Manipulacija po mariborsko: o pravem in nepravih plebiscitih

Ali bomo preživeli manipulativnost mariborske občine, močno zarezano v njeno vodenje in že skorajda nepogrešljive sestavino oblasti mariborskega župana, doktorja sociologije? Kje se ta lahko ustavi, kako dolgo bo še ostala nekaznovana?

Drugače kot z manipulacijo res ni mogoče pojasniti naslednje samohvale po izvedbi spornega glasovanja med občankami in občani, ko je Andrej Fištravec pohitel razložiti, da je sebi v prid prejel 87 odstotno podporo:

Ti projekti so prejeli 87 odstotno podporo kar je skoraj primerljivo z rezultatom plebiscita iz leta 1990. Prepričan je, da bodo mestni svetniki, kot voljeni predstavniki, tako jasno izraženo voljo Mariborčank in Mariborčanov upoštevali pri svojem odločanju. Dodal je še, da upa, da se bodo občani drugič odzvali v še večjem številu na takšno povpraševanje njihovega mnenja in s tem utišali vse kritike tistih, ki so mnenja, da jih tekom mandata ni potrebno o ničemer povprašati in da je edina njihova vloga vsaka štiri leta na volitvah, ko izberejo župana in mestni svet.

Še pred iztekom glasovanja in že kar na začetku kampanje sem jasno pokazal, na kakšen način župan premeteno manipulira s svojimi občankami in občani in s tem nesebično razgalja, zakaj mu gre pri oblasti: namreč po makiavelijevsko za oblast samo z vsemi dovoljeni propagandnimi veščinami. V navodilih, ki so integralni del glasovnic, je kar naravnost sugeriral, katerega od dveh predlogov morajo občani obkrožiti.

In kakor da mu ni dovolj, da je že z namenom glasovanja in še bolj z njegovo manipulativno vsebino brez sramu razgalil, kako daleč je pripravljen zakorakati pri zlorabah demokratičnih orodij, svojo karikaturnost je pripravljen še nadgraditi ob izteku glasovanja, ob kleni asistenci brezzobo lenih medijev. Ni mu dovolj manipulirati skozi dejanje, takšno gesto je razširil še v interpretacijo rezultatov, s tem pa pokazal na tisto drugo veliko področje nezaslišanega ravnanja politikov, ki jih običajno preganjamo predvsem zaradi njihovih koruptivnih ravnanj. Ko gre za vstajniške uzurpatorje, se teža zlorab na polju demokratičnih principov še poglobi.

Kaj je torej v nadaljevanju svoje manipulativnosti uspel narediti?

Plebiscit po mariborsko

Prvič, župan Fištravec je pozabil povedati, da je glasovalo le nekaj več kot 4 odstotka Mariborčank in Mariborčanov. Da bi to dejstvo prikril, tako domnevam, je velik uspeh predlogu A, torej tistih svojih 87 odstotkov, retorično zmanipuliral še v analogijo s plebiscitom iz leta 1990.

Dejstvo je, da so 4 odstotki velika nezaupnica njegovi spolitizirani gesti: kako zlorabiti mnenje ljudi, ki si ga poprej ustrezno zavedel za svoje ozke potrebe. Kajti tako nizka udeležba v pošiljanju glasovnic lahko pomeni, da ti ljudje ne zaupajo, da so morda spregledali tvojo nakano. Če od razposlanih 49.650 glasovnic, ki so dosegla gospodinjska in kjer jih je lahko izpolnil ne samo en član v njem, ampak tudi vsi ostali, na koncu prejmeš 2.339 glasovnic, od tega 2.264 veljavnih, nato pa vzameš 1.964 med njimi in se hvališ, da je to plebliscitarnih 87 odstotkov za vnaprej določen pravilen predlog A, res ne moreš imeti iskrenih namenov. Sploh ne, če si z nizom sugestij v spremnem besedilu h glasovnicam jasno povedal, da morajo ljudje izbrati predlog A.

Ne le, da je župan z epitetom »plebiscitaren« opremil neprimerljiv dogodek, kjer volja ljudstva nikakor ni zavezujoča (da bi bila, je še ena manipulativna ideja), ampak je tak pridevnik že po definiciji rezerviran za oboje: zavezujoč politični glas in množično podporo političnemu dejanju, npr. prehoda v samostojno državo.

Na plebiscitu leta 1990 je volilo 88,5 odstotkov vseh volivcev, od tega se je 95 odstotkov odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Fištravčevo sklicevanje na plebiscit je skratka ultimativno zavajajoče na več nivojih: v primerjavi dogodkov, v obsegu in teži glasovanja, sploh pa v udeležbi. Nerazumljiv je molk opozicije, ki ne zna ali noče opozoriti, kolikšno nezaupnico je župan s svojo akcijo doživel.

Drugič, župan niti malo ne skriva svojih politikantskih ravnanj, že v prvem stavku odkrito pove, zakaj je pri tej zlorabi šlo: »Prepričan je, da bodo mestni svetniki, kot voljeni predstavniki, tako jasno izraženo voljo Mariborčank in Mariborčanov upoštevali pri svojem odločanju.« Seveda, pritiskati na mariborske svetnike, da počnejo točno tisto, kar si si sam zamislil s svojo ozko četico in posledično šel v propagandistično dejanje. Od »vstajniškega« župana, ki je že v prvega pol leta 2013 zapravil ves svoj kredit in osebno verodostojnost, so očitno ostale le še politične igrice, kjer se ideje neposredne demokracije na veliko zlorabljajo. Da svoje agende ne skriva, kaže na arogantno prepričanost vase.

Tretjič, Fištravec se skrije pod plahto prijaznega demokratičnega odpiranja vodstva občine proti državljanom, z glasovanjem želi utišati »vse kritike tistih, ki so mnenja, da jih tekom mandata ni potrebno o ničemer povprašati«. Lep primer poceni argumentacijskega strašila: seveda ne gre za to, da bi kdo menil, da se meščank in meščanov ničesar ne sprašuje, ampak za to, kako se to počne. In ja, za primer, ki ga navaja Fištravec, je on eden najslabših zgledov: od vseh ponujenih vstajniških idej, npr. vstajniškega sosveta, ki bi šli v podporo idejam neposredne participacije občank in občanov, ni po njegovi želji ostalo praktično nič.

Predlog za novo glasovanje: podpirate župana?

Če je župan mesta Maribor res tako prepričan, da bo presekal s poprejšnjo samozadostnostjo občinskih oligarhij, ki so po njegovem menile, da je »edina njihova vloga vsaka štiri leta na volitvah, ko izberejo župana in mestni svet«, naj se bolj jasno zavzame za vstajniško idejo o predčasnem odpoklicu župana, hkrati pa čim hitreje izvede glasovanje med svojimi občani, ali ga na čelu mesta še sploh podpirajo. Videli smo, da to po njegovem stane le pičlih 3500 evrov: če bodo na glasovnice uspeli brez trikov in manipulacij napisati predlog A (»Podpiram župana Fištravca, da nadaljuje z mandatom«) in predlog B (»Ne podpiram župana Fištravca, zato naj ne nadaljuje z mandatom«), bo s tem izkazal privrženost svojim načelom.

Z uresničitvijo tega predloga bi župan lahko poskrbel za kakšno božično-novoletno darilo: če bi malce pohitel. Ker resnično se lahko globoko strinjamo z njegovo zgoraj artikulirano kritiko, da svojih volivcev ni odveč povprašati za mnenje med mandatom in še manj potrpeti, da bi bila njihova naloga na vrsti šele vsaka štiri leta. Čakamo.

In kako so se odrezali mediji?

Gledano v celoti so domači mediji pozabili komentirati Fištravčevo manipulacijo. Novinar Večera Mitja Sagaj je še v petek pozabil omeniti, kakšen odstotek glasovnic je bil dejansko oddan, vendar je v zapisu naslednjega dne to napako popravil. A vrednotnega podatka o manipulaciji nam niti regionalni medij ni privoščil.

Podobno se je zgodilo na medijskem nacionalnem servisu STA: svojim bralcem in vsem drugim domačim (in tujim) medijem, ki jih povzemajo, so podatek o katastrofalni udeležbi in razmerju med prejetimi in natisnjenimi glasovnicami zamolčali. Udarni naslov, s katerim so postregli, namreč »Mariborčani podprli projekte, ki jih predlaga župan« je zanesljivo prinesel nasmešek na usta župana in njegove četice, ki ga obvladuje. Dosegli so svoj cilj: manipulacija je uspela. Pri drugih nacionalnih medijih prav tako ni bilo zaslediti tega ali sploh kakega podatka.

Enkrat več se je pokazalo, kako novinarski neprofesionalizem generira politično manipuliranje: se pravi čista medijska nekritičnost, ne le odsotnost laježa psov čuvajev, ampak že kar anemična servilnost reproduciranja piarovskih sporočil politikov. Ob takih medijih se politikom res ni bati.

Več:

Za en glažek mariborske demokracije

Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo