»Bolje prekarno delo kot nobeno delo«

Nekdanji minister dr. Žiga Turk je v svoji zadnji Siolovi kolumni z naslovom »Slovenija Uber Alles« zapisal že znano misel o prekarnosti dela. Takšno, ki je uredniku in še komu bila močno všeč, zato je z njo opremil začetno vstopno stran, naslov članka, mednaslov in tudi podpis pod fotografijo.

Misel je kratka in lapidarna, zato jo zapišimo ločeno: »Mar ni bolje, da nekdo dela prekarno, kot da ne dela?«

Turk prekarno delo podnaslov.PNG

Začetek Turkove kolumne na Siolu

Članek, gledano v celoti, govori izključno o vpeljavi Uberja v Slovenijo in težavah, ki so s tem povezane, Turk pa pri tem kritizira slovensko vlado, birokracijo in sindikate, ki po njegovem oklevajo in zavirajo vpeljavo sistema. On ima namreč odlično izkušnjo, Uber je uporabljal v Krakovu, Bruslju in Washingtonu, kot navaja, in bil bolj zadovoljen z njimi kot s storitvami taksijev.

Vse lepo in prav, do vprašanja Uberja se ne mislim opredeliti, v tem ni moja ambicija. Kar bo predmet moje kratke analize, sem deloma že nakazal: le argumentacijska vrednost navedenega stavka, s katerim nas želi bivši minister prepričati.

Ubermasaža razbolele hrbtenice

Za začetek si oglejmo nekaj konteksta iz kolumne, zato navedimo krajši citat:

Mar ni bolje, da nekdo dela prekarno, kot da ne dela? Mar ni bolje, da se nekaj naredi, kot da se ne? Namesto da se raznim Uberjem meče polena pod noge, potrebujemo Uberje tudi za obrezovanje živih mej, sprehajanje psov, pospravljanje stanovanj, čuvanje otrok, dostavo hrane, masaže razbolelih hrbtenic, najem stanovanj, inštrukcije matematike, kidanje snega, košnjo trave …

Ja, vse to lahko delate tudi sami. Konec koncev greste lahko tudi s kolesom ali peš, namesto z Uberjem. Ali pa sploh ne greste. Ali pa sploh nimate obrezane žive meje, sprehojenega psa, pospravljenega stanovanja, otroke pustite doma same, pojeste kako staro konzervo, imate bolečo hrbtenico, ne potujete, vaš otrok ne zna matematike, sneg se spomladi sam stopi, trava je nepokošena …

Skratka, dilema je, ali se več dela, več zasluži in se zato tudi boljše živi, ali pa ne.

Kako uspešna je primerjava, pri kateri smo se opredeliti za prekarno delo proti »nedelu«, za »neko delo« proti nobenemu delu? Le kdo bi si ne želel obrezane žive meje in zmasirane hrbtenice? Vsekakor bolje, kajne, kot če meja ni porezana in hrbtenica ni zmasirana! Zveni prepričljivo, zmagovito.

Poceni primerjava, poceni zmota

Turk je dejansko stopil na tanek led neformalne zmote, ki sem jo na tej strani že ilustrativno pojasnil: zmote relativnega pomanjkanja. Ne, prepričevati druge, da je prekarno delo boljše od brezposelnosti (»nedela«), je tokrat učinkovito le retorično.

Govorec se pri tej zmoti vselej sklicuje na primerjavo – med X, o katerem govori, in nekim drugim stanjem ali okoliščino Y, pri tem zadnjem pa predpostavi javni in splošni konsenz o njegovi nesprejemljivosti. Se pravi: bolje zmasirana hrbtenica kot nezmasirana. Bolje sprehoditi psa, kot ne sprehoditi. Če navedem manj ekstremne primere. Vendar je pri tem uporabil čisto drugačen register primerjave, kot je tisti pri prekarnem delu. Drugače rečeno: bolje zmasirana hrbtenica kot nezmasirana je drugačen tip analogije, ki jo je avtor manipulativno pomešal s tisto o prekarnosti. Najlažje si zmoto predstavljamo s pomočjo radikalnih trditev. Naj povzamem šolski primer zanikovalcev holokavsta: resda je bil holokavst grozen, toda Stalin je vendarle ubil več ljudi. Ali: pri nas imajo istospolni dovolj pravic: poglejte, v nekaterih državah jih za njihova dejanja obesijo.

Ker je Y bistveno bolj nesprejemljiv, resen in delikaten, je intenca govorca, da moramo nujno prezreti argument o X, saj bomo sicer upravičili manjše stanje »pomanjkanja«, a ga ne bi smeli.

Zelo elementarna argumentacijska shema zmote je zato videti taka:

(1) Obstaja/v preteklosti se je zgodil A, ki je primerjalno slabši od B.

(2) Zato je B upravičen.

Se pravi: obstaja ali dogaja se nam brezposelnost, ki je primerjalno slabša od prekarnega dela. Zato je, primerjalno vzeto, prekarno delo upravičeno. In končno: bolje je, da nekdo prekarno dela, kot da ne dela.

Zmoto in napako relativnega pomanjkanja prepoznamo po intenci situacijo B prikazati kot sprejemljivejšo od situacije A – največkrat jo stroka uvršča v obliko zmote tipa red herring, saj je zanjo značilno varanje glede relevance.

Naslednja običajna diskurzivna značilnost zmote je primerjava »večje« in »manjše« težave, pri kateri seveda namigujemo, da je »manjša« težava relativno nepomembna glede na »večjo«. Zato nekateri tej vrsti zmoti dodajajo značilno karakterizacijo: sklicevanje na večje/hujše težave. Velika težava je torej brezdelnost, majhna prekarnost.

Samo v primeru, ko je ta primerjava res uvedena na smiseln in s tem izrecno relevanten način, ko bi npr. Turk statistično primerjal težave s prekarnim delom in tiste z brezposelnostjo, bi ne govorili o zmoti. Vendar se to v kolumni ni zgodilo: bivšega ministra je zanimala zgolj klasična diskvalifikacija prekarnosti (»Bolje imeti prekarno delo kot nobeno delo«), ki jo sicer v neoliberalnem žargonu zasledimo kot obliko racionalizacije pozicije kapitala in lastnikov – in sicer silno pogosto. Včasih nastopa celo kot eden kronskih argumentov proti prekarnosti.

Kot vidimo, je morda uspešna na retorični ravni, medtem ko je na argumentacijski lahko popolni zdrs.

Več:

Zmota relativnega pomanjkanja ali kako so begunci siti, Slovenci pa lačni

turk-prekarno-delo

 

En problemček

Rektor mariborske univerze je demonstriral, kaj točno je zmotno »sklicevanje na hujše težave«: za afero Logožar, kjer ima v rokah škarje in platno, je v intervjuju za Večer (3.10.205) dejal, da je ta zgodba »problemček«, če ga primerjamo z drugimi v družbi:

Tičar en problemček Logožar Večer

Seveda ga novinarka ni uspela ali želela povprašati o njegovih pristojnostih – ves čas je dopuščala, da rektor igra veliko zaskrbljenost za nižanje moralnih standardov na univerzi in širše, kot da proti temu – in seveda dekanu Logožarju – ne more storiti ničesar, razen jadikovati in moralizirati. V situaciji, ko se mediji, akademska in najširša javnost že od konca julija sprašujejo, kdaj bo ta razrešen – in ne, kdaj bo kar sam odstopil.

Sklicevanje na večje (oziroma hujše) probleme ali težave je tu ilustrativno in paradigmatsko – manjšalnica ali pomanjševalnica »problemček« že neposredno referira na isti objekt – te in druge probleme.

»Appeal to worse problems« ima hitro prepoznavno obliko: njegov namen je popačiti sogovorčevo trditev X na način, da kaže na relativen pomen X v primerjavi z Y (ali skupino drugih Y), ki ima ali imajo bistveno večjo težo.

V tem je »sklicevanje na hujše težave« nekoliko podobno zmoti relativnega pomanjkanja.

Zmota relativnega pomanjkanja ali kako so begunci siti, Slovenci pa lačni

Je velika dobrosrčnost do beguncev, ki jo izkazujemo, v resnici precej nevarna utvara, pri kateri pozabljamo na revne in nebogljene okoli nas v neposredni bližini? Bi morali najprej poskrbeti za Slovence in se manj ukvarjati s tistimi, za katere nam ne ostane dovolj časa in denarja? Mar ni naša dolžnost, da damo prednost svojim bližnjim?

Neverjetno skoraj, kakšen hit je postal opisani premislek med Slovenci. Osvojil je desno in levo prepričane, solidarno čuteče in konservativno sebične. Popularnost mu je rastla premo sorazmerno z ganljivimi medijskimi podobami ljudi, ki so pribežali v Evropo.

begunci hrana Slovenci nimajo za jesti

Med res neverjetno kreativnimi tehnikami nečesa, kar je sumljivo videti še ena izmed latentnih form ksenofobije in nestrpnosti, saj se nekateri njeni promotorji beguncev ne branijo opisati kot golazen, si zato velja ogledati izjemno uspešno domislico, ki stanje pomanjkanja in eksistenčne ogroženosti primerja med begunci in nami. Dva po naključju izbrana, a tipična premisleka, ki sta zadnje dni dodobra prestrelila socialna omrežja in formo mentis slovenstva, omenjata nehvaležnost beguncev, ki so s hrano dobro preskrbljeni, medtem ko Slovenci stradajo, ter drugi, po katerem so ti opremljeni z najboljšimi pametnimi telefoni, medtem ko v naši državi komaj nahranimo lačna usta svojih otrok:

Kaj ostane za našimi “ljubimi” begunci!!! Kje je čut hvaležnosti beguncev, da mečejo hrano stran, mnogo poštenih državljanov Slovenije, pa nima niti enega poštenega obroka na dan. HALOOO, ZBUDI SE SLOVENIJA!!!

Zanimivo mi je gledati uboge begunce z najnovejšimi iPhonei, medtem ko se moram jaz ubadati s stisko, ali bom sploh lahko nahranil štiri lačna usta. Drage Slovenke in Slovenci, je to pravično???”

policist iphone begunci

Da Slovenci nimajo za jesti, begunci pa se preseravajo, je postala zimzelena melodija, prepričljiv argument za tiste, ki izumljajo vedno nove načine demonizacije: pravičnosti ni, begunci na mimohodu skozi Slovenijo proizvajajo našo lastno revščino! Zakaj bi čutili z njimi, ko imamo svojih problemov dovolj? K temu prištejmo še vse fotografije kupov smeti, ki da jih ti puščajo na avtobusih, vlakih ali kar na prostem – packi nemarni, vse dobijo, nakar za sabo niti ne počistijo, raje me prerivanjem s robokopi kar na vrat na nos odsopihajo preko meje, se vržejo na vlak ali avtobus! Kdo bo pa počistil za sabo?

begunci zavržena hrana

Seveda za takšno retoriko sovraštva, ki svoje naperjenosti pač ne bo priznala, stoji neka miselna logika. Kakšna je? Po analogiji z ugotovitvami drugih jo bom poimenoval kar z »zmota relativnega pomanjkanja« ali »zmota relativne stiske«: angleški izraz zanjo je »the fallacy of relative privation«. Kontekst je tu izrecno isti: primerjava naše bede, pomanjkanja in stiske z enakovrstnimi stanji drugih.

V maniri te zmote največkrat apeliramo na primerjalno drugo, domnevno večjo (našo) težavo z namenom zmanjšanja teže argumenta ali presoje, ki jo uporablja nasprotnik. Narediti njegovo presojo za manj pomembno ali jo celo zanikati vpričo pomembnejših vprašanj, ki menda tarejo nas ali koga tretjega. Z odmerjeno relativizacijo prenašamo pomen in pozornost drugam – standarden primer je navajanje druge večje težave, ko nas nekdo sooči s svojo, npr. »Res je hudo, ampak pomislite na lačne otroke v Afriki.« Skratka: »Res je hudo z begunci, ampak pomislite na Slovence.« Čeprav v domačem okolju največkrat umanjka celo tisti previdnejši »Res je hudo«, zato je slovenska inačica prej bolj brezčutno podobna tejle: »Kakšni begunci neki, pomislite na Slovence.«

Neskrita podmena takšne debate je v sprevrnitvi razprave proč od točke A k točki B, češ razprava o A tega ni vredna. Argumentacijska shema zmote relativnega pomanjkanja ali stike je takale:

(1) Situacija A (npr. stiska beguncev) je slaba.

(2) Toda poglejte situacijo B ( npr. stisko Slovencev), ki je enako slaba ali slabša/boljša.

(3) Torej situacija A ni (tako) slaba/dobra.

Marsikdo bi sicer dejal, da sklep ni nujno decidiran, da zagovorniki Slovencev ali policistov, denimo, ne želijo eksplicitno dejati, da begunci niso v stiski in s tem njihov položaj ni slab, da pravzaprav zgolj opozarjajo neko drugo, domačo. Vendar takšno branje ne more prepričati veliko ljudi: nesporno je nakazana intenca tistih, ki kažejo na situacijo B, relativizirati situacijo A.

Ko se je begunce slikalo kot nekoga, ki je dobro preskrbljen s tonami hrane, celo do mere, da je ne uporabi in zavrača, so na drugi strani številni raje na veliko prikazovali, kako slabo so npr. preskrbljeni naši policisti: v njihovih sendvičih so prešteli vse rezine kumaric in pretehtali vse decilitre vode, ki so jim na voljo. Kar so največkrat storili pravzaprav natančno tisti, ki so sledili zgoraj opisani relativizaciji v primerjavi begunske in slovenske stiske.

begunci drugi živijo slabše

Mimogrede, notranja ministrica je obtožbe, češ da policisti nimajo dovolj hrane, odločno zanikala, medtem ko je nasprotno dokazoval sindikat. Zato, resnici na ljubo, primer s policisti morda ni najboljši, ker nam manjka točnejša ocena, kaj se je resnično dogajalo z njimi, vendar je primerjava s Slovenci nesporno dovolj ilustrativna in policijska jo lepo dopolnjuje. Zaplet je na humoren način komentiral Tomaž Lavrič v Mladini in ekipa Rolanja po sceni, kjer je situacijo pomoči relacijsko obrnil.

Lavrič karikatura begunci policisti

Z relativizacijo pomanjkanja ali stiske nismo storili prav nič, da bi zavrnili realnost stiske tistih iz situacije A – za to, da bi jo, navajanje stiske ljudi iz situacije B preprosto ni relevantno. S čimer, seveda, nihče ne zanika slednje. Se pravi: nesmiselno je očitati nekomu, ki želi pomagati beguncem, da tega ne želi storiti za Slovence. Česar naš protagonist ne samo ni dokazal, ampak se niti ne trudi. Njegov cilj je enostavno razpustiti problem z begunci, ga izbrisati.

»Zmota relativnega pomanjkanja« nekoliko spominja na zmoto kajpajevstva, ki sem ga opisal takole:

Ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y?«, »Kaj pa Z?« in tako dalje, morda v neskončnost. Gesto zaznamuje dvoje: odlog ali bežanje pred odločnejšim odgovorom na X, hkrati pa navajanje niza X,Y,Z pomeni, da ste odgovor glede X že relativizirali. Relativizacija ima dva obrata: da za vas X ni pomemben, temveč je pomemben kasneje navedeni niz X,Y,Z oziroma da verjamete, da se z nizom X,Y,Z spremeni smisel in pomen X.

Argumentacijska shema pri kajpajevstvu je, če uporabim svoj prejšnji komentar, naslednja:

(1) (prva oseba) Situacija A (npr. servilnost novinarjev do politikov na Večeru) je slaba.

(2) (ugovor druge osebe) Kaj pa situacija B ( npr. servilnost novinarjev do politikov na Delu), ki je enako slaba?

(3) (ugovor druge osebe) Kaj pa situacija C (npr. servilnost novinarjev do politikov na RTV), ki je enako slaba?

(4) (sklep druge osebe) Torej trditev, da je situacija A slaba, ni (toliko) relevantna.

Razlika med obema zmotama je v tem, da je slednja prepoznavno verzija zmote »tudi ti« in pri njej osnovni poudarek ni pri ponujanju ali odpiranju nove teme, temveč gre za tehniko kazanja s prstom tudi na druge glede nekega stanja ali dejanja, za neke vrste posplošitev tipa »tudi drugi to počnejo«, da bi se razbremenili lastne krivde in odgovornosti.