Varuh je mrtev, živel varuh!

Lado Ambrožič, varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, je odstopil.

Kar je napovedoval skoraj eno leto ali več, se je zgodilo: k temu sem ga celo sam pozval na tej strani in v neki oddaji na tretjem programu TV Slovenija je ta izziv, moj izziv, sprejel. Maja 2015 je zato za ta inštitut varuha na svojem blogu dramatično napisal: »Ukine naj ga!«

Zdaj, ko je od njegovega odstopa minilo že deset dni in je čas za oceno dozorel, lahko z veliko mero razočaranja ugotovimo, da se je obrnilo natanko tako, kot smo predvideli: njegovega odstopa nihče ni vzel resno. Kaj vzel, nihče ga ni opazil. Izjem ni. Še več, nacionalka je suhoparno v enem stavku absolvirala informacijo o njegovem odhodu.

Če mu je bilo Ambrožiču vrh glave tega, da ga vodstvo RTV Slovenije ne posluša, da je brez moči, da ga vsi ignorirajo, da ne prisluhnejo njegovim letnim poročilom, ne vodstvo in ne programski svet, so zdaj kot uradni razlog njegovega odhoda navedli, da se bo upokojil. Ne vem, v kakšni meri je zastranitveno sam prispeval k temu vtisu – k navedbi nekega drugega razloga namreč. Delno gotovo, če velja, da je uradni komunike za medije točen in ni zmanipuliran v poročilih RTV Slovenija in STA. Škoda zanj, izgubljena priložnost.

Če bi pozorno brali njegove javne izjave zadnjega leta, je namreč res oboje: da mu petletni mandat varuha poteče šele aprila 2016, da na začetku naslednjega leta odhaja v pokoj, a da se ne poslavlja le zaradi tega, temveč predvsem, ker se »tega ne gre več«.

Če je vodstvo pohitelo z razpisom te dni, se splača znova in znova poudarjati, dokler ne bo res kaj drugega: da je institut varuha pravic gledalec in poslušalcev zgolj mimikrija, slabo prikrit cirkus za plačnike RTV prispevka, ki potrebujejo vtis, da njihov glas nekaj velja. Figo velja. Tako kot je njegova predhodnica Miša Molk morala priznati, da je obravnavana kot fikus v dnevni sobi nacionalke, je to na koncu priznal tudi Lado Ambrožič – in prav to metaforo sem v zadnjih letih uporabil za oba, prvega in drugega.

Popolna farsa za naivneže

Če se ponovim, še vedno drži, da je inštitut pritožb gledalcev in poslušalcev na javnem servisu RTV Slovenija popolna farsa za naivneže, predstava za nepoučene, plastični okrasek na neužitni torti. Če niste zadovoljni z radijem in televizijo, kar pozabite. Ali še bolje: preklopite.

Vse sem že večkrat podrobno pojasnil na tej strani, ne poskušajte s pritožbami: pretežno ne boste dobili odgovora, pa bi ga morali, vaših stališč ne bo nihče prebiral, še najmanj uredniki. Na izboljšave in upoštevanje ugotovitev takisto pozabite. Brez sramu že leta in leta z bagrom sipajo pesek v oči javnosti in res imajo srečo, da jih ta ne samo vdano prenaša, temveč stoično plačuje mesečnih 13 evrov za njihovo vrhunsko aroganco. Nepojmljivo, ampak tako je. Mojo večletno izkušnjo, ko sem dolga leta čakal na odziv na štiri svoje pritožbe in jih nikoli dočakal, navzlic vztrajnim ponovitvam zahteve (interni rok zavoda je, da prejmete odgovor v roku enega meseca), sem večkrat podrobno opisal, tudi objavil vse dopise.

Pomagalo ni nič, niti javno pismo varuhinji pravic ne – pa ne zato, ker bi bila sama kaj kriva, ampak ker se nato vse zalomi na relaciji med varuhom, vodstvom RTV Slovenija in programskim svetom, ko neznosna samopašnost vedno znova dotolče iskreno poslanstvo varovanja pravic državljanov. Pa kaj bi jadikoval, saj celo sam varuh pritožb potrebuje varuha, tudi njegove pritožbe niso uslišane, sistem ne funkcionira, popolnoma je zaribal. Zgodilo se je celo, da mi je varuhinja Miša Molk na moje pismo odgovorila, pa je imela še več smole od mene, ki me običajno ne objavljajo – njenega odgovora noben medij ni želel priobčiti. Koga pa še zanima dogajanje na RTV, saj smo plačali položnico, da nam le nehajo težiti!

Iz ene težave dve

Dejansko ob zgodbi odstopa varuha ni mogoče reči ničesar novega: o nečimrnosti vodstva RTV Slovenija je bilo povedanega dovolj, ne nedelovanju sistema pritožb in uveljavljanja pravic gledalcev in poslušalcev tudi. O modnih smernicah fikusov se splača razpravljati le mojstrom za feng-shui in strokovnjakom za sobne rastline.

Ostane le še trpko spoznanje, da ugotovimo, kako se po znanem medijskem sistemu pri nas težave podvajajo kot amebe: medijske ekscese vedno znova nadgrajuje in dopolnjuje domača novinarska branša s svojo idiosinkratično ignoranco in molkom. Varuh pravic je torej odšel, ne da bi to kdo opazil in se vprašal, zakaj. Novi je že na poti. Vse po načelu »Varuh je mrtev, živel varuh!« po zgledu Angležev iz leta 1422, ko so okronali Charlesa VII.

Več:

Varuh pravic gledalcev med kupi umazanega perila

Varuh Ambrožič, figov list v mišji luknji

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?