»Če ste jezni name, vam priznam, da sem jezna tudi sama. Jezna, ker smo nemočni… Ob vseh Z-jih, ki sem jih ves čas navajala, Znanje, Zdravje, Zaupanje, Zrelost, Začasnost, mi je ob koncu leta ostal le še eden, ponovni Zagon. Zagon in zagnanost… Verjemite mi, da mi ni vseeno. Verjemite mi, da mi je neskončno hudo… Verjemite mi, da sem žalostna še bolj kot vi. Verjemite mi prosim tudi tisti, ki mi ne verjamete.«
Državljani verjamemo, vse verjamemo, verjamemo v vse Z-je, samo da ne rabimo tega poslušati! Neverjetno obširna in varianta retorike ad misericordiam v želji, da bi se ministrice Simone Kustec starši vseh vrst otrok, učencev in dijakov le usmilili in dejali: zdaj pa razumemo, vse odpustimo. Tako rekoč šolski zgled sklicevanja na čustva, kot recimo v primeru: »Učitelj, zaslužim si višjo oceno na izpitu, ker sem bil konec tedna bolan, umrl je moj pes in potem sem imel še prometno nesrečo, zato se nisem mogel dovolj naučiti.«