaradi posplošenosti sumljivo metodo iskanja je ubral omenjeni aktivist, opazimo nemudoma ob prebiranju njegovih pozivov na socialnih omrežjih. Številke na zapestnici novorojenčkov so pač premajhen dokaz, da bi smeli povezati užaloščene matere z ukradenimi otroki; na njih ni zapisana niti porodišnica.

marko ivič 1

marko ivič 2

Načrtovana manipulacija?

Boris Šuligoj je v Delu neposredno namignil, da se izmišljena zgodba dobro trži v politične namene: trgovina z dojenčki naj bi se dogajala v času Titove Jugoslavije, Udbe in Komunistične partije:

»Ker v članku, ki obravnava  kriminalno zgodbo, te domnevne dogodke povezujejo s trditvijo, da se je tako pač počelo v komunistični Jugoslaviji pod Titovim vodstvom in odločitvami Udbe, pa je mogoče sklepati, da gre v resnici za zelo preudarno in načrtovano manipulacijo in zlorabo javnega mnenja.«

Moja poanta: tako kot so slovenski novinarji pohiteli z nepreverjenimi zgodbami v hlastanju za senzacijo, ki je v končni fazi čustveno zlorabila občutke vseh trpečih mater, resničnih žrtev izgube svojega otroka iz različnih razlogov, ni preverjen niti podatek o ideološki zlorabi za potrebe obračunavanj s simpatizerji preteklega režima.

Bistveno bolj verjetno bi se mi zdelo, da smo priča kolektivni histeriji nesrečnih žensk ali nesojenih staršev, v svojem obupu in osebnih stiskah podvrženih prevelikim in iluzornim pričakovanjem, da bodo svojega otroka kdaj znova spoznale ali srečale. Teza o ugrabljenih otrocih pač implicitno predpostavlja, da so ti otroci še nekje, da še živijo in da jih je zgolj potrebno najti.

Zato tudi njihovo sklepanje, kot smo prebrali, da »če zdravniki materi niso dali trupla otroka za pokop, je to prepričljiv dokaz, da je bil dojenček prodan«, seveda ni niti najmanj prepričljivo in verodostojno. Koliko je primerov, v katerih je dokazano mogoče govoriti o kraji, je težko reči, vendar zelo verjetno ne upravičujejo teze o sistematičnem kriminalnem delovanju in sploh ne v številu, ki se navaja.

Zakaj Markić Ivić govori o monstruoznih in udbaških metodah v Jugoslaviji, je lahko stvar njegovih osebnih prepričanj – končno je državo zapustil pred 40 leti in živi v Nemčiji. In tako se zdi, kakor da bi se paranoidni element v prvi teoriji zarote, tj. da se je v Jugoslaviji izvajala množična kraja otrok po porodnišnicah, nekako preselil v novo: o tem, da nam beograjsko društvo in vsi vpleteni kompleksno zgodbo medijsko prodajajo le zato, da bi načrtovano in manipulativno očrnili neko ideologijo.

RTV kamera v službi feminizma: ženska kot fake-news

Čas je, da nekdo ustavi to ogabno fake-news ideologijo RTV, ki nam podtalno vsiljuje žensko ideologijo in kripto-feminizem. Kamera nam kaže celo ženske!

BMZ kripto feminizem

Opažanje dovolj pozornega: kamera v službi feminizma

Kakšna neverjetna mizoginična obsesija z žensko prezenco, ki zmoti zaskrbljen pogled dr. Boštjana M. Zupančiča. No, če je Klemen Aleksandrijski v delu Pedagog (II, 33,2) zapisal, da mora ženskam že sama zavest o lastnem bitju priklicati sram in je Tomaž Akvinski govoril o tem, da moški zarodek postane človek po štiridesetih dneh, ženski pa po osemdesetih, pa še to zaradi poškodovanih semen in vlažnih vetrov, je v 21. stoletju mogoče za navzočnost žensk kriviti medije in njihovo (re)prezentacijo, če pustimo hormonske motilce in prededipalce ob strani. In seveda kamermane v njihovi službi, denimo, ker si drznejo kadrirati ženske.

Kontekst mi ni znan, a ničesar ne bi spremenil, ker je že po sebi dovolj alanfordovski: »Ne vjeruj (našoj) RTV koja izvodi kripto-feminizam.« Medijska posredovanost, konceptualizirana kot fake-news, lahko pomeni zgolj, da je v na ta način dojetem moškem svetu vsaka ženska lažna novica.

Popoln medijski svet je torej lahko le moškega spola. Vse ostalo je zarota feministk in feministov.

Več:

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

 

Kako je, v Delu, z Marjanom Šarcem nekaj narobe

Najbrž je z Marjanom Šarcem nekaj narobe, ker hoče biti premier? V teh grobih časih osebnih diskreditacij in iskanja konspirativno inspiriranih ozadij naj takoj povem: nisem oboževalec župana Kamnika, ne poznam ga, ne bom volil zanj, ker me ne prepriča in končno tudi verjamem, da bo zanj biti predsednik vlade, če bo to želel postati ali postal, prehuda preizkušnja.

Kar me zanima v spodnji skici komentarja, je izključno medijska naracija in načini, kako nam mediji rišejo politično krajino, nehote ali hote podajajo preference in miselne vzorce, sugerirajo naš način mišljenja, izbirajo svoje sobesednike in sploh ponujajo svoj pogled na stvarnost.

Suzana Kos v današnjem Delu sprašuje političnega analitika in tvorca javnomnenjskih raziskav, Andraža Zorka, o prihodnjih državnozborskih volitvah in oceni kampanje. Naslov intervjuja na spletni strani, »Zakaj hoče Marjan Šarec biti premier«, je že po sebi značilno sugestiven: vanj je vgrajen dvom, ki poganja intervjuvanega.

Zorko Šarec premier

Naslovna dubitacija Dela: le kaj je Šarcu?

Težava je v tem, da Zorko z njim že kulpabilizira Šarčevo željo, da se je podal na parlamentarne volitve. In ker mu v anketah že mesece kaže najbolje, je apriori kriv. Isto vprašanje, zakaj želi biti premier, bi smeli ali morali zastaviti vsakemu strankarskemu kandidatu posebej, saj to želijo postati vsi. Torej: zakaj želijo Andrej Čuš, Bojan Požar, Aleš Primc, Franc Kangler, Alenka Bratušek, Dejan Židan in končno Miro Cerar postati premierji in premierke?

Mar ni odgovor v vseh primerih zelo banalno enostaven? Ker pač želijo zmagati, ker imajo svojo pretenzijo, zmagovalec pa se stolčka predsednika vlade ne bo branil. Toda ne, Zorko vrta takole:

Vprašati se je treba, kaj je pravzaprav njegov motiv. Zakaj hoče biti predsednik vlade? Razumem, da je na primer na volitvah zmagati želel Janez Drnovšek, kot doktor, ekonomist ali pa na primer Zoran Janković, kot uspešen menedžer. Ali pa Janez Janša, kot profesionalni politik.

In, drugič, ne da bi šel v podrobno analizo intervjuja, naj omenim še njegovo repliko, ki se mi zdi pomenljiva, tudi za značilno izgubljeni kompas Dela. Več kot evidentno intervjuvanec izhaja iz osebne antipatije do Šarca. Ne more se sprijazniti in aludira, da je biti diplomirali igralec preprosto neustrezna izobrazbena platforma za vodenje države. Novinarka nato nekoliko kontrira, Šarca primerja z ameriškim predsednikom, toda Zorko črv dvoma gloda naprej in znova ponavlja tisti »Le zakaj bi rad Šarec postal premier?« kot nekaj, kar bo zastrupilo njegovo kandidaturo kot neprimerno. Takole:

Morda je Šarcu vzor Ronald Reagan, bil je igralec in nato politik?

On pa je profesionalni igralec, ki ni nikoli uspel v svojem poklicu, če ne upoštevamo stand-up nastopov na vaških veselicah in je postal zaradi priljubljenosti v nekem lokalnem okolju župan. Zakaj bi on zdaj rad postal premier? Se dejansko počuti usposobljenega in poklicanega za to vlogo?

Namigujete na strice iz ozadja?

(smeh) Sem pristaš teorije zarot. Vedno pa dopuščam prav vse. Od tega, da je šlo za nekakšno narcisoidno potezo po veliki podpori na predsedniških volitvah, na katere pa ni šel z iskrenim namenom zmagati. Mogoče je tudi, da gre za zelo spretno organizirano igro v smislu zagotoviti je treba nadomestek za Cerjarja. Saj vemo, da v vsaki državi obstajajo omrežja, tudi pri nas. In če drži, da je Slovenija v rokah nekih neizvoljenih lobijev in omrežij, da imamo ugrabljeno državo, je ta teza povsem legitimna. Zdaj pač potrebujejo nekoga, ki ga bomo lahko upravljali. Ker koga lahko upravljaš? Samo neizkušenega, ki pride prvič na oblast.

Zorko o Šarec zarota

Začetek Delovega intervjuja

Vse lepo in prav, toda v demokraciji najbrž lahko kandidirajo vsi, neodvisno od izobrazbene strukture, znanj in prepričanj. Tudi če nam to ni všeč – in tudi meni ni. Že res, da bomo imeli večja pričakovanja do profesionalnih pravnikov in ekonomistov in da v slovenskih razmerah še nismo navajeni na kaj drugega. A se Zorko s tem ne zadovolji. Ker je Šarčev status izstopajoč, je nemudoma pripravljen razvijati svojo teorijo zarote.

Ne zgodi se prav pogosto, da slovenski politični komentatorji zase rečejo, da so njihovi pristaši. Kot da bi omenjeni stavil na to, da mu bo pol oproščeno, če bo pri tem iskren – da bo torej v svoje razlage vpleten konspiracizem in obenem priznal, da je njegov častilec.

Navedena okoliščina odpira vprašanja korelacije: zakaj bi nek politični komentator smel dvomiti v političnega kandidata, češ saj nima ustreznih kompetenc in znanj, sam pa bi smel onstran resne in kompetentne razprave širiti katero koli teorijo zaroto, ob pomoči osrednjega časopisa v državi?

Za predsednika vlade morajo veljati najvišje kvalifikacije, za politično komentiranje pa je iz ust istega dovolj že poljubni konspiracizem, da je Šarec ugrabljen in da bodo z njim zlahka upravljali neki strici iz ozadja?

 

Kandidatov manifest kot učinek populističnega pahorjanstva

Temu bi se lahko reklo ultimativna retorična praznina. Manifest, ki ga je spisal dr. Boštjan M. Zupančič, da bi kandidiral za predsednika republike, potem pa se je umaknil. Po načelu kislega grozdja, češ: ni še zrelo, ne maram zanj!

Kaj ga je tako potrlo, da je slovensko občestvo prikrajšano za imenitno kandidaturo referenčnega pomembneža in nadvse cenjenega pravnika, ki zase verjame, da Slovenija brez njega pač ne bo zmogla? Kajti točno to tudi zapiše v svoje besedilo?

Hja, kot prebiramo v njegovem tvitu, so to predvsem zanj protiustavni roki za zbiranje podpisov podpore državljanov. Ki so, resnici na ljubo, res nenavadno kratki, a enaki za vse kandidate.

BMZ kandidatura ustava

Kandidat, ki nič ne obljublja!

Zupančič je svoj manifest nato objavil na Facebook profilu. Janševo-Orbanovi mediji so ga z veseljem povzeli. Če mu je verjeti, predvsem z namenom, da bi se do vprašanj, ki jih odpira, »morali opredeliti zdaj tisti, ki bodo kandidirali«. Imamo torej srečo, da nam je na voljo navzlic upešanemu kandidatu, ki si je premislil. Vržen kot rokavica drugim. Naslova prispevek nima:

Avgust 2017

Nastopam kot popolnoma neodvisen in nadstrankarski kandidat. Nikomur nič ne dolgujem in nikomur vnaprej nič obljubljam. Moja kampanja bo brez vsake finančne pomoči gradila na tem Manifestu in na mojem Programu.

Otroci so lačni, petdeset odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. A v Sloveniji obstaja razjarjena in grobo utišana in zdaj že apatična tiha večina! Ta tiha večina je žrtev kontinuitete prejšnjega režima. Nasprotnike te zarote kot politično nekorektne takoj napadejo kontrolirani mediji.

Uničuje se okolje, ljudje so absurdno obdavčeni, nacionalizira se zdravstvo, sodstvo je kronično nesposobno, ni pravne varnosti, mladi bežijo v tujino, rodnost se bliža točki nepovrata, etatistična država je ekonomski analfabet, obstaja splošna neplačilna nedisciplina, univerze nimajo avtonomije, bančni sistem je talec domačega klientelizma, bruseljske politike ter globalizacije.

Prekariat mladih brez pravne varnosti omogoča grobo izkoriščanje; Slovenija je v EU daleč najbolj sprekarizirana država. Banke so s švicarskimi krediti izkoristile neuke komitente, zdaj so kredite prodale najbolj brezobzirnemu švicarskemu rubežniku; več kreditojemalcev je nareedilo samomor! Ministrica za finance pravi, da ni v tem nič nezakonitega, v Franciji pa so bili bankirji za goljufijo že kazensko obsojeni…

Vlada vodi (po načelu ‘gliha vkup štriha’) katastrofalno personalno politiko. Negativna selekcija in klientelizem sta povzročila, kot je rekel stárosta France Bučar, da smo si državo morda že zapravili. In da nas bodo razgrabili sosedje. Zunanje politike nimamo, ker smo šibki in ne vemo, da smo zanemarljivi –, razen če bi uveljavljali prodorne argumente.

Bijem plat zvoná!

Kot predsednik države bom nasilno utišani večini kot edini dal svoj glas vpijočega v puščavi!

Hočem, da se enkrat za vselej odpravi razbohotena hobotnica kontinuitete. Nočem, da bi bili otroci lačni, nočem da bi se nadaljevala korupcija in še vedno trajajoči rop stoletja. Nekdo mora vestno čuvati slovensko okolje, mora doseči, da se bo dobiček v državi delil pravično, da ne bo več absurdnih davkov, da ne bodo iz države izganjali mladih zdravnikov, inženirjev itd. – in tako slabili narod in državo. Imam namen predstavljati to tiho večino!

Bijem plat zvoná!

Stojim na svojih nogah. Imam prepričanja in ne zgolj mnenj. Moji zavezniki so tisti, ki se jih 25 let ni ne slišalo in ne uslišalo! Čému, če ne temu, da se jih sliši, služi demokracija in je bila služila osamosvojitev?

Zavzemam se za družino in za nerojene otroke. Vem tudi, kaj usodnega za Slovenijo pomeni demografska luknja. Zavzemal se bom za preproste delavce, ki jih izkoriščajo, goljufajo, jim ne plačujejo prispevkov, ki ob goljufivem stečaju ostanejo na cesti –, a morajo nekako preživeti družino! Boril se bom za upokojence, ki zdaj živijo ob kruhu in mleku. Za otroke, ki grejo lačni v šolo. Za žene, ki morajo sužnjevati ob slabo plačanem delu in ob tem, pogosto čisto same in osamljene, skrbeti za otroke.

Moje srce je na strani prevaranih, ponižanih in razžaljenih.

Vplival bom na vlado in na državni zbor in na sodstvo, ne bodo me mogli spregledati. Kot sodnik ustavnega in Evropskega sodišča za človekove pravice najbolje vem, kaj so človekove pravice. Kot človek, ki se je šolal na Harvardu in tujino dobro pozna, se bom zavzemal za normalizacijo razmer v EU in v tem zdaj mrtvem rokavu zahodne civilizacije, v katerem so se zaredili paglavci…

Vem, da me bodo podprli vsi, ki tako čutijo in vse skupine, ki so zdaj odrinjene na rob. Ljudje imamo vsega dovolj!

Bijem plat zvoná!

Hočem biti glas vseh tistih, ki se jih zdaj ne sliši! Ne bom izvoljen od vseh, a v dobro vseh bom predstavljal vse.

Obljube neobljubljajočega

Besedilo kliče po diskurzivni analizi. Vzelo bi preveč časa, bilo tudi pretirano, zato zgolj nekaj kratkih zapažanj. Preskočimo Janševo konspiratološko psihopolitično govorico, vključno z opletanjem s tezo o kontroliranih medijih, ali primčevsko zavzemanje za družino in nerojene otroke. Kar resnično šokira, je kandidatovo opletanje s samoprepričanjem o lastni nepogrešljivosti. Saj ne, da preseneti. Neskromnost, v katero se lahko zatečejo le tisti, ki močno podcenjujejo volivčevo inteligenco.

Res je, da si v kampanjah posamezniki privoščijo marsikaj, včasih tudi maksimalni »antirealizem« obljub in sajenje rožic, ampak ko imate pred sabo nekoga, ki se nosi kot intelektualni kozmopolit in daje že desetletja naduto vedeti, da je njegov kulturni in kognitivni domet nad drugimi, pričakujemo več in nujno gojimo zahtevnejše standarde. Naši kriteriji presojanja morajo biti višji. In potem naletite na omenjeno operiranje iz lastne nepogrešljivosti:

Kot predsednik države bom nasilno utišani večini kot edini dal svoj glas vpijočega v puščavi!

Seveda, kot edini. Zupančičev plitki populizem naslavljanja na volilno bazo, kot si ga je zamislil in je zdaj padel v vodo, predpostavlja izjemnost, singularnost njegove kandidature. On že ve, da noben drug kandidat ne bo tako dober kot on. On že ve, kaj ponujajo vsi drugi, čeprav najbrž vseh kandidatov niti po imenu ne pozna, in da je, gledano primerjalno, v taki družbi superioren.

V čem je ta edinost? Skrita je za opis zavzemanja za pravice tistih, za katere je prihranil elementarne, prežvečene in ohlapne floskule: odrinjene, obubožane, socialno odrinjene. Doslej seveda nikoli in nikdar pri njem nismo opazili tovrstne socialne komponente, toda predsedniške volitve očitno tudi po tej liniji delajo populistične čudeže. Ko jih prevedeš v pocukrane retorične izraze, dobiš ogabno patetiko dobrikanja za naivne, zgoščeno v recimo takšnem stavku:

Moje srce je na strani prevaranih, ponižanih in razžaljenih.

Resnično se sprašujem, kakšen profil ljudi bi prepričala takšna oguljena prozorna praznina emocionalnega apeliranja. In v čem je manj hlinjena ter manjše podcenjevanje intelekta kot samopromocijske kičaste bravure še enega kandidata: kakšnega Damjana Murka. Retorične iteracije »Bijem plat zvoná!«, s katerimi želi dvigovati čustva bralca ali volivca vse do nebes, kot znova samodeklarirani glas vpijočega v puščavi – kar je v bistvu prazna puhlica, ki v slovenskem jezikovnem prostoru predstavlja defetistično pozicijo nekoga, ki ve, da ne bo uspel -, se zdi bolj namenjena njemu samemu kot komu ali čemu drugemu. In morda je v tem zanimiva enigma manifesta: kakor da ni zapisan za druge, ampak za avtorja samega. Kakor da bi se z njim narcisistično naslavljal nase in želel že vnaprej dati vedeti, da se oglaša zaradi oglašanja, da vpije v puščavi in da se kuja, ker ne bo slišan.

Nelogično in nesmiselno pa je vlagati kandidaturo in državljanom obljubljati, da ne boš slišan. In si obetati, da te bodo zaradi tega volili.

Po Pahorju Pahor

V končni instanci je kandidatura Zupančiča bizarna iz še enega razloga. Izkazuje kolosalno nevednost glede predsedniških kompetenc. Tj. nepoznavanje pravnega statusa predsedniške funkcije, če jo vzamejo zares, oziroma neodgovorno všečno nakladanje, če se avtor tega zaveda. Kar namreč obljublja, če sploh kaj, nikakor ni v dometu njegovih pristojnosti. Eden od možnih pogledov na Pahorjevo degradacijo te je namreč prav v dejstvu, da je aktualni prezident do roba prignal absurdnost te praznine in se prelevil v neznosnega ljudskega koketa, ki želi vsakomur zlesti pod kožo in se, kot nenehno ponavlja, približati ljudem.

Kot smo nekateri že napovedali, bodo po Pahorju zaradi njegovega obsežnega populizma prišli na vrsti mali pahorji. Povedano drugače, degradacija te funkcije se bo nujno kazala v tem, da bodo tudi prihodnji kandidati želeli imitirati svojega predhodnika. In zdi se, da je nerealizirani poskus Zupančiča ilustrativni zgled tovrstnega pahorjanstva.

Več:

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Vladavina kmetov v kravatah

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

 

Radikalna homoseksualna ideologija in homoparanoja

Sprva je portal 24kul.si dva dni nazaj objavil zapis pod naslovom »Škandal: Branimir Štrukelj in Sindikat SVIZ organizirata napad homo-lezbičnih-bi-trans-queer seksualnih aktivistov na otroke!«. In tudi današnja vest portala za Janševo resnico povzema sporočilo, ki vsebuje že tiste elemente aktivistične paranoje, zaradi katere se lahko upravičeno sprašujemo o neposredno nevarnih posledicah in učinkih medijskega agitiranja.

24kul Štrukelj aktivizem

Grafična ponazoritev nevarne indoktrinacije na portalu 24kul.si

Zgodba je naslednja: sindikat SVIZ je obtožen ideološke ugrabitve javnega šolstva s prepoznavno ideološko agendo, kako iz naših otrok ustvariti homoseksualce, geje in lezbijke. V ta namen preko šolskega sistema organizira načrtovano indoktrinacijo znotraj izbirnih vsebin, vse skupaj pa se odvija pod pretvezo omejevanja predsodkov, diskriminacije, stereotipov in nasilja. Vest na portalu je namenjena obveščanju, da se danes, 19. aprila, odvija okrogla miza sindikata, na kateri bodo »eminentni homoseksualni aktivisti« širili svojo ideologijo, Nova24TV pa nato z avtorjem C.Š. v svojem zapisu ponovi zapisa 24kul.si in pozove učitelje, da se okrogle mize udeležijo, protestirajo, »pridobijo informacije« in jo tudi posnamejo (!).

Cilj takšne k aktivizmu usmerjene homoparanoje se torej ne zadovolji z razlago komplota, v kateri je detektirala konspirativni izvir zla (SVIZ in homoseksualne aktiviste), skrito agendo (indoktrinacija), žrtev (»naše otroke«), temveč v drugem koraku poziva k odkritemu uporu proti na ta način razkrinkanemu sovražniku. Konspirativna tehnika je v diskurzivnem oziru opisana presunljivo koncizno, končni namen lansiranega sporočila pa je , da želi nekdo »brez soglasja staršev« naše šolajoče otroke prepričati, da »spremenijo svoj spol in zamenjajo spolno usmerjenost«:

Kontroverzni Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) velja za trdo jedro plačancev, ki so ugrabili javno šolstvo in naše otroke indoktrinirajo v radikalni lezbično, homoseksualni, biseksualni, transeksualni in interseksualni ideologiji (ali LGBTI). Gre za ideologijo, ki želi otroke brez soglasja staršev indoktrinirati v ideologiji, naj spremenijo svoj spol in zamenjajo spolno usmerjenost. Pri tem uporabljajo izbirne vsebine, ki jih v šolah izvajajo zunanje radikalne organizacije oz. učitelji, ki so vključeni v posebno e-mailing skupino.

Ta nenavadna predstava, češ da želijo homoseksualni lobiji preko lovk sindikata načrtovano in sistematično zasužnjiti našo mladino, da bo spoznala blagodati drugega spola, začela po njem hrepeneti in končno zamenjala tudi svoje spolne preference, seveda temelji na dveh napačnih izhodiščih in je za zunanji pogled nujno komična. Kajti res ni razumljivo, čemu bi, po prvem konspirativnem izhodišču, nek peklenski homoseksualni gremij imel huronsko ambicijo po serijskem spreminjanju spolne identitete otrok. Po drugem, ki je enako komično, pa je takšno spremembo mogoče doseči že z običajno šolsko vzgojo in nekaj retoričnimi prepričevanji.

Ker je zapis na Nova42TV.si nekoliko skrajšan, velja dodati še začetno utemeljitev na 24kul.si:

Imajo tudi poseben učbenik z naslovom Ljubezen je ljubezen, po katerem izvajajo to prepričevanje posebej prilagojeno otrokom.

Tovrstne vsebine se otrokom vsiljujejo na vse mogoče načine, tudi preko revije PIL, ki jo izdaja založba Mladinska knjiga. To revijo mnoge učiteljice po šolah vsiljujejo otrokom od 4. razreda naprej. Seveda so tudi mnoge pogumne učiteljice, ki so se temu nasilju nad otroki in njihovimi starši že uprle in tega ne počnejo več.

nova štrukelj homo napad

Začetni del članka na portalu Nova24tv.si

Borbeni vzklik, ki na dan sestanka poziva k uporu proti »organiziranju vdora ideologije spola v javne šole«, se poimensko loteva tistih, ki bodo zahtevali, da se »radikalne vsebine« vključijo »v okvir svojih predmetov«:

Omizje bodo vodili eminentni homoseksualni aktivisti, kot so: Roman Kuhar (FF in vodilni aktivist), Mirjana Ule (FDV in feministka), Melani Centrih (udeleženka kampanje za uvedbo homoseksualnih porok in posvojitev otrok na referendumu o ZZDR 2015) in Matjaž Konvalinka (koordinator homoseksualnih aktivnosti na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani).

Štirje našteti udeleženci mize so prezentirani kot spretni aktivistični manipulatorji in označeni z institucijami, ki jim pripadajo, s čimer se poskuša kompromitirati tudi njih. Dokaz več, da zlo ni samo v posameznikih, temveč v šolskem sistemu in njegovih reprezentantih, zaradi česar je treba spremeniti tudi tega.

Morda najbolj značilen element takšne homoparanoje je prav apel k protiaktivizmu, projekcijski odboj, ki v aktivističnem napadu na otroke vidi lastno potrebo po upiranju, zaradi česar se naslavlja na zavedne učitelje:

Portal 24kul poziva učitelje, naj se udeležijo omenjenega posveta, tam izrazijo nestrinjanje, pridobijo informacije in po možnost posnamejo dogodek. Vse pridobljene informacije anonimno posredujte na naslov info@24kul.si

Če smo bili v slovenskem prostoru doslej navajeni predvsem na obsežne dimenzije antikomunistične paranoje, bo treba resno razmisliti, v kakšne posledice vodi vse obsežnejša homoseksualna: stopnje iracionalnosti, pozivov h konfliktu in odkritega sovraštva se v tem primeru zdijo močno osebno fokusirane in še intenzivnejše.

Nova Štrukelj homo napad izsek

Izsek iz članka na portalu Nova24tv.si s pozivom učiteljem

Kako ne obsoditi Janšev tvit: od RTV prostitutk k materinskemu dnevu

Se je v včerajšnjih Odmevih zgodil manjši incident v razpravi o Janševem zmerjaškem zapisu, kjer so gostili Dejana Verčiča in Mitjo Štularja?

Interni viri poročajo o pravcati vojni in notranjih pritiskih na urednike in vodstvo, da bi se v javnem zavodu sploh odločno zganili in na TV Slovenija vendarle vsaj poročali, zato je treba včerajšnji prispevek razumeti predvsem kot velik uspeh tistih, ki so tematizacijo zahtevali – kajti vodilni so pred to možnostjo bežali.

Odmevi tvit Štular Verčič

Seveda nas je zanimalo, kako bodo Janševi podaniki priskočili na pomoč svojemu šefu v godlji, imenovani neposrečen mačističen tvit.

V socioloških analizah strokovnjaki že leta ugotavljalo refleks, ki ga številni seksisti gojijo v sodobni kulturi posilstva, kot temu pravijo v feminističnih teoriji. V njej je spolno nasilje normalizirano in perpetuirano skozi jezik mizoginije. Obrambni refleks v prid posilstva je, če ga osvobodimo nekaj tančic, vselej preprost: »Saj je vendar hotela!« Saj je hotela seks.

Kaj se je dogajalo v Odmevih

V domači nekulturi političnih mojstrov diskreditacije se nam dogaja nekaj podobnega. V včerajšnjih Odmevih je predsednik Programskega sveta RTV nakazal, da te funkcije ne opravlja po naključju – tam je stal, da obrani lik in delo svojega varovanca in njegove besedne eskapade o dveh odsluženih prostitutkah iz iste javne hiše, Eugeniji Carl in Mojci Pašek Šetinc.

Ko je Štular pred voditeljico Tanjo Gobec prvič odprl usta, je prepoznavno imel v mislih zgoraj opisano strategijo: na prvem mestu ne bomo obsodili dejanja šefa SDS, ne bomo branili lastnih novinark v lastni hiši, ožigosanih za prostitutke, temveč jih bomo problematizirali. V smislu: Saj so vendar hotele. Saj so vendar želele, da jih nekdo označi za prostitutke. Podobno kot si je gotovo Jelena Aščić želela, da jo imamo za »kuzlo lažnivo«.

Štular zato ni presenetil, kot je hitel že v prvem stavku apelirati na »celotno konstelacijo te zgodbe«, ki da je nekoliko širša. Razpravo je želel že v prvem stavku preusmeriti v domnevno neprofesionalni prispevek novinarke Eugenije Carl, ki da je razjezil gospoda Janšo, kasneje je celo problematiziral še nek drug njen prispevek. Pričakovano celo s strani voditeljice, ki je nastopila izjemno pogumno: ob začetnem švrku, usmerjenem v reakcijsko medlost vodstva javnega servisa, je hitela Štularja ustavljati takoj, ko je zaznala njegovo izmikanje.

Nanizala je cel niz medklicev (»Lahko komentirate tvit, bomo potem prišli k vzrokom?«, »Oprostite, ker niste odgovorili na vprašanje«, »Najprej oceno tvita?«, »Torej tvita ne boste ocenili?«) in vztrajno minirala Štularjevo strategijo, kako večino minutaže pokuriti za preusmeritev teme.

Pomembna je bila, evidentno, predvsem viktimizacija žrtve, kazanje s prstom na novinarske prostitutke, ki domnevno slabo opravljajo svojo profesijo. In seveda je računal, da bo čisto na koncu, tako kot predsednik Pahor pred časom v zapisu o sovražnem govoru, moral nekako navesti tudi, da je Janševa izjava »neprimerna«. Minimizirano, kot čisto neobvezen in manjši dodatek, predvsem pa z zamikom in šele na drugem mestu.

Gobčeva je lahko svoje drezanje utemeljila tudi z nedavnim Janševim tvitom, kjer je novopečeni ekspert za medijsko prostitucijo prst usmeril prav v istega Štularja in ga označil za figov list – za nekoga, ki v »javni hiši«, kot ji pravi, ne poskrbi za red in disciplino, za spoštovanje strogih profesionalnih standardov, ki jih kršijo prostitutke. In res, Štular je hitel v Odmevih dokazati, da je slišal opozorilo in se varovancu z zamudo tako rekoč poskušal oddolžiti.

Janša prostitucija tvit Štular

Njegov trik preusmeritve pozornosti skozi perverzno viktimizacijo žrtev ni bil edina tragična reakcija na nesprejemljivo Janševo dejanje. Od vodstva RTV bi morali pričakovati ne samo takšno ali drugačno obsodbo, terjati bi moralo tudi opravičilo. Ali celo napovedati, da Janše ne bo vabilo v svoje programe tako dolgo, dokler se ta ne bo opravičil. Seveda, enako bi moralo dosledno ravnati pri vseh politikih.

Napaka je očitno bila že, ob dovolj verjetnem pričakovanju, kako bo Štular reagiral, da se je takšno osebo v Odmeve sploh povabilo. Nič hudega, če je predsednik programskega sveta, toliko slabše zanj.

Bledičnost izjave vodstva RTV Slovenija

Med najbolj bizarne reakcije smo žal primorani prišteti stališče vodstva RTV. Spet smo lahko videli na delu nenavaden in vztrajen Angst pred Janšo. Njihova reakcija je zvenela popolnoma pahorjansko, v krčevitem strahu pred zamero, hkrati je bila tudi izsiljena, najbrž že s strani zaposlenih. Šla je tako daleč, da je Janšo anonimizirala, stališče pa posplošila na raven nekega univerzalističnega zavzemanja za več strpnosti in kulture v komuniciranju:

»V zadnjem času smo na družabnih omrežjih priča porastu sovražnega govora in nedopustnih pritiskov na novinarje RTV Slovenija, ki opravljajo svoje delo skladno z visokimi profesionalnimi standardi in družbeno odgovorno. Na RTV Slovenija pozivamo vse déležnike, še posebej pa javne osebnosti, ki imajo v družbi posebno vlogo, k strpni in argumentirani komunikaciji, sovražni govor in nedopustne pritiske pa ostro obsojamo.«

Bolj od tega, da pisci odziva čisto konkretno ne omenjajo ne Janše in celo ne lastnih novinark, raje jih preprosto zatajijo, je boleče dejstvo, da smo ga nekateri, v prav takšni formi, lahko napovedali. Vodstvo RTV v svoji politični previdnosti in naklonjenosti pač ne more več presenetiti. Če v pedagoške namene za kanček pretiravam, potem bi dejal, da je podano stališče podobno reakciji kakšnega amaterskega društva za pravice žensk, ki bi konkretno posilstvo v nekem kraju pospremilo z ugotovitvijo, da je potrebno v komuniciranje med moškimi in ženskami vnesti več strpnosti, sicer pa, kakopak in čisto mimogrede, takšno dejanje obsoja.Temu se pač reče mimikrija obsodbe – kako nekaj obsoditi, da ne bo bolelo tistega, ki ga obsojate. Ker se mu pač ne želite zameriti.

Srečen materinski dan!

Lep zgled istega je prišel tudi s politične strani. Novopečena sopotnica gospoda Janše, ki bi po nekaj letih ohlajenih odnosov z njim zdaj rada skupaj s SDS in SLS gradila novi Demos 2.0, je Ljudmila Novak. Če beremo STA, je uspela priti celo do materinskega dneva:

Predsednica NSi Ljudmila Novak je glede tega tvita po posplošeni naznanitvi, da so »ženske pogosto izpostavljene neprimernim komentarjem« prešla k bolj partikularni ugotovitvi, po kateri so tiste, ki nastopajo v javnosti, veliko bolj izpostavljene kot moški in zato tudi večkrat deležne neprimernih komentarjev ali opazk.

Ob tej priložnosti je Novakova vsem ženskam zaželela, naj bodo ponosne, vsem materam pa čestitala ob skorajšnjem materinskem dnevu. “Želim, da se ženske kljub takšnim komentarjem ne bi umikale iz javnega in iz političnega življenja,” je dejala.

Vnovično izmikanje in preusmeritev pozornosti – v argumentacijskem smislu menjava teme in red herring – sta navrgla celo predčasno čestitko vsem materam in globinsko ugotovitev, da so ženske bolj izpostavljene v javnem diskurzu od moških, celo priporočilo, da naj bodo ponosne na svoj spol. Človek ne more verjeti, da so mediji, uspeli odziv predsednice NSi zapakirati v »ostro obsodbo« in Novakovo obravnavati skupaj z drugimi. V njenem statementu pač ni niti trohice obsodbe.

Čeprav je tokrat odzivnost, vzeto generalno, bila ustrezna dogodku: od večjih medijev v dveh in pol dnevih skupaj o tem ni pisal le Večer, med drugimi bi težko iskali takšnega, ki bi temo prezrl. Odzval se je aktiv novinarjev RTV Slovenija, odzvalo se je Društvo novinarjev Slovenije, uredništvo Televizije Koper – Capodistria je poskušalo v ostrini popraviti pričakovano praznino v izjavi vodstva. Vsi so dovolj eksplicitno opozorili na vse nevarne elemente takšnega tvita: pritisk na novinarje, možno samocenzuro, diskreditacijski in seksističen diskurz.

Jack Nakladač

Neizmerno presenečenje je sledilo v reakciji desnega in Janši naklonjenega Združenja novinarjev in publicistov (ZNP), ki je osupnila celo predsednika SDS, zato se je z žalitvijo moral odzvati celo nanj. V ZNP so namreč tvit nesporno obsodili in s tem s kakšno svojo izjavo prvič v svoji zgodovini kritizirali Janšo, v drugem koraku pa napadli novinarko.

Janša tvit prostitucija ZNP

A ni zaleglo,  Janša je v svoji tviteraški aktivnosti, reakciji na reakcijo drugih, podivjal z novimi in novimi opletanji proti novinarjem, kot da bi želel pokazati, da ne bo popustil in se še manj opravičil. Medijske prostitucije je med drugimi obtožil še POP TV, vmes pa je v enih izmed replik namignil, kaj utegne biti njegova prihodnja obrambna taktika: vse skupaj je bila le provokacija.

Če sem lahko metaforičen v pedagoške namene: prvak SDS nastopa kot kakšen verbalni tviter Jack Nakladač Razparač, ki išče vedno nove žrtve med prostitutkami in je ob vsaki še bolj samozavesten, ker ga policija ni ujela. Ob tem se nam smeje v brk in vsem po vrsti odkrito signalizira, da obsodbe niso bile uspešne.

In kot smo lahko v prispevku v Odmevih slišali, je poslanec Grims v svojem komentarju dodal, da je bil njegov nadrejeni še blag in prijazen. Res lahko pričakujemo, da bodo novinarji opravili svojo dolžnost in ga pobarali, kakšna je videti prava ostrina po njegovem.

Janša POP TV tvit prostitucija

Janša tvit prostitucija razžalitve

»Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti

Eugenija Carl in Mojca Pašek Šetinc sta novinarski prostitutki. Sta Milanovi zvodnici. Njuna cena je 30 in 35 evrov.

V tem duhu se je na tviterju oglasil Janez Janša in znova pokazal, koliko je vreden in kam je usmerjen domači in hkrati domačijski diskreditacijski diskurz proti novinarjem.

Janša Carl prostitutka

Med drugimi mu je prikimala Lucija Ušaj, predsednica njemu blizke Iniciative za svobodo govora, in ocenila, da so to zmerne in konkurečne cene. Ja, to je tista gospa, ki je prav tako nedavno v programu Radia Slovenija na glas preštevala, kdo vse so neintegrirani migranti, zaposleni na RTV Slovenija: Jelena Aščić, Marko Radmilovič, Seku Conde…

Ne gre za sovražni govor, o katerem se doma pogovarjamo na način, da ga niti nočemo konsenzualno definirati, ker bi njegovim uporabnikom kajpak ne ustrezalo, mi pa jih ne znamo ne ustaviti in še manj kaznovati. Ali povedano natančneje: po tem ne kažemo nobene prave volje.

Lucija Ušaj prostitutke cene tvit

Ne, Janša uporablja klasičen žalilni in diskreditacijski govor, podložen s primitivnim seksizmom, ki ga lahko kazensko preganjata le omenjeni na zasebno pobudo. Pa vendar ob njem ne smemo in ne moremo molčati. Nasprotno, morali bi se mu enkrat končno z vso vehemenco zoperstaviti. Sploh zato, ker je tak diskurz postal mainstream nemajhnega dela slovenskega novinarstva – z diskreditacijami in obravnavo ad hominem se obračunava s političnimi nasprotniki, z njimi se jih poskuša utišati, in velikokrat pravzaprav del novinarjev veselo pljuva po drugem delu.

Tole je le minimum: ker gre za novinarki javnega zavoda, bi pričakovali odločno reakcijo in obrambo vodstva te hiše. Ko so se pred meseci oglasili v podporo Jeleni Aščić, med drugim označeno za »kuzlo lažnivo«, so to storili zelo sramežljivo, prispevek so celo umaknili in ga predvajali devet dni kasneje, toda povsem predrugačen: iz njega so izpustili problem diskreditiranja novinarjev, temo so posplošili na občo formo splošne razprave o sovražnem govoru. Ki, kot rečeno, s prvo ni povezana. Čeprav je bil primer z Jelenko Aščić prva motivacija za prispevek, na koncu politični napadi na novinarje in obračuni z njimi niso bil niti omenjeni. O tem sem obširno pisal, tudi o težavah z objavo popravka stranke SDS.

Ko je pred dnevi Janša komentiral novinarja Radia Slovenija Tomažu Celestini, je bil le za kanček manj žaljiv, znova ga je uvrstil v zvrst »opankarskega žurnalizma«, v žalilno domislico, s katero je sprva opremil novinarko Gordano Stojiljković in morda celo mislil, da je pri tem duhovit.

Janša tvit novinar Celestina

Zgodba o novinarskih prostitutkah ni naključna, postala je del vsakodnevne Janševe produkcije sramotenj novinarjev. Svoje začetne poskuse je, kot rečeno, največkrat zapakiral v navidez zabavne sramotitvene sintagme, včasih pa se ne uspe zadržati in uporabi žargon klasične gostilniške kompromitacije.

Na tej strani sem že neštetokrat opozarjal, kako Janša ob vsaki priložnosti »malopridnim« novinarjem deli piškotke – in kaj takšna tviteraška zabava njemu točno pomeni. Povezave na svoje zapise navajam spodaj.

Pravzaprav o njegovih žalitvah in zmerjanju novinarjev vemo že čisto vse. Le zgodi se prav nič temeljitega: novinarska srenja, udeležena na tviterju, jih skoraj vedno nemo spremlja. Ne prihaja do nobene medijske blokade njegovega dela, redko prihaja do deklarativne obsodbe. In kar je najhuje, tudi sami novinarji takšen diskurz o sebi bolj ali manj dopuščajo. Ker ga, je na koncu prav njihova servilnost tista, ki daje peruti žalitvam na njihov rovaš, jih generira in omogoča. Ne servilnost vseh, seveda, temveč večine.

Pred leti je podobne primitivne žalitve o Eugeniji Carl, Petri Vidrih in Barbari Verdnik kot po tekočem traku proizvajal koprski župan. Boris Popovič jih je označeval za »psihiče«, »lezbijke«, »ljubice« posameznih političark, na koncu pa svojo užaljenost kronal s prijavo programskemu svetu. Napad je najboljša obramba.

Upam, da nas ne čaka podobna ironija tudi v zadnjem primeru: da bi namesto ostrega odziva, zahteve po opravičilu ali kakšnega še bolj konkretnega koraka s strani vodstva RTV Slovenija in programskega sveta bili deležni le prijave SDS zaradi domnevno nepoklicnega ravnanja novinark…

Več:

https://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

https://vezjak.com/2016/02/14/janseva-vojska-in-cerarjev-potop-od-cenzure-do-zaljivosti-in-nazaj/

https://vezjak.com/2016/01/30/kako-smo-popravili-jeleno-ascic/

https://vezjak.com/2016/02/01/tv-komedija-popravek-popravka/

https://vezjak.com/2016/02/19/neintegrirani-novinarski-migranti-in-cistokrvni-psi-cuvaji/

https://vezjak.com/2014/01/17/opankarski-zurnalizem-kaksen-priimek-mora-imeti-novinar/

https://vezjak.com/2014/11/20/kdo-so-piskotki/

https://vezjak.com/2015/12/25/rosvita-pesek-prejela-dva-piskotka/

https://vezjak.com/2013/03/10/sikajoci-politiki-med-novinarskimi-psihici/

Janša piškotki Pesek tvit