Stranka Solidarnost, o kateri dolgo ni bilo veliko slišati, se je tik pred volitvami odločila na Vrhovno državno tožilstvo vložiti kazenske ovadbe zoper Boruta Pahorja, Franceta Križaniča in Mateja Lahovnika.

Povzemam: sporna naj bi bila vloga, ki so jo omenjeni odigrali v vlogi ministrov in premiera v povezavi z investicijo v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6); pri tem so, tako pravijo pobudniki, zaznali sum storitve več kaznivih dejanj, med njimi zlorabe uradnega položaja, oškodovanja javnih sredstev ter opustitve dolžnega ravnanja oziroma nevestnega dela v službi.

Pahorjeva reakcija na motnjo njegovega stila

Pobuda strelja v vrhove in pričakovano je bila deležna ogromno dnevne pozornosti. Nekateri mediji so objavili delce odziva, ki ga je podpisuje predsednik republike. Ta obtožbe, kot smo lahko domnevali, zavrača. Zanimalo me bo, kakšno argumentacijsko prakso je pri resnih obtožbah, tako motečih za njegov trenutni politični stil joie de vivre, kjer se je na isti včerajšnji dan Pahor recimo koketno poklonil Ronaldu, tudi zavzel.

Naj za začetek po 24ur.com citiram ključni moment iz njegovega pisma, ki je tudi sicer kratko in ga žal v celoti ni najti nikjer na spletu:

“Takratni premier in sedaj predsednik republike Borut Pahor je prepričan, da niso podani utemeljeni razlogi za ovadbo. V pričanju pred preiskovalno komisijo in v številnih pojasnilih javnosti v zadnjih letih je pojasnil, da ni opustil nobenega dolžnega ravnanja, kaj šele, da bi namerno ravnal v škodo države. Svoje delo je v težkih časih opravljal vestno,” so sporočili iz predsednikovega kabineta.

Vlada, ki jo je vodil, projekta Teš 6 ni niti začela niti končala, so dodali, zato je nenavadno, da je politična odgovornost pripisana izrecno njegovi vladi. V tem sklepi odstopajo od poročila.

“Politično odgovornost je kot takratni premier že prevzel, ko je bila njegovi vladi izglasovana nezaupnica in na naslednjih volitvah ni uspel ponoviti mandata za predsednika vlade. Po tem so mu volivke in volivci izkazali zaupanje in ga dvakrat, leta 2012 in leta 2017, izvolili za predsednika republike. Zato ni razlogov, da bi odstopil,” so še sporočili iz kabineta Boruta Pahorja.

Kako zmanipulirati razloge in registre odgovornosti

Naj poudarim: odgovor ima grobo obliko vzročnega argumenta: našteti razlogi so pospremljeni s sklepom, ki ga uvaja značilni sklepalni ali posledični veznik »zato«, in ti razlogi naj bi, vsaj navidezno, utemeljili sprejetje sklepa.

Sprva Pahor očitno namensko pomeša kazensko in politično odgovornost: če ga Solidarnost preganja kazensko, proti temu navaja zgolj zanikanje, češ da »ni opustil dolžnega ravnanja« in »ni namerno ravnal v škodo državi«. Ampak zanikanje še zdaleč nima statusa navajanja dokazil in razlogov.

V nadaljevanju Pahor spelje razpravo proč, da bi se prikazal kot skesanec, ki je že plačal svojo kazen,  in sebi v prid navede svoje prevzemanje politične odgovornosti. Manipulacija je impozantna in ena večjih, kar sem jih zasledil z njegove strani v zadnjih letih; predsednik se mora pretvarjati, da je prevzel politično odgovornost za vpletenost v TEŠ 6, kar je popolna neresnica. Nikoli je ni, jeseni 2011 je odstopil, ker je svojo zaupnico vezal na potrditev novih ministrskih kandidatov, ki v parlamentu niso bili potrjeni. Odstopil je torej iz čisto drugih motivov. Varanje je torej dvojno: najprej skozi odmik v diskurz o politični odgovornosti, nato še skozi zavajanje glede motiva odstopa.

Njegova retorično imputirana vzročna povezava med politično odgovornostjo skozi izglasovano nezaupnico njegovi vladi zaradi nepravilnosti v TEŠ 6 je zato precej prozoren manever blefa, hitro dokazljiv z obuditvijo dogajanja jeseni tega leta.

Zakaj že je odstopil leta 2011?

Kot da to ni dovolj, Pahor manipulira naprej: dogajanje glede nezaupnice poveže še z vnovično neizvolitvijo za predsednika vlade na predčasnih volitvah 4. decembra 2011, kjer je svojo stranko SD popeljal na tretje mesto, zmagovalec Zoran Janković pa kasneje ni bil zmožen sestaviti vladajoče koalicije, zato jo je drugouvrščeni Janez Janša. Tudi tu velja, da Pahor ni plačal kazni za svoje grehe v zadevi, v kateri bo zdaj po napovedih kazensko ovaden. Mimogrede bodi rečeno: s tem, ko poudarjeno riše sebe kot že kaznovanega, vsaj na načelni ravni priznava svojo odgovornost. Kar pa je v nasprotju z vsemi izgovori, ki smo jih slišali tudi včeraj in še bolj pred tem, da projekta TEŠ6 njegova vlada ni začela in tudi ne končala, da z njim nima skoraj nič.

No, potem sledi majhen obrat. Če se je zdelo, da bo redukcija na politično odgovornost, ne kazensko, zadostila premišljenega mojstra flirta z ljudstvom, ki močno upa ne samo glede tega, da državljani ne bodo opazili, kako jih s svojim zabavljaštvom vodi za nos iz povsem oportunih osebnih političnih motivov, ampak tudi takrat, ko v stiski menjuje med registri odgovornosti in za nameček navaja arbitrarne razloge, je zdaj stavek o tem, da mu volivke in volivci zaupajo, seveda popolno presenečenje.

Dvakrat izvoljen za predsednika republike, zakaj bi bil odgovoren

Zategadelj: se mar Pahor ni ravno v stavku pred tem skliceval na to, da mu volivci več niso zaupali, da je že odplačal kazen z nezaupanjem do sebe in je zato ovadba proti njemu menda deplasirana? Kako lahko zdaj navede ravno nasprotni motiv, češ izkazali so mu zaupanje in me »dvakrat, leta 2012 in leta 2017, izvolili za predsednika republike. Zato ni razlogov, da bi odstopil«?

Sprva ni bil razlog, da odstopi, ker je že poprej bil kaznovan z odstopom, takoj zatem pa ni razlog, da odstopi kot predsednik države, ker je bil nagrajen z dvema mandatoma? Kakšno relevanco imajo ti odstopi in novi mandati z njegovo odgovornostjo v zadevi TEŠ 6? S pozicije že odslužene kazni je obenem prešel na drug, temu nasproten tip obrambe, in to v isti sapi: s pozicije »Sem že prevzel odgovornost in odstopil« in »Ljudje mi niso zaupali na volitvah 2011« je na nenadoma pristal pri »Ljudje so mi zaupali leta 2012 in 2017« kot razlogu proti odstopu.

Po njegovem očitno živimo v državi, kjer ljudstvo odloča, brez sodišč, kdo je kazensko odgovoren in kdo ne. Na volitvah. Misel, ki evocira mentalni okvir diktatorjev in tiranov; nisem opazil, da bi kakšen medij opozoril na globoko misel, po kateri si zato, ker te državljani ljubijo, imun na kazenski pregon ali politično odgovornost.

Na kolena pred Ronaldom

Na koncu bi spomnil na še eno, na tej strani večkrat obravnavano tehnologijo odvračanja pozornosti, ki jo je po političnih neuspehih v mandatu 2008-2011 očitno zavestno ubral Pahor. Njegovo zatekanje v drugačno podobo politika, komunikacijski flirt in izgradnjo nekakšnega apolitika ali antipolitika, s katerim se bodo lahko ljudje identificirali kot z enim-izmed-njih, tj. kot cestarjem, picopekom ali avtomehanikom, je bila zanj od volitev l. 2012 izsiljena strategija preživetja. Ko se je ravno na dan najave kazenske ovadbe proti sebi včeraj zatekel k fotografiji, na kateri gre na kolena pred Ronaldom na svojem Instagramu, je to treba razumeti kot način, kako že ves čas poskuša ubežati pred sleherno obliko odgovornosti.