V Janševi Demokraciji so se poklonili »svojemu« jubilantu, Dragu Jančarju. In pri tem pohvalili njegov pogled na multikulturnost. Da je njihov, ne pravim zaman, gre pač za evidentno politično apropriacijo, za katero tednik najbrž zelo upravičeno predpostavlja, da se je slavljenec ne bo branil. Ker ima kar nekaj zgodovine.
No, ta pogled je zanimiv: Jančar v bistvu želi zanikati multikulturnost, ne da bi jo zanikal. To eat a cake and to have it. Kontekstualizacija zapisa novinarja je jasno naznačena: avtor bo kot pisec in intelektualec evropskega formata že vedel, da je multikulti prazen čvek. In zato danes služi za nevarno legitimacijo uvoza muslimanskih migrantov tistih, ki so do njih preveč empatični. Ker če on pravi, da je multikulturnost čvek, potem bo že čvek. Takole:
A pojdimo naprej, namreč k temu, kar pravi Jančar o multikulturnosti. »Multikulti je namreč še en prazen čvek, ki je že nekaj let v evropskem obtoku. Ki se ga čveka in obrača po simpozijih in političnih shodnicah, ki služi za splošno čvekaško pokritje panevropske neumnosti in nekulturnosti. Kulturen, torej ustvarjalen ali vsaj radoveden človek je po definiciji multikulturen. Kultura, če je res kultura, nikoli ni monokultura. Monokultura je vprašanje za agronome, ne pa za ustvarjalce. In v Sarajevu ne gre za napad ene kulture na drugo, ne gre za to, da monokultura uničuje multikulturo. V Sarajevu gre za primitivizem, vsakršni, zlasti pa politični. /…/ Monokulture, ki si sedaj stojijo nasproti in si bodo zmeraj bolj, so proizvod zaprtega in nasilnega sistema, so posledice, ne pa vzrok. Kultura je ali pa je ni, vsi multi- in mono- dodatki so odveč,« piše Jančar. In nadaljuje nekoliko naprej o tem, kako je v Bosni in Hercegovini v času prejšnjega režima veljalo načelo nacionalne paritete, kjer je bilo vse potisnjeno v delitev funkcij po nacionalnem ključu, kar je sprožalo občutek o vsesplošni zatiranosti. »V Sarajevu ni živela multikulturna, prežemajoča se toleranca, pač pa seštevek treh kultur. Seštevek treh kultur še ne da multikulture, pač pa pariteto, ki je beden nadomestek za svobodo in demokracijo…«
Seveda se lahko vprašamo, kaj bi naš najbolj znani sodobni pisatelj dejal o današnji uporabi besede »multikulturnost«, ki jo evropski birokrati še vedno nosijo na jeziku kot izgovor za uvoz na tisoče muslimanskih migrantov v Evropo. Celo v cerkvenih vrstah tu in tam slišimo, da je multikulturnost, ki prihaja, za nas priložnost in izziv. A zagotovo velja, da je tako opevani »multikulti«, nad katerim se navdihujejo predvsem evropski socialisti, tudi v tem primeru prazno in predvsem bedasto čvekanje. Bosna in Hercegovina, v kateri se islam vse bolj radikalizira, je zaradi lažne multikulturnosti že plačala krvavi davek, Evropa pa ga šele bo…
Težko je verjeti, da bo Jančar protestiral proti interpretaciji in kontekstualizaciji. Če bi že hotel. Pa bi lahko, strogo vzeto, kar utegne marsikomu zveneti pretežavno, želi namreč povedati nekaj drugega. Svoje razumevanje poskuša spretno zvesti na dvoje: na praznino razprave o multikulturnosti (»prazen čvek«) in hkrati, v tem je poanta, na redukcijo multikulturnosti na običajno »kulturnost«. Se pravi, če si kulturen v pravem pomenu, si že avtomatsko multikulturen. Karkoli že to pomeni. Precej bistro za politične in druge potrebe, čeprav nesmiselno: s tem zadovoljiš tiste, ki so za multikulturnost (»Saj je nisem zanikal!«) in obenem tiste, ki so proti njej (»Saj sem rekel, da je prazen čvek!«).
Temu bi sam rekel »magična multikulturnost«: če si »pravi«, kulturnik iz pravega testa, potem si že po neki čudni nujnosti multikulturen in o njej ne smeš govoriti, ker to potem dokazuje, da še nisi multikulturen. Kar pomeni najbrž, da je vsako prizadevanje zanjo odveč, zelo dobesedno. Ona je tu kvečjemu na neopisljiv magičen način. Če seveda takemu branju verjameš.
Več:
Imeti raje Jančarja kot resnico
Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo
Jančar zahteva, da se nehajo slabe novice
You must be logged in to post a comment.