Šarčev obrat: brez ključev za zalivalce rož

Neodločnosti ob odstavitvi svojega generalnega sekretarja stranke predsedniku Marjanu Šarcu ne moremo očitati. Ni okleval z napovedjo njegovega takojšnjega odhoda. Toda po drugi strani je poskušal koruptivno dejanje nesimpatično relativizirati na številne načine. Z zamudo enega dneva je post festum dogajanje komentiral še na svojem Facebook profilu in poglobil opisani shizofreni odnos – vmes pa v istem psihološkem slogu nesimpatično blokiral prvaka stranke SDS na svojem tviter računu.

Retorično dvojnost njegove obsodbe sem podrobneje komentiral v prispevku Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?. Čeprav lahko zgolj ugibamo, ali je svoja nadaljnja pojasnila v komentarju na Facebooku razvil iz nuje po nadzoru morebitne prihodnje škode ali »iskrene« notranje potrebe po dodatnem sicer javno izraženem premisleku, se jih na kratko splača pogledati.

Ne bi jim dal ključev

Komentarja so se dotaknili številni mediji, po stari navadi površno. Pri Slovenskih novicah so novico tabloidno predvidljivo oblekli v naslovni poudarek »Na ministrstvih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa, da bi zalivali rože«. Tokrat me bo zanimalo, kako je pri tem postopal argumentacijsko prav v delu, ki se nanaša na nesojene »zalivalce rož po ministrstvih in državnih podjetjih«.

Še ena zanj značilna metaforična raba, priključena ugotovitvi o tem, da so v stranki pometli pred svojim pragom, a da so prejeli avtogol (!), se glasi takole:

Na ministrstvih in v državnih podjetjih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa za en teden, da bi zalivali rože, kaj šele, da bi bili sposobni za delo, ki ga opravljajo. Ne smemo si zatiskati oči pred tem dejstvom. Naša stranka je v vladi in državni politiki eno leto, naj se vprašajo še tisti, ki so dlje. Namesto, da privoščljivo gledajo, naj razmislijo o mnogih stvareh.

Šarec kralj SN

Šarec bi temo obrnil drugam: nesposobni kadri na ministrstvih

Ne vedno prijetno življenje

V argumentacijskih smislu smo pričakovali, da bo defenzivno taktiko Šarec okrepil in da bo storil na več načinov. V svojem nastopu se je, kot vemo, skliceval na to, da je sicer sekretar Brane Kralj storil napačno dejanje, vendar če bi klical kdo drug, javnost o tem ne bi izvedela ničesar. S taktiko preusmerjanja pozornosti na druge in obujanjem asociacij na »splošno prakso« (v smislu »Vsi to počnejo, ampak moj Brane je bil malček neroden«) si gotovo ni povečal verodostojnosti pri tistih, ki sledijo načelom logike, a takih je malo, pri državljankah in državljanih, ki so jim argumentacijski triki namenjeni, pa zanesljivo ni bil neuspešen.

Iskanju čustvene solidarnosti sledijo tudi poudarki v Facebook komentarju, kakršen je tale: »V življenju niso samo prijetne in lepe stvari.« Seveda si lahko obeta, da bo ljudstvo globoko filozofsko misel nekoga, ki načeloma sovraži filozofiranje, razumelo in z njim ob izgubi sekretarja sočustvovalo.

Uvele rože in ključno vprašanje

Toda vrnimo se kritiki totalnih nesposobnežev na ministrstvih in državnih podjetjih, ki jim ministrski predsednik ne bi prosil, da mu en teden zalivajo rože, v resnici pa počnejo (ali ne počnejo) za državo usodne stvari. Pustimo ob strani smiselno vprašanje, kaj bo storil z vsemi tovrstnimi nesposobneži, s katerimi dnevno dela, saj si ne želi zatiskati oči pred takim dejstvom, kot pravi, hkrati pa slovi po svoji moralni odločnosti in brezkompromisnosti, in poskušajmo osmisliti, zakaj je sploh vpeljal omenjeno topiko. Kajti to je bistveno in, če smo že pri ključu, ključno vprašanje: zakaj in kako je tema o nesposobnem kadru, s katerim mora delati, sploh relevantna v kontekstu pojasnjevanja etične spornosti v ravnanju njegovega sekretarja?

Preprosto povedano: s to temo ni povezana. V kadrovski lobistični akciji, s katero se je poskušalo Igorja Šoltesa inštalirati na omenjeno mesto direktorja Uradnega lista, niti v enem trenutku nihče ni omenjal konteksta, da se na to mesto nastavlja nekoga, ki ni zgolj zalivalec rož.

Napačna sled

V takšnih primerih akterji velikokrat uporabijo zmoto kazanja na napake drugih, pri kateri želimo pozornost preusmeriti na to, da tudi drugi počnejo enako sporne stvari, vendar potem niso kaznovani ali to ni niti zaznano. Šarec je izbral bistro izpeljani red herring, zmoto »napačne sledi«; če dobro pomislimo, vpeljava nove teme z začetnim korupcijskim dejanjem lobiranja nima ničesar skupnega, kajti nesposobnost ministrskih in drugih nesojenih zalivalcev rož, kot se glasi še eno njegovo metaforično besedje, ni povezana s Kraljevim dejanjem zahteve po izbiri Šoltesa. Edini navidezni, a preširoki skupni imenovalec med Kraljem in zalivalci rož bi lahko našli v ohlapnem pojmu »kadrovanja«, sekretarjevo dejanje pa ni sporno zaradi prihoda novega kadra na čelo Uradnega lista, temveč načina, kako je steklo posredovanje okoli njega.

Zmota napačne sledi zato deluje kot zastranitev glede na začetno temo – težko rečemo, da jo je Šarec popačil (potem bi govorili o zmoti strašila), ampak je enostavno zamenjal temo, nepovezano s prvo. Neetično, neintegritetno ali koruptivno kadrovanje ne moremo kar prestaviti v sfero razpravljanj o sposobnosti in nesposobnosti ljudi. Kar pa je potem storil predsednik vlade in javnost povabil k razpravi v tej smeri: da si ne smemo zatiskati oči pred tem dejstvom, še pravi in nato v opravičilo napiše, da je njegova stranka v vladi in državni politiki šele eno leto, zato naj tisti, ki so privoščljivi, raje »razmislijo o mnogih stvareh«.

Vrtne zalivalke v rokah sekretarjev

S tem je bolj ali manj učinkovito pozornost javnosti vsaj delno preusmeril proč od začetne debate in jo speljal na napačno sled – kajpak odvisno od tega, kako daleč mu bo v tem sledila. Glede na njegovo visoko popularnost, svojo formo populizma in z obema zvezano popolno nekritičnostjo množic najbrž ne bo imel napornega dela.

Sicer postane Šarčeva metaforika ironično pomenljiva, ko se spomnimo, da je njegov generalni sekretar stranke, za katerega v istem komentarju najde veliko lepih besed, še leta 2015 služboval kot hišnik v vrtcu Antona Medveda v Kamniku. Zlahka si predstavljamo, da je tam v roke vzel tudi kakšno vrtno zalivalko. Kaj bi že zamrmrala zdrava kmečka pamet v odziv na to pripombo? Da je vsako delo častno, kajne.

Delovi chefi kuhinje, prijazna šola in novinarski vampi

Ali Žerdin v svojem današnjem Delovem komentarju z naslovom »Vampi in cvetni prah« ob bok včerajšnjemu posvetu pri predsedniku republike o programih zasebnih osnovnih šol ponuja zelo nerazumljiv in že skoraj bizaren sklep:

Prijazna šola ne bo izučila chefa, ki bi se znal spopasti z neprijazno hektiko kuhinje. Javna šola mu bo dala zanesljiv temelj. Nekaj znanja bo moral nabrati po poti, morda tudi v zasebnih šolah. Domislica, da naj bo prijaznost prvi smoter šole, pa prinaša nerodno perspektivo. V prijazni šoli bi se naučili kuhati le vampe.

Vampi, chef, kuhanje, vse to v nekakšni mineštri, ki kritizira koncept prijazne šole? Kako je avtor artikuliral takšen zaključek ob dogodku posveta, kjer o vampih niso govorili, kakšno analogijo je uporabil in kaj je z njo želel doseči? Poskušal bom pokazati, da si je, da bi dosegel humorni učinek in razvil poanto, moral temo pogovora pri Pahorju preprosto izmisliti.

Žerdin vampi

Žerdinov komentar in Kočevarjeva karikatura

Piranska ribja juha

Urednik in novinar je v svoji kolumni o »prijaznem šolstvu« najprej spomnil na pokojnega Borisa Ježa in njegov star članek o izolskem gostinskem šolskem centru ter »paradoksu, da so dijaki šole mojstri imenitnih jedi, denimo piranske ribje juhe, čaka pa jih delo v delavskih menzah, kjer bodo kuhali vampe.«

Že naslov »Vampi in cvetni prah«, sploh ob spletnih označbah vsebine članka, ki so »prijazna šola«, »šolstvo« in »Borut Pahor«, obeta nenadno zastranitev v intenci kolumne, verjetno takšni: danes živimo v časih, ko mora šola učiti pripravo tistega, kar bodo prihodnji chefi res počeli.  In potem pridemo do »novega vprašanja« v šolstvu, o čemer so se »modre glave včeraj spraševale na posvetu pri predsedniku Borutu Pahorju«. In to vprašanje je, pravi Žerdin, naslednje:

»Naj bo šola prijaznejša od sedanje? Ali bi vendarle veljalo v šoli ohraniti dostojno mero strogosti?«

Marinirana pesa na riževem čipsu s cvetnim prahom

No, marsikomu, tudi meni, še vedno ni bila jasna povezava med strogostjo in vampi. Novinar mi je poskušal razložiti:

»Medtem ko so pri predsedniku razpravljali o zasebnem in javnem, prijaznem ali strogem šolstvu, so se dijaki ljubljanske srednje šole za gostinstvo in turizem ukvarjali s praktičnim vprašanjem: kako bo njihov talent prišel do izraza, ko bo Slovenija leta 2021 nosila naslov evropska gastronomska regija.«

Počasi se mi je začelo svitati, kaj je poduk komentarja: dobra šola bo chefa naučila tega, da bo njegov talent prišel do izraza. In, če prav razumem, pri tem ni tako pomembno, ali je to zasebna, javna, prijazna ali stroga šola, o čemer so se pogovarjali pri Pahorju.

V naslednjem koraku te kulinarične šolske moralke sem dobil potrditev v obliki še enega krožnika:

»Kaj morajo še narediti, da bodo izmojstrili pripravo marinirane pese na riževem čipsu s cvetnim prahom? Ali bi z jedmi, katerih rdeča nit je med, čez pičli dve leti lahko prepričali zahtevne obiskovalce evropske gastronomske regije?«

Zdaj torej vemo, s tem se menda v šolstvu ukvarjajo: s pripravo pese in riževega čipsa s cvetnim prahom, kar bo zadovoljilo prihodnjega zahtevnega obiskovalca. Vse drugo je, želi povedati avtor, povsem nepomembno.

Prijazna šola uči kuhati le vampe

Zaključek o prijazni šoli, ki ne bo prav nič v pomoč pri »neprijazni hektiki kuhinje«, je končno dobil nek vsaj zasilni smisel. Stavek »Javna šola mu bo dala zanesljiv temelj, nekaj znanja bo moral nabrati po poti, morda tudi v zasebnih šolah« razkrije, da se glede osnovne dihotomije posveta, vsaj ene izmed njih, ne bo opredelil. Ostane le še ugibanje, čemu se je toliko trudil, da bi spodbil zanj osrednji koncept prijazne šole in kritiziral »domislico, da naj bo prijaznost prvi smoter šole«, iz česar je potegnil končni sarkazem, da bi se »v prijazni šoli naučili kuhati le vampe«?

Žerdin vampi 2

Prijazna šola in vampi: teme, ki s posvetom nimajo ničesar

O prijazni šoli, o kateri niso govorili

Na posvetu so ob predsedniku republike govorili še Jožica Frigelj, dr. Slavko Gaber, dr. Roman Globokar, dr. Zdenko Kodelja, mag. Melita Kordeš Demšar, Iztok Kordiš, dr. Igor Lukšič, dr. Maja Makovec Brenčič, dr. Jernej Pikalo, mag. Branislav Rajić, dr. Tadej Rifel, Miha Skubic, dr. Ivan Janez Štuhec in Lenart Zajc, skupno 14 povabljencev, če ne omenjam dr. Franceta Arharja, nepogrešljivega dr. Ernesta Petriča in še koga. Ker sem si v celoti že včeraj ogledal posnetek dveurnega posveta, lahko povem, da je osnovna nit Žerdinovega kulinarične moralke o šolstvu tendenciozno sfabricirana na zmanipuliranem podatku.

Udeležencem pogovora pripisana razprava o prijazni in strogi šoli, ki da je deplasirana in anahrona, se ni zgodila. Ni bila središčna topika razprave, niti ni bila majhna in nepomembna. Ne samo, da niso govorili o konceptu prijazne šole, nihče od 16 ali 17 govorcev prijazne šole niti omenil ni, niti ni bila omenjena v vabilu ali predsednikovih vprašanjih.

Še več, omenjali niso niti strogosti ali česarkoli, kar bi kontrastiralo »prijazno šolo« – in »strogost« in »strogo šolo« Žerdin omeni dvakrat. Zakaj ali čemu se je potem novinar v komentarju zatekel k »fake news« – k popolnoma izmišljeni trditvi, da so na posvetu govorili o prijazni šoli?

In še slamnati chef

Lahko le ugibamo: poskušal je pač biti duhovit in poučen. V zadregi je iskal kontrast, da bi lahko izpeljal svojo bolj ali manj (ne)posrečeno poanto o praktičnih ciljih kuharskih mojstrov. Morda je domneval, ne pa tudi slišal, da so kaj malega povedali tudi o strogosti in prijaznosti zasebnih in javnih šol, nato pa imel veliko smolo, ker res niso.

Čeprav pred sabo nimamo argumentacijske sheme v polnem pomenu, je njegov moralični sklep podoben postopkom v zmoti slamnatega moža ali »strašila«. Žerdin z bujno domišljijo zboru sogovorcev pripiše stališča, ki jih niso izrekli, toda to stori z namenom, da bi jih lažje ovrgel. Premišljena ali manj verjetno nehotena fabrikacija sobesednikove začetne pripisane trditve (»Potrebujemo prijazno šolo«) je bila podtaknjena le zato, da bi se na koncu triumfalno iztekla v njegov zapisani sklep »V prijazni šoli bi se naučili kuhati le vampe«. Da o čem podobnem pri Pahorju sploh niso govorili, pa mora zamolčati.

Kako so na POP TV Luko Mesca razglasili za nekoga, ki strelja kozle

Na POP TV so v svojem Dnevniku pohiteli in na križ pribili vodjo stranke Levice, Luko Mesca. Ne prvi, sledili so majhnemu pogromu na družbenih omrežjih. Kriv je, ker je ekonomistični analfabet. Ki ne ve, da Slovenija ni Kuba, so dejali. Ker nima pojma. Ker strelja kozle.

Svoj prispevek v osrednjem dnevniku so na spletni strani 24ur.com uvedli s tem pojasnilom:

V vse bolj razgretem predvolilnem ozračju padajo najrazličnejše izjave – tudi take, ki so skregane z logiko. Ena bolj odmevnih v zadnjih dneh je bila izjava šefa Levice, Luke Mesca, da je izvoz največja ahilova peta našega gospodarstva. Na družbenih omrežjih je završalo. Vlada se za gospodarske uspehe, s katerimi se hvali, lahko zahvali prav uspešnim podjetjem in njihovemu izvozu.

Streljanje kozlov

Že naslov prispevka je dovolj pomenljiv: »’Kdo je tu nor … Ne moreš verjeti, da tako malo ve o osnovah ekonomije …’«. Naslov pripetega videa je opremljen takole: »Luka Mesec z izjavo o izvozu ustrelil kozla«.

Milenković Mesec

Marko Milenković, preštevajoč ustreljene kozle v omenjenem prispevku

Jasno je, da se je POP TV do politika opredelil z izrazito vehementnimi zaničljivimi izrazi in ga razglasil za bebčka. Toda kaj je Mesec dejansko povedal in ali si takšno novinarsko obravnavo res zasluži?

Poskušal bom pokazati, pri čemer se sploh ne opredeljujem do ekonomske veljavnosti ponujenih idej in modelov, da je interpretacija novinarjev bila skrajno manipulativna in da ni »skregana z logiko« Meščeva izjava, vsaj ne s tisto pravo, temveč ravno njihova. Kar še zlasti velja za novinarja POP TV Marka Milenkovića, ki ne samo v tem, temveč v svojih prispevkih širše težko skriva svojo alergijo na vse, kar ni zavezano trdni neoliberalni ekonomistični ideji in z veseljem biča, kar v državi predstavlja odklon od nje. Tudi prav, POP TV ima pravico do svoje ekonomske agende. Tokrat je diskreditacija Luke Mesca prišla kot naročena.

Tudi gosti, ki so jih zvrstili pred kamero, recimo Marjan Batagelj, se potem predvidljivo niso mogli načuditi nekomu, ki menda ostro nasprotuje izvozu – pri čemer so sledili želeni intonaciji. Toda o kakšni izjavi sploh govorimo?

Odvisnost od izvoza

Po Svet24.si povzemam Meščeve besede, izrečene v oddaji Tarča 15. februarja 2018:

»Z makronivoja je tako: gospodarstvo, temelječe na nizkih plačah, privatiziranih podjetjih, enormnih dobičkih, ki se bodo zlivali v tujino, je recept za pot v katastrofo. Če hočemo priti v drugačen razvojni model, se bomo morali začeti spraševati, kako okrepiti notranji trg, kako postati manj odvisni od izvoza, ki je trenutno največja Ahilova peta našega gospodarstva. V tem smislu se bomo morali vprašati, kako poskrbeti, da bodo plače sledile produktivnosti in dobičkom. Zdaj zaostajajo že več let. Tisti, ki strašijo z visokim javnim dolgom, ponavadi ponujajo prav nasprotne recepte, kot bi jih rabili za ključni problem te družbe: tako kot bi zdravili raka z vitamini …«

Naj poskusim strniti v premise in sklep, kar že leta zagovarja Mesec:

(1) Slovenski razvojni model je ranljiv, ker vse stavi na usmerjenost v izvoz.

(2) Šele razvojni model, ki manj stavi na odvisnost od izvoza, bi bil dober.

(3) Takšen model se mora zanesti na notranji trg in ga okrepiti.

(4) Zato je odvisnost od izvoza Ahilova peta slovenskega gospodarstva. (Zato je usmerjenost izključno v izvoz napačna razvojna usmeritev.)

Kot vidimo, so novinarji 24ur pravilno povzeli prav vse trditve, toda spremenili so sklep. Da so Mesca potem razglasili za neukega strelca kozlov, jim je uspelo s slamnatim možem, argumentacijsko popačitvijo. Kar so slišali iz njegovih ust, je bilo:

(1) Slovenski razvojni model je ranljiv, ker vse stavi na usmerjenost v izvoz.

(2) Šele razvojni model, ki manj stavi na odvisnost od izvoza, bi bil dober.

(3) Takšen model se mora zanesti na notranji trg in ga okrepiti.

(4) Zato je izvoz Ahilova peta slovenskega gospodarstva. (Zato je usmerjenost v izvoz napačna razvojna usmeritev.)

Če poenostavim, vse so slišali pravilno, razlika je le tale: Ahilova peta ni več »odvisnost od izvoza«, to je postal kar izvoz sam. Jasno, do takšnega spregleda lahko pridete le ob mižanju pri navajanju premis. Kritiki so se hiteli pretvarjati, da ne slišijo poante, njegov sklep »Zato je odvisnost od izvoza Ahilova peta slovenskega gospodarstva« so vztrajno interpretirali in smešili kot nekaj, kar je enakovredno njihovi lažni trditvi »Zato je izvoz Ahilova peta slovenskega gospodarstva«. Poudarek na »odvisnosti« so zanemarili.

Da iz pedagoških razlogov še bolj poudarim razliko med Meščevimi besedami in interpretacijo novinarjev, ki so se s pomočjo slamnatega moža priključili pogromu dela družbenih medijev, naj to ponazorim na semantični razliki med sklepoma »Zato je usmerjenost v izvoz napačna razvojna usmeritev«, kar so mi zlonamerno pripisali, in dejanskim sklepom, ki ga je s svojo stranko zagovarjal zadnja leta, namreč »Zato je usmerjenost izključno v izvoz napačna razvojna usmeritev.« No, da je ni zagovarjal prvič, ampak je to stalna programska točka, ki so jo tako pozno spoznali ali prepoznali, tudi marsikaj pove o novinarski čuječnosti.

Razlika med sklepoma

Razlika med sklepoma je torej v tistem skromnem dodatnem prislovu »izključno«. A čisto dovolj: Mesec ne daje v nič izvoza, temveč »izključno usmerjenost v izvoz«. Posebne globinske hermenevtike v dojetju razlike to res ne bi smelo zahtevati. Če rečem, da novinarji delajo logične napake ali če rečem, da izključno novinarji delajo logične napake, je to precej različna ugotovitev.

Iskreno in politično neobremenjeno branje njegove izjave pokaže, da krivde za pretenciozno branje njegovih besed ne moremo pripisati Mescu samemu. Tudi težko rečemo, da jih je nespretno izbiral – le kako naj bi vedel, da jih bodo tako močno popačili? Stvar je še hujša: v prispevku POP TV ga sploh niso povprašali za dodatno razlago, preden so ga pribili na križ, razen tega so, zavestno ali ne, spregledali njegovo pojasnilo po napadih, ki ga je objavil takoj po oddaji Tarča in torej tri dni pred zgoraj obravnavanim prispevkom:

Nekateri so mojo trditev povzeli kot »največji problem Slovenije je izvoz«, ampak Ahilova peta pomeni nekaj drugega – ranljivost, šibko točko. Moja trditev torej pomeni »slovenski razvojni model je najbolj ranljiv v tem, da vse stavi na izvoz«. S tem seveda ne zanikam, da slovenski izvozniki dosegajo velike uspehe in da gre velik, če ne celo pretežni del, zaslug za gospodarsko rast pripisati izvozu. Pred naslednjim mandatom pa opozarjam, da bi veljalo razmisliti o razvojnem modelu, ki bi nas vsaj nekoliko odlepil od popolne odvisnosti od izvoza.

Slamnati mož, ki zmaguje

Pojasnilo je v celoti ustrezno, a je očitno pri nas, zaradi slabe argumentacijske kompetence novinarjev in državljanov, bilo zaman. Retorično je zmagala tehnika slamnatega moža ali strašila, za katero je značilno, da sogovorčevo stališče popačimo zato, da bi ga lahko učinkovito smešili in zavrgli.

V tem primeru je, kar je res grobo, popačitve bil deležen zgolj sklep, medtem ko so se morali vsi vpleteni pretvarjati, da ga podpirajo iste premise – oziroma so jih v celoti preprosto zanemarili. Običajno je, da pri zmoti strašila sobesednikovo originalno trditev zamenjamo z novo, le na videz podobno tisti, ki jo resnično sprejema, in potem s pomočjo napada nanjo pokažemo, da je njegova izvorna izjava napačna.

In tako je Luka Mesec lahko postal dežurni kozel, ki nasprotuje izvozu.

POP TV Mesec kozel ahilova peta

Naslovni poudarek v dnevniku POP TV in na strani 24ur.com, kjer so Mesca razglasili za malodane norega

Manipulacija po mariborsko: o pravem in nepravih plebiscitih

Ali bomo preživeli manipulativnost mariborske občine, močno zarezano v njeno vodenje in že skorajda nepogrešljive sestavino oblasti mariborskega župana, doktorja sociologije? Kje se ta lahko ustavi, kako dolgo bo še ostala nekaznovana?

Drugače kot z manipulacijo res ni mogoče pojasniti naslednje samohvale po izvedbi spornega glasovanja med občankami in občani, ko je Andrej Fištravec pohitel razložiti, da je sebi v prid prejel 87 odstotno podporo:

Ti projekti so prejeli 87 odstotno podporo kar je skoraj primerljivo z rezultatom plebiscita iz leta 1990. Prepričan je, da bodo mestni svetniki, kot voljeni predstavniki, tako jasno izraženo voljo Mariborčank in Mariborčanov upoštevali pri svojem odločanju. Dodal je še, da upa, da se bodo občani drugič odzvali v še večjem številu na takšno povpraševanje njihovega mnenja in s tem utišali vse kritike tistih, ki so mnenja, da jih tekom mandata ni potrebno o ničemer povprašati in da je edina njihova vloga vsaka štiri leta na volitvah, ko izberejo župana in mestni svet.

glasovnice-maribor-si

Vest, objavljena na uradni občinski strani maribor.si

Še pred iztekom glasovanja in že kar na začetku kampanje sem jasno pokazal, na kakšen način župan premeteno manipulira s svojimi občankami in občani in s tem nesebično razgalja, zakaj mu gre pri oblasti: namreč po makiavelijevsko za oblast samo z vsemi dovoljeni propagandnimi veščinami. V navodilih, ki so integralni del glasovnic, je kar naravnost sugeriral, katerega od dveh predlogov morajo občani obkrožiti.

In kakor da mu ni dovolj, da je že z namenom glasovanja in še bolj z njegovo manipulativno vsebino brez sramu razgalil, kako daleč je pripravljen zakorakati pri zlorabah demokratičnih orodij, svojo karikaturnost je pripravljen še nadgraditi ob izteku glasovanja, ob kleni asistenci brezzobo lenih medijev. Ni mu dovolj manipulirati skozi dejanje, takšno gesto je razširil še v interpretacijo rezultatov, s tem pa pokazal na tisto drugo veliko področje nezaslišanega ravnanja politikov, ki jih običajno preganjamo predvsem zaradi njihovih koruptivnih ravnanj. Ko gre za vstajniške uzurpatorje, se teža zlorab na polju demokratičnih principov še poglobi.

Kaj je torej v nadaljevanju svoje manipulativnosti uspel narediti?

Plebiscit po mariborsko

Prvič, župan Fištravec je pozabil povedati, da je glasovalo le nekaj več kot 4 odstotka Mariborčank in Mariborčanov. Da bi to dejstvo prikril, tako domnevam, je velik uspeh predlogu A, torej tistih svojih 87 odstotkov, retorično zmanipuliral še v analogijo s plebiscitom iz leta 1990.

Dejstvo je, da so 4 odstotki velika nezaupnica njegovi spolitizirani gesti: kako zlorabiti mnenje ljudi, ki si ga poprej ustrezno zavedel za svoje ozke potrebe. Kajti tako nizka udeležba v pošiljanju glasovnic lahko pomeni, da ti ljudje ne zaupajo, da so morda spregledali tvojo nakano. Če od razposlanih 49.650 glasovnic, ki so dosegla gospodinjska in kjer jih je lahko izpolnil ne samo en član v njem, ampak tudi vsi ostali, na koncu prejmeš 2.339 glasovnic, od tega 2.264 veljavnih, nato pa vzameš 1.964 med njimi in se hvališ, da je to plebliscitarnih 87 odstotkov za vnaprej določen pravilen predlog A, res ne moreš imeti iskrenih namenov. Sploh ne, če si z nizom sugestij v spremnem besedilu h glasovnicam jasno povedal, da morajo ljudje izbrati predlog A.

sagaj-vecer-glasovnice

Sobotni članek v Večeru

Ne le, da je župan z epitetom »plebiscitaren« opremil neprimerljiv dogodek, kjer volja ljudstva nikakor ni zavezujoča (da bi bila, je še ena manipulativna ideja), ampak je tak pridevnik že po definiciji rezerviran za oboje: zavezujoč politični glas in množično podporo političnemu dejanju, npr. prehoda v samostojno državo.

Na plebiscitu leta 1990 je volilo 88,5 odstotkov vseh volivcev, od tega se je 95 odstotkov odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Fištravčevo sklicevanje na plebiscit je skratka ultimativno zavajajoče na več nivojih: v primerjavi dogodkov, v obsegu in teži glasovanja, sploh pa v udeležbi. Nerazumljiv je molk opozicije, ki ne zna ali noče opozoriti, kolikšno nezaupnico je župan s svojo akcijo doživel.

Drugič, župan niti malo ne skriva svojih politikantskih ravnanj, že v prvem stavku odkrito pove, zakaj je pri tej zlorabi šlo: »Prepričan je, da bodo mestni svetniki, kot voljeni predstavniki, tako jasno izraženo voljo Mariborčank in Mariborčanov upoštevali pri svojem odločanju.« Seveda, pritiskati na mariborske svetnike, da počnejo točno tisto, kar si si sam zamislil s svojo ozko četico in posledično šel v propagandistično dejanje. Od »vstajniškega« župana, ki je že v prvega pol leta 2013 zapravil ves svoj kredit in osebno verodostojnost, so očitno ostale le še politične igrice, kjer se ideje neposredne demokracije na veliko zlorabljajo. Da svoje agende ne skriva, kaže na arogantno prepričanost vase.

Tretjič, Fištravec se skrije pod plahto prijaznega demokratičnega odpiranja vodstva občine proti državljanom, z glasovanjem želi utišati »vse kritike tistih, ki so mnenja, da jih tekom mandata ni potrebno o ničemer povprašati«. Lep primer poceni argumentacijskega strašila: seveda ne gre za to, da bi kdo menil, da se meščank in meščanov ničesar ne sprašuje, ampak za to, kako se to počne. In ja, za primer, ki ga navaja Fištravec, je on eden najslabših zgledov: od vseh ponujenih vstajniških idej, npr. vstajniškega sosveta, ki bi šli v podporo idejam neposredne participacije občank in občanov, ni po njegovi želji ostalo praktično nič.

Predlog za novo glasovanje: podpirate župana?

Če je župan mesta Maribor res tako prepričan, da bo presekal s poprejšnjo samozadostnostjo občinskih oligarhij, ki so po njegovem menile, da je »edina njihova vloga vsaka štiri leta na volitvah, ko izberejo župana in mestni svet«, naj se bolj jasno zavzame za vstajniško idejo o predčasnem odpoklicu župana, hkrati pa čim hitreje izvede glasovanje med svojimi občani, ali ga na čelu mesta še sploh podpirajo. Videli smo, da to po njegovem stane le pičlih 3500 evrov: če bodo na glasovnice uspeli brez trikov in manipulacij napisati predlog A (»Podpiram župana Fištravca, da nadaljuje z mandatom«) in predlog B (»Ne podpiram župana Fištravca, zato naj ne nadaljuje z mandatom«), bo s tem izkazal privrženost svojim načelom.

Z uresničitvijo tega predloga bi župan lahko poskrbel za kakšno božično-novoletno darilo: če bi malce pohitel. Ker resnično se lahko globoko strinjamo z njegovo zgoraj artikulirano kritiko, da svojih volivcev ni odveč povprašati za mnenje med mandatom in še manj potrpeti, da bi bila njihova naloga na vrsti šele vsaka štiri leta. Čakamo.

In kako so se odrezali mediji?

Gledano v celoti so domači mediji pozabili komentirati Fištravčevo manipulacijo. Novinar Večera Mitja Sagaj je še v petek pozabil omeniti, kakšen odstotek glasovnic je bil dejansko oddan, vendar je v zapisu naslednjega dne to napako popravil. A vrednotnega podatka o manipulaciji nam niti regionalni medij ni privoščil.

Podobno se je zgodilo na medijskem nacionalnem servisu STA: svojim bralcem in vsem drugim domačim (in tujim) medijem, ki jih povzemajo, so podatek o katastrofalni udeležbi in razmerju med prejetimi in natisnjenimi glasovnicami zamolčali. Udarni naslov, s katerim so postregli, namreč »Mariborčani podprli projekte, ki jih predlaga župan« je zanesljivo prinesel nasmešek na usta župana in njegove četice, ki ga obvladuje. Dosegli so svoj cilj: manipulacija je uspela. Pri drugih nacionalnih medijih prav tako ni bilo zaslediti tega ali sploh kakega podatka.

fistravec-sta-glasovanje

Izsek iz novice STA

Enkrat več se je pokazalo, kako novinarski neprofesionalizem generira politično manipuliranje: se pravi čista medijska nekritičnost, ne le odsotnost laježa psov čuvajev, ampak že kar anemična servilnost reproduciranja piarovskih sporočil politikov. Ob takih medijih se politikom res ni bati.

Več:

Za en glažek mariborske demokracije

Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

 

Kako so pri Delu uspeli apel predsedniku vlade obtožiti populizma in politizacije

Časopis Delo je poskrbel za presenečenje okoli 2000 podpisnikov javnega apela predsedniku vlade Miru Cerarju in ministrici Maji Makovec Brenčič glede dogodkov v Kranju, saj jih je obtožil podpiranja populizma in politizacije. Žal je obtožba zaenkrat minila brez kakršne koli reakcije.

Kot prvopodpisani pod apel se zato čutim dolžnega komentirati zapisa novinarke Sonje Merljak, objavljena v Delu 8. marca 2016. Prispevka sta dva, članek in komentar,  ter nosita naslov »Vlada je vzpostavila okolje, v katerem je nestrpnost normalna« in »Všečne zahteve javnosti«.

Merljak Všečne zahteve javnosti 2

 

Z njima se je Delo nanj odzvalo dvanajsti dan (!) po pošiljanju naslovnikoma in medijem – prej ga v svoji tiskani izdaji ni niti omenilo. Zamik v reakciji in obenem Delova kritika apela dajeta slutiti, da je med obema morda neka vzročnoposledična povezava. V nadaljevanju bom na kratko osvežil zgodbo in poskušal pokazati, kakšne argumente uporabi novinarka v svoji negativni oceni; hkrati bom poskušal pokazati, da z njimi ni uspešna in da je posledična njena presoja močno deplasirana in končno tudi žaljiva.

Za kaj gre

25. februarja 2016 je bil predsedniku vlade in ministrici poslan poziv, v katerem je 2000 podpisnikov protestiralo zaradi nestrpne reakcije 24 kranjskih gimnazijskih profesorjev, usmerjene proti nastanitvi šestih begunskih otrok brez spremstva, starih med 10 in 14 let. Brezglavo iskanje lokacije in podleganje diktatu posameznih staršev smo podpisniki označili za protizakonito in protiustavno, umikanje predloga pa najslabši možen zgled državljanom.

Predlagali smo, da g. Cerar in ga. Makovec Brenčič obiščeta gimnazijo v Kranju in ustrezno ukrepata. Podpisi so bili zbrani spontano in v zelo kratkem času, v enem dnevu se jih je nabralo okoli 1200 in v naslednjih dnevih spontano še 800.

3. marca, torej točno po enem tednu, je bil apel poslal ponovno (tudi to pot v vednost medijem), saj se naslovnika nista na noben način odzvala, čeprav so med podpisanimi pomembna imena slovenskega družboslovja in humanistike. Besedilo, podpisniki in opis medijskih objav so dostopni na tej strani.

7. marca pa sem kot prvopodpisani prejel vprašanje omenjene novinarke, v katerem jo na kratko zanima, »kakšen odziv ste pričakovali/imeli v mislih?«, iz česar bi sledilo, da se čudi že v drugo izraženemu pričakovanju po odgovoru.

Naslednji dan, 8. marca, sta izšla omenjena članka, v katerih avtorica očita populizem in politizacijo, pri čemer oboje – med drugim  – poveže tudi z zahtevo po kaznovanju učiteljev, ki jo je, kot bom pojasnil, napačno zaznala v našem pismu. Poglejmo, kakšni so njeni argumenti.

Očitek politizacije

Merljakova označi za nedopustno, da bi kranjska zgodba postala izhodišče »za vstop politike in populizma v šolo ali celo za medsebojno obračunavanje.« Kot dodaja v svoji oceni, bi »njegove zametke (sc. populizma) lahko razbrali v razmišljanjih, da je za dogodek soodgovorna vlada, ki da ni obvestila vpletenih in ki pedagoških delavcev ni pripravila na sprejem begunskih otrok.« Kot so povedano podkrepili v podnaslovu priloženi fotografiji, bi morali pri tem paziti, da šola ne postane spolitizirana: »Šola naj bi bila prostor humanosti in solidarnosti, ne politike.«

Kam točno novinarka locira očitek o politizaciji, v čem jo vidi? Prepoznavno že v sami trditvi iz apela, da bi morala vlada pristopiti k reševanju problema z zavrnitvijo nastanitve otrok brez spremstva. Na podlagi tega razbira, da bi to pomenilo »vdor političnih ali populističnih pričakovanj v družbene podsisteme«, kar bo vodilo, po njenem, do nesprejemljivih in nedopustnih posledic. Merljakova nato dodaja:

»Ravnanje kranjskih pedagogov je za marsikoga nedopustno, a še bolj nedopustno bi bilo, če ga politiki, sindikalisti, strokovnjaki ali javnost ne bi izkoristili za širjenje in krepitev strpnosti, ampak za vstop politike in populizma v šolo ali celo za medsebojno obračunavanje.«

Nabor možnih grešnikov je torej razširjen in ob tem novinarka citira še predsednico Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije Fani Al-Mansour, ki meni, da »politika nima mesta v šolskem prostoru«.

Merljak Delo apel Vlada je vzpostavila okolje nestrpnost

O kakšnem vdoru politike govori, od kod ga je vzela? Kakšna je stehtana teža očitka o politizaciji? Takoj je treba povedati naravnost nekaj, kar je skoraj odveč: iz apela ni mogoče izpeljati takšne pretenzije. Dan pred objavo obeh prispevkov sem na vprašanje iste novinarke znova pojasnil njegov namen ali predlog. Zapisal sem ji, da bi morala vlada storiti vse, da ustavi »protiustavno ravnanje preprečevanja mladoletnim prosilcem za azil, da se nastanijo v dijaškem domu, s tem pa da jasno vedeti tam zaposlenim učiteljem in najširši pedagoški javnosti, da je takšno ravnanje neskladno s poklicnimi standardi in čutom za človeškost. Abstraktne kabinetne obsodbe niso ne zadostne ne učinkovite.« Pričakovanje je jasno definirano.

In tudi v apelu ni zatrjenega prav nič, kar bi lahko šteli za politizacijo: predsednik vlade in ministrica bi morala uporabiti svojo moralno in politično avtoriteto ter učiteljem povedati, da ravnajo v nasprotju s poklicnimi merili. Iz očitka o politizaciji bi sledilo, da se ministrica in premier na noben način ne bi smela odpraviti na kranjsko gimnazijo. V tem duhu lahko razumemo tudi poudarek v njenem članku, ki že v podnaslovu (»Ministričin odziv ne sme biti oster«) implicira, da je ministrstvo storilo prav vse, kar je lahko. Tej tezi v podporo je navedeno mnenje predsednika združenja osnovnošolskih ravnateljev Gregorja Pečana, v katerem poziva k angažmaju šolske inšpekcije, ki pa je očitno nihče sploh ni angažiral:

»Če so zakoni kršeni, lahko ukrepa le šolska inšpekcija,« pojasnjuje in dodaja, da se ministrica na dogajanje v Kranju ne bi mogla odzvati ostreje, kot se je, saj je inšpekcija, ki edina lahko vstopa v šole in preverja morebitne kršitve zakonodaje, organ v sestavi ministrstva. Ostrejši odziv bi lahko razumeli kot pritisk na njihovo odločitev.

Kot bom pokazal kasneje, je novinarkina intenca ves čas potiskana v smer argumentacijskega strašila: podpisnikom želi podtakniti nekaj, česar nikoli niso trdili, da od predstavnikov vlade pričakujejo kazen in ostro ukrepanje zoper neposlušne učitelje. Na podlagi karikiranega pričakovanja lahko tudi g. Pečan organizira svoje pomisleke: kot da podpisniki menijo, da bo Cerar namesto inšpekcije izpeljal ugotavljanje kršitev zakonodaje in predlaga kazni.

Njegova sugestija po tem, da »ostrejši odziv« ni na mestu, je spet zgovorna po sebi v tem, da ne predlaga svoje rešitve. Ob tem nastane vtis, da se s stanjem moramo kar sprijazniti, saj nihče ne zahteva angažmaja inšpekcije, nihče ne zahteva česarkoli, zato lahko zmaga status quo: nestrpnost in izgon otrok brez spremstva.

Očitek populizma

Tudi vzporeden pripis populizma Merljakova sugerira že v podnaslovu članka (»Gre za politizacijo in vdor populizma v šolstvo?«), potem pa ga podrobneje ne pojasni. V sorodni maniri stori isto še v svojem komentarju, ki nosi naslov »Všečne zahteve javnosti« in evidentno meri s tem na apel, podžge pa ga še v podnaslovu: »Še bolj nedopustno bi bilo, če bi ravnanje učiteljev izkoristili za vstop politike ali populizma v šolo.«

Javni poziv STA

Novinarkina vrednostna ocena, kot rečeno, ni v ničemer utemeljena, da bi jo lahko lažje in bolje pretehtali. Zato je ni mogoče razložiti drugače kot na naslednji način: podpisniki apela izvajajo pritisk na slovensko vlado, ki pa je storila vse, kar je v njeni moči. Zahtevajo politizacijo ali s svojo zahtevo sami politizirajo: glede tega se ni opredelila.

Ker terjajo nekaj nemogočega (nastanitev otrok v kranjskem domu za dijake),  želijo biti všečni javnosti in ustvariti vtis, da so na strani ljudi in proti politični eliti. V tem primeru novinarka implicitno meni, da gre za všečni izbruh levega populizma, saj se desnica v Sloveniji in velik del množic ne postavlja za begunce, temveč proti njim. Zavzemanje za nastanitev mladoletnih otrok brez spremstva je torej dokaz takšne všečnosti – v tem primeru tistega dela slovenskih prebivalcev, ki do beguncev goji solidarnost.

Kako odgovoriti na tak očitek? V bolj tehničnem smislu se novinarka zateče k zagovoru večno »nepopularnega« mnenja stroke, ki ne sme slediti diktatu všečne večine; ob tem omenja dva primera. Prvega iz Zdenske vasi, kjer so strokovnjaki ugotovili, kot pravi, da bi namestitev otrok po družinski tragediji v bližini kraja bila njim v škodo, zaradi česar je »tudi v primeru otrok brez spremstva namestitev otrok v okolje, ki je do njih sovražno nastrojeno, verjetno njim prej v škodo kot v korist.«

V sicer dveh povsem neprimerljivih zgodbah želi zagovarjati stroko, ki bi, tako implicira, bila proti namestitvi beguncev v Kranju. Ob tem pa pozabi navesti njihova stališča – meni žal neznana. Nato navede že finsko prakso, tam otroke »najprej namestijo v posebne ustanove, kjer z njimi delajo osebe, ki imajo dovolj znanja in osebne širine, šele nato jih začnejo vključevati v lokalno okolje.«

Skratka, očitno je to predlog, ki bi mu morali po njenem mnenju slediti: namesto namestitve v Kranju ali kjerkoli drugje potrebujejo begunski otroci brez spremstva izolirano namestitev in predhodno socializacijsko obravnavo. Očitek o populizmu potemtakem govori o tem, da podpisniki apela nestrokovno napadajo slovensko vlado in želijo biti všečni množicam, ne da bi sledili zapovedim stroke, ki terja posebno namestitev. Pri tem pozabi omeniti, da se pod apel podpisuje ravno vrsta strokovnjakov – verjetno ne iz popolne nevednosti in brez razloga.

Sam sicer zaradi pomanjkljivih znanj ne želim in tudi ne morem merodajno presojati, koliko so vredni njeni predlogi. Vsekakor pa lahko trdim, glede na osnovno intenco poziva, ki je v obsodbi ksenofobnega in sovražnega odziva učiteljev, da je njena graja o populistični všečnosti močno deplasirana. Zato sploh ne čudi, da se novinarka v obeh prispevkih niti posebej ne trudi obsoditi ravnanja učiteljev – glede na to, da zavzame stališče ločene namestitve. Ali to pomeni potuho tamkajšnjim učiteljem, lahko vsak presodi sam.

Očitek o nedopustnosti kaznovanja

Tretji novinarkin očitek je povezan s prvima dvema: znotraj politizacije in populizma v apelu razbira tudi težnjo po kaznovanju 24 učiteljev. Zapiše, da ni treba nikogar kaznovati in »še manj, da je treba sistem spremeniti in kaznovanje omogočiti.«

Kot sem že nakazal, je osrednja strategija novinarkine kritične intence zgrajena na konstrukciji karikiranega strašila kot pogoste argumentacijske prevare: dokazovati želi škodljivost in nevarnost poziva, pri tem pa se upre na edino mesto v njem, kjer se poziva, da premier in ministrica »ustrezno ukrepata«. Ta sintagma je edina v besedilu, na katero se je oprla v svoji osrednji izpeljavi.

Že zgoraj sem pojasnil, da takšno napihovanje intence predstavlja obliko grdega zavajanja: nihče ni pozival h kakršni koli sankciji, saj ta niti ni možna in je ne predvideva noben predpis, zaradi česar je nihče ni imel v mislih in v sintagmi tudi ni implicirana.

Iz tega razloga je odveč njeno poudarjanje, da »nad zakonitostjo ravnanja v šolah bdijo inšpektorji« in retorično razglabljanje, ali »bi bilo prav, če bi zaradi kranjskega dogodka o (ne)etičnem ali (ne)zakonitem ravnanju šolnikov odločal še kdo?« Obenem v danem kontekstu navaja omenjenega g. Pečana in njegov poduk, da sme v tem primeru ukrepati le šolska inšpekcija (kot da si je za tem kdo prizadeval) in nato še go. Al-Mansour, češ da »pozivi k ukrepanju zoper učitelje niso na mestu«, zaradi česar »sankcioniranje zaposlenih ni primerno«.

Kranj skrb za varnost dijakov

Da bi smeli soočenje predsednika vlade in ministrice na šoli interpretirati kot nevaren politični pritisk, je demantirala že sama ministrica, ko je (spodaj) zapisala, da se na ministrstvu zavedajo pomembnosti in občutljivosti situacije, zato odprta vprašanja razrešujejo skupaj z ravnateljicami in ravnatelji šol, omenila pa je tudi, da se je v minulem tednu »o pomembnosti strpnosti pogovarjala tudi z ravnateljico Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, gospo Mirjam Bizjak«. Kaj torej šteje za obliko politizacije, že pogovor, morda le obisk na šoli? Žal novinarka tega ne pojasni, po najmanj prvi (bizarni) razlagi pa je ministrica pravzaprav primer že politizirala. Ko opozarja na zakone (znova spodaj), bi spet lahko dejali, da bi lahko na to spomnila šolski inšpektorat, ki deluje v sestavi njenega resorja.

Novinarka Dela me dan pred objavo svojih člankov  ni spraševala o tem, kaj si predstavljam pod pojmom »kaznovanja«, zanimalo jo je zgolj, kakšen odziv predsednika vlade in ministrice pričakujem. Poslal sem ji odgovor, iz katerega je lahko zelo dobro razbrala, da prvopodpisani pod apel nimam v mislih nobenih oblik kaznovanja – kot je podtaknila podpisnikom -, temveč že citirani poziv k odločnejšemu nastopu vlade. Navzlic temu, da je vse to vedela, se je naslednji dan odločila v prispevku in nato še v komentarju podpisnike obremeniti s tezo o nedopustnem pozivu h kaznovanju, populizmu in politizaciji, čeprav s temi pomisleki v komunikaciji z mano ni postregla.

Kakšno rešitev podpira novinarka?

Na kratko povedano: ne vemo. Novinarke v ničemer ni zmotila neodzivnost vlade, zdi se ji, takšna kot je, celo ustrezna. V prispevku sicer korektno citira moje poudarke, tudi o tem, da je že neodzivnost odsev manka  politične in komunikacijske kulture, ki jo je predsednik SMC zagovarjal ob svojem vstopu v politiko, s tem pa osnovne omike in nespoštljivega odnosa do podpisanih državljank in državljanov. A ta del je manjša težava, ki je ne vznemiri.

V odsotnosti sleherne ponujene rešitve ali namiga, kaj bi bil pravilen pristop v primeru »kranjske zgodbe«, hote ali nehote podpira status quo: ničesar ne pove o ingerencah šolske inšpekcije, še manj kritizira vlado in celo ne odziva profesorjev, govori pa o posebni nastanitvi za begunske otroke.

Oba zapisa v Delu morda pojasnita, zakaj se časopis do tistega trenutka, torej celih 12 dni, ni odločil za to, da bi »obstoj« apela sploh omenil, četudi je prejel celo dva poziva. Ker je očitno presodil, da s takšnimi populističnimi idejami nima smisla vznemirjati javnosti…

Pomenljivo je tudi, da je novinarka uspela kar v obeh zapisih tega dne (članku in komentarju) opozoriti na dejstvo, da bodo podpisniki vendarle prejeli odgovor. Zapisala je: »Ministrica, ki se je tudi odzvala takoj po dogodku, je medtem sporočila, da bo avtorjem pisno odgovorila še ta teden« in v komentarju nato še »Ministrica je svoj pisni odziv avtorjem apela že napovedala, v vladnem uradu za komuniciranje menijo, da se je premier pravzaprav že odzval.« Učinkovalo je: prav na dan objave v Delu (8. marca), torej dvanajsti dan, je prispel odgovor ministrice, do tega trenutka, ko to pišem, pa premierjevega ni in ga očitno, glede na napoved, tudi ne bo.

Kaj lahko iz povedanega sklenemo?

Avtonomija šolstva se ne kaže v tem, da podlegamo kolektivni psihozi protibegunske retorike in se nato sklicujemo na prestrašene starše, ki da nasprotujejo beguncem, nato pa jim preprečujemo vstop v dijaški dom in verjetno tudi v šolo. Da je obsodba takega ravnanja označena za politizacijo, je sprevrženo – gre ravno za odziv na nem pristanek politike na izsiljevalski ksenofobni diskurz, ki doseže svoj cilj, se širi po šolah in končno zmago tistih, ki se v svoji anonimnosti nato skrijejo za svojo avtonomijo. Pozivi, da predstavniki vlade ne smejo biti preostri pri tem in da se ne smejo vpletati v dogajanje, tudi da ne smejo oditi v Kranj, res niso prepričljivi.

Ravno tako ne more šteti za populizem obsodba protibegunske nestrpnosti: bo za takšnega obveljal vsak, ki na nehumano zavračanje beguncev opozarja in ne tisti, ki ga, sklicujoč se na splošno mnenje in strahove, tudi izvaja? Opisana pozicija čez ravnanje vladajoče politike nima ali ne more imeti nobene pripombe, tudi ne čez kranjske profesorje. Aja, saj res: čisto abstraktno jih morda velja obsoditi.

Ko ob koncu dneva ugotovimo, kaj se s tem podpira, je to na kratek rok nesporno naslednje: begunski otroci so še naprej odveč in ne vemo, kaj bi z njimi, nestrpneži so še naprej nestrpni, učitelji še naprej anonimni in skriti za avtonomijo, vlada še naprej brezmočna, šolska inšpekcija še naprej brez dela, tisti, ki opozarjajo, pa bodo obveljali za politikantske populiste. Krasen novi svet!

Več:

Skoraj 2000 razlogov za molk

Odziv ministrice dr. Maje Makovec Brenčič (8. marec 2016):

Spoštovana gospa Matjašec, spoštovani gospod Vezjak, spoštovani vsi podpisniki javnega apela,

ob omenjenem  dogodku v kranjskem dijaškem domu in odzivu nekaterih profesoric in profesorjev Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju sem večkrat javno izpostavila, da je v teh časih pomembno biti strpen, še posebej, ko gre za otroke. Vsi otroci bi namreč morali imeti pravico do mirnega otroštva, do izobrazbe. Prav bi bilo, da skušamo to omogočiti tudi tistim, ki so se brez staršev znašli v Sloveniji. Multikulturnost postaja del našega vsakdana, zakaj ne bi v tem skušali iskati bogastvo in učenje različnosti. Obenem sem opozorila na zapisano v 2. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki določa, da mora sistem izobraževanja temeljiti na vzgajanju medsebojne strpnosti, razvijanju zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanja drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanju otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanju enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi. Pomembno je tudi poudariti, da se na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport  zavedamo pomembnosti in občutljivosti situacije, zato odprta vprašanja razrešujemo skupaj  z  ravnateljicami in ravnatelji šol, ki se s problematiko vključevanja migrantov v izobraževalni sistem že srečujejo.  Hkrati pa sodelujemo tudi z vsemi drugimi ravnateljicami in ravnatelji, ki želijo preveriti informacije, postaviti strokovna vprašanja, razrešiti odprte dileme.

V minulem tednu sem se o pomembnosti strpnosti pogovarjala tudi z ravnateljico Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, gospo Mirjam Bizjak. V pogovoru sem poudarila, da smo vsi pedagoški delavci dolžni delovati v skladu z našim poslanstvom in uresničevati cilje sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, delovati v duhu strpnosti in za strpnost. V tej smeri je pomembno razvijati kulturo celotnega šolskega okolja, ki ga usmerja in sooblikuje tudi vodstvo  šole.

Naše ministrstvo bo še ta teden javnost seznanilo s konkretnimi aktivnostmi na področju vključevanja otrok in mladostnikov brez spremstva v izobraževalni sistem. Predstavili bomo obstoječe primere dobrih praks vključevanja otrok migrantov v slovenske šole ter objavili spletno informacijsko točko, ki bo namenjena ravnateljem, vzgojiteljem, učiteljem, staršem ter širši javnosti.

Lep pozdrav,

Maja

Predsednik, pečen v dobrodelne namene

Se bo predsednik republike res spustil speči v dobrodelne namene?

Skorajda bogokleten, odvečen dvom: saj so vendar danes na STA v rubriki »Zanimivosti« jasno naznačili, da bo izkupiček od vstopnic iz nastopa Na žaru šel »Bolnici za invalidno mladino Stara Gora«. Izjemno plemenito!

Pahor dobrodelnost na žaru STA

Ampak le tako dolgo, dokler si ne poskušamo pojasniti nekaterih dejstev. Naštejmo jih. Prvič, prodaja vstopnic s strani organizatorja, podjetja Pro Plus, nikoli ni bila pospremljena s podatkom o dobrodelnem namenu. In ja, praksa je pač taka – ko oglašuješ dogodek in prodajaš vstopnice, kjerkoli že. Ni se zgodilo.

Drugič, podatka o dobrodelnosti nam organizator nikoli ni sporočil, čeprav ima v lasti največjo komercialno televizijo v državi in se je trudil reklamirati dogodek. Zanj smo izvedeli šele iz kritičnega zapisa v Dnevniku, kjer so novinarji povprašali kabinet predsednika republike – informacijo je torej podal tisti, od katerega bi to manj pričakovali in v trenutku, ko se je sprožil kritičen odziv javnosti. Šele na tej točki se je priključila še POP TV.

Kako medijsko legitimirati predsednika

Danes se je temu, kar je videti post festum legitimacija – čistih dokazov za to res nimamo – namreč celofanizaciji dogodka, ki da ima plemenit namen, pridružila še medijska. Vsaj dva poskusa lahko naštejemo, kako so se mediji neženirano trudili, da nam bi pojasnili »normalnost« Pahorjevega nastopa in obenem dobrodelnost. Da bomo pomirjeni.

Na POP TV pričakovano. Vpoklicali so primerjavo z Barrackom Obamo in nato še Bizovičarja. Prvega so prikazali v nekaj zabavnih šovih, češ tudi on počne isto. Drugega, da uporabi iz demantija kabineta predsednika že znane primerjave: kako da je v takih oddajah nastopal že Milan Kučan, tudi Janez Drnovšek:

Bizovičar POP TV še en teden

Bizovičar je zinil še nekaj pomenljivega: celi dve leti da si je prizadeval predsednika prepričati, da v oddaji nastopi. Nismo vedeli, da so bile njegove priprave tako dolge, Pahorjeve zavrnitve pa tako množične.

Pri STA so se danes, ko se odvija snemanje, odločili za legitimacijo, ziher je ziher, že v naslovu: »Pahor se bo ‘pustil speči’ za dober namen«. Če bi namreč komu slučajno prišlo na misel, da je z udeležbo v tej oddaji kaj narobe, bo lahko potolažen. Predsednik se trudijo za pohvale vrednim ciljem.

Legitimaciji je posvečena kar celotna vest, zato si jo velja ogledati neoskubljeno:

Ljubljana, 8. januarja – Predsednik republike Borut Pahor bo drevi gost predstave Na žaru z Ladom Bizovičarjem. “Zapekle” ga bodo znane osebnosti iz sveta športa, politike, gospodarstva, kulture in javnega življenja. Prihodek od prodanih vstopnic večera pa bo šel v dobrodelne namene – Bolnici za invalidno mladino Stara Gora.

Kot je zapisano v predstavitvi dogodka, je Na žaru odrsko druženje, pri katerem znano osebnost počasti skupina njegovih prijateljev s komičnimi govori, šalami na njegov račun ali skladbami. “Ne gre za žaljenje, ampak za poklon osebi, ki je na žaru,” poudarjajo.

V uradu predsednika republike dodajajo še, da gre za humorističen format politične satire. Ob tem so pojasnili, da je predsednik republike vsak dan predmet različnih pohval in kritik, saj je funkcija predsednika javna funkcija in je legitimno, da so njegova ravnanja in odločitve vsakodnevno podvržene ocenam javnosti. “Predsednik te odločitve ne bi sprejel, če bi menil, da je neprimerna,” so še dodali ob nekaterih očitkih v zadnjih dneh, da nastop na takšnem šovu “ni predsedniški”.

A Pahor ne bo prvi predsednik, ki bo gostoval v zabavni oddaji. Med drugim je Janez Drnovšek v oddaji HRI BAR klepetal s svojo animacijo, Milan Kučan pa je denimo gostoval v predstavi Borisa Kobala. Zlasti pa tovrstne šove poznamo iz ZDA, ko v njih tradicionalno sodelujejo vsakokratni predsedniki države. Tudi aktualni, Barrack Obama jih je že slišal nekaj na svoj račun, med drugim pa je gostoval tudi v pogovoru s humoristom Jerryjem Seinfeldom.

Pahorju in njegovemu delu se bodo na tak način poklonili nekdanja hrvaška predsednica Jadranka Kosor, nekdanja smučarka Tina Maze, igralec Bojan Emeršič, poslanka Eva Irgl, pevka Helena Blagne, televizijska voditeljica Darja Zgonc, maneken in športnik Alen Kobilica, podjetnik Ivo Boscarol in košarkarski trener Zmago Sagadin.

Lok dobrodelniške »racionalizacije« dogodka torej steče od začetne osnovne informacije z natančnim podatkom, komu bo denar namenjen. Kakor da bi to bil najpomembnejši del doslej obravnavanih problematizacij.

Nato se nadaljuje s poudarkom, da je nastop v oddaji tako rekoč »poklon osebi, ki je na žaru«, kar je povzetek besedila, s katerim so sicer pri POP TV opremili svojo paradno oddajo. Razumeti ga smemo kot preventivno dejanje za tiste, ki bi morda oddajo interpretirali kot parado žalitev in smešenja – očitno se nam je zgolj zdelo, da smo prav to videli v dosedanjih dveh, naše dojemanje »roast« koncepta pa je, po vsem sodeč, tudi povsem zgrešeno. V oddaji se zgolj klanjajo slavljencu.

V naslednjem odstavku se novinarji STA znova postavijo v striktno legitimacijsko linijo: stavek »A Pahor ne bo prvi predsednik, ki bo gostoval v zabavni oddaji« z nadaljevanjem vred je spet namenjen pomiritvi, argumentu »tudi ti«. Temu so nato dodali še nekaj, kar je res videti kot čista repriza nekega drugega, namreč poptevejskega opravičevanja, ameriškega predsednika in njegov pogovor s humoristom Jerryjem Seinfeldom. Kot sem že razložil, so podobnosti le površinske.

Zadrega glede neprimernosti nastopa

Neznosno željo po zagotavljanju, da je nastop flirtajočega predsednika v šovu tega kova čisto običajna stvar, sta nerodno zagrenila Bizovičar in Pahor s svojimi stališči. Če je prvi v zgornjem nastopu zaupal, da je kar dve leti snubil predsednika, preden je ta le privolil na peko, potem v njegovem kabinetu pač ne morejo suvereno trditi, da »predsednik te odločitve ne bi sprejel, če bi menil, da je neprimerna«, torej premalo predsedniška.

V tej suverenosti se skriva kar nekaj manipulativnosti: če bi bili iskreni, bi predsednikovi možje in dekleta morali javnosti priznati, da je Pahor očitno močno okleval glede primernosti – in to celi dve leti!

Pričakovano pa se je Pahorju v brani postavil bivši minister dr. Matej Lahovnik, ki ga nekateri mediji najemajo za kolumnista. V Slovenskih novicah je zanikal, da bi njegov nastop res bil nespodoben glede na funkcijo:

Politični analitiki se sprašujejo, ali je nastop v tej oddaji, kjer gosta preostali nastopajoči s pripovedovanjem šal in dovtipov na njegov račun javno smešijo, za funkcijo predsednika sploh primeren. Nekateri so predsednika celo obtožili, da bo s tem povsem degradiral svojo funkcijo. Pri tem pa pozabljajo, da Pahorju ta poteza zagotovo ne bo škodila, kvečjemu nasprotno.

Trditev o degradaciji funkcije Lahovnik želi podkrepiti s navedbo, da mu bo nastop v oddaji le koristil. V nekoliko razvitejši obliki lep primerek uporabe strašila – seveda nihče ne dvomi v Pahorjev populistični um, ki mu dviguje rejtinge, zaradi tega ga ravno grajamo. Koristnost vs. škodljivost in degradacija funkcije sta pač precej različni temi razprave; prva predstavlja hud odmik od druge.

Damska zabava in gentleman

Če sodimo po zadnjem napovedanem cirkuškem vložku predsednika republike v oddaji »Na žaru«,  utegne »roast« preizkušnja zanj biti bolj podobna damski zabavi, v kateri bo lahko, manekensko umetelno, odigral na kožo mu pisano vlogo gentlemana. Roštiljade ravno ne bo, oglja na žaru ali vročine v pečici tudi ne. Darja, Jadranka, Tina, Eva in Helena so nesporno jamstvo za decentni in neškodljivi humor.

Če bi POP TV in predsednik mislili resno, bi povabili Sašo Hribarja, Jureta Mastnaka, Tilena Artača in Jureta Godlerja.

Več:

https://vezjak.com/2016/01/02/ime-cesa-je-na-zaru-peceni-pahor/

Prazna moška prsa in referendumsko bitje srca

»Prazna moška prsa«, se je ob izteku ertevejevskega referendumskega soočenja zgrozila gospa Metka Zevnik malodane s solzami v očeh, medtem ko jo ob mikrofonu za ramena držal Aleš Primc in na trenutke poskušal pomiriti z božanjem.

Kar se mene tiče, je bil prav to melodramatičen vrhunec, crème de la crème z zakonom reguliranega prvega in poslednjega celovitega prikaza referendumskih argumentov s strani vedno bolj odtujenega javnega servisa. Kjer so 35 organizatorjem odmerili minuto ali dve in s tem menda zadostili zakonskim pravilom.

Ko forma narekuje argumente

Kjer vas na ta način omejijo in brez koncepta vodijo skozi oddajo, ne smete in ne morete pričakovati argumentov. In še manj njihovega soočenja, kot so obljubili. Vnaprej ste se jim odpovedali. Zgodi se ravno nasprotno: forma bo izničila vso argumentacijsko moč, se iz nje ponorčevala in posredovala ničen rezultat. Ta je znan.

Javnost se je od četrtka naprej zgražala nad dokazi nasprotnikov novele zakona o zakonski zvezi ali se jim posmehovala. Podobno niti zagovorniki niso ravno blesteli.

In res, v hudi konkurenci konspirativnih in paranoidnih teorij o gejevskih lobijih, ki nam vladajo, šolski in kurikularni mafiji s svojo skrito agendo ideološke prevzgoje v poljuben spol, clear and present danger, ki čaka naše lastne vnuke, če se nam kaj zgodi, vsenavzočih hormonskih motilcih in spremenjenih stanjih prostate (manjkal je le še Boštjan M. Zupančič s podtezo o prededipalcih, ki nas posiljujejo z novim zakonom), akutni nevarnosti zakonske zveze med fizično osebo in podjetjem (sic!) in, seveda, postfreudovski psiho-analitično-sklepalni-logični antidoktrini spola tretje vrste, nihče ni zares opazil miselnega diamanta, ki je prišel na koncu in vse druge prekašal.

Best of soočenje referendum video

Predlagatelj referenduma je v zaključni repliki namreč dragocen prostor pred mikrofonom džentelmensko prepustil svoji soborki, gospe Metki Zevnik. In čeprav sta bila oba tistega dne še med najbolj decentnimi gosti na tribuni PROTI, kolektivno oboroženi z obojestransko potiskanimi lističi v rokah s sugestivnimi stavki in podobami, je sam format izbranega trenutka naznanil, da nas čaka demonstrativen vrhunec večera in modra beseda avtoritete, kakršna pritiče tistim, ki premorejo znanje, izkušnje in leta. Skratka, dobili bomo najboljše, boljše od fantkov v krilcih.

Ljubezen ni vedno kul

Gospa Zevnik je nato vstala, s svojimi lističi stopila do mikrofona in prizadeto začela govoriti, obenem pa kameri kazati izbrane fotografske upodobitve. Na prvi je bila ženska dojka z otrokom, na drugi dva moška z otrokoma v naročju:

»Kaj se bo spremenilo? Učbenik ‘Ljubezen je ljubezen’ govori tako: »Biti lezbijka ali gej… je normalno in povsem kul.« To je učbenik za osnovne šole, ki govori v okviru spola in je že uporabljen v delavnicah.

To pa je tista ljubezen, ki jo jaz priznavam. Sem babi in sem mama in vem, kaj pomeni otrok na materinih prsih. Ko za celo svoje življenje črpa moč, pa ne samo moč hrane, ampak moč ljubezni iz spočetja očeta in mame.

Kdo ima srce, da mi bo vzel vnuka, ki bi ga dali na prazna prsa dveh moških. Za usodo otrok gre in ne za usodo odraslih.«

Pustimo za trenutek ta puhli apel o brezsrčnih kradljivcih naših vnukov ob strani. Že res, da na prvi pogled omemba moških prsi v bogatem nizu čudaških asociacij ne izpade impresivno. Pa vendar si, vsaj v smislu strukture argumentov, zasluži maksimalno pozornost.

Zevnik prsi

Če upoštevamo, da novela ZZZDR sploh ne omenja niti ne regulira posvojitev in so zagovorniki novele naredili enega krucialnih mimobrcev že s tem, da so sploh dovolili sicer pričakovano prevlado diskurza o njem, je navedba dokaznega momentuma o polnih vs. praznih prsih, tistih čudovitih gumbkih, iz katerih se črpa moč in ljubezen ter onih drugih, iz katerih se ne more posesati ne enega ne drugega, bizaren biološkodeterministični red herring, ki nas vlači v cono nesmiselnih čudenj o tem, kako naj moška oseba s svojo dojko nahrani otroka. V cono, v kateri nam je seveda, ker je nesmiselna, že zaradi tega dejstva sugeriran odgovor.

Namesto začetne diskusije npr. o tem, zakaj je ali ni zakonska zveza »z zakonom urejena življenjska skupnost dveh oseb«, je ob uvodnem prepoznavno homofobnem diskurzu (biti lezbijka in gej očitno ni kul) argumentacijska nit zdrsnila v izključno domeno vprašanja »kaj pa bo, če bosta dva geja posvojila otroka«, se dodatno čustveno subjektivizirala v obliki »kaj pa, če bosta dva geja posvojila točno mojega vnuka«, nato pa se še dodatno oddaljila celo v primeru, ko bi novela res kaj povedala o posvojitvah. Namreč v razpravo, katere (čigave) so prave in napačne prsi – v dihotomijo torej, ki je bila vzpostavljena izrecno.

Samo za ultramazohiste

In kakor da povedano še ni vse, sledi usoden zadnji korak: moške prsi so pač vedno nujno prazne in ne morejo ponuditi mleka otroku, zato prsi dveh moških (no, že enega, kajne) služijo kot ultimativni biološki dokaz, da je z novelo zakona nekaj močno narobe. No, če enačaj med dojko kot hkratnim izvirom hrane in ljubezni pustimo ob strani.

Zevnik moške prsi

Tako kot pri formi strašila lahko končno zmagoslavno udrihamo po nasprotnikovem argumentu, ker se zdi, da smo ga povsem sesuli: naj kar dokaže kakšen zarukanec, da lahko dedci, ki so že itak videti nevarni pedofili, podojijo otroka. Poskusite! Če se ob tem občutimo še osebno prizadete ali ogrožene, dejansko ali zgolj za potrebe kampanje, bo učinek še boljši.

Nadaljevati disput v smeri ugibanja, kako lahko ima tak argument kakšno posebno vrednost, saj posvojitelji običajno pač ne dojijo svojih posvojencev, bi bil znova odvečen ultramazohizem. In ja, izpeljava gospe Zevnik ima sicer še eno lepotno napako: ko bi šlo za dve lezbijki, prsi praviloma niso tako prazne. Če gre za homofobijo, pa njeni uporabniki, zgolj domnevam, diskriminacije med moškimi in ženskimi istospolnimi pari res ne bodo pripravljeni uvajati.

Prsi kot referendumski sovražnik

Opisana zaključna scena soočenja ni zanimiva le zavoljo prikaza kompleksnosti izrečenih nesmislov ali opozarjanja nanje. Tako kot celotna oddaja je dodala v omnibus ideoloških, religioznih in drugih strahov ali fantazem, ki jih poganjajo, še enega, relativnega svojstvenega. Ostala bo v spominu kot paradigmatska fantazmagorija, pri kateri se je zdelo, da gospod Primc po očetovsko (ali sinovsko) pomirjujoče boža svojo babico, ki bi bila lahko babica kogarkoli, in to v trenutkih, ko je v njej prizadeto spregovorilo spoznanje, da ji bo nekdo od srca odtrgal vnuka, ki ga ima tako rada, ter ga grobo predal v naročje brezčutnemu paru praznih kosmatih prsi.

S tem so te končno stopile na zemljevid referendumskih sovražnikov. »Kdor ni za prazne, bo zato glasoval proti« je postalo eno najbolj bizarnih sporočil te kampanje.