::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Varuh pravic gledalcev med kupi umazanega perila

Inštitut pritožb gledalcev in poslušalcev na javnem servisu RTV Slovenija je popolna farsa za naivneže, predstava za nepoučene, plastični okrasek na neužitni torti. Če niste zadovoljni z radijem in televizijo, kar pozabite. Ali še bolje: preklopite.

Vse sem že večkrat podrobno pojasnil na tej strani, ne poskušajte s pritožbami: pretežno ne boste dobili odgovora, pa bi ga morali, vaših stališč ne bo nihče prebiral, še najmanj uredniki. Na izboljšave in upoštevanje ugotovitev takisto pozabite. Brez sramu že leta in leta z bagrom sipajo pesek v oči javnosti in res imajo srečo, da jih ta ne samo vdano prenaša, temveč stoično plačuje mesečnih 13 evrov za njihovo vrhunsko aroganco. Nepojmljivo, ampak tako je. Mojo večletno izkušnjo, ko sem dolga leta čakal na odziv na štiri svoje pritožbe in jih nikoli dočakal, navzlic vztrajnim ponovitvam zahteve (interni rok zavoda je, da prejmete odgovor v roku enega meseca), sem večkrat podrobno opisal, tudi objavil vse dopise.

Pomagalo ni nič, niti javno pismo varuhinji pravic ne – pa ne zato, ker bi bila sama kaj kriva, ampak ker se nato vse zalomi na relaciji med varuhom, vodstvom RTV Slovenija in programskim svetom, ko neznosna samopašnost vedno znova dotolče iskreno poslanstvo varovanja pravic državljanov. Pa kaj bi jadikoval, saj celo sam varuh pritožb potrebuje varuha, tudi njegove pritožbe niso uslišane, sistem ne funkcionira, popolnoma je zaribal. Zgodilo se je celo, da mi je varuhinja Miša Molk na moje pismo odgovorila, pa je imela še več smole od mene, ki me običajno ne objavljajo – njenega odgovora noben medij ni želel priobčiti. Koga pa še zanima dogajanje na RTV, saj smo plačali položnico, da nam le nehajo težiti!

PS Ambrožič MMC Večja od škandalozne samozadostnosti RTV Slovenija, nečimrnosti vodstva in področnih urednikov je samo še medsebojna solidarnost novinarjev in medijev – tovarištvo v molku in gledanju proč. Toda kaj bi se pritoževali gledalci in poslušalci. Poglejmo raje, kako se po Miši Molk pritožuje že novi varuh Lado Ambrožič v svojem zadnjem letnem poročilu za leto 2014, ki so ga člani programskega sveta obravnavali na seji nekaj dni nazaj. Seveda se ponavljam, toda mediji znova niso niti opazili. Poudarki so moji:

Ni bistvo, da Varuha imamo, kot lahko beremo v odzivnih poročilih vodstva hiše. Bistvo je v tem, da moramo Varuha slišati, ga upoštevati. Varuh je na sejah Programskega sveta vedno tisti, ki do konca potrpežljivo čaka, da bo dobil besedo, a največkrat ga odpravijo z obljubo, da se bo to zgodilo prihodnjič. V dveh letih, od kar sem bil imenovan na to mesto, ni bilo nobene resne obravnave kršitve programskih standardov in drugih napak, ki nanje vseskozi opozarjam v mesečnih drugih poročilih. Prav tako nimam povratnih informacij o tem, ali uredniki novinarje in voditelje oddaj seznanjajo z ugotovitvami Varuha.

Skratka: ne samo, da obstaja vrhunska aroganca do gledalcev in poslušalcev, kot sem nekoč že napisal, je varuh dobesedno nekakšen fikus v sobi RTV hiše, ki ga imajo zaradi lepšega izgleda in všečne zunanje forme. Če varuh napiše, da hiša ni obravnavala nobene kršitve standardov in drugih napak, če napiše, da nima nobene povratne informacije s strani urednikov in novinarjev, potem je težava pravzaprav podvojena: uzurpatorji RTV Slovenija ne ignorirajo zgolj svoje publike, zaradi katere obstajajo, temveč na povsem isti način tudi varuha.

Slaba tolažba za prve, vendar kronski dokaz, da se vsem na očeh dogaja perverzija, ob katerih nihče niti ne trzne z očesom. Še najmanj mediji, ki o statusu varuha in sistemu pritožb preprosto ne pišejo niti takrat, ko so točka na dnevnem redu programskega sveta. Komu mar! Če bi dal kaj na svoj ponos, bi Ambrožič pač takoj moral odstopiti. Ko sta se na dan zadnje seje v Odmevih (20.4.2015) soočila Ambrožič in dr. Mitja Štular, predsednik PS in sicer civilnodružbeni podpornik Janeza Janše, je bilo pričakovati konflikt.

Zato ni presenetil borbeni angažma voditelja Slavka Bobovnika, ki je hitel Ambrožiča ustavljati na celi črti, med drugim tudi s frazo »To najino perilo bova oprala po oddaji«. Kar je letelo na očitek varuha, da ga ne vabijo niti v programe RTV Slovenija, da bi predstavil svoje ugotovitve. Lepa metafora: če upoštevam dejstvo, da omenjeno perilo, ki je naše perilo, nihče ne želi povonjati, tudi javnost ne, si ne znam predstavljati druge razlage od te, da medijske srenja rešuje problem perila s tem, da ga preprosto ne daje v pralni stroj, ampak ob njegovih kupih raje požvižgava in obrača glavo.

Ambrožič Odmevi Pa to še ni vse. Sam varuh celo podrobno opisuje »blokado« in celo cenzuro, kakor pravi, pri poskusu sporočanja svojih ugotovitev v lastni hiši. Pikantno branje:

In če je do sprejema novega Pravilnika Varuh dvakrat na kratko le gostoval v sicer skromno spremljanem času na Radiu in v jutranjem programu TV, so se mu po septembru vrata programov javne radiotelevizije hermetično zaprla. Ob drugem kvartalnem poročilu je Varuh o tem poročal Programskemu svetu, vendar mu ni nihče prisluhnil. Varuhovo edino in najmočnejše orožje – Radio Slovenija, Televizija Slovenija in tisk – je v glavnem nedosegljivo, tako v dveh letih ni bilo nobenega vabila za nastop v oddajah Informativnega programa TVS kot tudi Radia, blokadi se je pridružilo celo hišno glasilo Kričač, izjema je edino spletni portal MMC, ki pa je ob koncu leta izjemoma zavrnil objavo ponujene kolumne Interregnum. Ob tem se sama po sebi ponuja primerjava z Varuhinjo človekovih pravic: brez medijev zanjo in za kršitve človekovih pravic tako rekoč ne bi vedel nihče. V primeru Varuha pravic gledalce, poslušalcev in uporabnikov portala MMC je srečna okoliščina ta, da je na tem mestu uveljavljeno novinarsko in publicistično ime; če bi bil na njegovo mesto imenovan nekdo od zunaj, zanj nihče ne bi vedel do konca mandata.

Lahko bi torej bilo še huje, pravi Ambrožič – če bi na mestu varuha sedelo manj zveneče ime od njegovega. Huje tu pomeni lahko le, da ne bi dobil niti enega termina v dveh letih. Tudi obtožbe proti programskemu svetu v omenjenih Odmevih, so bile za tistega, ki je prebral poročilo, predvidljive: varuh je govoril v soočenju s Štularjem o »napetem odnosu« med njimi, o tem, da »nismo kompatibilni«, o tem, da »moleduje, odgovora pa ni«, o »tiščanju glave v pesek«, o polletnem čakanju, da se njegove kršitve sploh obravnavajo.

Znam si kar dobro predstavljati, da Ambrožiča marsikdo razume kot nergača in samozaljubljenega seniorja, ki bi rad nastopal. Vendar je skoraj nemogoče izključiti kot neresnične njegove številne faktično utemeljene ocene o preziru do njegovega dela, ki ga doživlja – te niso bile demantirane in očitki se ponavljajo že pri drugem varuhu in s tem obeh hkrati, povsem enaki so bili že pri Miši Molk. Zato bi jih težko diskvalificirali kot neobjektivne. Če Ambrožič ne bo sam odstopil, bi zato smeli pričakovati, da nam javni servis zniža položnice za ceno enega fikusa.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/04/27/varuh-ambrozic-je-kot-figov-list-v-misji-luknji/

https://vezjak.wordpress.com/2011/12/29/javno-pismo-varuhinji-pravic-gledalcev-in-poslusalcev/

https://vezjak.wordpress.com/2012/02/03/fikusi-pritozbe-in-rtv-slo-odgovor-varuhinje-pravic-gledalcev-in-poslusalcev/

https://vezjak.wordpress.com/2013/06/08/javno-pismo-predsedniku-programskega-sveta-rtv-slovenija/

%d bloggers like this: