Anže Logar streže zadnje čase z enim odgovorom na vsako zanj neprijetno vprašanje: za vsem, kar se dogaja, stoji politično zrežiran napad na njegove Demokrate. Takšno diagnozo ponudi nemudoma in brez dokazov. Ko se pojavijo očitki o spornih dokumentih, če pride do odhoda poslanke ali se pojavi nova afera, mu je najpomembneje poiskati tistega, ki jo je domnevno zakuhal. Nazadnje se je na ta način odzval ob zapisih, da ni sprejel indijskega ministra, ker je raje odšel na krompirjeve počitnice. Vprašanje, ali so očitki utemeljeni, s tem hitro izgine iz medijske razprave, česar se dobro zaveda.
O tem piše tudi novinar Tomaž Modic na portalu Necenzurirano pod naslovom »Logar je obljubljal novo politiko, zdaj pa ob aferah Demokratov igra žrtev.« Takšna argumentacijska strategija je zelo prozorna in tako rekoč zimzelena; tudi njegov mentor Janez Janša jo uporablja že desetletja: kritika oblasti je politična zarota, razkritje nepravilnosti pa del širše operacije proti njegovi politični strani.
Tisti, ki je leta obljubljal drugačno politično kulturo, dialog in preseganje delitev, je žalostno prevzel tudi opisano sestavino Janševega političnega repertoarja. O tem podrobno pišem v svoji knjigi »Dialog kot krinka: Anže Logar med mimikrijo in depolarizacijo,« zagotovo prvi te vrste, kar pa ji ni pomagalo, da bi jo opazil kakšen novinar, čeprav so z njo seznanjeni. Tudi zato lahko naš politik lažje napleta o skritih političnih režiserjih in igra žrtev.
Zgodba se je ponovila in celo intenzivirala v primeru moje kazenske ovadbe zoper Aleša Novaka, Anžeta Logarja in stranko »Demokrati. Anžeta Logarja«, vložene 19. oktobra 2026. Nanaša se na sum uporabe nepristnih oziroma naknadno izdelanih listin v postopku imenovanja Novaka v nadzorni svet Mladinske knjige. V njej sem navedel vrsto konkretnih okoliščin, zaradi katerih menim, da bi morali pristojni organi preveriti originalnost dokumentov in zakonitost postopka. Nikogar nisem razglašal za krivega, opozarjati na sum kaznivih dejanj pa čutim kot državljansko dolžnost.
Logar se je odzval po pričakovanjih. Še isti dan je ovadbo označil za »popolnoma neosnovano«, čeprav je v isti sapi povedal, da je sploh ni prebral! Nato jo je takoj predstavil kot novo »rešilno bilko« njegovih nasprotnikov v zaporedju domnevnih napadov na njegovo stranko. V zgodbo je vključil še očitke o ministru Tadeju Ostrcu in nekdanji poslanki Tei Košir, ki naj bi jo Gibanje Svoboda poskušalo politično zlorabiti. Sporočilo je bilo jasno: tudi za mojo ovadbo naj bi stali nekakšni politični peklenščki, katerih naloga je slabiti Demokrate in rahljati vladno koalicijo.
Prvi Logarjev alibi
Logarjeva argumentacijska tehnika deluje po principih konspiracizma. Toda ne zahteva zapletene teorije zarote, tajnih dokumentov ali dokazov o skrivnih sestankih, zadovolji se že z namigi. Dovolj je širiti domneve o naročnikih in izvajalcih velike zarote, ki se je spletla okoli njega.
Še bolj zanimivo pa je, da se Logar ob splošnem zatrjevanju, da gre za politični napad, vendarle spušča tudi v vsebino moje ovadbe, za katero je sicer dejal, da jo je zoper sebe prejel prvič v svojem življenju (sic!). To ga ni oviralo, da ne bi nemudoma napovedal možne prijave zaradi krive ovadbe! Saj res, tudi zastraševanje je lahko taktika.
Na dveh odločilnih mestih ponuja pojasnili, učinkujoči kot svojevrstna alibija za okoliščine, na katerih temelji moj sum nepravilnosti, povzetih po poprejšnjih medijskih objavah, predvsem portala Necenzurirano. Ja, odveč je povedati, da z novinarji tam nisem imel nobenih stikov in nisem njihov »podaljšek«. Kvečjemu sem jih na svoji strani včasih celo grajal! Prvo odločilno mesto zadeva Novakovo nadaljnje politično delovanje po domnevnem januarskem odstopu, pri drugem pa gre za uporabo novega imena in grafične podobe Demokratov na dokumentih, ki nosijo datume pred uradno spremembo imena stranke.
Vsebine moje ovadbe ne bi obnavljal. Kot je nato poročal portal N1, je Logar priznal, da je Novaka po njegovem januarskem odstopu, ki naj bi se domnevno zgodil, prosil za diskretnost glede informacije o tem, da odhaja. Povedal mu je, da razume njegove razloge za prenehanje političnega udejstvovanja, vendar pred volitvami ni pravi čas za takšne odločitve, »zato naj o teh zgodbah ne govorimo na veliko«.
S tem je želel alibizirati, zakaj Novakovega odstopa niso javno izpostavljali in so ga v bistvu zamolčali, četudi je ta še naprej nastopal v predvolilnih soočenjih. Tudi za takšno sodelovanje je ponudil dodatno razlago:
»V predvolilni kampanji je verjetno dobro imeti dobre retorike na vseh soočenjih«.
Ja, najbrž je res dobro in Novak je na njih res nastopil. Alibi je kar priročen in sklicevanje na »dobro je imeti« je precej sugestivno, toda prav tu nastopi zadrega, ker se moja ovadba ne nanaša zgolj na dejstvo, da Novakovega odstopa niso javno oznanili. Navajam tudi primere, ko je bil ta še po domnevnem odstopu predstavljan kot predsednik mariborskega odbora, in pa poročila, da naj bi še naprej skliceval in vodil njegove seje. Dodatna težava je, da je vse to počel tudi po marčevskih volitvah.
Mar Logarjevo pojasnilo pomeni, da so odstop zavestno prikrivali javnosti, morda celo delu članstva, ki po pisanju medijev o tem ni vedelo nič? Je Novak funkcijo januarja dejansko prenehal opravljati in je takrat res nastal dokument, ki naj bi to dokazoval? Logarjev poziv k diskretnosti in molku glede Novakovega odstopa lahko pojasni odsotnost javne objave, žal (zanj) pa ne more pa sam po sebi dokazati, da je odstop pravno učinkoval že januarja. Še manj odgovori na vprašanje, zakaj naj bi Novak opravljal naloge predsednika odbora tudi pozneje…
Drugi alibi
Drugi Logarjev alibi je dejansko še pomenljivejši. Novakova odstopna izjava z datumom 4. januarja in Logarjevo potrdilo z datumom 6. januarja sta že vsebovala novo ime oziroma grafično podobo stranke »Demokrati. Anžeta Logarja«, čeprav naj bi svet stranke o spremembi imena odločil šele 6. januarja popoldne. Šef Demokratov je na to odgovoril, da so interne dokumente predhodno prilagodili. Ob tem je zaupal nekaj zanimivega:
»Verjamem, da je nekoliko nenavadno. Nenavadno pa je tudi, da bi zaradi nekega nadzornega mesta zdaj celo zgodbo prekrivali.«
Lepo, če naj mu verjamemo, da celo sam priznava nenavadnost okoliščin! Toda njegovo pojasnilo odpira dodatna vprašanja. Kako je lahko Novakova odstopna izjava z datumom 4. januarja vsebovala novo ime stranke, ki naj bi ga pristojni organ sprejel šele dva dni pozneje? So novo ime in znak uporabljali že pred formalnim sklepom? Kdo je pripravil takšno dokumentacijo in kdaj? Če so dokumente »prilagajali« pozneje, zakaj nosijo starejše datume? Če so jih pripravljali vnaprej, ali obstajajo izvirne različice, ki bi to lahko potrdile?
Posebej zanimiv je tudi Logarjev bolj retorični dodatek, češ da bi bilo nenavadno zaradi enega nadzornega mesta prikrivati celotno zgodbo. Ponuja nam posredni argument iz nekakšne domnevne »neverjetnosti« očitanega ravnanja. Iz tega, da se predsedniku stranke morebitno ponarejanje dokumentov zaradi nadzornega mesta zdi nesmiselno, žal (zanj) ne moremo sklepati, da do nepravilnosti ni moglo priti, zato lahko ocenjujemo zgolj retorično prepričljivost njegovih pojasnil na občinstvo.
Kot borec proti korupciji bo moral razumeti, da imamo preiskovalne organe, ki lahko preverijo dokumentacijo, namesto da bi se zanašali na oceno osumljenih, kaj se jim zdi nenavadno ali manj nenavadno početi.
Protislovnost alibijev
Tako smo pri pomenljivem protislovju Logarjevega odziva, ker na splošni ravni zatrjuje, da gre za popolnoma neosnovano ovadbo in politično zrežiran napad, na konkretni pa mimogrede priznava okoliščine, ki so bile povod za sum, in zanje ponuja opravičila. Povedano drugače: če kaj, bi moral pokazati več razumevanja za sume javnosti, ki pa jih z lopato pokonča na mah s svojimi teorijami zarote. Kot rečeno: njegovo pojasnjevanje, vključno z napovedjo morebitnega vlaganja ovadbe zaradi krive ovadbe, se je odvilo v trenutku, ko je sam priznal, da moje ovadbe še sploh ni videl!
Če pomislimo, je Logarjevih priznanj kar precej. Da je Novaku svetoval, naj o odstopu ne govori na veliko ali verjetno kar molči. In da so dokumente opremili z novo podobo stranke že pred formalno spremembo njenega imena. Vsak tožilec ali sodnik bo pristrigel z ušesi, ko se sumi kaznivih ravnanj mimogrede pojasnjujejo z »nenavadnostmi«, ki jih osumljenec sam sproti priznava. Zato, da ne bi izgubil dobrega retorika v predvolilnih soočenjih!
Hkrati na dveh ključnih točkah moje ovadbe Logar potemtakem niti ne zanika spornih okoliščin, pač pa jih poskuša racionalizirati. Prav zato bi se morali novinarji še toliko bolj zanimati za dokumente, datume in dejansko zaporedje dogodkov.
Sedem stavkov o Logarju in eden o kazenski ovadbi
Drugi del mojega komentarja se dotika slovenskega novinarstva. Po vložitvi ovadbe sem spremljal medijsko poročanje in hitro opazil intrigantno značilnost, ki je tale: v skoraj vseh novicah je moja ovadba skoraj popolnoma izginila v opisu Logarjevega odziva nanjo. Dva medija (Večer, Mladina) sta objavila sicer tekst oziroma povezavo nanjo, toda razmerje je bilo v nato v medijskih poročilih približno takšno: sedem stavkov o tem, kaj meni Logar, proti enemu stavku o tem, da sem vložil kazensko ovadbo. Namesto da bi bila novica strukturirana okoli vsebine ovadbe in bi nato sledil odziv ovadenega politika, se je zgodilo nasprotno. Logarjeva interpretacija je postala glavna novica, ovadba pa zgolj povod zanjo…
Takšno uredniško odločitev je mogoče razumeti kot svojevrstno novinarsko kapitulacijo pred političnim komuniciranjem. Politik ne ponudi odgovora na vse konkretne očitke, vendar z nekaj splošnimi frazami določi okvir novice, novinarji pa ga nato reproducirajo in ojačajo. K sreči sta vtis vsaj deloma popravili dve kratki izjavi, ki sem ju lahko dal za Televizijo Slovenija in POP TV. Tam sem lahko v stavku ali dveh neposredno pojasnil razloge za vložitev ovadbe. Toda pri delu spletnega poročanja se je znova pokazala precej drugačna praksa.
Med članki, ki so prvenstveno povzemali Logarjev odziv, skoraj nisem našel znakov, da bi se njihovi avtorji resneje ukvarjali s samostojnim preverjanjem vsebine in še manj argumentacije iz ovadbe. Nekateri mediji so morda izjemoma povzeli tudi konkretne sume in pravno podlago, toda prav pri novicah, ki so v ospredje postavile Logarjevo politično razlago, je vprašanje dejanske vsebine ovadbe ostalo potisnjeno v ozadje.
Naj karikiram. Če bi v moji ovadbi pisalo, da je nujno slovenske novinarje giljotinizirati, bi očitno spregledali tudi to. Odveč je pripomniti, da je provokacija seveda namenjena ponazoritvi absurdnosti novinarskega postopka in ne zagovarjanju nasilja. V svoji dolgoletni kritiki slovenskih medijev sem večkrat opozarjal na tovrstno nadomeščanje novinarskega preverjanja s povzemanjem političnih izjav, kjer se novinarski posel prevečkrat spremeni v prostovoljni servis za distribucijo političnih odzivov. Povedano drugače: namesto da bi novinarji presojali verodostojnost politikovih odgovorov, jih zgolj prenašajo naprej.
Peklenšček, ki je napisal knjigo o Golobu
Še posebej zabavna je Logarjeva sugestija, da bi bilo treba mojo ovadbo razumeti v kontekstu političnih napadov Gibanja Svoboda. S tem me posredno postavlja v krog ljudi, ki naj bi za stranko opravljali umazano delo.
Pri tem je pozabil na majhno podrobnost: septembra letos sem objavil knjigo »Poražena levica: o vplivu kognitivne disonance na polom vlade Roberta Goloba na volitvah leta 2026«. Knjiga ima 945 strani in je precej obsežna kritična analiza političnega delovanja Roberta Goloba, njegove vlade in slovenske leve sredine. Skoraj tisoč strani kritike Golobove politike očitno ni dovolj, da ne bi bil samodejno razglašen za njenega političnega pomagača, ker sem vložil kazensko ovadbo zoper Logarja! Le kdo bi temu verjel?
Posebna ironija je tudi, da knjiga, čeprav je javno dostopna in jo novinarji imajo, ni doživela nobene medijske zaznavnosti. Dokaj krivično in absurdno, kajti ko Logar potrebuje prazno razlago o motivih drugih za ovadbo, mene kot avtorja brez posebnih težav umesti v politično operacijo proti svoji stranki. Ne, nikoli nisem imel nič s tistimi, s katerimi me želi povezati, razen da sem grajal njihovo početje! Vse drugo, vključno z Logarjevimi peklenščki iz Svobode, je zgolj njegova priročna politična dimna zavesa.
In ker je ovadba že na tožilstvu, je edina žogica lahko le pri tožilcih samih. Upajmo, da se tudi oni niso zarotili proti Logarju!
Več:
Kazenska ovadba zoper Aleša Novaka, Anžeta Logarja in stranko »Demokrati. Anžeta Logarja«
Dialog kot krinka: Anže Logar med mimikrijo in depolarizacijo
Poražena levica: o vplivu kognitivne disonance na polom vlade Roberta Goloba na volitvah leta 2026