Sobotna priloga Dela, ki jo ureja Ali Žerdin, je dveh nadaljevanjih (7.4 in 14.4. 2018) objavila daljši esej Igorja Bavčarja, ki trenutno prestaja zaporno kazen na Dobu.

Kot je splošno znano, je bil omenjeni lanskega septembra pravnomočno obsojen zaradi pranja denarja pri preprodaji delnic Istrabenz, hkrati pa mora vrniti 18 milijonov evrov nezakonite pridobljene premoženjske koristi, ki jo je pridobil pri veriženju delnic istega podjetja. Vmes je plenil veliko medijske pozornosti zaradi pravniških trikov izogibanja prestajanju zaporne kazni. Danes prestaja petletno zaporno kazen.

Medijska dilema

Z Bavčarjevim besedilom z naslovom »Zgodovina ponavljačev ne pusti skozi« ne želim polemizirati in ga vsebinsko puščam o strani: v njem se ta vrača v čase osamosvajanja, iskanja poti v samostojnost, piše o napadu na Slovenijo leta 1991 in recimo o ustanovitvi teritorialne obrambe. Delo je včeraj objavilo repliko bivšega predsednika republike Milana Kučana, ki piscu očita nespoštovanja dejstev in znanja drugi ljudi. No, do mene je prišel tudi polemični odgovor predsednika ZVVS, Ladislava Lipiča, sarkastično naslovljen z »Zgodovina ponarejevalcev ne pusti skozi«, kjer se odziva na Bavčarjeve žalitve do pripadnikov TO in se postavlja v bran 50. obletnici ustanovitve slovenske teritorialne obrambe, ki po njegovem zapornika z Doba moti. Nisem opazil, da bi ga Delo objavilo.

Kot rečeno, vsebina Bavčarjevih zapisov zame ne bo izziv, dilema je strogo medijska in načelna: kako ovrednotiti in presojati medijsko prakso, pri kateri urednik objavlja besedila zapornikom? Je takšna odločitev higienična ali onstran spodobnosti? Bodo liberalna stališča do dajanja pravice sleherniku, da spregovori, končno tista, ki nam kakšnega posebnega »vratarjenja« pač ne bodo dovoljevala, zaradi česar »zaporniška dilema« za novinarje pač ne obstaja, s tem pa tudi ne problem, ki ga načenjam?

Princip popolne dobrohotnosti

Drži, s tem bi sledili načelom dobrohotnosti. Če smo izrazito dobronamerni, v omenjeni okoliščini pač ne bomo videli nobene odločilne ovire. Zato bomo lahko dejali takole: Bavčar je pomemben osamosvojitelj. Nič hudega, če sedi v zaporu, to ne zmanjšuje njegovih zgodovinskih zaslug in tudi ne jemlje kompetenc, da bi v osrednjem slovenskem dnevniku spregovoril o časih, ki jih je soustvarjal. Do tega ima vso pravico, če urednik presodil, da je besedilo dobro, tehtno in skladno z dejstvi.

Zato z odločitvijo urednika Žerdina ni nič narobe. Morda bi bilo, če bi pri tem Bavčar pisal o svojih kriminalnih rabotah, če uporabim urednikov izraz, a tega ni storil.

Princip manj razkošne dobrohotnosti

Če nimamo tolikšne ambicije po abstraktni dobri volji in svobodi izražanja brez upoštevanja detajlov in se nam poraja več preostalih dvomov, bomo najbrž do opisane uredniške agende bolj rezervirani. Zadržani bomo zaradi naslednjih pomislekov: zaporniki zaradi pranja denarja in nezakonitega pridobivanja premoženjske koristi nimajo potrebne osebne moralne dignitete, da bi jih ponujali v branje svojim naročnikom in bralcem. Zato resen medij tega načeloma ne bo počel. Žal je tako, da ne moremo ustrezno upravičiti ločevanja dobrih in slabih plati pri človeku, če te obstajajo. Če želi, se lahko Bavčar loti pisanja knjig in poskuša prepričati svojo publiko. Zakaj bi ga reklamirali v intelektualni prilogi svojega časopisa?

Razen tega, če nadaljujemo z zadržki, tole ni kakšna posebna novinarska praksa. Bavčar ni politični zapornik, obtožen je kriminalnih ravnanj. S tem, ko ga objavljamo, v nadaljevanjih, ga le legitimiramo. Ni prvič: nekaj podobnega je ob nadaljevanki dr. Boštjana M. Zupančiča v isti prilogi Dela zapisala že dr. Svetlana Slapšak v Večeru.

Končno pa je, če sodimo po reakcijah Kučana in Lipiča, malce pod vprašajem tudi presoja, da je objavljeno razmišljanje čisto v skladu z dejstvi.

Vprašanje uredniške pristranosti

Najbrž mora urednik, da bi ohranil svojo profesionalno držo, bržkone ohranjati videz svoje nepristranosti. Če objavlja recimo Bavčarja, prav nič ne bi smelo kazati, da mu je sicer naklonjen in da je objava posledica kakšnih osebnih simpatij do njega. Končno bi lahko omenjeni svoja ista razmišljanja objavil tudi v Dnevniku, Večeru, Primorskih novicah, Mladini, Reporterju ali še kje drugje, če bi mu to tamkajšnji uredniki pač dovolili. Res me zanima, če bi to storili.

Obstaja nekaj indicev, da objava v Delu ni naključna. V portretu je po odhodu Bavčarja v zapor, bilo je septembra lanij, Žerdin v svoji sobotni prilogi Dela nizal osupljive misli sočutja in razumevanja. V njem je malodane videl ultimativno žrtev nesrečnih okoliščin, pa predvsem smole, da so njegova dejanja nenadoma začela figurirati kot kazniva (!). Oziroma jih, menda, če bi se posli izšli, nihče ne bi preverjal kot kaznivih. Nenavadno, res nenavadno.

Kompleksna kirurgova osebnost

Žerdin je obžaloval dejstvo, da je Bavčar čez noč iz junaka in heroja strmoglavil v zapornika in postal »kirurg spodletele operacije«:

V dneh po objavi novice, da je Igor Bavčar v ponedeljek ob 22.10 prišel v zapor na Dobu, je bilo v delu publike zaznati nekaj privoščljivosti. Pač, slovensko občinstvo nekako uživa v tem, da najprej nekoga slavi kot junaka, a veselje je še večje, ko heroj strmoglavi.

Še več, Bavčar je postal žrtev svoje komplekse osebnosti v kompleksnem zgodovinskem obdobju z veliko smolo, ker se stvari niso izšle v skladu s Fortuno:

Bavčar se je zelo mlad znašel v vrtincih zgodovinskih sprememb, najbolj natančni pa bomo, če zapišemo, da gre za kompleksno osebnost, ki je delovala v kompleksnem zgodovinskem obdobju. Na zaporno kazen je bil obsojen zaradi vratolomnih finančnih transakcij, ki bi vodile, če bi se stvari srečno izšle, v uspešen menedžerski prevzem koprske družbe Istrabenz.

Ker sreča tiči v tem, da srečno ubežiš roki pravice, je zato zapornik po Žerdinu imel pač smolo, da so ga preverili:

Če bi se srečno izšle, najbrž nihče ne bi preverjal, ali so to bile povsem zakonite transakcije ali pa bi morda te transakcije lahko razumeli tudi kot pranje denarja.

Še več, po Žerdinu je bil šef Istrabenza hvalevreden inovator, ki je v deloval v časih, ko njegovi drzni prijemi v praksi še niso šteli za kaznive:

Kot drzen in podjeten mož je testiral drzne, inovativne poslovne prijeme. V času, ko je te inovativne prijeme uveljavljal, še ni bilo sodne prakse, ki bi jasno sporočala, da gre za kaznive rabote.

Končno pa je bil Bavčar za urednika Dela še žrtev splošne poslovne mentalitete, ki je narekovala, da si luzer, če ne tvegaš pri parkiranju delnic. In Bavčar je kriv le tega, da ni želel biti zguba:

V pomembnem delu poslovne skupnosti je tedaj veljalo, da je tisti šef, ki ne igra dovolj drzno, ki ne »parkira« delnic, ki ne pripravlja terena za menedžerski prevzem, ki ne sedi v štirih ali petih nadzornih svetih …, zguba. Oziroma luzer, če uporabimo manj slovensko, a morda bolj razumljivo besedo.

Slovenski Napoleon, izbrisani in zgodovina ponavljanj

Ne spomnim se, da bi v domačem medijskem bazenu kakšen novinar pokazal toliko solidarnosti in empatičnega razumevanja za »nesrečno« Bavčarjevo usodo in hkrati gnusa do domnevno privoščljivih ob tuji nesreči.

Žerdinova obravnava Bavčarja in zdaj še objave njegovih avtorskih prispevkov so me v spominu vrnile točno deset let nazaj. Takrat smo v uredništvu Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) z osuplostjo prebirali njegov portret, tokrat v Dnevniku. Portretna zgodovina se ponavlja, najprej kot Dnevnik, nato kot Delo: preden je presedlal, je bil Žerdin namreč urednik Dnevnikovega ekvivalenta Objektiva.

Takrat je sedanji zapornik lahko še bolj prepričljivo obveljal za nekakšnega slovenskega Napoleona. No, Dnevnik je objavil naš odziv in spomnil na njegovo vlogo pri izbrisu, kasneje Žerdinov odgovor, ne pa tudi našega. Pojasnila kar nekaj časa ni bilo. Kasneje mi je odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak razložil, da se temu ne reče cenzura, ampak dobra uredniška presoja. In da je bila njegova.

Poštenost do bralca

Upoštevajoč vsa našteta dejstva in spodaj objavljeno izkušnjo in zgodbo ČKZ, bo nevpleteni opazovalec verjetno moral pritrditi, da pri presoji začetne dileme o zgodovinskih razmišljanjih aktualnih zapornikov v Delu pač težko sledimo zgoraj navedenemu »principu popolne dobrohotnosti«.

Ne dvomim, da je Bavčar vesel, ko ga pri časopisu tako nesebično jemljejo v bran. Pošteno do bralca pa to ni. Še zlasti ne, če bomo nekoč ugotavljali, da mu kot privilegirancu objavljajo besedila, replike nanj pa mečejo v koš.

Priloga:

ČKZ

Izjava za javnost

18.5. 2008

Slovenski Napoleon in njegova vloga pri izbrisu

(odgovor na zapis o Igorju Bavčarju)

Ali Žerdin v članku, objavljenem v Dnevnikovem Objektivu 17. maja 2008, poskuša prikazati Igorja Bavčarja kot utelešenje duha tranzicije, polnega nasprotij in kontradiktornih vlog, a vseeno kot izredno pozitiven lik, osebo z neprecenljivim simbolnim in ekonomskim kapitalom, nič manj kot, izrecno pravi v analogiji, Napoleona slovenske tranzicije. Predstavi ga kot osebnost z »veliko mero državljanskega poguma«, saj je denimo leta 1988 uspel fotokopirati stenogram o načrtih JLA o zadušitvi slovenske civilne scene. Tega dokumenta se je kasneje oprijelo ime »noč dolgih nožev«, piše Žerdin. Heglovsko branje je avtorja zaneslo dvakrat. Najprej v tem, da Bavčar mogoče zares uteleša duha tranzicije, v zadnji fazi kot »tajkun« – ta duh pa je konformizem. Kar je v nasprotju s heglovsko temo Napoleona, je nekakšen slavospev konformizmu – brez herojskih in emancipatornih razsežnosti, kar ustreza  postmoderni restavraciji po meščanskih in socialističnih revolucijah 19. in 20. stoletja. Drugič in za nas pomembneje pa v tem, da je pozabil na nekatere protislovne vloge Igorja Bavčarja, ko je le nekaj let po izkazovanju državljanskega poguma postal glavni protagonist v »noči dolgih radirk« – tokrat ni več ničesar fotokopiral, ampak se je kot minister on sam podpisal pod dokument, ki je zahteval, da je v »nadaljnjih postopkih [obravnave prebivalcev Slovenije, ki niso pridobili slovenskega državljanstva] potrebno odmisliti pridobljene pravice, saj so se jim odrekli zavestno […]« (Odprta vprašanja izvajanja zakona o tujcih, 4. junij 1992).

Govorimo torej o Bavčarjevi odgovornosti za izbris. Ta odvzem že pridobljenih pravic, ki je mnogim onemogočil (dostojno) preživetje v Sloveniji,  je kasneje, leta 1999 in 2003, Ustavno sodišče spoznalo za kršenje ustavnih načel. V javnosti se je veliko razpravljalo o tem, ali so izbrisani sami krivi za svoj izbris, kakšne posledice so ljudje doživeli zaradi odvzema že pridobljenih pravic in kako bi se lahko to stanje pravne anomalije in človeških stisk popravilo. Zelo malo ali nič pa ni bilo rečeno o osebni odgovornosti »brisalcev«, kot so denimo Igor Bavčar, Slavko Debelak in takratna predsednika vlade, najprej Lojze Peterle in kasneje Janez Drnovšek. Problem izbrisa ne bo rešen, ko bodo vsi izbrisani prebivalci pridobili nazaj svoj status in odvzete pravice od leta 1992 dalje, to je le prvi predpogoj, ampak ko se bo oblast javno opravičila za to nezakonito dejanje in ko bo ugotovljena/sankcionirana osebna odgovornost za to dejanje in njegovo večletno izvajanje. Zato pozivamo javno tožilstvo, da sproži kazenski postopek proti odgovornim za izbris.

V uredništvu Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) se oglašamo tudi zato, ker novinar med Bavčarjevimi biografskimi dosežki omenja njegovo urednikovanje pri naši reviji. Ob nedavni 20. obletnici ustanovitve Odbora za človekove pravice smo Bavčarju pred pričetkom razprave javno vročili 228. tematsko številko ČKZ-ja z naslovom »Zgodba nekega izbrisa«. Izšla je pred nekaj meseci, da ne bi naša in njegova amnezija postali popolni.

Podpisani urednice in uredniki Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo:

Barbara Beznec
dr. Tatjana Greif
dr. Marta Gregorčič
dr. Nikolai Jeffs
dr. Mitja Velikonja
Mirt Komel
dr. Andrej Kurnik
dr. Boris Vezjak
mag. Katarina Majerhold
dr. Jelka Zorn

(…)

Odgovor na zapis Alija Žerdina

Uredništvo Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) želi podati nekaj pojasnil v zvezi z zapisom z naslovom  Samokritika Alija Žerdina (Objektiv, 31. maj 2008). Ta je njegov odgovor na naš odziv na članek o Igorju Bavčarju (Utelešenje duha tranzicije), v katerem smo ga spomnili, da je spregledal Bavčarjevo odgovornost pri izbrisu. Žerdin nas sprašuje, kako to, da smo se resne analize tega problema lotili šele 16 let po izbrisu in 6 let zatem, ko je izbris postal pomembna politična tema. Odgovarjamo le na ta del, preostanek »samokritike« puščamo ob strani.

To vprašanje razkriva njegovo ignoranco do aktivnosti in ljudi, ki smo si prizadevali, da je izbris sploh postal pomembna politična tema, kajti to ni postal sam od sebe. Ena takih aktivnosti je bila gotovo študija Izbrisani: organizirana nedolžnost in politike izključevanja, avtoric Jasminke Dedić, Vlaste Jalušič in Jelke Zorn, ki je izšla leta 2003 pri Mirovnem inštitutu. Pod knjigo sicer ni podpisan uredniški odbor ČKZ, temveč je ena od soavtoric knjige članica uredniškega odbora. ČKZ pa se je, na primer, podpisal pod nekatere aktivistične akcije, ki smo jih izvedli skupaj z izbrisanimi, kot denimo »zloglasna« (javnosti nevšečna) plakatna akcija Odgovorni za izbris (glej Delo, 4.12.2003). Ob 15-letnici izbrisa (28.2.2007) je ČKZ, denimo, pripravili javno tribuno »Izbrisani gredo v nebesa« na Fakulteti za družbene vede. Ob tem naj spomnimo, da med številnim občinstvom ni bilo novinarjev oziroma o dogodku niso poročali.

Še več je bilo akcij in dejavnosti, pri katerih so sodelovali posamezni uredniki in urednice ČKZ-ja (najpogosteje Barbara Beznec, pokojni Borut Brumen, Marta Gregorčič, Nikolai Jeffs, Andrej Kurnik, Darij Zadnikar in Jelka Zorn) in to že od samega začetka (v zadnjih letih, odkar je urednik, pa tudi Boris Vezjak). Tako smo bili prisotni na prvi tiskovni konferenci ob ustanovitvi Društva izbrisanih prebivalcev leta 2002 na Ptuju, kasneje  pa smo skupaj z izbrisanimi organizirali več okroglih miz (denimo 23.12.2002 okrogla miza »Kdo so izbrisani iz RSP RS?«, podobna okrogla miza 11.12.2003, glej spletni arhiv gibanja Dostje!). V prvem tednu izbrisanih, februarja leta 2003, smo sodelovali pri pripravi več okroglih miz in dogodkov ter odprli prostor za predstavitev in diskusijo o tem problemu na različnih lokacijah, denimo na Fakulteti za družbene vede, Fakulteti za socialno delo itd. Udeleženi smo bili tudi pri akciji Združeno listje (7.10.2003), ki je takratno Združeno listo opozorila na njeno vlogo pri nereševanju tega problema. Naslednji dan (8.10.2003) smo sodelovali v akciji pred parlamentom, ko smo s svojimi telesi na cesti izpisali napis »izbris« (glej Delo, 9.10.2003, in notranjo stran naslovnice zgoraj omenjene knjige). Sodelovali smo pri pripravi razstave »Danes so dovoljene sanje…« o dokumentih, ki so nastali v povezavi z izbrisom, vključili smo tudi zgodbe izbrisanih in nekaj originalnih, preluknjanih potnih listov (Galerija Alkatraz, Metelkova mesto, 6.11.2003). Dober teden zatem, 15.11.2003, smo v okviru drugega Evropskega socialnega foruma v Parizu sodelovali pri simbolnem »izbrisu« slovenske ambasade – pred ambasado smo v slovenščini in francoščini napisali izbris, tablo ambasade pa pobelili (glej spletni arhiv gibanja Dostje!). To je samo nekaj dejavnosti iz leta 2003 pri katerih smo sodelovali člani in članice uredniškega odbora ČKZ. V letih, ki so sledila, so se naše aktivnosti nadaljevale in pomnožile. Ker na tem mestu ni dovolj prostora, predlagamo, da si bralci ogledajo Kronologijo, ki jo je pripravila Sara Pistotnik (ČKZ, 2007, letnik XXXV, št. 228, strani: 204-236). Zadnjo posebno izdajo številke o izbrisanih smo omenili že prejšnjič, pripravlja se tudi angleški prevod. Pri vseh akcijah, ko so problem izbrisa kakorkoli izpostavljale v javnosti, naj si je šlo za vprašanje odgovornosti ali povrnitve pravic, je sodelovala najmanj ena članica ali en član uredniškega odbora ČKZ, običajno pa vsaj polovica uredniškega odbora. Res pa je, da so novinarji zelo slabo spremljali tovrstne aktivnosti in reakcija g. Žerdina je simptom tega.

Radi bi opozorili na še eno dejstvo: novinarjeva cenena provokacija tipa »Ja kje pa ste bili doslej?« ne le, da je zgrešena in prezirljiva, temveč ni relevantna za razpravo. Tudi če ČKZ ali katerikoli drugi del civilne družbe ne bi ničesar ukrenil glede izbrisanih, bi dejstvo, da je novinar v Bavčarjevem portretu to spregledal, ostalo nespremenjeno. In zaradi tega je naš očitek zapisu upravičen.

Uredniški odbor ČKZ