TV Slovenija na preži z Mahničem: prosti čas in poslanstvo javnega servisa

Le kaj želi Manica Janežič Ambrožič skupaj z uredniki dnevnika TV Slovenija doseči z rubriko, v kateri proti koncu osrednje informativne oddaje »predstavljajo prostočasne dejavnosti nekaterih predstavnikov državnozborskih strank«? Je to brezplačni, morda prostočasni piar za posamične poslanke in poslance? Po čigavem izboru?

Kronisti dopustov politikov

Izračun pokaže, da vsem ne bodo mogli dati mesta: to bi vzelo 90 rubrik in prav toliko dni. S tem so klecnili pri osnovnem načelu, ki ga imajo zapisanega v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija: da bodo nepristransko dali priložnost vsem političnim stranem. Drži, bizarno je sledenje temu načelu pričakovati v rubriki, ki govori o dopustniških dogodivščinah političark in politikov. Toda ne po naši volji, tj. plačnikov RTV prispevka. O tem, kako bodo rešili zadrego z neizbežno selekcijo, morajo vedeti tisti, ki so takšno rumeno rubriko v dnevnik sploh vpeljali.

In so jo rešili: prav nič niso pojasnili, toda v goste so povabili točno tri poslance in eno poslanko. Nič več. Po kakšnem ključu so izbirali, niso pojasnili. V včerajšnji so kot tretjega po vrsti reklamirali poslanca SDS Žana Mahniča. Novinarka Katarina Golob je v dobri dve minuti dolgem prispevku obiskala Janševega poslanca, v zadnjih letih morda najbolj navdušenega privrženca radikalne Generacije identitete, ki je z izvodom njihovega Manifesta za domovino, po vsem sodeč temeljnega in »bibličnega« dela slovenske veje gibanja, ponosno mahal in se tudi slikal v domačem parlamentu, o čemer sem pisal v Jurišni vod v slovenskem parlamentu: le komu mar?

mahrnič prosti čas rtv 1

TV Slovenija med informiranjem: Mahnič na preži

Spreten tudi s puško

Golobova je že na začetku ponesrečeno uvedla svojega prostočasnega portretiranca: Mahnič da je »marsikdaj dvignil prah s svojimi izjavami«, ga je previdno predstavila, potem pa takoj dodala, da »malokdo pa ve, da je spreten tudi s puško«. Skratka, poslančeve sporne izjave je nemudoma povzdignila in jim pripisala status spretnosti…

Prispevek, ki je sledil, je Mahniča spremljal na njegovem obhodu lovišča. Nekolikanj ležernem, brez puške, a s psom in prijateljem, sledilo pa je pojasnilo, da je predan lovec da bo tudi to poletje večino časa menda preživel na preži.

mahnič prosti čas 2

Trofejni poslanec med razlago, kako je težko streljati v koprivah

In prav tja ga kamera tudi pospremi, tam da je velikokrat, ko »ure in ure preživi med krošnjami dreves, visoko na lovski preži«, predani poslanec pa novinarki pojasni, da živali včasih le opazuje, nič strelja, pozimi pa lovci poskrbijo za divjad.

Brez dolgočasenja

Po tem se z novinarko prestavita v lovsko kočo, kjer ji razkaže lovske trofeje in se pohvali, da je doslej uplenil srnjake, gamse, jelena in bil na lovu na svizca v Avstriji.

Piar nacionalke za politične izbrance potem začini še prijatelj intervjuvanca in zabeljeno pove, da je Mahnič boljši lovec kot politik – ja, ljudje to radi slišijo in hitro razumejo: tako fejst poba, žal ga je za politiko. Ampak kaj hočemo, se pač žrtvuje. In ker številnih trofej ni mogoče spraviti v dve minuti, novinarka počasi zaključi: »In sklepamo lahko, da Mahniču na lovski preži zagotovo ne bo dolgčas.«

mahnič prosti čas 3

Ertevejevsko tihožitje: visoko med krošnjami dreves

No, za to ne rabimo prav nič skrbeti, z Manifestom za domovino je lažje.  O tem, ali se v prostem času res dolgočasijo in ali poslanske prostočasne dejavnosti tečejo gladko in brez preprek, bomo s pomočjo javnega servisa sproti obveščeni.

Več:

Hibridna vojna in Vinko Möderndorfer kot ruski obveščevalec

Nelagodje v medijski kulturi: o Sovi, POP TV in tem, kako so potovali posneti prisluhi

Židanov kiks: ko je težko priznati napako

Po tistem, ko sem v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom pretresel škandalozno opazko Dejana Židana in obenem problematiziral, kako protežirani so v svoji nedotakljivosti nekateri politiki v medijih, se je z veliko distanco le našel prvi novinar, tokrat novinarka, ki ga je konkretneje povprašala po smiselnosti stališča o ogrožanju obstoja lastnega naroda, če beremo tuje knjige, ne pa slovenskih.

Tanja Gobec je z zamudo reševala novinarski ceh pred tem, kar sem opisal kot Sherlockov sindrom – da naši psi čuvaji neradi zalajajo, ko imajo opravka z osebo, ki jo poznajo.

Motiti se je človeško, ampak politiki se ne

Pričakovali bi, da bo Židan ob izzivu komentarja za najširšo javnost svoje stališče omilil ali umaknil. Motiti se je pač človeško. Kajti, za božjo voljo, kdo pri zdravi pameti bi hitel razlagati, da našemu narod pretita internacionalizacija in globalizacija ter da »vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, kot je komentiral v sumljivo polomljeni slovenščini?

Židan Politično Gobec

Židan ni priznal kiksa: v oddaji Politično s Tanjo Gobec

Ampak ne, tako kot v Sloveniji ne gojimo politične kulture in naši politiki ne prevzemajo krivde in odgovornosti nase, še manj odstopajo s svojih funkcij ali sprejemajo sankcij, tudi svojih lastnih besed, kadar ga biksajo, niso pripravljeni obžalovati in jih umakniti. Ne, to pa ne! In tako je samozavestni Židan v studijskem pogovoru z novinarko kar vztrajal pri svojem:

»Morate se zavedati, da sem govoril na vseslovenskem kongresu našim zamejcem. Jaz poznam, kaj se dogaja, vedno manj jih govori slovenski jezik in enostavno kot slovenska skupnost marsikje tudi izginjamo in želel sem poudariti, da ob tem, da podpiram globalizacijo, podpiram tudi tole, da mednarodno delujemo, so pa tudi tveganja…«

Lažna dilema

S ponovitvijo svoje teze je predsednik parlamenta kar sam zanikal vse tiste, tudi novinarje, ki so v njegovih besedah videli zgolj nepomemben lapsus. Zdaj, ko vztraja pri svojem, ga na tak način ne morejo več najbolje opravičevati.

No, mimogrede si je premislil glede nevarnosti globalizacije in internacionalizacije, kar je resnično pohvalno, potem pa izpostavil ogromno tveganje… Skratka, našim zamejcem predsednik še dalje svetuje, da ne ogrožajo obstoja slovenskega naroda z branjem »tujih knjig«, berejo naj slovenske, uporabljajo naj naš jezik v vsakodnevni komunikaciji in ne tistega, ki jih obkroža. Predsedniku parlamenta in stranke SD se še vedno ni utrnilo, da je ta dilema med »tujimi knjigami« in »domačimi knjigami«, kot jo je disjunktivno zastavil, lažna in povsem zgrešena. Seveda potrebujemo oboje.

In potem so v Mladini v svojem standardnem naboru izjav tedna opazili enkrat več, da je predsednik državnega zbora »v pojasnilu svoje izjave o ogroženosti obstoja slovenskega naroda zaradi branja tujih knjig pozabil na skrb za rodilnik«:

»Če v tem času ne govorimo slovenščino, če ne beremo slovensko knjigo takrat, ko je mogoče brati slovensko knjigo, v bistvu ne skrbimo zadosti za nekaj, kar pa je pomembno.«

No, pa pustimo slovnico. Če tak napotek zamejcem beremo dosledno, takoj opazimo, da je z njim že omilil svojo začetno tezo: ta je bila, da naši zamejci ogrožajo obstoj slovenskega naroda, če ne govorijo slovensko, sedaj je pristal le pri očitku, da »ne skrbijo zadosti za nekaj, kar je pomembno«. Kaj je precej manj od ogrožanja narodove substance in še vedno preveč kot obtožba.

Zamejci, ki ogrožajo obstoj naroda

In še nekaj je Židanu v svojem nerodnem vztrajanju pri začetni tezi brez posutja s pepelom uspelo. Da je namreč očitek v pojasnilu omejil predvsem na zamejce. Če upoštevamo zožitev njegovega konteksta in sklicevanje, da je na parlamentu naslavljal prav njih, je njegov obtožba še dodatno komična. Namreč verjeti, da obstoj našega naroda ogrožajo pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki živijo onstran državnih meja, in predvsem njih obtožiti, da premalo govorijo in berejo slovensko, predstavlja res nedostojno in nesramno dejanje, ki je najbrž velikokrat v nasprotju z dejstvi.

In tako se je Židan svoje nerodne izjave obranil s tem, da se je še bolj nerodno zapletel. Ima pa zopet srečo, kar velja za naše politike vedno znova: novinarjem ni mar ali niso sposobni opaziti.

Naš predsednik kot svoboden človek, ki išče dobrega predsednika

V zadnjem Mladininem intervjuju s predsednikom Pahorjem, dober teden pred predsedniškimi volitvami, smo spet deležni notorične izmikajočosti, tako značilne za njegov prvi mandat.

Ko gre za resno presojo, stališče ali mnenje o kakšni delikatni družbeni in politični temi, se Borut Pahor zelo arbitrarno vselej sklicuje na bodisi pristojnosti, ki jih nima in mu mnenja ne dovoljujejo izreči, včasih pa celo na samo funkcijo. Na izrecno vprašanje novinarja Jureta Trampuša, češ »Je Donald Trump dober predsednik?«, smo znova bili deležni absurdne zavrnitve:

Moja politična funkcija ne omogoča, da bi se izrekel o tem vprašanju.

Pahor intervju Mladina

Chicago bar v Hrastniku in intervju v Mladini

Dober in spoštovanja vreden Trump

Popolnoma jasno je, da predsednik blefira: ne obstaja nobena zakonska podlaga, ki bi mu preprečevala povedati mnenje o čemer koli. Vprašanje je merilo na to, da bi od predsednika prejelo neko presojo o njegovem kolegu. In ker je ocenil, da je to morda lahko nevarno zanj v smislu maksimalne javnomnenjske podpore, si je izmislil izgovor. Ne samo, da je v zadnjih petih letih Pahorju uspelo samovoljno degradirati svojo funkcijo, javnost in medije je celo uspel navaditi, da mu ne oporekajo v takšnih bizarnih zavrnitvah.

Nekaj podobnega ga je v sobotnem soočenju spraševala novinarka POP TV. Sicer ne, ali je ameriški predsednik dober, je pa želela slišati, če »Je on za vas spoštovanja vreden politik?« Lahkotno pojasnilo je bilo:

Vsak, ki je izvoljen od ljudi, je spoštovanja vreden politik.

Če smo že pričakovali, da bo Pahor znova odklonilen, je tokrat presenetil – kakor da bi vprašanje o dobrem in spoštovanjem predsedniku bilo izrazito drugačno. Po drugi strani je ostal pričakovano eluziven –na koncu moramo na to možnost celo upati, ker je sprejemljivejša od obeh. Kajti če s pojasnilom misli resno, je pred nami stališče neskritega populista, ki je načelo pravilnosti večinske volilne izbire le zato, ker je večinsko, postavil nad katero koli drugo moralno ali drugo pravilo: ravno populist je tisti, ki črpa spoštovanje do sebe in drugih v enakem položaju izključno iz obstoja volilnega uspeha in pragmatične podpore večine državljanov. Kakor da bi zgodovina ne bila polna dokazov o diktatorjih in tiranih, seveda legitimno izvoljenih in nadvse čislanih.

In zato seveda v tem primeru gre: Pahor niti malo več ne skriva, da je sleherna poteza, vsaka njegova izjava, podrejena dobrikanju državljanom, interpeliranim v volivce. Da bi rad bil spoštovanja vreden politik ne zavoljo stališč in dejanj, ampak izključno po merilu uspeha, zato bi se plehko geslo, ki ga nadvse rad ponavlja, češ da je predsednik vseh državljanov, moralo glasiti malce drugače: »Sem predsednik vseh volivcev.«

Maksimizacija volilnega uspeha pri mladih

Popolna predanost všečnosti v času mandata, flirtanju z ljudstvom in čisti kalkulativnosti imajo pri njem isti cilj: maksimizacijo volilnega uspeha, ne glede na načela, stališča, politični prostor in njegove gabarite. V omenjenem intervjuju za Mladino zato res ne preseneti, s kakšno lahkoto je pripravljen priznati, da nima stališč o fiskalni politiki, razvoju EU, o pokopu žrtev… Kot prostodušno in celo hvalisavo pojasni, jih nima le zato, ker je na volitvah odvisen od mladih, naštete teme pa njih ne zanimajo. Poglejmo si njegova odgovora:

»Ne kandidiram za sebe, kandidiram, ker bi rad uveljavil neke politike. Iz raziskav javnega mnenja se vidi, da imam več kot polovico podpornikov v starostni skupini od 18 do 35 let, priljubljenosti med mladimi pa ne morete zgraditi z velikimi besedami o fiskalni politiki, o razvoju EU, o pokopu žrtev. Nagovarjati jih je treba drugače, temu se prilagajam, to poskušam hkrati spremeniti.« … »Upam, da bo udeležba višja kot na prejšnjih predsedniških volitvah. Po svoje sem odvisen od nje, polovica mojih volivcev je mladih.«

Tole bi morala biti čista desetka za iskrenost: Pahor ne okoliši in naravnost pošteno priznava, da je javno mnenje, oglašanje, komentiranje in odpiranje tem pri njem podrejeno »neki politiki«, ki je dejansko najbrž le volilna računica. V tem primeru se razkriva v dobrikanju mladim. Še več, svojih strategij nagovarjanja mladih, evidentno izključno v samopromocijske namene, tudi ob drugih priložnostih več ne poskuša ovijati v celofan.

Svoboden človek o samem sebi

Oglejmo si še tretji medijski kontekst zadnjih dni, ob Mladini in soočenju na POP TV je tu še mnenje, ki ga je podal za revijo Zarja. Novinarka Pahorja sprašuje, ali bi moral predsednik biti »oče naroda«, kar sicer zavrne:

»Jaz ga kot državljan ne potrebujem. Mogoče ga potrebuje profesorica Godina. Jaz potrebujem dobrega predsednika.«

Takoj opazimo, da se je Pahor prestavil v položaj državljana: govoriti želi z njegove pozicije. Kot predsednik republike nam poskuša povedati, da bi kot državljan potreboval dobrega predsednika – to je natančno tisti opis, ki ga je v intervjuju za Mladino zavrnil. Povedano drugače: njemu menda politična funkcija nalaga, da ne sme povedati, če je kdo drug dober predsednik, čeprav je ravno to tisto, kar bi, spet po njegovem, predsednik moral biti. In kar kot edino sme reči.

Potem, ko je iskanje father figure omejil na svoje protikandidate in ga povezal z nekakšno nesvobodo in odvisnostjo, ki jo zavrača, je svoj razmislek zavil v prvoosebnost, ki govori o nekom, kar domnevno ni on sam, tj. predsednik republike:

Jaz pa sem svoboden človek in potrebujem samo dobrega predsednika, ki resno opravlja svojo funkcijo.

Pahor potrebuje dobrega predsednika

Pahor v Zarji: svoboden človek ne potrebuje očeta

Pahor-državljan nam torej razlaga, kaj pričakuje od Pahorja-predsednika, kar je čisto po naključju ravno funkcija, ki jo opravlja. Kaj točno definira to »dobro« in »resnost«, nam je znova ostalo prikrito, a moja poanta je drugje: če je v Mladini odklonil, da bi odgovoril na vprašanje »Ali je oseba A dober predsednik?«, nam je v Zarji le zaupal tisto, kar mu menda ne dovoljuje politična funkcija, in to kar o samem sebi.

Shizofrenija samopresoje

Seveda drži, da Pahor govori s pozicije državljana, toda že velikokrat je tudi kot predsednik povedal, da se ima za dobrega predsednika – ali da to vsaj želi biti. Popolno shizofrenijo bi najbrž doživeli, če bi Pahor svoj stavek neznatno dopolnil z referenco nase, recimo:

Jaz pa sem svoboden človek in potrebujem samo dobrega predsednika, ki resno opravlja svojo funkcijo, Pahor pa je takšna oseba.

Če bi jo, bi bil začetni princip, da se o tem ne izreka, ker mu tega ne dovoljuje politična funkcija, končno spodmaknjen. Česar si ni upal prvoosebno povedati o Trumpu, nam je tretjeosebno zaupal o Pahorju. Presenečeni sicer ne bi bili – da si to misli o sebi, pač že vemo.

Več:

Karl ne bo zmagal. Karl je že zmagal.

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Kandidatov manifest kot učinek populističnega pahorjanstva

Temu bi se lahko reklo ultimativna retorična praznina. Manifest, ki ga je spisal dr. Boštjan M. Zupančič, da bi kandidiral za predsednika republike, potem pa se je umaknil. Po načelu kislega grozdja, češ: ni še zrelo, ne maram zanj!

Kaj ga je tako potrlo, da je slovensko občestvo prikrajšano za imenitno kandidaturo referenčnega pomembneža in nadvse cenjenega pravnika, ki zase verjame, da Slovenija brez njega pač ne bo zmogla? Kajti točno to tudi zapiše v svoje besedilo?

Hja, kot prebiramo v njegovem tvitu, so to predvsem zanj protiustavni roki za zbiranje podpisov podpore državljanov. Ki so, resnici na ljubo, res nenavadno kratki, a enaki za vse kandidate.

BMZ kandidatura ustava

Kandidat, ki nič ne obljublja!

Zupančič je svoj manifest nato objavil na Facebook profilu. Janševo-Orbanovi mediji so ga z veseljem povzeli. Če mu je verjeti, predvsem z namenom, da bi se do vprašanj, ki jih odpira, »morali opredeliti zdaj tisti, ki bodo kandidirali«. Imamo torej srečo, da nam je na voljo navzlic upešanemu kandidatu, ki si je premislil. Vržen kot rokavica drugim. Naslova prispevek nima:

Avgust 2017

Nastopam kot popolnoma neodvisen in nadstrankarski kandidat. Nikomur nič ne dolgujem in nikomur vnaprej nič obljubljam. Moja kampanja bo brez vsake finančne pomoči gradila na tem Manifestu in na mojem Programu.

Otroci so lačni, petdeset odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. A v Sloveniji obstaja razjarjena in grobo utišana in zdaj že apatična tiha večina! Ta tiha večina je žrtev kontinuitete prejšnjega režima. Nasprotnike te zarote kot politično nekorektne takoj napadejo kontrolirani mediji.

Uničuje se okolje, ljudje so absurdno obdavčeni, nacionalizira se zdravstvo, sodstvo je kronično nesposobno, ni pravne varnosti, mladi bežijo v tujino, rodnost se bliža točki nepovrata, etatistična država je ekonomski analfabet, obstaja splošna neplačilna nedisciplina, univerze nimajo avtonomije, bančni sistem je talec domačega klientelizma, bruseljske politike ter globalizacije.

Prekariat mladih brez pravne varnosti omogoča grobo izkoriščanje; Slovenija je v EU daleč najbolj sprekarizirana država. Banke so s švicarskimi krediti izkoristile neuke komitente, zdaj so kredite prodale najbolj brezobzirnemu švicarskemu rubežniku; več kreditojemalcev je nareedilo samomor! Ministrica za finance pravi, da ni v tem nič nezakonitega, v Franciji pa so bili bankirji za goljufijo že kazensko obsojeni…

Vlada vodi (po načelu ‘gliha vkup štriha’) katastrofalno personalno politiko. Negativna selekcija in klientelizem sta povzročila, kot je rekel stárosta France Bučar, da smo si državo morda že zapravili. In da nas bodo razgrabili sosedje. Zunanje politike nimamo, ker smo šibki in ne vemo, da smo zanemarljivi –, razen če bi uveljavljali prodorne argumente.

Bijem plat zvoná!

Kot predsednik države bom nasilno utišani večini kot edini dal svoj glas vpijočega v puščavi!

Hočem, da se enkrat za vselej odpravi razbohotena hobotnica kontinuitete. Nočem, da bi bili otroci lačni, nočem da bi se nadaljevala korupcija in še vedno trajajoči rop stoletja. Nekdo mora vestno čuvati slovensko okolje, mora doseči, da se bo dobiček v državi delil pravično, da ne bo več absurdnih davkov, da ne bodo iz države izganjali mladih zdravnikov, inženirjev itd. – in tako slabili narod in državo. Imam namen predstavljati to tiho večino!

Bijem plat zvoná!

Stojim na svojih nogah. Imam prepričanja in ne zgolj mnenj. Moji zavezniki so tisti, ki se jih 25 let ni ne slišalo in ne uslišalo! Čému, če ne temu, da se jih sliši, služi demokracija in je bila služila osamosvojitev?

Zavzemam se za družino in za nerojene otroke. Vem tudi, kaj usodnega za Slovenijo pomeni demografska luknja. Zavzemal se bom za preproste delavce, ki jih izkoriščajo, goljufajo, jim ne plačujejo prispevkov, ki ob goljufivem stečaju ostanejo na cesti –, a morajo nekako preživeti družino! Boril se bom za upokojence, ki zdaj živijo ob kruhu in mleku. Za otroke, ki grejo lačni v šolo. Za žene, ki morajo sužnjevati ob slabo plačanem delu in ob tem, pogosto čisto same in osamljene, skrbeti za otroke.

Moje srce je na strani prevaranih, ponižanih in razžaljenih.

Vplival bom na vlado in na državni zbor in na sodstvo, ne bodo me mogli spregledati. Kot sodnik ustavnega in Evropskega sodišča za človekove pravice najbolje vem, kaj so človekove pravice. Kot človek, ki se je šolal na Harvardu in tujino dobro pozna, se bom zavzemal za normalizacijo razmer v EU in v tem zdaj mrtvem rokavu zahodne civilizacije, v katerem so se zaredili paglavci…

Vem, da me bodo podprli vsi, ki tako čutijo in vse skupine, ki so zdaj odrinjene na rob. Ljudje imamo vsega dovolj!

Bijem plat zvoná!

Hočem biti glas vseh tistih, ki se jih zdaj ne sliši! Ne bom izvoljen od vseh, a v dobro vseh bom predstavljal vse.

Obljube neobljubljajočega

Besedilo kliče po diskurzivni analizi. Vzelo bi preveč časa, bilo tudi pretirano, zato zgolj nekaj kratkih zapažanj. Preskočimo Janševo konspiratološko psihopolitično govorico, vključno z opletanjem s tezo o kontroliranih medijih, ali primčevsko zavzemanje za družino in nerojene otroke. Kar resnično šokira, je kandidatovo opletanje s samoprepričanjem o lastni nepogrešljivosti. Saj ne, da preseneti. Neskromnost, v katero se lahko zatečejo le tisti, ki močno podcenjujejo volivčevo inteligenco.

Res je, da si v kampanjah posamezniki privoščijo marsikaj, včasih tudi maksimalni »antirealizem« obljub in sajenje rožic, ampak ko imate pred sabo nekoga, ki se nosi kot intelektualni kozmopolit in daje že desetletja naduto vedeti, da je njegov kulturni in kognitivni domet nad drugimi, pričakujemo več in nujno gojimo zahtevnejše standarde. Naši kriteriji presojanja morajo biti višji. In potem naletite na omenjeno operiranje iz lastne nepogrešljivosti:

Kot predsednik države bom nasilno utišani večini kot edini dal svoj glas vpijočega v puščavi!

Seveda, kot edini. Zupančičev plitki populizem naslavljanja na volilno bazo, kot si ga je zamislil in je zdaj padel v vodo, predpostavlja izjemnost, singularnost njegove kandidature. On že ve, da noben drug kandidat ne bo tako dober kot on. On že ve, kaj ponujajo vsi drugi, čeprav najbrž vseh kandidatov niti po imenu ne pozna, in da je, gledano primerjalno, v taki družbi superioren.

V čem je ta edinost? Skrita je za opis zavzemanja za pravice tistih, za katere je prihranil elementarne, prežvečene in ohlapne floskule: odrinjene, obubožane, socialno odrinjene. Doslej seveda nikoli in nikdar pri njem nismo opazili tovrstne socialne komponente, toda predsedniške volitve očitno tudi po tej liniji delajo populistične čudeže. Ko jih prevedeš v pocukrane retorične izraze, dobiš ogabno patetiko dobrikanja za naivne, zgoščeno v recimo takšnem stavku:

Moje srce je na strani prevaranih, ponižanih in razžaljenih.

Resnično se sprašujem, kakšen profil ljudi bi prepričala takšna oguljena prozorna praznina emocionalnega apeliranja. In v čem je manj hlinjena ter manjše podcenjevanje intelekta kot samopromocijske kičaste bravure še enega kandidata: kakšnega Damjana Murka. Retorične iteracije »Bijem plat zvoná!«, s katerimi želi dvigovati čustva bralca ali volivca vse do nebes, kot znova samodeklarirani glas vpijočega v puščavi – kar je v bistvu prazna puhlica, ki v slovenskem jezikovnem prostoru predstavlja defetistično pozicijo nekoga, ki ve, da ne bo uspel -, se zdi bolj namenjena njemu samemu kot komu ali čemu drugemu. In morda je v tem zanimiva enigma manifesta: kakor da ni zapisan za druge, ampak za avtorja samega. Kakor da bi se z njim narcisistično naslavljal nase in želel že vnaprej dati vedeti, da se oglaša zaradi oglašanja, da vpije v puščavi in da se kuja, ker ne bo slišan.

Nelogično in nesmiselno pa je vlagati kandidaturo in državljanom obljubljati, da ne boš slišan. In si obetati, da te bodo zaradi tega volili.

Po Pahorju Pahor

V končni instanci je kandidatura Zupančiča bizarna iz še enega razloga. Izkazuje kolosalno nevednost glede predsedniških kompetenc. Tj. nepoznavanje pravnega statusa predsedniške funkcije, če jo vzamejo zares, oziroma neodgovorno všečno nakladanje, če se avtor tega zaveda. Kar namreč obljublja, če sploh kaj, nikakor ni v dometu njegovih pristojnosti. Eden od možnih pogledov na Pahorjevo degradacijo te je namreč prav v dejstvu, da je aktualni prezident do roba prignal absurdnost te praznine in se prelevil v neznosnega ljudskega koketa, ki želi vsakomur zlesti pod kožo in se, kot nenehno ponavlja, približati ljudem.

Kot smo nekateri že napovedali, bodo po Pahorju zaradi njegovega obsežnega populizma prišli na vrsti mali pahorji. Povedano drugače, degradacija te funkcije se bo nujno kazala v tem, da bodo tudi prihodnji kandidati želeli imitirati svojega predhodnika. In zdi se, da je nerealizirani poskus Zupančiča ilustrativni zgled tovrstnega pahorjanstva.

Več:

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Vladavina kmetov v kravatah

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

 

Tris s predsednikom

Da pridete v tri novice časopisa v enem dnevu, v bistvu kar v pol dneva, morate biti bodisi lastnik tega časopisa ali Borut Pahor. Več v grafiki spodaj.

No, Večeru je danes uspelo brez lastnikov. Itak je predsednik te dni zvezda zaradi arbitražnega sporazuma. In zato bi ga vsi imeli. Toda če temu prištejemo še njegovo samopromocijskost, dobesedno samopovabilo v Madrid h kraljevemu paru in dan pred tem k Real Madridu in Luki Dončiču, potem tak vabljiv obisk za tabloidnosti željne medije pač ne bo ostal brez pokritosti. Predsednik seveda to zelo dobro ve. Še več, v letu volitev ve še bolje in stvari natančno načrtuje.

Podobno velja za Boba Geldofa. Treba se je usesti za mizo sredi Maribora na glavnem trgu in res ni šans, da mimoidoči novinarji ne bodo opazili samonastavljajoče se atrakcije.

Obe zgodbi ustrezati flirtanju v nizu kategorij, ki sem jih navedel v poprejšnjih zapisih: koketiranju, namenjenemu športnikom in tistemu, namenjenemu celebrities.

Od treh torej preostane le en resen, menda državniški obraz predsednika. Kakor so ga uvedli. Uroš Esih podpisuje kombinacijo svojega zapisa in povzetka STA. Suspenz je strahovit in vsebovan že v podnaslovu:

Slovenski predsednik Pahor je v petek, torej po odločitvi arbitražnega sodišča, povabljen na dubrovniški forum. Ali bo tja potoval in kdaj, se v političnem vrhu še odločajo. Kocka bo padla najkasneje nocoj.

Napeto, res.

Več:

Vsi Pahorjevi obrazi: če je lahko on vsak, je vsak lahko predsednik

Pahor Dončič Večer

Pahor in Luka Dončič v Madridu

 

Pahor Geldof Večer

Predsednik z rock legendo sredi Maribora

Pahor Dubrovnik Večer

Suspenz političnega: ali bo Pahor odšel na dubrovški forum, bo znano danes do polnoči

Počivalškovi ljudje, ne državljani

Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo Cerarjeva vlada v svoji oholosti v tolikšni meri izgubila samokontrolo, da se bo znesla nad državljani tudi na ravni retoričnih konceptualizacij. Da bo ljudem povedala, kaj jim gre v obraz in jim odvzela državljanske pravice. Da svoje avtokratičnosti ne bo več skrila.

Kako se to stori? Najbolj preprosto tako, da državljanom na ravni verbalnega odvzameš status državljanov. Da izvedeš ultimativni izbris. Za zadnji dokaz je poskrbel minister Počivalšek, ki je uvedel novo kategorijo državljanov, ki več niso državljani. So le še ljudje. Nekega malega števila.

Počivalšek ljudje in državljani

Počivalšek in njegova invencija nedržavljanov, povzeta po Dnevniku

Dihotomija, ki jo vpelje minister, na tiste, ki niso državljani in tiste, ki so, je politično pomembna, čeprav ne dvomim, da je povsem neartikulirana, tako rekoč nezavedna. Namreč: državljani imajo svoje pravice, ljudje jih nimajo. Kar želi sporočiti, je torej naslednje: vaša zahteva po referendumu o drugem tiru ni nič vredna, ker nimate političnih pravic. Ker niste niti politične živali, kot je ljudi opisal Aristotel. Ker ste, recimo, navadno govedo.

Počivalškove kategorizacije državljanov, o čemer sem že pisal, prinašajo zanimivo taksonomijo: eni so ljubljanski močvirniki, drugi niso, eni so ekoteroristi, drugi niso. Ultimativna dihotomija na državljane in ljudi zajame vse, predstavlja delitev na prave in neprave, poštene in nepoštene državljane.

Paradoksalno so nepošteni tisti, ki se držijo političnih pravil iger, terjajo referendum in oddajo svoj podpis. Ker to se, očitno meni vlada, v demokracijah res ne počne. V slovenski se zahteva le kimavce.

Počivalškove domislice z nedržavljani najbrž ne bi smeli razumeti onstran okvirjev, ki jih je zastavil njegov šef, ampak znotraj njih. Ki je že lani vpeljal zelo sorodno ločnico: med ljudi in male ljudi.

Tudi takrat je premier težko skril svoj podoben smisel za avtokratizem: z malimi ljudmi ni označil nepomembnih državljanov, ampak kar svoje koalicijske partnerje. Kot sem pokazal v svojem zapisu, se je Cerar takrat zelo dobro zavedal tega, kaj je povedal. Namreč podobno kot Počivalšek nikoli ni bil zmožen opravičil, jih evidentno ni niti njegov šef. Takrat so v kabinetu predsednika dolgo tuhtali in svojo frazo v demantiju zamenjali za enako, če ne še bolj žaljivo: koalicijski partnerji niso ‘mali ljudje’, temveč ‘male osebnosti’, se je glasilo ekstenzivno pojasnilo.

Ampak kaj bi s tem. Živimo v (medijski) družbi, kjer lahko vlada dela in reče čisto vse, ne da bi ji posebej zamerili.

Več:

Cerarjevi mali ljudje

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

 

 

 

 

Biti playboy. Biti Stephen Hawking

Postfaktičnost ima številne obraze. Nekateri prihajajo z veliko mero dodane ironije, ne samo pretiranosti. Spet drugi prihajajo celo v podobi obeh, pretiranosti z ironičnimi učinki. Ali celo z veliko dozo politične nekorektnosti – takšen je zadnji primer, kot je novinar Večera znanega astrofizika Stephena Hawkinga, raziskovalca teorij črnih lukenj in nastanka vesolja, označil za playboya v podnaslovu članka:

»Fizik, teoretik, playboy in svetovna akademska avtoriteta Stephen Hawking je v novi knjigi napovedal zaton človeštva«

vecer-hawking-playboy

Večerov članek, ki razkriva plejbojsko naravo Stephena Hawkinga

Si lahko predstavljamo večji kontrast? V članku sicer avtor nikjer ne aludira na noben zasebni kontekst, iz katerega bi izhajalo, da ima Hawking določen odnos do žensk ali da je celo playboy, še najmanj po slovarski definiciji SSKJ, ki pojasni naslednje:

playboy in plejboj -a – [pléjbój in pléjbôj] m (ẹ-ọ; ẹ-o), zlasti v zahodnih deželah bogat, navadno mlajši moški, ki uživaško živi: eleganten playboy; živel je kot playboy

Bi se torej morali kar hitro zadovoljiti z razlago, da gre za naključni tipkarski zdrs, lapsus calami? Kaj drugega nam niti v naši  največji dobrohotnosti vsaj v prvem koraku ne preostane, čeprav je verjetno po nekaj premisleka resnica lahko le drugačna: da bi nekdo čisto resno med označevalce »fizik«, »teoretik« in »svetovna akademska avtoriteta« pritaknil izraz, ki je tja zašel in zgrešil po pomoti, ker je morda gramatikalno podoben nekemu drugemu (kateremu že?), se zdi skoraj neverjetno.

Postfaktičnost, ki meri na politično nekorektno izrazje – če smo natančnejši, na norčevanje, na žaljenje človeške občutljivosti  – prinaša nova merila, pri katerih se zdi, da smo se navadili na tisti »anything goes«. Da je Hawking playboy? Je možno, zakaj pa ne!

Ker je v eri poresničnosti vse možno, vse enakovredno resnično. Saj je nenazadnje menjal kar dve ženi in se dvakrat ločil! O ženskah je govoril, da so največja skrivnost tega univerzuma! Mar ni nekaj podobnega šepetal že italijanski pustolovec Giacomo Casanova v svojih slovitih načelih, kako zapeljati ženske?

No, vidite. Do prepričanja, da je sloviti znanstvenik, ki dolga leta ohromljen trpi za amiotrofično lateralno sklerozo in govori le še s pomočjo sintetizatorja govora, ves čas tudi velik osvajalec žensk in uživač, je le še majhen, neznaten korak. In postfaktični novinar sme to prepoznati ter zapisati, če tako čuti.

Postfaktičnost prinaša pozabo resnice – no, pozaba resnice prinaša postfaktičnost. Znašli smo se v veliki črni medijski luknji, kjer postaja resnično vse, kar je dovoljeno, in dovoljeno vse, kar je resnično. S raztegnitvijo polja slednjega so možnosti postale neskončne, celo tedaj, ko se bliža konec. Na sledi Hawkingu tudi logično velja naslednje: če nas čaka zaton človeštva, nas nujno tudi zaton medijev…