»Bolje prekarno delo kot nobeno delo«

Nekdanji minister dr. Žiga Turk je v svoji zadnji Siolovi kolumni z naslovom »Slovenija Uber Alles« zapisal že znano misel o prekarnosti dela. Takšno, ki je uredniku in še komu bila močno všeč, zato je z njo opremil začetno vstopno stran, naslov članka, mednaslov in tudi podpis pod fotografijo.

Misel je kratka in lapidarna, zato jo zapišimo ločeno: »Mar ni bolje, da nekdo dela prekarno, kot da ne dela?«

Članek, gledano v celoti, govori izključno o vpeljavi Uberja v Slovenijo in težavah, ki so s tem povezane, Turk pa pri tem kritizira slovensko vlado, birokracijo in sindikate, ki po njegovem oklevajo in zavirajo vpeljavo sistema. On ima namreč odlično izkušnjo, Uber je uporabljal v Krakovu, Bruslju in Washingtonu, kot navaja, in bil bolj zadovoljen z njimi kot s storitvami taksijev.

Vse lepo in prav, do vprašanja Uberja se ne mislim opredeliti, v tem ni moja ambicija. Kar bo predmet moje kratke analize, sem deloma že nakazal: le argumentacijska vrednost navedenega stavka, s katerim nas želi bivši minister prepričati.

Ubermasaža razbolele hrbtenice

Za začetek si oglejmo nekaj konteksta iz kolumne, zato navedimo krajši citat:

Mar ni bolje, da nekdo dela prekarno, kot da ne dela? Mar ni bolje, da se nekaj naredi, kot da se ne? Namesto da se raznim Uberjem meče polena pod noge, potrebujemo Uberje tudi za obrezovanje živih mej, sprehajanje psov, pospravljanje stanovanj, čuvanje otrok, dostavo hrane, masaže razbolelih hrbtenic, najem stanovanj, inštrukcije matematike, kidanje snega, košnjo trave …

Ja, vse to lahko delate tudi sami. Konec koncev greste lahko tudi s kolesom ali peš, namesto z Uberjem. Ali pa sploh ne greste. Ali pa sploh nimate obrezane žive meje, sprehojenega psa, pospravljenega stanovanja, otroke pustite doma same, pojeste kako staro konzervo, imate bolečo hrbtenico, ne potujete, vaš otrok ne zna matematike, sneg se spomladi sam stopi, trava je nepokošena …

Skratka, dilema je, ali se več dela, več zasluži in se zato tudi boljše živi, ali pa ne.

Kako uspešna je primerjava, pri kateri smo se opredeliti za prekarno delo proti »nedelu«, za »neko delo« proti nobenemu delu? Le kdo bi si ne želel obrezane žive meje in zmasirane hrbtenice? Vsekakor bolje, kajne, kot če meja ni porezana in hrbtenica ni zmasirana! Zveni prepričljivo, zmagovito.

Poceni primerjava, poceni zmota

Turk je dejansko stopil na tanek led neformalne zmote, ki sem jo na tej strani že ilustrativno pojasnil: zmote relativnega pomanjkanja. Ne, prepričevati druge, da je prekarno delo boljše od brezposelnosti (»nedela«), je tokrat učinkovito le retorično.

Govorec se pri tej zmoti vselej sklicuje na primerjavo – med X, o katerem govori, in nekim drugim stanjem ali okoliščino Y, pri tem zadnjem pa predpostavi javni in splošni konsenz o njegovi nesprejemljivosti. Se pravi: bolje zmasirana hrbtenica kot nezmasirana. Bolje sprehoditi psa, kot ne sprehoditi. Če navedem manj ekstremne primere. Vendar je pri tem uporabil čisto drugačen register primerjave, kot je tisti pri prekarnem delu. Drugače rečeno: bolje zmasirana hrbtenica kot nezmasirana je drugačen tip analogije, ki jo je avtor manipulativno pomešal s tisto o prekarnosti. Najlažje si zmoto predstavljamo s pomočjo radikalnih trditev. Naj povzamem šolski primer zanikovalcev holokavsta: resda je bil holokavst grozen, toda Stalin je vendarle ubil več ljudi. Ali: pri nas imajo istospolni dovolj pravic: poglejte, v nekaterih državah jih za njihova dejanja obesijo.

Ker je Y bistveno bolj nesprejemljiv, resen in delikaten, je intenca govorca, da moramo nujno prezreti argument o X, saj bomo sicer upravičili manjše stanje »pomanjkanja«, a ga ne bi smeli.

Zelo elementarna argumentacijska shema zmote je zato videti taka:

(1) Obstaja/v preteklosti se je zgodil A, ki je primerjalno slabši od B.

(2) Zato je B upravičen.

Se pravi: obstaja ali dogaja se nam brezposelnost, ki je primerjalno slabša od prekarnega dela. Zato je, primerjalno vzeto, prekarno delo upravičeno. In končno: bolje je, da nekdo prekarno dela, kot da ne dela.

Zmoto in napako relativnega pomanjkanja prepoznamo po intenci situacijo B prikazati kot sprejemljivejšo od situacije A – največkrat jo stroka uvršča v obliko zmote tipa red herring, saj je zanjo značilno varanje glede relevance.

Naslednja običajna diskurzivna značilnost zmote je primerjava »večje« in »manjše« težave, pri kateri seveda namigujemo, da je »manjša« težava relativno nepomembna glede na »večjo«. Zato nekateri tej vrsti zmoti dodajajo značilno karakterizacijo: sklicevanje na večje/hujše težave. Velika težava je torej brezdelnost, majhna prekarnost.

Samo v primeru, ko je ta primerjava res uvedena na smiseln in s tem izrecno relevanten način, ko bi npr. Turk statistično primerjal težave s prekarnim delom in tiste z brezposelnostjo, bi ne govorili o zmoti. Vendar se to v kolumni ni zgodilo: bivšega ministra je zanimala zgolj klasična diskvalifikacija prekarnosti (»Bolje imeti prekarno delo kot nobeno delo«), ki jo sicer v neoliberalnem žargonu zasledimo kot obliko racionalizacije pozicije kapitala in lastnikov – in sicer silno pogosto. Včasih nastopa celo kot eden kronskih argumentov proti prekarnosti.

Kot vidimo, je morda uspešna na retorični ravni, medtem ko je na argumentacijski lahko popolni zdrs.

Več:

Zmota relativnega pomanjkanja ali kako so begunci siti, Slovenci pa lačni