Pahorja ne gane retuširanje zgodovine: analiza njegovega odgovora

Zelo redko se zgodi, po mojem štetju šele drugič v teh letih, da bi kakšen novinar resno vzel moja opozorila glede ravnanj predsednika republike – čeprav so ta običajno izrečena v kontekstu kritike delovanja domače medijske scene in servilnosti v odnosu do njega.

Tokrat se je zgodilo najbrž šele drugič; več o tem v nadaljevanju. Moj komentar Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine, kjer sem problematiziral predsednikovo legitimacijo dogodka glede na dejstvo, da je tam kot glavni govornik nastopil Igor Bavčar in da se je pod glavnim transparentom znova priklonil retuširanju zgodovine, celo dobesednemu, je kot osnovo za svoja vprašanja v enem delu povzel novinar Blaž Petkovič iz Večera in se skliceval na moj zapis.

Petkovič Večer Pahor vprašanja retuša

Članek v Večeru: Pahorjev odziv na očitke

Obenem je novinarka Vanja Kovač na TV Slovenija v včerajšnjem osrednjem dnevniku glede Bavčarja predsedniku postavila podobna vprašanja – glede spornosti govorca v Kočevski Reki, kar je zadnje dni postala tema zgražanja vsaj v delu družbenih omrežij. K sreči vsaj tam!

Zanimalo me bo, kako prepričljivi so bili Pahorjevi odgovori na obe novinarski poizvedbi. Dokazoval bom, da so intelektualno podcenjujoči, nesmiselni ali celo alarmantno slabi.

Kaj sem očital?

V svojem komentarju sem očital troje: da predsednik republike s svojo navzočnostjo na proslavi ob že omenjeni posredni rehabilitaciji Bavčarja in legitimaciji fotomontažnih transparentov, s katerih so izginile rdeče zvezde, zapada še v protislovje s tem, ko slavi »prvi postroj« slovenske vojske in vso premišljeno politično agendo za njim, čeprav na samem dogodku potem mimogrede priznava, da postroj ni bil zgodovinsko prvi.

Prva dva očitka sta v odgovorih samega predsednika in njegovega urada bila podana deloma v ustni in deloma v pisni obliki.

Pahorjeva vest

Pahorjeva argumentacija, zakaj se mu ne zdi težava, da je v Kočevski Reki nastopil Igor Bavčar, sam pa je stal ob njem, se značilno sklicuje na moralno instanco, neposredno kar na svojo moralno vest, s čimer se vsaj navidezno izogne pričakovanim racionalnim pojasnilom. »Ko sem presojal po svoji vesti, naj se dogodka udeležim ali ne, mi je vest naložila, da grem na dogodek,« je včeraj povedal v kamero TV Slovenija in dodal, da je želel počastiti spomin na pogumne teritorialce, ki so zastavili svoja življenja.

Ko se je že zdelo, da se bo izognil konkretnosti odgovora skozi šablonsko navedbo, da se dogodka udeležuje vsako leto in da na program in izbiro sogovornikov ni imel vpliva, ker je oboje v domeni Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), je ker sam spomnil, da Bavčarja letošnjega maja ni povabil na neko drugo obletnico točno iz takšnega razloga, zaradi katerega ga je potem v Kočevski Reki vendarle videl kot sprejemljivo rešitev.

Daljši komentar Pahorjevega urada po zapisu Večera objavljam v celoti:

»7. maja sem v predsedniški palači priredil sprejem ob 30. obletnici Bavčarjevega odbora, odbora JBTZ, odbora za človekove pravice, ki je tako pomembno tlakoval pot slovenski politični pomladi in samostojni Sloveniji. Takrat sem se kot prireditelj odločil, da Igorja Bavčarja ne povabim. To je takrat v javnosti povzročilo številne kritične odzive. Takrat me je javnost spraševala, zakaj ga nisem povabil, saj da je zelo pomembno oblikoval delo odbora in takratni prelomni čas. Jaz sem se tako odločil in pojasnil, da za to odločitvijo tudi stojim. Istega dne je bil v Muzeju novejše zgodovine dogodek, na katerem so takratni člani predsedstva Zveze socialistične mladine praznovali njihov pomemben prispevek k nastanku odbora JBTZ. Tam je bil gospod Igor Bavčar povabljen in govornik. In kolikor se spomnim, ni bilo kritičnih odzivov zavoljo njegovega nastopa. Ko sem prejel vabilo za sobotno prireditev, kjer smo počastili postroj teritorialne obrambe, kjer je – kot je dejal tedanji predsednik vlade Lojze Peterle – prvič zadišalo po slovenski vojski, teden dni pred plebiscitom, v tem je njegova pomembnost, sem sprejel vabilo prireditelja, ki sam avtonomno določa program in tudi govornike. Ko sprejmem odločitev za vabilo na dogodke, počastim dogodek. Kdo je govornik, kakšna so njegova stališča in mnenja o posameznih stvareh, je stvar govornika, deloma prireditelja, vsekakor ne moja. Jaz počastim dogodek, tako sem storil tudi v soboto, mislim, da sem storil prav. Vedno, tradicionalno sem navzoč na teh prireditvah v Kočevski Reki in bom tudi do izteka svojega mandata, zagotovo, ne glede na to, kdo bo govornik.«

Zakaj je argument šepav?

Predsednik več kot očitno želi relativizirati svoje dejanje: v kamero je povedal, da na prvi dogodek Bavčarja ni povabil in da je bil deležen kritik, da pa je na drugem dogodku ta bil navzoč, kritik pa ni bilo.

Intenca ponujenega sklepa, čeprav neizrečenega, je enostavna: Pahorju ni pomembno, kaj šteje za pravilno ali nepravilno, moralno vredno ali ne, njegov zgled in lakmusov papir je vedno odziv javnosti. Če je ta s čim zadovoljna, potem je tudi sam. Logika všečnosti je v celoti zamenjala principe in tudi predsednik si zato z avtorefleksijo nikoli ne beli glave.

Pahor Kovač TV pojasnilo Bavčar

Iz Dnevnika TV Slovenija (16. december 2019)

Recimo s tem, da po vsem sodeč lahko za nazaj zgolj obžaluje, da ob 30. obletnici »Bavčarjevega odbora« omenjenega ni spustil k sebi. Na dodatno poizvedbo, zakaj odločitev, da ga takrat ne povabi, je enostavno repliciral: »Pogojena je bila s tem, da prestaja zaporno kazen.«

In ne samo, da tudi tokrat ne želi zavzeti stališča, izbrana dejanja se vedno iztečejo v izenačevanje in všečnost na vse strani.

Tudi v prihodnje ne bo izbirčen

In ker se ne zateka k prepričljivim pojasnilom, temveč jih niza po načelu všečnosti in odzivnosti množic, kakšnega posebnega začudenja ne more zbuditi niti njegova napoved, da bo do izteka svojega mandata navzoč v Kočevski Reki »ne glede na to, kdo bo govornik.«

Kako že? Sklicevanje na presojo po svoji vesti, s katero je začel, je doživelo popoln brodolom, Pahor nam že kar na zalogo pove, da pri tem ni popolnoma nič izbirčen – in zdaj ni jasno, ali zaradi manka svoje vesti ali zato, ker mu ta ni v nobeno pomoč. Če bi tam nastopil Andrej Šiško, morda eden bolj razvpitih zapornikov trenutno, s tem nima težave – to je pač stvar organizatorja. Če bi tam kot glavnega govorca poslušal mladega neonacističnega ali kukluksklanovskega voditelja, ki bi se od nekod pojavil, tudi prav, njegova stoodstotno neizbirčna vest ne bo oporekala.

Z vestjo, ki mu pravi, da je izbira govornika docela nepomembna, ima sicer Pahor še en bolj kronični in širši problem: ta mu sugerira tudi, da si ne rabi želeti, da bi bil moralna avtoriteta. O čemer sem v preteklosti res obširno pisal.

Pojasnilo glede retuširanja zgodovine

Pojdimo k naslednji razlagi o retuširanje zgodovine, na voljo le v omenjenem Večerovem članku. Na vztrajanje novinarja, kako predsednik države ocenjuje fotomontaže zgodovine, ali se mu zdi prav, da se na tako pomembni obeležitvi spreminja zgodovinski material, kot je fotografija in ali morda podpira takšno početje organizatorjev, v pisnem odgovoru urad pojasnjuje:

»Kot smo javnosti v preteklosti že pojasnili, predsednik republike poudarja pomen odkrivanja in spoštovanja zgodovinske resnice. Sestavni del demokratične družbe je pravica do različnega razlaganja ali vrednotenja te resnice, ni pa dopustno, da bi se jo potvarjalo, zlasti če je ta nedvoumno ugotovljena. Na dan postroja 17. decembra 1990 so imeli pripadniki 27. zaščitne brigade TO in njene 30. razvojne skupine na kapah tudi zvezdo, ki je razvidna iz originalne fotografije.«

Kako se izogniti vprašanju

Pahor se je v velikem loku izognil bistvenemu jedru: kaj vendar počne na prireditvi, ki na opisani način potvarja zgodovino, in to že celo vrsto let! Uporabljeni red herring, s katerim sicer načeloma obsodi potvarjanje in retuširanje zgodovine, ničesar pa ne pove, od kod želja po legitimaciji takšnih dejanj z udeležbo, nas ne more prepričati.

Ker za vsak primer, ko se bo Pahor udeležil dogodka X (npr. porno sejma, festivala alkohola, neonacističnega zborovanja in podobno) bo na načelni ravni vedno lahko dejal, da obsoja aktivnosti, ki jih izvajajo prireditelji, problematizacijo svoje udeležbe pa bo v pojasnilu potem preprosto preskočil.

Denimo: na vprašanje, ali z udeležbo na porno sejmu ne legitimira otrokom škodljivih vsebin, bo po analogiji povedal, da so te res otrokom zdravju škodljive, zakaj jih legitimira, pa bo pustil ob strani.

Pahor Kovač TV pojasnilo Bavčar izsek

Pahorjev nastop za TV Slovenija v omenjenem Dnevniku

In če konsistentno izpeljemo analogijo z Bavčarjem, ko navrže, da se bo prireditve v prihodnje udeležil ne glede na to, kdo bo tam govornik, potem tudi glede retuš najbrž velja podobno: njegova navzočnost v Kočevski Reki je zajamčena do konca njegovega mandata, in to ne glede na to, kakšne fotomontaže ali potvorbe se bodo tam pojavljale. Smo s takšno držo predsednika republike res lahko zadovoljni?

Stiska urada

Novinarja sicer nista zastavila nobenega vprašanja s tretjo začrtano dilemo, zakaj se udeležuje dogodkov »prvega postroja«, če po njegovem prepričanju to sploh niso.

Naj spomnim, kar sem povedal na začetku tega zapisa, da se je morda drugič pripetilo, ko so domači novinarji kakšno mojo ugotovitev predočili predsedniku Pahorju. V prispevku Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto sem ob čudenju zaradi njegovega odločnega zavračanja svoje pozicije kot tiste, ki pristaja moralni avtoriteti, dokumentirano razkril stisko njegovega urada; tam so dobesedno za nazaj brisali Pahorjeva stališča o taisti temi na svoji spletni strani.

Evidentno so se znašli v globoki zadregi, ker je ta v preteklosti institut predsednika republike že predstavljal skozi pozicijo moralne avtoritete in celo svojega tekmeca v volilni tekmi leta 2012 na veliko grajal, ker jo je menda preveč opuščal.

Kako falsificirati lastno stran

Na podlagi mojega zapisa je novinar Zoran Potič v intervjuju s predsednikom v sobotnem Delu postavil prav to vprašanje: zakaj na njegovi lastni strani brišejo in prirejajo stališča, o čemer več v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom. Pahorjev odziv je bil precej lakoničen, zato navajam novinarska vprašanja in odgovore:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Če sam retuširaš, te retuše manj ganejo

Pahor se je izognil vsemu in še pred protivprašanjem povedal, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da bodisi ne bere moje nepomembne strani ali svoje lastne strani. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten in se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave in stališča za nazaj.

Če sklenem: omenjena reminiscenca nam daje slutiti, da je predsednik republike neobčutljiv ne samo na legitimiranje retuširanja zgodovine v Kočevski Reki, ampak tudi na retuše lastnih besed na svoji spletni strani. Kajti bodisi ne bere svojih strani bodisi (mojih) opozoril o tem. Dokler ima medije na svoji strani, se s tem niti ne rabi ubadati.

Kdor je pripravljen retuširati lastne besede in ga razprava o tem ne zanima ali »tega ne bere«, ta najbrž res ne bo imel posebej velike težave z retuširanjem česarkoli drugega.

Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine

Tudi letos se je predsednik Pahor z velikim veseljem udeležil »prvega postroja posebne enote tedanje teritorialne obrambe« v Kočevski Reki. Tam sicer letos ni imel govora, nadomestil ga je Igor Bavčar, trenutni zapornik na Dobu, ob očitno obsežnem bojkotu vrha slovenske politike in tudi ob nepričakovani odsotnosti Janeza Janše.

Poskušal bom pokazati, da je predsednikova prisotnost na tem dogodku problematična iz več razlogov – v resnici bi jo lahko šteli kar za njegovo participacijo pri retuširanju slovenske zgodovine.

Res prvi postroj?

Prvi razlog, zaradi katerega izvaja takšno retuširanje, skupaj z anemičnimi množičnimi mediji vred, ki sodelujejo pri tem, najdemo v očitnem nestrinjanju z zdaj že splošno sprejeto agendo, da je res šlo za deklarirani prvi postroj.

Že kratek pregled včerajšnjih in današnjih poročil ključnih medijev, vključno z predstavitvami RTV Slovenija, če propagandni imperij pustimo ob strani, nam prikaže vzpostavljeni medijski konsenz: nobenega medija ali novinarja ne bomo našli, ki bi poročal, da dogodek ni bil posvečen »prvemu postroju«.

Bavčar kočevska reka 24ur zapor

POP TV v svojem osrednjem dnevniku o Bavčarjevem nastopu v Kočevski Reki

Toda glej ga zlomka, tega ravno Pahor sploh ne misli. Čeprav včeraj ni bil slavnostni govornik, je pred kamerami znova sicer bolj mimogrede pojasnil, da v Kočevski Reki ni prišlo do prvega postroja. Predsednik republike se torej udeležuje dogodka, v katerega osnovno premiso sam dvomi. Ko je leta 2017 imel govor na njem, je svoje distanciranje artikuliral na podoben način, skozi zanikanje prvenstva takega postroja:

»17. decembra 1990 je bil v mrzlem, vetrovnem in snežnem dnevu postroj pripadnikov Teritorialne obrambe v Kočevski Reki. Čeprav ni bil ne prvi, ne zadnji take vrste, je bil edinstven. Prelomen. Zgodovinski.«

Še ena sprava

Če pustimo ob strani sicer nadvse bistveno vprašanje, kateri postroj je bil zanj prvi, nam manjka predvsem pojasnilo, zakaj se potemtakem dogodka v parku Manevrske strukture narodne zaščite tako redno udeležuje v nasprotju s preostankom političnega vrha. O tem si lahko pri iskanju razlage pomagamo le s tem, kar je povedal v preteklosti: da si prizadeva za spravo, je dejal leta 2014, zato naj bi se z »obema veteranskima organizacijama dogovorili, da bi v luči enotnosti, sprave in pomiritve prihodnje leto v Kočevski Reki stala Slovenska vojska in da bi bili nanjo povabljeni vsi, ki so imeli kar koli s prvim postrojem SV-ja, z ustanavljanjem in ustanovitvijo ter obrambo slovenske države in njenim razvojem.«

Ob verjetnosti, da gre za novinarsko parafrazo njegovih besed, saj bi sicer sledilo, da se predsednik zanika, ker je leta 2014 še verjel v »prvi« postroj, potem pa to misel opustil, je prvi razlog, zakaj sodeluje pri retuširanju zgodovine, s tem določen: ker na simbolni ravni podpira politično agendo takšnega postroja za potrebe nekakšne sprave, čeprav v njegovo ključnost sicer čisto ne verjame.

Pahor podpira fotomontažo

Naslednji dokaz njegove udeležbe pri retuširanje zgodovine se kaže na zelo dobesedni ravni: 26. decembra 2014 sem na sledi odkritja nekaterih spletnih komentatorjev opozoril na popolno fotomontažno manipulacijo z istega dogodka, saj so fotografijo na osrednjem transparentu dogodka retuširali in iz kap teritorialcev dobesedno izbrisali rdečo zvezdo.

retuša kočevska reka 2019

Letošnji transparent na prireditvi: znova retuša

V luči spravnega srečanja sem se zato v svojem prispevku Koliko retuš zgodovine za končno enotnost? spraševal, kakšen bo videti videti osrednji transparent na omenjeni Pahorjevi »spravni« prireditvi: s peterokrako ali brez? Ker nam tega do danes ni odgovoril, velja še naprej naslednje:

»Ali sprava zaobsega tudi spreminjanje zgodovine, fotomontažo in brisanje resnice? Dokler nam ne odgovori, smo prisiljeni verjeti, da je odgovor pritrdilen. Imamo torej predsednika, ki se zavzema za (foto)montažo zgodovine.«

Takrat fotomontažnega transparenta z retuširanjem ni opazil noben novinar, čeprav se je, o čemer pišem, ta pojavil na prireditvi že najmanj leto poprej. Še huje, isti transparent z retušo je bil uporabljen vsa ta leta in tudi letos. Predsednik Pahor se torej ves čas brez rezerve udeležuje dogodka, na katerem dobesedno retuširajo zgodovino!

Komunisti zlorabili osvobodilni boj

O (najmanj) fotografskem ponarejanju zgodovine v Kočevski Reki in novinarski naraciji pri tem sem kasneje pisal še v prispevkih Encore un effort! in Nismo retuširali, ker smo se borili proti rdeči zvezdi.

Pahorjeva naklonjenost fabrikaciji rdeče zvezde, ker je ta očitno tudi zanj moteča, nas ne bi smela preveč presenetiti. Bolj bi nas morala stoična podpora predsedniku, ki jo je vsa leta deležen s strani svoje stranke. Celo na njenem kongresu je namreč že pred dolgimi leti zelo naravnost pojasnil, da je »komunistična partija uzurpirala osvobodilni boj za prevzem oblasti« in to misel kasneje večkrat ponovil; tezo analiziram v prispevku Morilci s peterokrako in krivda po povezavi.

Povedano še drugače: morda so naša pričakovanja po Pahorjevem distanciranju do potvorb zgodovine odveč, saj so te ravno točka tiste sprave s slovensko desnico, v kateri se lahko z njo politično in ideološko krasno ujame.

Kočevska reka fotomontaža rtv 2018

Retuša leta 2018: iz Dnevnika TV Slovenija

Retuše in rehabilitacije

Letošnja prireditev bo ostala posebna še iz tretjega razloga: ne le, da Pahor legitimira diskurz »prvega postroja«, čeprav zanj ni prvi, ne le, da se vsako leto znova brez sramu fotografira pod fotomontažnimi retušami, letos ga je doletela še posebna čast priklonitve nekdanjemu notranjemu ministru Igorju Bavčarju, ki izkorišča sleherno priložnost za svojo lastno rehabilitacijo med svojim postankom na Dobu. In to prav konec leta, ko lahko predsednik republike v skladu s svojim pristojnostmi ugodi prošnjam za pomilostitev zaporniških obsojencev. Kakšno sporočilo nam s tem daje?

Ne ravno presenetljivo sta se tudi v tem segmentu zgodbe našla le dva medija, ki sta si sploh drznila zapisati dejstvo, da je letošnji govornik nekdo, ki trenutno prestaja kazen na Dobu: POP TV in Žurnal24.si. Da tukaj ne gre za kakšno posebno anemičnost in nesposobnost novinarjev, temveč ravno nasprotno prej za nesebično pomoč letošnjemu slavnostnemu govorniku, dokazujem v prispevku Delov avtor z Doba: Bavčar in vprašanje medijske pristranosti.

retuš Janša zveza in brez zvezde

Primerjava: pred retušo in po njej

Dokler namreč v osrednjih občilih zapornik figurira kot kolumnist osrednjih časopisov in dokler se zapisi, ki problematizirajo Bavčarjeve politične in druge grehe, mečejo v uredniški koš in niso objavljeni, pač ne bomo mogli trditi, da smo priča naključnim profesionalnim kiksom.

Čas odpuščanj

Kaj bi lahko bila sklepna misel ob letošnji proslavi iz Kočevske Reke? Morda to, da prihodnost pripada retuširanju, če uporabimo napis ob fotomontaži?

No, čisto resno: da predsednik republike aktivno podpira prisvajanje in potvarjanje zgodovinskih dejstev in osamosvojitve, in to brez besedice pripombe. Da to počne v čistem nasprotju z vrhom trenutne politike in celo s svojim lastnim razumevanje teh dejstev, kar pomeni, da mora res imeti močne politično obarvane razloge za svoja dejanja.

Na koncu pa še, da je december očitno čas odpuščanj in pomilostitev, zato se je odločil, da govorniški pult tako rekoč prepusti trenutnim zapornikom, ki prestajajo več kot sedemletno zaporno kazen zaradi pranja denarja, in njihovim poskusom osebne javne rehabilitacije.

Delov avtor z Doba: Bavčar in vprašanje medijske pristranosti

Sobotna priloga Dela, ki jo ureja Ali Žerdin, je dveh nadaljevanjih (7.4 in 14.4. 2018) objavila daljši esej Igorja Bavčarja, ki trenutno prestaja zaporno kazen na Dobu.

Kot je splošno znano, je bil omenjeni lanskega septembra pravnomočno obsojen zaradi pranja denarja pri preprodaji delnic Istrabenz, hkrati pa mora vrniti 18 milijonov evrov nezakonite pridobljene premoženjske koristi, ki jo je pridobil pri veriženju delnic istega podjetja. Vmes je plenil veliko medijske pozornosti zaradi pravniških trikov izogibanja prestajanju zaporne kazni. Danes prestaja petletno zaporno kazen.

Bavčar Delo 1

Zapornikova dilema: Bavčar v Delu, 7. april 2018

Medijska dilema

Z Bavčarjevim besedilom z naslovom »Zgodovina ponavljačev ne pusti skozi« ne želim polemizirati in ga vsebinsko puščam o strani: v njem se ta vrača v čase osamosvajanja, iskanja poti v samostojnost, piše o napadu na Slovenijo leta 1991 in recimo o ustanovitvi teritorialne obrambe. Delo je včeraj objavilo repliko bivšega predsednika republike Milana Kučana, ki piscu očita nespoštovanja dejstev in znanja drugi ljudi. No, do mene je prišel tudi polemični odgovor predsednika ZVVS, Ladislava Lipiča, sarkastično naslovljen z »Zgodovina ponarejevalcev ne pusti skozi«, kjer se odziva na Bavčarjeve žalitve do pripadnikov TO in se postavlja v bran 50. obletnici ustanovitve slovenske teritorialne obrambe, ki po njegovem zapornika z Doba moti. Nisem opazil, da bi ga Delo objavilo.

Kot rečeno, vsebina Bavčarjevih zapisov zame ne bo izziv, dilema je strogo medijska in načelna: kako ovrednotiti in presojati medijsko prakso, pri kateri urednik objavlja besedila zapornikom? Je takšna odločitev higienična ali onstran spodobnosti? Bodo liberalna stališča do dajanja pravice sleherniku, da spregovori, končno tista, ki nam kakšnega posebnega »vratarjenja« pač ne bodo dovoljevala, zaradi česar »zaporniška dilema« za novinarje pač ne obstaja, s tem pa tudi ne problem, ki ga načenjam?

Princip popolne dobrohotnosti

Drži, s tem bi sledili načelom dobrohotnosti. Če smo izrazito dobronamerni, v omenjeni okoliščini pač ne bomo videli nobene odločilne ovire. Zato bomo lahko dejali takole: Bavčar je pomemben osamosvojitelj. Nič hudega, če sedi v zaporu, to ne zmanjšuje njegovih zgodovinskih zaslug in tudi ne jemlje kompetenc, da bi v osrednjem slovenskem dnevniku spregovoril o časih, ki jih je soustvarjal. Do tega ima vso pravico, če urednik presodil, da je besedilo dobro, tehtno in skladno z dejstvi.

Zato z odločitvijo urednika Žerdina ni nič narobe. Morda bi bilo, če bi pri tem Bavčar pisal o svojih kriminalnih rabotah, če uporabim urednikov izraz, a tega ni storil.

Bavčar Delo 2

Zapornikova dilema: Bavčar v Delu, 14. april 2018

Princip manj razkošne dobrohotnosti

Če nimamo tolikšne ambicije po abstraktni dobri volji in svobodi izražanja brez upoštevanja detajlov in se nam poraja več preostalih dvomov, bomo najbrž do opisane uredniške agende bolj rezervirani. Zadržani bomo zaradi naslednjih pomislekov: zaporniki zaradi pranja denarja in nezakonitega pridobivanja premoženjske koristi nimajo potrebne osebne moralne dignitete, da bi jih ponujali v branje svojim naročnikom in bralcem. Zato resen medij tega načeloma ne bo počel. Žal je tako, da ne moremo ustrezno upravičiti ločevanja dobrih in slabih plati pri človeku, če te obstajajo. Če želi, se lahko Bavčar loti pisanja knjig in poskuša prepričati svojo publiko. Zakaj bi ga reklamirali v intelektualni prilogi svojega časopisa?

Razen tega, če nadaljujemo z zadržki, tole ni kakšna posebna novinarska praksa. Bavčar ni politični zapornik, obtožen je kriminalnih ravnanj. S tem, ko ga objavljamo, v nadaljevanjih, ga le legitimiramo. Ni prvič: nekaj podobnega je ob nadaljevanki dr. Boštjana M. Zupančiča v isti prilogi Dela zapisala že dr. Svetlana Slapšak v Večeru.

Končno pa je, če sodimo po reakcijah Kučana in Lipiča, malce pod vprašajem tudi presoja, da je objavljeno razmišljanje čisto v skladu z dejstvi.

Vprašanje uredniške pristranosti

Najbrž mora urednik, da bi ohranil svojo profesionalno držo, bržkone ohranjati videz svoje nepristranosti. Če objavlja recimo Bavčarja, prav nič ne bi smelo kazati, da mu je sicer naklonjen in da je objava posledica kakšnih osebnih simpatij do njega. Končno bi lahko omenjeni svoja ista razmišljanja objavil tudi v Dnevniku, Večeru, Primorskih novicah, Mladini, Reporterju ali še kje drugje, če bi mu to tamkajšnji uredniki pač dovolili. Res me zanima, če bi to storili.

Obstaja nekaj indicev, da objava v Delu ni naključna. V portretu je po odhodu Bavčarja v zapor, bilo je septembra lanij, Žerdin v svoji sobotni prilogi Dela nizal osupljive misli sočutja in razumevanja. V njem je malodane videl ultimativno žrtev nesrečnih okoliščin, pa predvsem smole, da so njegova dejanja nenadoma začela figurirati kot kazniva (!). Oziroma jih, menda, če bi se posli izšli, nihče ne bi preverjal kot kaznivih. Nenavadno, res nenavadno.

Kompleksna kirurgova osebnost

Žerdin je obžaloval dejstvo, da je Bavčar čez noč iz junaka in heroja strmoglavil v zapornika in postal »kirurg spodletele operacije«:

V dneh po objavi novice, da je Igor Bavčar v ponedeljek ob 22.10 prišel v zapor na Dobu, je bilo v delu publike zaznati nekaj privoščljivosti. Pač, slovensko občinstvo nekako uživa v tem, da najprej nekoga slavi kot junaka, a veselje je še večje, ko heroj strmoglavi.

Še več, Bavčar je postal žrtev svoje komplekse osebnosti v kompleksnem zgodovinskem obdobju z veliko smolo, ker se stvari niso izšle v skladu s Fortuno:

Bavčar se je zelo mlad znašel v vrtincih zgodovinskih sprememb, najbolj natančni pa bomo, če zapišemo, da gre za kompleksno osebnost, ki je delovala v kompleksnem zgodovinskem obdobju. Na zaporno kazen je bil obsojen zaradi vratolomnih finančnih transakcij, ki bi vodile, če bi se stvari srečno izšle, v uspešen menedžerski prevzem koprske družbe Istrabenz.

Ker sreča tiči v tem, da srečno ubežiš roki pravice, je zato zapornik po Žerdinu imel pač smolo, da so ga preverili:

Če bi se srečno izšle, najbrž nihče ne bi preverjal, ali so to bile povsem zakonite transakcije ali pa bi morda te transakcije lahko razumeli tudi kot pranje denarja.

Še več, po Žerdinu je bil šef Istrabenza hvalevreden inovator, ki je v deloval v časih, ko njegovi drzni prijemi v praksi še niso šteli za kaznive:

Kot drzen in podjeten mož je testiral drzne, inovativne poslovne prijeme. V času, ko je te inovativne prijeme uveljavljal, še ni bilo sodne prakse, ki bi jasno sporočala, da gre za kaznive rabote.

Končno pa je bil Bavčar za urednika Dela še žrtev splošne poslovne mentalitete, ki je narekovala, da si luzer, če ne tvegaš pri parkiranju delnic. In Bavčar je kriv le tega, da ni želel biti zguba:

V pomembnem delu poslovne skupnosti je tedaj veljalo, da je tisti šef, ki ne igra dovolj drzno, ki ne »parkira« delnic, ki ne pripravlja terena za menedžerski prevzem, ki ne sedi v štirih ali petih nadzornih svetih …, zguba. Oziroma luzer, če uporabimo manj slovensko, a morda bolj razumljivo besedo.

Žerdin o Bavčar kirurg

Žerdinov portret o kirurgu Bavčarju, 22. september 2017

Slovenski Napoleon, izbrisani in zgodovina ponavljanj

Ne spomnim se, da bi v domačem medijskem bazenu kakšen novinar pokazal toliko solidarnosti in empatičnega razumevanja za »nesrečno« Bavčarjevo usodo in hkrati gnusa do domnevno privoščljivih ob tuji nesreči.

Žerdinova obravnava Bavčarja in zdaj še objave njegovih avtorskih prispevkov so me v spominu vrnile točno deset let nazaj. Takrat smo v uredništvu Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) z osuplostjo prebirali njegov portret, tokrat v Dnevniku. Portretna zgodovina se ponavlja, najprej kot Dnevnik, nato kot Delo: preden je presedlal, je bil Žerdin namreč urednik Dnevnikovega ekvivalenta Objektiva.

Takrat je sedanji zapornik lahko še bolj prepričljivo obveljal za nekakšnega slovenskega Napoleona. No, Dnevnik je objavil naš odziv in spomnil na njegovo vlogo pri izbrisu, kasneje Žerdinov odgovor, ne pa tudi našega. Pojasnila kar nekaj časa ni bilo. Kasneje mi je odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak razložil, da se temu ne reče cenzura, ampak dobra uredniška presoja. In da je bila njegova.

Poštenost do bralca

Upoštevajoč vsa našteta dejstva in spodaj objavljeno izkušnjo in zgodbo ČKZ, bo nevpleteni opazovalec verjetno moral pritrditi, da pri presoji začetne dileme o zgodovinskih razmišljanjih aktualnih zapornikov v Delu pač težko sledimo zgoraj navedenemu »principu popolne dobrohotnosti«.

Ne dvomim, da je Bavčar vesel, ko ga pri časopisu tako nesebično jemljejo v bran. Pošteno do bralca pa to ni. Še zlasti ne, če bomo nekoč ugotavljali, da mu kot privilegirancu objavljajo besedila, replike nanj pa mečejo v koš.

Priloga:

ČKZ

Izjava za javnost

18.5. 2008

Slovenski Napoleon in njegova vloga pri izbrisu

(odgovor na zapis o Igorju Bavčarju)

Ali Žerdin v članku, objavljenem v Dnevnikovem Objektivu 17. maja 2008, poskuša prikazati Igorja Bavčarja kot utelešenje duha tranzicije, polnega nasprotij in kontradiktornih vlog, a vseeno kot izredno pozitiven lik, osebo z neprecenljivim simbolnim in ekonomskim kapitalom, nič manj kot, izrecno pravi v analogiji, Napoleona slovenske tranzicije. Predstavi ga kot osebnost z »veliko mero državljanskega poguma«, saj je denimo leta 1988 uspel fotokopirati stenogram o načrtih JLA o zadušitvi slovenske civilne scene. Tega dokumenta se je kasneje oprijelo ime »noč dolgih nožev«, piše Žerdin. Heglovsko branje je avtorja zaneslo dvakrat. Najprej v tem, da Bavčar mogoče zares uteleša duha tranzicije, v zadnji fazi kot »tajkun« – ta duh pa je konformizem. Kar je v nasprotju s heglovsko temo Napoleona, je nekakšen slavospev konformizmu – brez herojskih in emancipatornih razsežnosti, kar ustreza  postmoderni restavraciji po meščanskih in socialističnih revolucijah 19. in 20. stoletja. Drugič in za nas pomembneje pa v tem, da je pozabil na nekatere protislovne vloge Igorja Bavčarja, ko je le nekaj let po izkazovanju državljanskega poguma postal glavni protagonist v »noči dolgih radirk« – tokrat ni več ničesar fotokopiral, ampak se je kot minister on sam podpisal pod dokument, ki je zahteval, da je v »nadaljnjih postopkih [obravnave prebivalcev Slovenije, ki niso pridobili slovenskega državljanstva] potrebno odmisliti pridobljene pravice, saj so se jim odrekli zavestno […]« (Odprta vprašanja izvajanja zakona o tujcih, 4. junij 1992).

Govorimo torej o Bavčarjevi odgovornosti za izbris. Ta odvzem že pridobljenih pravic, ki je mnogim onemogočil (dostojno) preživetje v Sloveniji,  je kasneje, leta 1999 in 2003, Ustavno sodišče spoznalo za kršenje ustavnih načel. V javnosti se je veliko razpravljalo o tem, ali so izbrisani sami krivi za svoj izbris, kakšne posledice so ljudje doživeli zaradi odvzema že pridobljenih pravic in kako bi se lahko to stanje pravne anomalije in človeških stisk popravilo. Zelo malo ali nič pa ni bilo rečeno o osebni odgovornosti »brisalcev«, kot so denimo Igor Bavčar, Slavko Debelak in takratna predsednika vlade, najprej Lojze Peterle in kasneje Janez Drnovšek. Problem izbrisa ne bo rešen, ko bodo vsi izbrisani prebivalci pridobili nazaj svoj status in odvzete pravice od leta 1992 dalje, to je le prvi predpogoj, ampak ko se bo oblast javno opravičila za to nezakonito dejanje in ko bo ugotovljena/sankcionirana osebna odgovornost za to dejanje in njegovo večletno izvajanje. Zato pozivamo javno tožilstvo, da sproži kazenski postopek proti odgovornim za izbris.

V uredništvu Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) se oglašamo tudi zato, ker novinar med Bavčarjevimi biografskimi dosežki omenja njegovo urednikovanje pri naši reviji. Ob nedavni 20. obletnici ustanovitve Odbora za človekove pravice smo Bavčarju pred pričetkom razprave javno vročili 228. tematsko številko ČKZ-ja z naslovom »Zgodba nekega izbrisa«. Izšla je pred nekaj meseci, da ne bi naša in njegova amnezija postali popolni.

Podpisani urednice in uredniki Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo:

Barbara Beznec
dr. Tatjana Greif
dr. Marta Gregorčič
dr. Nikolai Jeffs
dr. Mitja Velikonja
Mirt Komel
dr. Andrej Kurnik
dr. Boris Vezjak
mag. Katarina Majerhold
dr. Jelka Zorn

(…)

Odgovor na zapis Alija Žerdina

Uredništvo Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) želi podati nekaj pojasnil v zvezi z zapisom z naslovom  Samokritika Alija Žerdina (Objektiv, 31. maj 2008). Ta je njegov odgovor na naš odziv na članek o Igorju Bavčarju (Utelešenje duha tranzicije), v katerem smo ga spomnili, da je spregledal Bavčarjevo odgovornost pri izbrisu. Žerdin nas sprašuje, kako to, da smo se resne analize tega problema lotili šele 16 let po izbrisu in 6 let zatem, ko je izbris postal pomembna politična tema. Odgovarjamo le na ta del, preostanek »samokritike« puščamo ob strani.

To vprašanje razkriva njegovo ignoranco do aktivnosti in ljudi, ki smo si prizadevali, da je izbris sploh postal pomembna politična tema, kajti to ni postal sam od sebe. Ena takih aktivnosti je bila gotovo študija Izbrisani: organizirana nedolžnost in politike izključevanja, avtoric Jasminke Dedić, Vlaste Jalušič in Jelke Zorn, ki je izšla leta 2003 pri Mirovnem inštitutu. Pod knjigo sicer ni podpisan uredniški odbor ČKZ, temveč je ena od soavtoric knjige članica uredniškega odbora. ČKZ pa se je, na primer, podpisal pod nekatere aktivistične akcije, ki smo jih izvedli skupaj z izbrisanimi, kot denimo »zloglasna« (javnosti nevšečna) plakatna akcija Odgovorni za izbris (glej Delo, 4.12.2003). Ob 15-letnici izbrisa (28.2.2007) je ČKZ, denimo, pripravili javno tribuno »Izbrisani gredo v nebesa« na Fakulteti za družbene vede. Ob tem naj spomnimo, da med številnim občinstvom ni bilo novinarjev oziroma o dogodku niso poročali.

Še več je bilo akcij in dejavnosti, pri katerih so sodelovali posamezni uredniki in urednice ČKZ-ja (najpogosteje Barbara Beznec, pokojni Borut Brumen, Marta Gregorčič, Nikolai Jeffs, Andrej Kurnik, Darij Zadnikar in Jelka Zorn) in to že od samega začetka (v zadnjih letih, odkar je urednik, pa tudi Boris Vezjak). Tako smo bili prisotni na prvi tiskovni konferenci ob ustanovitvi Društva izbrisanih prebivalcev leta 2002 na Ptuju, kasneje  pa smo skupaj z izbrisanimi organizirali več okroglih miz (denimo 23.12.2002 okrogla miza »Kdo so izbrisani iz RSP RS?«, podobna okrogla miza 11.12.2003, glej spletni arhiv gibanja Dostje!). V prvem tednu izbrisanih, februarja leta 2003, smo sodelovali pri pripravi več okroglih miz in dogodkov ter odprli prostor za predstavitev in diskusijo o tem problemu na različnih lokacijah, denimo na Fakulteti za družbene vede, Fakulteti za socialno delo itd. Udeleženi smo bili tudi pri akciji Združeno listje (7.10.2003), ki je takratno Združeno listo opozorila na njeno vlogo pri nereševanju tega problema. Naslednji dan (8.10.2003) smo sodelovali v akciji pred parlamentom, ko smo s svojimi telesi na cesti izpisali napis »izbris« (glej Delo, 9.10.2003, in notranjo stran naslovnice zgoraj omenjene knjige). Sodelovali smo pri pripravi razstave »Danes so dovoljene sanje…« o dokumentih, ki so nastali v povezavi z izbrisom, vključili smo tudi zgodbe izbrisanih in nekaj originalnih, preluknjanih potnih listov (Galerija Alkatraz, Metelkova mesto, 6.11.2003). Dober teden zatem, 15.11.2003, smo v okviru drugega Evropskega socialnega foruma v Parizu sodelovali pri simbolnem »izbrisu« slovenske ambasade – pred ambasado smo v slovenščini in francoščini napisali izbris, tablo ambasade pa pobelili (glej spletni arhiv gibanja Dostje!). To je samo nekaj dejavnosti iz leta 2003 pri katerih smo sodelovali člani in članice uredniškega odbora ČKZ. V letih, ki so sledila, so se naše aktivnosti nadaljevale in pomnožile. Ker na tem mestu ni dovolj prostora, predlagamo, da si bralci ogledajo Kronologijo, ki jo je pripravila Sara Pistotnik (ČKZ, 2007, letnik XXXV, št. 228, strani: 204-236). Zadnjo posebno izdajo številke o izbrisanih smo omenili že prejšnjič, pripravlja se tudi angleški prevod. Pri vseh akcijah, ko so problem izbrisa kakorkoli izpostavljale v javnosti, naj si je šlo za vprašanje odgovornosti ali povrnitve pravic, je sodelovala najmanj ena članica ali en član uredniškega odbora ČKZ, običajno pa vsaj polovica uredniškega odbora. Res pa je, da so novinarji zelo slabo spremljali tovrstne aktivnosti in reakcija g. Žerdina je simptom tega.

Radi bi opozorili na še eno dejstvo: novinarjeva cenena provokacija tipa »Ja kje pa ste bili doslej?« ne le, da je zgrešena in prezirljiva, temveč ni relevantna za razpravo. Tudi če ČKZ ali katerikoli drugi del civilne družbe ne bi ničesar ukrenil glede izbrisanih, bi dejstvo, da je novinar v Bavčarjevem portretu to spregledal, ostalo nespremenjeno. In zaradi tega je naš očitek zapisu upravičen.

Uredniški odbor ČKZ