Ateistična ideologija kot referendumski problem

Slovenski škofje so napovedali boj proti ateizmu na referendumsko nedeljo. In ja, izbrali udarec pod pasom: ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore je zagovornike novele zakona o zakonski zvezi obtožil, da delujejo v sferi ateistične ideologije. Gre za »poskus spodkopavanja temeljev, na katerih stojimo kot Cerkev, kot družba in kot narod.«

Kot da bi mu ne bilo znano, da se med zagovorniki zakona tudi številni verniki, ki so dokazljivo neateisti. Kot da se recimo v kampanji ne bi izpostavila predstavnica Društva Dih – Enakopravni pod mavrico Bojana Istenič, ki je verna in sicer mati geja, ki je tudi veren.

Ateizem z novelo zakona res nima popolnoma nič.

Zore SŠK Odmevi referendum

Nedovoljeni udarec je misel Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK), ki jo vodi metropolit in v posebni izjavi ugotavlja, da pri noveli ne gre samo za prizadevanja za enakopravnost določenih družbenih skupin, »temveč za uzakonitev ateistične ideologije, ki je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo«.

Nesporno v tem ni niti najmanjša ambicija novele. Trditev je popolnoma nedokazana, povsem imputirana. Namesto razprave o pravni substanci predloge smo zapeljani v neverjetno preusmeritev: skriti dodatni cilj zagovornikov novega zakona naj bil torej zamegljeno podan v bistveno širši agendi, v širjenju ateizma.

Pri tem je mimogrede SŠK uspelo narediti kup nedovoljenih enačajev: biti ateist še pač nujno ne pomeni ne pristajati na naravne zakone. Da je krščanska antropologija v nasprotju z ateizmom, ni mogoče tajiti, vendar ne po sebi, kot antropologija, vsekakor pa je najbolj radikalna misel, da se ateizem ne sklada s slovensko kulturo. Ne samo, da je predlog zakona v nasprotju z vsem naštetim (naravni zakon, krščanska antropologija, slovenska kultura), predstavlja menda nekakšno subverzijo, trojanskega konja ateistične ideologije.

Misel, ki smo se je naposlušali v času škofovanja Franca Rodeta in zveni podobno kot tiste o ateističnem otoku sredi Evrope in dresuri nemških ovčarjev.

Kdo bi si mislil, da bo Zore na koncu neproduktivno pozival h glasu »proti« na način, kjer bo po svoje bistveno zožil bojno polje in svoje čete. Med nasprotniki zakona se namreč nahajajo tudi ateisti, zdaj pa jih je celo napadel.

V izjavi SŠK se »ateistična ideologija« kot pravi in skriti razlog referenduma pojavi kar trikrat. Sprva je prepoznana kot nekaj, kar stoji »v ozadju« (se pravi, ne gre za pravice istospolnih, na delu je tako rekoč zarota), pri tem pa gre za njeno »uzakonitev«.

Prenos motiva s popularnih »gejevskih lobijev« in »homoseksualne ideologije« na ateistično je po svoje precej nepričakovan.

SŠK izjava referendum ateizem

In tako kot je po tej škofovski diagnozi podpirati zakon kamuflažna naloga ateistov, je boriti se proti zakonu naloga vseh, ki se borijo proti zlu ateizma in prisegajo, kot pravijo, na »zvestobo Kristusu«.

Končno je njegova ideologija znova nekaj, kar zaradi omenjene novele preži na nas v šoli in družbi – ta implikacija spet ni pojasnjena – kar pomeni le, da pristati na novelo avtomatično vodi k vdoru iste ideologije v naš šolski sistem.

V zadnji instanci je zato prihajajoči referendum pravcato ideološko vprašanje: ob njem sploh več ne gre opredelitev zakonske zveze bodisi kot skupnosti dveh oseb ali kot skupnost moškega in ženske. Ne, glas proti je za SŠK glas proti trojanskemu konju ideoloških antikristjanov.

S pomočjo bujne domišljije, preusmerjanja pozornosti (menjave teme) in konspirativne razširitve v determinaciji sovražnika je s tem slovenskim škofom uspelo ultimativno razširiti fronto in narisati novega, proti kateremu se splača na referendumu boriti: ne zgolj zagovornika istospolnih pravic, sovrag ima podobo predrznega brezbožca, ki na vrat na nos kot kakšen vražič potiska svojo ideološko harpuno, da bi nenaravno napravil za naravno, nečastno omadeževal našo domačo lepo slovensko kulturo in končno zlorabil osnovne postulate krščanske antropologije. Po kateri je človek ustvarjen po božji podobi, grešen ali ne.

Cerkev, porniči in pohlep. O nekem manevru Lahovnika

Dr. Matej Lahovnik, zadnje čase rad v dobri družbi šaleškega lobija, Janeza Janše in ideologov mariborske nadškofije, skorajda častni član Zbora za republiko in po trpki ministrski izkušnji v LDS in Zares že sploh prepričani pravoverni desničar, je moral vzeti v bran mariborsko nadškofijo.

Tega ni storil prvič. Nazadnje smo ga videli v zavidljivi družbi na koncu Vrbanske nekaj mesecev nazaj sredi mariborskih vstaj, kjer se je udeležil pogovora skupaj s prijateljem dr. Ivanom Štuhecom ter razpredal o nevarnostih slovenskih vstaj, eksplicitno tudi o tem, citiram, ali je Komisija za preprečevanje korupcije izvor in orodje umazane politične korupcije (sic!) in tem, ali je na pohodu levi fašizem (sic!).

Njegov še sveži nastop za Radio Ognjišče je še en korak v pravo smer. Takole se je namenil braniti Cerkev:

V oddaji Pogovor o so tokrat sodelovali prof. dr. Ivan Štuhec, duhovnik Karlo Bolčina in ekonomist prof. dr. Matej Lahovnik. Komentirali so trenutno stanje v slovenski Cerkvi, ki se je znašla v nezavidljivem položaju, in predstavili tudi druge vidike finančne krize.

Prof. dr. Lahovnik je poudaril, da mediji niso pravični, saj z načinom poročanja ustvarjajo vtis, da je slovenska Cerkev, ki v resnici sploh ni pravni subjekt, kriva za nastalo finančno krizo v državi: „Če ne bi bilo pohlepa med ljudmi, tudi svetovne finančne krize ne bi bilo.“ Opozoril je, da nihče od tistih, ki je odobril posojila, še ni bil obravnavan, a imena so znana. Upam, da se bo stopnja demokracije v državi dvignila in da bo sodstvo končno začelo delovati.

Iz povedanega sledi dvoje argumentacijskih manevrov. Prvi je očitno strašilo.

(1)   Cerkev menda ni pravni subjekt.

(2)   Ker ni pravni subjekt, ne more biti kriva za nastalo finančno krizo v državi.

Strašilo zato, ker Cerkvi nastanka finančne krize v državi ni nihče pripisal. Iz povedanega bi implicitno sledilo tudi naslednje:

(1)   Ker Cerkev ni pravni subjekt, ne more biti kriva za pravne posledice svojih dejanj.

(2)   Če ni kriva za posledice svojih dejanj, ne more biti kriva niti za bankrot mariborske nadškofije.

Kajti če zaradi pravnega statusa ni kriva za krizo v državi, ne more iz istega razloga biti kriva za nobeno krizo. Skratka, bolj apologetičnega stališča si ni mogoče predstavljati. In to vse ob dobrohotni predpostavki, da Katoliška cerkev res ni pravni subjekt – in tudi taka trditev ne drži.

Kriza tu, kriza tam

Kako je uspel Lahovnik povezati bankrot nadškofije s finančno krizo v Sloveniji, nato pa še s svetovno, je vprašanje za enigmatike. Ampak če prisega na nedolžnost lokalne Cerkve, ker menda ni pravni subjekt, očitno ni kriva ne le za slovensko finančno krizo – ekonomistu se zdi potrebno poudariti, vsaj tako bi lahko razumeli, da ni kriva niti za svetovno. Zaradi česa? Pravnega statusa? Beremo tole:

„Če ne bi bilo pohlepa med ljudmi, tudi svetovne finančne krize ne bi bilo.“

Konteksti niso transparentni, zato ne vemo, kaj je Lahovnik s tem mislil: po tistem, ko je slovensko Katoliško cerkev opral bizarnega očitka, da ni kriva za domačo krizo, ni bilo posebne potrebe, da bi jo jemal v bran pred še bolj grotesknimi očitki, ki jih nihče ni postavil.

Kaj nam torej želi sploh povedati? Verjetno nekaj opreproščeno takšnega:

(1)   Do bankrota mariborske nadškofije je prišlo zaradi svetovnih finančnih dogodkov.

(2)   Finančno krizo v svetu je povzročil pohlep.

(3)   Zato je tudi finančni bankrot domače nadškofije posredno povzročil pohlep.

No, še en preveč cenen argumentacijski manever.

Pohlep ali porno, kaj večji je greh?

Vsega da je kriv pohlep? In to ne naš, temveč pohlep drugih? Svetovna kriza, ne naša? Svetovna finančna kriza in ne naša moralna?

Kot Mariborčan se spomnim vseh silnih izmotavanj Katoliške cerkve, da ne bi rabila ukiniti svojih pornografskih kanalov. Ponavljam: izmotavanj. Seveda so ves čas obstajali dobri finančni razlogi za vrtenje porničev:

Kdo se ne spomni pozivov slovenskih škofov, da naj podjetje T-2 umakne pornografijo s svojih kanalov. A pornografijo še vedno lahko spremljate na T-2 in Cerkev je še vedno lastnik podjetja. Delnice podjetja so s podjetja Rast le ‘parkirali’ v Valantovem podjetju Finetol. Mimogrede, takrat je nadškofija sporočila, da bo podjetje Finetol primeren družbenik, ki bo skrbel za razvoj T-2.

Velik odpor do ukinitve pornografije je tedaj priznal isti Štuhec in kar naravnost javnosti zaupal isto dejstvo – skratka nepripravljenost, da se pornografske kanale ukine. Nadškofi so torej še kako dobro vedeli, kaj počnejo:

Direktor mariborskega Slomškovega zavoda Ivan Štuhec je med drugim dejal, da dosedanji nadškof Franc Kramberger prevzema objektivno odgovornost, kar je v današnji odstopni izjavi tudi priznal. Vendar pa po njegovih besedah o stvareh, ki so se dogajale od Gospodarstva Rast navzdol zagotovo ni odločal nadškof. V zvezi s pornografijo je dejal, da je bil odpor za ukinitev teh programov ogromen, saj naj bi to povzročilo veliko gospodarsko škodo.

Se pravi, da nas Lahovnik, Štuhec et consortes želijo prepričati v nasprotno: če ne bi bilo finančnih izgub lastniško cerkvenih podjetij, bi bilo vse v najlepšem redu? Pohlep ne bi bil kriv ničesar, ljudje pa bi lahko še dalje gledali pornografske filme in imeli celo neko zadoščenje, ker je njihovo gledanje požegnal Vatikan?

Lahovnikova teza o pohlepu drugih in nedolžnosti mariborskega klera s tem pade. Izgovor iz rokava in dežurni krivec, Pohlep drugih in ne naš, njihova pokvarjenost, ne naša, ne more biti zadosten. Že mogoče, da škofov v vrtenje pornografije ni silil pohlep po dobičku, temveč želja po zmanjšanju finančnih izgub. Toda potem se Lahovnik zanika neposredno: pohlepa preprosto ni bilo, vsaj ne v tej fazi. Kakšne so moralne konsekvence za škofovsko podporo vrtenju pornografiji, pa je dovolj jasno nakazal že Vatikan. Naredil je edino logično potezo: kot bi dejal Štuhec, je obglavil domačo Cerkev. Logično in pravilno.

P.S. Spodnja slika je povzeta po strani druzina.si. Podpisani Lahkovnik je njihov prijazen lapsus.

Lahovnik in Štuhec

Möderndorferjeva teta Sally

Möderndorfer je ogorčen in prizadet, da Virant misli, da je te podpise poneveril oz. zlorabil. “Če je res tako, je njegova dolžnost, da me kazensko ovadi,” je poudaril.

Vodja poslanske skupine Pozitivne Slovenije Jani Möderndorfer je na ta način komentiral začetne dvome predsednika DZ Gregorja Viranta v podpise pod zahtevo za referendum o sanaciji bank, ki jih je kasneje potrdilo več pravnikov. Predloženi so bili namreč tudi skeni podpisov. Toda ali je Virant resnično namigoval, da bi bili podpisi ponarejeni?

Seveda ne. Vodja poslancev v PS se je sprva še branil »ad rem« in pojasnil, da sken zanj ni nič drugega kot elektronski zapis oblike originalno deponiranih podpisov. Da je to bila že doslej redna praksa v Državnem zboru in da so na ta način zbrani podpisi, čeprav skeni, verodostojni.

When Jani met Sally

V praznem retoričnem smislu je seveda ponujena gesta »Pa naj me ovadi!« priročna in atraktivna. Vendar je po svoji vsebini manipulativna. Ustreza osnovnemu vzorcu zmote strašila, oziroma tete Sally (tete so v političnem žargonu skupaj s strici pri nas popularne). Poglejmo postopek:

(1) Oseba A (Virant) trdi X (»Poraja se dvom, ali je bila zahteva vložena zakonito«), saj je vloženi zahtevi za razpis zakonodajnih referendumov o zakonih o slabi banki in Slovenskem državnem holdingu bila predložena kopija oziroma »sken« podpisov poslancev.

(2) Oseba B (Möderndorfer) trdi Y (»Če je res tako, je njegova dolžnost, da me kazensko ovadi«), češ da je prizadet, ker oseba A (Virant) misli, da je te podpise poneveril oz. zlorabil.

(3) S tem je oseba B evidentno popačila trditev X osebe A oziroma jo nadomestila z neko drugo trditvijo Y, da bi jo lažje spodbila. Kajti Virant pač nikoli ni trdil, da je Möderndorfer ali kdorkoli podpise ponaredil.

No, tak premislek nam v tej verziji, zelo elementarni, ponuja spodbijanje neke teze ali trditve, ki seveda ni sogovorčeva, ampak smo si jo zamislili in jo podtaknili, da bi po njej učinkoviteje mlatili in postali v očeh publike prepričljivejši. Teto Sally oziroma argumentacijsko strašilo je poslanec zapakiral še v užaljeno formo prizadetosti in s tem poudaril želeni učinek. V njegovo delno opravičilo mu gre šteti le, da ga je podal v sugestibilni in hipotetični formi (začenši s »Če«), a to njegovega manipulativnega postopka bistveno ne zmanjša.

Politična ironija in medijska zadrega

Toda ko ima hudič mlade, jih ima v tisočih. Prav zares bi se namreč utegnilo zgoditi, da je Möderndorfer klical hudiča. Če naj verjamemo zapisom v Janševih medijih (Reporter, Planet SIOL, Demokracija, itd.), ki zaenkrat edini o tem pišejo, je namreč vsaj en podpis pod zahtevo o referendumu o holdingu sumljiv – podpis poslanke Melite Župevc:

Če je ponarejanje podpisa kaznivo dejanje in če je v danem primeru res prišlo do njega, bo poslančevo strašilo lahko nehote postalo aktualno – razen, če se bodo sklicevali na ne-vem-kakšno parlamentarno prakso in pooblastilo nekomu, da jo podpiše, če ima to kakšno pravnoformalno veljavo. Selektivno poročanje o domnevno ponarejenem podpisu pa znova odpira staro in tipično slovensko novinarsko dilemo: so slovenski mediji v tem in podobnih primerih le korektni in se ne dajo zapeljati v napačno smer insinuacij in diskreditacij, ki jih gojijo tisti spolitizirani med njimi, ali pa so sami spolitizirani s tem, ko takšne in podobne zgodbe opuščajo? Ne vem, katera od teh dveh možnosti je prava, ker zaenkrat poznam premalo podatkov. A ena od obeh zanesljivo drži.