::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kako je, v Delu, z Marjanom Šarcem nekaj narobe

Najbrž je z Marjanom Šarcem nekaj narobe, ker hoče biti premier? V teh grobih časih osebnih diskreditacij in iskanja konspirativno inspiriranih ozadij naj takoj povem: nisem oboževalec župana Kamnika, ne poznam ga, ne bom volil zanj, ker me ne prepriča in končno tudi verjamem, da bo zanj biti predsednik vlade, če bo to želel postati ali postal, prehuda preizkušnja.

Kar me zanima v spodnji skici komentarja, je izključno medijska naracija in načini, kako nam mediji rišejo politično krajino, nehote ali hote podajajo preference in miselne vzorce, sugerirajo naš način mišljenja, izbirajo svoje sobesednike in sploh ponujajo svoj pogled na stvarnost.

Suzana Kos v današnjem Delu sprašuje političnega analitika in tvorca javnomnenjskih raziskav, Andraža Zorka, o prihodnjih državnozborskih volitvah in oceni kampanje. Naslov intervjuja na spletni strani, »Zakaj hoče Marjan Šarec biti premier«, je že po sebi značilno sugestiven: vanj je vgrajen dvom, ki poganja intervjuvanega.

Zorko Šarec premier

Naslovna dubitacija Dela: le kaj je Šarcu?

Težava je v tem, da Zorko z njim že kulpabilizira Šarčevo željo, da se je podal na parlamentarne volitve. In ker mu v anketah že mesece kaže najbolje, je apriori kriv. Isto vprašanje, zakaj želi biti premier, bi smeli ali morali zastaviti vsakemu strankarskemu kandidatu posebej, saj to želijo postati vsi. Torej: zakaj želijo Andrej Čuš, Bojan Požar, Aleš Primc, Franc Kangler, Alenka Bratušek, Dejan Židan in končno Miro Cerar postati premierji in premierke?

Mar ni odgovor v vseh primerih zelo banalno enostaven? Ker pač želijo zmagati, ker imajo svojo pretenzijo, zmagovalec pa se stolčka predsednika vlade ne bo branil. Toda ne, Zorko vrta takole:

Vprašati se je treba, kaj je pravzaprav njegov motiv. Zakaj hoče biti predsednik vlade? Razumem, da je na primer na volitvah zmagati želel Janez Drnovšek, kot doktor, ekonomist ali pa na primer Zoran Janković, kot uspešen menedžer. Ali pa Janez Janša, kot profesionalni politik.

In, drugič, ne da bi šel v podrobno analizo intervjuja, naj omenim še njegovo repliko, ki se mi zdi pomenljiva, tudi za značilno izgubljeni kompas Dela. Več kot evidentno intervjuvanec izhaja iz osebne antipatije do Šarca. Ne more se sprijazniti in aludira, da je biti diplomirali igralec preprosto neustrezna izobrazbena platforma za vodenje države. Novinarka nato nekoliko kontrira, Šarca primerja z ameriškim predsednikom, toda Zorko črv dvoma gloda naprej in znova ponavlja tisti »Le zakaj bi rad Šarec postal premier?« kot nekaj, kar bo zastrupilo njegovo kandidaturo kot neprimerno. Takole:

Morda je Šarcu vzor Ronald Reagan, bil je igralec in nato politik?

On pa je profesionalni igralec, ki ni nikoli uspel v svojem poklicu, če ne upoštevamo stand-up nastopov na vaških veselicah in je postal zaradi priljubljenosti v nekem lokalnem okolju župan. Zakaj bi on zdaj rad postal premier? Se dejansko počuti usposobljenega in poklicanega za to vlogo?

Namigujete na strice iz ozadja?

(smeh) Sem pristaš teorije zarot. Vedno pa dopuščam prav vse. Od tega, da je šlo za nekakšno narcisoidno potezo po veliki podpori na predsedniških volitvah, na katere pa ni šel z iskrenim namenom zmagati. Mogoče je tudi, da gre za zelo spretno organizirano igro v smislu zagotoviti je treba nadomestek za Cerjarja. Saj vemo, da v vsaki državi obstajajo omrežja, tudi pri nas. In če drži, da je Slovenija v rokah nekih neizvoljenih lobijev in omrežij, da imamo ugrabljeno državo, je ta teza povsem legitimna. Zdaj pač potrebujejo nekoga, ki ga bomo lahko upravljali. Ker koga lahko upravljaš? Samo neizkušenega, ki pride prvič na oblast.

Zorko o Šarec zarota

Začetek Delovega intervjuja

Vse lepo in prav, toda v demokraciji najbrž lahko kandidirajo vsi, neodvisno od izobrazbene strukture, znanj in prepričanj. Tudi če nam to ni všeč – in tudi meni ni. Že res, da bomo imeli večja pričakovanja do profesionalnih pravnikov in ekonomistov in da v slovenskih razmerah še nismo navajeni na kaj drugega. A se Zorko s tem ne zadovolji. Ker je Šarčev status izstopajoč, je nemudoma pripravljen razvijati svojo teorijo zarote.

Ne zgodi se prav pogosto, da slovenski politični komentatorji zase rečejo, da so njihovi pristaši. Kot da bi omenjeni stavil na to, da mu bo pol oproščeno, če bo pri tem iskren – da bo torej v svoje razlage vpleten konspiracizem in obenem priznal, da je njegov častilec.

Navedena okoliščina odpira vprašanja korelacije: zakaj bi nek politični komentator smel dvomiti v političnega kandidata, češ saj nima ustreznih kompetenc in znanj, sam pa bi smel onstran resne in kompetentne razprave širiti katero koli teorijo zaroto, ob pomoči osrednjega časopisa v državi?

Za predsednika vlade morajo veljati najvišje kvalifikacije, za politično komentiranje pa je iz ust istega dovolj že poljubni konspiracizem, da je Šarec ugrabljen in da bodo z njim zlahka upravljali neki strici iz ozadja?

 

Information

This entry was posted on 14/04/2018 by in mediji,medijska paranoja,politika,teorija zarote and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: