Bodo tožilci sploh sledili sodbi Vrhovnega sodišča? Nič ne kaže na to.

Na Vrhovno državno tožilstvo in Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, Generalno policijsko upravo in Policijsko postajo Ljubljana Center sem 18. julija 2019 naslovil kazensko ovadbo zoper poslanca Dušana Šiška, ki je v državnem zboru, kot je znano, v razpravi o begunski problematiki predlagal »šus v glavo« begunca.

Verbalni »incident« je bil dokaj hitro pozabljen, kar pa, glede na splošno mizerno duhovno stanje in politično klimo v državi, nikogar več ne preseneča. V zapisu »Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora sem podrobneje razčlenil, zakaj bi takšne besede morali obravnavati kot primer sovražnega govora. Kazensko ovadbo sem podal, ker je Vrhovno državno tožilstvo na novinarsko poizvedbo povedalo, da niso prejeli nobene tovrstne ovadbe – žalostno že samo po sebi, da tega ni storil nihče, razen tega pa tudi, da pregona ni sprožilo po uradni dolžnosti kar samo.

Tožilstvo ovadbo zavrnilo

Do danes nisem prejel nobenega odgovora tožilstva, včeraj pa sta me na domu nepričakovano obiskala dva policista, ki sta želela preveriti, zakaj sem jo spisal. Razlog in namen obiska mi ni povsem razumljiv, sta pa takoj na začetku pojasnila, da je tožilstvo mojo ovadbo zavrnilo, ker menda ni dovolj konkretizirana možnost, da bi storilec (poslanec) res kršil javni red in mir – povedano na kratko in posplošeno to pomeni, da ni bil dovolj konkretiziran pogoj iz 297. člena Kazenskega zakonika o obstoju dovolj velike verjetnosti, da se je res namenil begunca ustreliti.

Ker sem na tej strani že velikokrat podajal hermenevtiko omenjenega člena, se ne nameravam ponavljati. S strani policistov prebrana zelo kratka utemeljitev me ni v ničemer presenetila. Svojih dokumentov mi nista želela pokazati ali izročiti. Bila sta povsem korektna, z ničemer glede njunega postopka nimam težave, tudi poskušam (s težavo) sprejeti, da sta želela preveriti še, ali je morda pri poslančevem dejanju prišlo do prekrška po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (6. člen) in ga zato želim osebno preganjati, ker se počutim ogroženega s strani imenovanega poslanca, kar je seveda popoln nesmisel.

Policista sem spomnil na novo interpretacijo 297. člena v sodbi VS RS I Ips 65803/2012, sprejeti 4. julija 2019, a seveda ni njuna naloga, da bi jo poznala. In je nista. Sodba nosi žig, iz katerega je razvidno, da jo je sprejelo Vrhovno državno tožilstvo 19. julija letos, torej en dan po moji podani kazenski ovadbi.

Dne 8. avgusta 2019 je potem Vrhovno sodišče objavilo še javno sporočilo o pomenu sankcioniranja ravnanj z znaki sovražnega govora in v kratkem razložilo svojo odločitev v zadevi spletnega komentarja, kjer se je anonimnež spravil nad Rome in omenjal eksploziv.  Več kot očitno je kritiziralo dosedanjo splošno prakso branja 297. člena in dalo prav Okrajnemu sodišču, ki je spletnega komentatorja obsodilo, čemur je potem sledila oprostilna sodba Višjega sodišča.

sodba vs

Iz sodbe Vrhovnega sodišča

V sporočilu sodniki ugotavljajo, da »ni treba, da bi zaradi takega storilčevega ravnanja prišlo tudi do potencialnega ogrožanja javnega reda in miru« oziroma da je treba »besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine.«

Primer sem podrobneje komentiral v prispevku Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem. Priznati moram, da je sodba šokantno »liberalna« glede branja 297. člena, kakor koli že se z njeno intenco strinjam, zato velja za popolnoma drugačno interpretacijo opozoriti na komentar dr. Mateja Avblja v Financah, v katerem jo je raztrgal in bil pri tem izjemno prepričljiv, če odštejemo njegovo sicer težko skrito (ali skrivano) politično in ideološko motiviranost pri pisanju.

Tožilci (še) ne sprejemamo sodbe

Pristojno tožilstvo je, navzlic sodnim počitnicam, ob presojanju moje ovadbe zoper poslanca že moralo poznati sodbo Vrhovnega sodišča. Na novinarska vprašanja, kako jo komentirajo, so namreč 7. avgusta med drugim za Dnevnik komentirali tole: »Na vrhovnem tožilstvu so nam včeraj pojasnili, da so s sodbo že seznanjeni, vendar jo še preučujejo.« Več kot očitno je, da je niso želeli upoštevati.

Na posvetu o sovražnem govoru na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti decembra 2015 in kasneje v zborniku iste institucije (v članku »Interpretacije 297. člena Kazenskega zakonika, opredelitev in pregonljivost sovražnega govora«) sem vpričo očitno preozkega tožilskega razumevanja edinega člena, po katerem lahko sovražni govor preganjamo, predlagal njegovo spremembo. Kajti druge rešitve nisem videl: če slovenski tožilci menijo celo, da po naši zakonodaji sovražni govor ni kaznivo dejanje (!), kar je po sebi škandalozna izjava, in zanj zahtevajo bolj ali manj konkretizirano možnost, da je storilec kršil javni red in mir (kar v praksi vedno npr. pomeni, da bi se moral nekdo že pripravljati na to, da bo dejansko telesno ali kako drugače ogrozil pripadnika ranljive in z zakonom zaščitene skupine ljudi, naštete v tem členu), skoraj nikoli ali celo nikoli ne bo nastopila možnost, da je nekdo takšno kaznivo dejanje res storil. In tudi vse dosedanje obsodilne sodbe so bile krivične, storilce pa bi morali nemudoma oprostiti.

Povedano drugače: izjave tipa »Ubijmo Jude«, »Pedre na vrbe«, »Zaplinimo begunce«, »Rome v koncentracijski logor«, »Kastrirajmo tožilce« in »Zakoljimo sodnike« so, ob pogoju seveda, da bi se tožilci in sodniki sploh uvrstili v kategorijo zaščitenih skupin, popolnoma nepregonljive. Izrekati takšne in podobne stavke je v Sloveniji docela varno, tudi za poslance in politike najvišjega formata.

Šele tedaj, ko bi se nekdo spravil usposabljati koncentracijski logor, očistil svojo puško ali nož, se že odpravil na pot in bi mu sledilo (ne)določeno število oseb (ja, še to so uspeli tožilci zapisati v svoji razlagi zadeve Erlah!), bi nenadoma bili pripravljeni, kakšen absurd, takšne besede obravnavati kot kaznive znotraj omenjenega člena.

Zavrnitev moje kazenske ovadbe zoper poslanca Šiška zato dokazuje oboje: da tožilci evidentno še ne nameravajo slediti novemu branju tega člena v skladu s citirano sodbo Vrhovnega sodišča. In drugič, vsaj meni daje prav v razumevanju, da je sprememba 297. člena, v smeri omejitve pogoja o kršitvi javnega reda in miru, še kako nujna in obenem edina možnost, da bi sovražni govor v polnem pomenu res postal pregonljiv.

Do nadaljnjega zato ostajamo pri praznih obljubah iz programa aktualnega generalnega državnega tožilca Draga Škete, da se bo v svojem mandatu posebej posvetil prav njegovemu pregonu.

Več:

Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora

Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem

Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

Naslovnika: Vrhovno državno tožilstvo, Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani

Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ-1)

Na podlagi javnosti znanega in medijsko izpostavljenega primera poslanca Dušana Šiška in njegove izjave o »šusu v glavo« migrantu ter dejstva, da noben državni tožilec ali tožilka ni samoiniciativno in po lastni presoji začel kazenskega postopka v tem primeru, na podlagi medijske izjave Vrhovnega državnega tožilstva, da pri njih do 16. julija 2019 pristojni za uvedbo pregona zaradi javnega govora, ki spodbuja sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, niso prejeli nobene kazenske prijave, ne oni ne na pristojnem ljubljanskem okrožnem tožilstvu (podatek iz Večera, 18. 7. 2019, avtorica Kristina Božič), ter na podlagi obljub generalnega državnega tožilca Draga Škete ob prevzemu funkcije, da bo ena od njegovih prednostnih nalog tudi pregon sovražnega govora, v nadaljevanju podajam kazensko prijavo zoper poslanca Slovenske nacionalne stranke Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti po 297. členu Kazenskega zakonika RS.

Obrazložitev: Dušan Šiško je kot poslanec SNS dne 15. julija 2019 na seji Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo v Državnem zboru ob problematiki mešanih patrulj in varovanja meja povedal:

»To, kar se dogaja sedaj, da je (migrant) pri Italiji enega taksista z nožem ranil, policist ga je ustrelil v nogo, mi je čudno, da so mu sploh dovolili, da ga še niso ovadili sami policisti. Če bi mene vprašali, jaz bi mu dal ‘šus’ v glavo.«

Posnetek poslančevega nastopa je dostopen v množičnih medijih. 297. člen Kazenskega zakonika pravi, da »kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.«

Poslanec Šiško je s svojo izjavo spodbujal k nasilju na podlagi tega člena – »šus v glavo« je premišljeno usmeril v migranta, s čimer je napadel pripadnika ranljive skupine, ki ustreza opisu z zakonom zaščitene manjšine na temelju narodnostne, rasne, verske ali etnične pripadnosti, svojo sugestijo po nasilju pa je konotiral s sovraštvom in nestrpnostjo do migrantov. Ob tem je nepomembno, ali je obstajala konkretna nevarnost za ogrožanje javnega reda in miru – sovražni govor ne more v celoti biti odvisen od tega pogoja. S svojo izjavo je izrekel grožnjo in kot poslanec, zavedajoč se svojega družbenega položaja in moči, potencialno vplival na mnenje državljanov preko številnih medijev – predvsem v neposrednem prenosu seje Odbora na tretjem programu RTV Slovenija.

Glede na nekatere dosedanje tožilske reakcije v podobnih primerih (tvit Sebastjana Erlaha) in odgovor na omenjeni seji prisotne generalne direktorice slovenske policije Tatjane Bobnar, ki je za medije ugotavljala, da poslanca ne bodo preganjali, ker je za pregon »v takšnih primerih po mnenju zakonodajalca in vrhovnega državnega tožilstva abstraktna nevarnost ni dovolj. Podana mora biti konkretna nevarnost ter objektivna verjetnost kršitve javnega reda«, dodajam naslednje. Inkriminacija 297. člena KZ-1 ne more biti v nobeni posebni povezavi z javnim redom in mirom, zaradi česar bi se moralo terjati konkretizacijo uporabe nasilja in možnost, da bi do kaznivega dejanja po tem členu res prišlo (spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti nima neposrednih posledic za javni red in mir), na kar kaže tudi praksa v Evropski uniji in nekatera opozorila Sloveniji, npr. iz Sveta Evrope v poročilu Sveta Evrope proti rasizmu (ECRI) za obdobje med letoma 2014 in 2018, da je sovražni govor v Sloveniji redko predmet sodnega pregona »zaradi (preozke) razlage zakona pri organih pregona, na podlagi katere zadeve skoraj nikoli ne izpolnjujejo pogojev za uveljavitev kazenske odgovornosti«.

Takšno razumevanje kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1 predstavlja bistveno zožitev kaznivosti spodbujanja sovraštva in nestrpnosti na zgolj določena izvršitvena ravnanja, s tem pa tudi zožitev koncepta kaznivega dejanja. Razen tega določba ne predvideva, da bi javni red in mir morala biti ogrožena tudi dejansko, saj je uporabljen izraz »lahko«, kar pomeni, da je ogrozitvena inkriminacija tukaj po svoji naravo abstraktno-konkretna.

Upoštevajoč dejstvo, da je izjavo o »šusu v glavo« migrantu izrekel poslanec stranke, ki je doslej neskrito širila nestrpnost in ksenofobijo, v zadnjem času predvsem do beguncev, med drugim tudi z izobešanjem nestrpnih parol na zastavah, obešenih na pročelje sedeža te stranke sredi Ljubljane, glede na to, da je sklicevanje na uporabo orožja s strani predstavnikov ljudstva, sploh sredi parlamenta, potrebno obravnavati z bistveno večjo resnostjo in odgovornostjo glede izrečenih besed, saj je možnost njihovega vpliva večja, poslanec Dušan Šiško pa je absolutno javna oseba par excellence, in glede na dejstvo, da sta sovražni govor in nestrpnost v Sloveniji v zadnjih letih eskalirala in se proti njima nemočno borimo (oziroma ne borimo), čutim kot posebno dolžnost, da podam zgornjo ovadbo v presojo in ravnanje tožilkam in tožilcem, motiviran še zlasti s citirano informacijo Vrhovnega državnega tožilstva, do niso prejeli kazenske ovadbe zoper omenjenega poslanca.

S spoštovanjem,

Boris Vezjak

Poslano 18. julija 2019 na naslova:

Vrhovno državno tožilstvo, kontakt: dtrs@dt-rs.si

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, kontakt: odtlj@dt-rs.si

tožilstvo šiško ni ovadbe

Tožilstvo za Večer: nismo prejeli ovadbe

Več:

»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora

 

Predsednikova globoka misel: ljudstvo me ljubi, zato me ne morete kazensko preganjati

Stranka Solidarnost, o kateri dolgo ni bilo veliko slišati, se je tik pred volitvami odločila na Vrhovno državno tožilstvo vložiti kazenske ovadbe zoper Boruta Pahorja, Franceta Križaniča in Mateja Lahovnika.

Povzemam: sporna naj bi bila vloga, ki so jo omenjeni odigrali v vlogi ministrov in premiera v povezavi z investicijo v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6); pri tem so, tako pravijo pobudniki, zaznali sum storitve več kaznivih dejanj, med njimi zlorabe uradnega položaja, oškodovanja javnih sredstev ter opustitve dolžnega ravnanja oziroma nevestnega dela v službi.

Solidarnost ovadba Pahor MMC

MMC RTV Slovenija o ovadbi proti omenjenim

Pahorjeva reakcija na motnjo njegovega stila

Pobuda strelja v vrhove in pričakovano je bila deležna ogromno dnevne pozornosti. Nekateri mediji so objavili delce odziva, ki ga je podpisuje predsednik republike. Ta obtožbe, kot smo lahko domnevali, zavrača. Zanimalo me bo, kakšno argumentacijsko prakso je pri resnih obtožbah, tako motečih za njegov trenutni politični stil joie de vivre, kjer se je na isti včerajšnji dan Pahor recimo koketno poklonil Ronaldu, tudi zavzel.

Naj za začetek po 24ur.com citiram ključni moment iz njegovega pisma, ki je tudi sicer kratko in ga žal v celoti ni najti nikjer na spletu:

“Takratni premier in sedaj predsednik republike Borut Pahor je prepričan, da niso podani utemeljeni razlogi za ovadbo. V pričanju pred preiskovalno komisijo in v številnih pojasnilih javnosti v zadnjih letih je pojasnil, da ni opustil nobenega dolžnega ravnanja, kaj šele, da bi namerno ravnal v škodo države. Svoje delo je v težkih časih opravljal vestno,” so sporočili iz predsednikovega kabineta.

Vlada, ki jo je vodil, projekta Teš 6 ni niti začela niti končala, so dodali, zato je nenavadno, da je politična odgovornost pripisana izrecno njegovi vladi. V tem sklepi odstopajo od poročila.

“Politično odgovornost je kot takratni premier že prevzel, ko je bila njegovi vladi izglasovana nezaupnica in na naslednjih volitvah ni uspel ponoviti mandata za predsednika vlade. Po tem so mu volivke in volivci izkazali zaupanje in ga dvakrat, leta 2012 in leta 2017, izvolili za predsednika republike. Zato ni razlogov, da bi odstopil,” so še sporočili iz kabineta Boruta Pahorja.

Kako zmanipulirati razloge in registre odgovornosti

Naj poudarim: odgovor ima grobo obliko vzročnega argumenta: našteti razlogi so pospremljeni s sklepom, ki ga uvaja značilni sklepalni ali posledični veznik »zato«, in ti razlogi naj bi, vsaj navidezno, utemeljili sprejetje sklepa.

Sprva Pahor očitno namensko pomeša kazensko in politično odgovornost: če ga Solidarnost preganja kazensko, proti temu navaja zgolj zanikanje, češ da »ni opustil dolžnega ravnanja« in »ni namerno ravnal v škodo državi«. Ampak zanikanje še zdaleč nima statusa navajanja dokazil in razlogov.

V nadaljevanju Pahor spelje razpravo proč, da bi se prikazal kot skesanec, ki je že plačal svojo kazen,  in sebi v prid navede svoje prevzemanje politične odgovornosti. Manipulacija je impozantna in ena večjih, kar sem jih zasledil z njegove strani v zadnjih letih; predsednik se mora pretvarjati, da je prevzel politično odgovornost za vpletenost v TEŠ 6, kar je popolna neresnica. Nikoli je ni, jeseni 2011 je odstopil, ker je svojo zaupnico vezal na potrditev novih ministrskih kandidatov, ki v parlamentu niso bili potrjeni. Odstopil je torej iz čisto drugih motivov. Varanje je torej dvojno: najprej skozi odmik v diskurz o politični odgovornosti, nato še skozi zavajanje glede motiva odstopa.

Njegova retorično imputirana vzročna povezava med politično odgovornostjo skozi izglasovano nezaupnico njegovi vladi zaradi nepravilnosti v TEŠ 6 je zato precej prozoren manever blefa, hitro dokazljiv z obuditvijo dogajanja jeseni tega leta.

Zakaj že je odstopil leta 2011?

Kot da to ni dovolj, Pahor manipulira naprej: dogajanje glede nezaupnice poveže še z vnovično neizvolitvijo za predsednika vlade na predčasnih volitvah 4. decembra 2011, kjer je svojo stranko SD popeljal na tretje mesto, zmagovalec Zoran Janković pa kasneje ni bil zmožen sestaviti vladajoče koalicije, zato jo je drugouvrščeni Janez Janša. Tudi tu velja, da Pahor ni plačal kazni za svoje grehe v zadevi, v kateri bo zdaj po napovedih kazensko ovaden. Mimogrede bodi rečeno: s tem, ko poudarjeno riše sebe kot že kaznovanega, vsaj na načelni ravni priznava svojo odgovornost. Kar pa je v nasprotju z vsemi izgovori, ki smo jih slišali tudi včeraj in še bolj pred tem, da projekta TEŠ6 njegova vlada ni začela in tudi ne končala, da z njim nima skoraj nič.

No, potem sledi majhen obrat. Če se je zdelo, da bo redukcija na politično odgovornost, ne kazensko, zadostila premišljenega mojstra flirta z ljudstvom, ki močno upa ne samo glede tega, da državljani ne bodo opazili, kako jih s svojim zabavljaštvom vodi za nos iz povsem oportunih osebnih političnih motivov, ampak tudi takrat, ko v stiski menjuje med registri odgovornosti in za nameček navaja arbitrarne razloge, je zdaj stavek o tem, da mu volivke in volivci zaupajo, seveda popolno presenečenje.

Dvakrat izvoljen za predsednika republike, zakaj bi bil odgovoren

Zategadelj: se mar Pahor ni ravno v stavku pred tem skliceval na to, da mu volivci več niso zaupali, da je že odplačal kazen z nezaupanjem do sebe in je zato ovadba proti njemu menda deplasirana? Kako lahko zdaj navede ravno nasprotni motiv, češ izkazali so mu zaupanje in me »dvakrat, leta 2012 in leta 2017, izvolili za predsednika republike. Zato ni razlogov, da bi odstopil«?

Sprva ni bil razlog, da odstopi, ker je že poprej bil kaznovan z odstopom, takoj zatem pa ni razlog, da odstopi kot predsednik države, ker je bil nagrajen z dvema mandatoma? Kakšno relevanco imajo ti odstopi in novi mandati z njegovo odgovornostjo v zadevi TEŠ 6? S pozicije že odslužene kazni je obenem prešel na drug, temu nasproten tip obrambe, in to v isti sapi: s pozicije »Sem že prevzel odgovornost in odstopil« in »Ljudje mi niso zaupali na volitvah 2011« je na nenadoma pristal pri »Ljudje so mi zaupali leta 2012 in 2017« kot razlogu proti odstopu.

Po njegovem očitno živimo v državi, kjer ljudstvo odloča, brez sodišč, kdo je kazensko odgovoren in kdo ne. Na volitvah. Misel, ki evocira mentalni okvir diktatorjev in tiranov; nisem opazil, da bi kakšen medij opozoril na globoko misel, po kateri si zato, ker te državljani ljubijo, imun na kazenski pregon ali politično odgovornost.

Na kolena pred Ronaldom

Na koncu bi spomnil na še eno, na tej strani večkrat obravnavano tehnologijo odvračanja pozornosti, ki jo je po političnih neuspehih v mandatu 2008-2011 očitno zavestno ubral Pahor. Njegovo zatekanje v drugačno podobo politika, komunikacijski flirt in izgradnjo nekakšnega apolitika ali antipolitika, s katerim se bodo lahko ljudje identificirali kot z enim-izmed-njih, tj. kot cestarjem, picopekom ali avtomehanikom, je bila zanj od volitev l. 2012 izsiljena strategija preživetja. Ko se je ravno na dan najave kazenske ovadbe proti sebi včeraj zatekel k fotografiji, na kateri gre na kolena pred Ronaldom na svojem Instagramu, je to treba razumeti kot način, kako že ves čas poskuša ubežati pred sleherno obliko odgovornosti.

Pahor Ronaldo Messi

Pahor na kolenih: njegova Instagram objava na dan najave kazenskih ovadb

Slovenske novice branijo svojega lastnika

Lanskega junija je družba FMR iz Idrije, ki jo lastniško obvladuje Stojan Petrič, kupila časopisno hišo Delo na zaprti dražbi in zanj plačala 7,3 milijona evrov. Pred tem je Pivovarna Laško zanj odštela bistveno večji znesek, 95 milijonov evrov.

S tem je nov lastnik kupil ne samo Delo, ampak tudi Slovenske novice, ki so dolga leta najbolj bran dnevni časopis pri nas – naklada sicer pada, toda zadnji podatki se gibljejo za Delo okoli 30.000 prodanih izvodov, za Slovenske novice pa okoli 60.000, približno enkrat več.

O pestrem dogajanju konec lanskega leta in tudi letošnjega, o številnih odpuščanjih novinarjev in prerazporeditvah, svojo žalostno kroniko zapisuje Marijan Zlobec na svojem blogu.

Po tistem, ko je TV Slovenija minuli teden pisala o oškodovanju delničarjev, ki si ga je domnevno privoščil Petrič kot predsednik uprave Kolektorja s tem, da je Vegradu Gradnje odpisal dolg, v zameno pa prejel (ali kupil) stanovanje v Savudriji, so se zdaj oglasili pri Slovenskih novicah. Avtor, podpisan z inicialkama E.N., je pričakovano vzel v bran svojega lastnika in TV Slovenija obtožil blatenja:

Od nacionalne televizije javnost upravičeno pričakuje visoke profesionalne standarde poročanja. Ti vključujejo tudi in predvsem temeljito preverjanje vsakršnih javnosti posredovanih informacij. Toda včasih si nacionalka privošči ravnanje, ki ji resnično ne more biti v čast, pri čemer je na mestu vprašanje, ali medij, ki ga plačujejo davkoplačevalci, res dela v dobrobit javnosti ali zgolj v dobrobit ozkih parcialnih interesov. Vprašanje je seveda – čigavih? No, tega gotovo ne bomo izvedeli.

Zato pa smo preverili informacijo, o kateri so minuli teden poročali v osrednji informativni oddaji Dnevnik, češ da bivšemu predsedniku uprave Kolektorja Stojanu Petriču očitajo oškodovanje delničarjev, ker naj bi odpisal dolg Vegrad Gradnjam v znesku 270.000 evrov, s tem denarjem pa si menda kupil stanovanje v Savudriji. Šlo naj bi za dogajanje v letu 2011, zoper Petriča pa naj bi bila vložena kazenska ovadba.

Motiv, ki ga razvijejo v Slovenskih novicah: Petrič je trn v peti Hidrii Fin, d.o.o., ki je vložila kazensko ovadbo. In zato je proti njej in njeni odgovorni osebi vložena kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja krive ovadbe.

Petrič nacionalka blatenje SN.PNG

V luči odpuščanj se nam pred očmi zarisuje klavrna podoba slovenskega novinarskega poklica: na eni strani nebrzdana logika odpuščanj, najbrž v smeri vse večje racionalizacije poslovanja in doseganja profita, na drugi servilno novinarstvo, ki spontano ali nespontano čuti dolžnost reagirati na zapise o svojem lastniku in jih jemati v bran. Pa saj ne, da je to bile eden od tihih zastavkov pri nakupu, nadzirati pisanje medijev nasploh in še zlasti takrat, ko pišejo o tebi? Mar ne bi bilo higienično to prepustiti drugim?

Več:

https://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

https://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

Petrič nacionalka SN blatenje 2