::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Ernest Petrič in ruske ladje v Piranskem zalivu: o izsiljevalski logiki solidarnosti

Tudi če sprejmemo, da je za zastrupitev ruskega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegove hčerke Julije res kriva Rusija, zaradi česar je veliko držav zahtevalo izgon njihovih diplomatov, še nismo razrešili enigme »solidarnosti«, ki je postala nov ključni pojem in označevalec tudi notranjepolitičnih prerekanj in prepričevanj, zakaj se mora Slovenija priključiti drugim državam EU.

Redukcija težave na »solidarnost«, v tem primeru z Veliko Britanijo, je že po sebi sumljiva in predstavlja zlorabo pojma. Konteksti pomoči gredo evidentno onstran sleherne humane ali humanitarne note; so izrecno ozko mednarodno politični, diplomatski in predstavljajo politično apropriacijo žargona, ki s tem izgublja osnovno semantično polje in postaja vedno bolj razvrednoten.

Sumljiv diskurz o solidarnosti

Hipertrofija diskurza o solidarnosti z Veliko Britanijo v resnici ni prišla iz domačih logov, temveč gre za posvojen besednjak »proevropskih« političnih akterjev in množičnih medijev, ki so za hip pozabili na nesolidarnostni brexit. Seveda ga je v trenutku posvojil tudi Miro Cerar in zabrenkal na strune obstoja EU, ki bo le »enotna in solidarna« preživela, Slovenija pa je takšen dejavnik enotnosti.

Zlaganost in zloraba diskurza solidarnosti ni najhuje, kar je kakšen slovenski predstavnik uporabil ali izustil v primeru diplomatske vojne, kot ji pravijo. V domačem parlamentu je dr. Ernest Petrič, dolgoletni veleposlanik in ustavni sodnik, sedaj svetovalec predsednika republike, tudi profesor mednarodnega prava, začel mahati z nič manj kot neizogibnimi dolžnostmi, ki da jih ima Slovenija. In opozoril na 5. člen pogodbe Evroatlantskega zavezništva, v katerem je specificirana »solidarnost« med državami članicami; ko je napadena ena, so napadene tudi vse druge. Z njegovimi besedami:

Če bi bila naša ladja napadena v Jadranskem morju, so nas dolžni braniti vsi, od Washingtona do Osla.

Logika izsiljevanja je zdaj naslednja: Slovenija mora »solidarno« podpreti Veliko Britanijo, ker je ta nekako napadena. Po Petričevem miselnem loku smo torej na pragu vojne: ruske ladje so na tem, da zaplujejo v Piranski zaliv. Bomo videli, ali po sredini.

Petrič dnevnik Skripal

Petrič v osrednjem dnevniku TV Slovenija: napad na naše ladje v Jadranskem morju

Samouresničujoča se prerokba

No, takšen parlamentarni fear-mongering je potreben zato, da bi iz slovenske države izvlekel vsaj dejanje solidarnosti – kar postaja novopečeni evfemizem za vojaško zavezništvo v času, kjer še nismo odkrili niti, kdo in zakaj je zastrupil Skripala, zaenkrat pa k sreči na obzorju še ni nobenega vojaškega napada:

“Dokler smo zraven, je najmanj kar se lahko pričakuje, naša solidarnost,” je zatrdil Petrič ter dodal, da bi bila kardinalna napaka, če ne bi rekli nič.

Kar si je privoščil ustavni sodnik zamazanega slovesa, je nevarno poigravanje s samouresničujočo se prerokbo kot gonilom vojaških nemirov, spopadov in končno vojn: če bodo vsi protagonisti dovolj intenzivirali svoja prepričanja, da so ogroženi, da potrebujejo solidarnost z enim in antisolidarnost z drugimi, predvsem pa na široko razpredali, kdo nas bo napadel in kdo nas je dolžan braniti, bo počasi zrasla tudi možnost, da bo »napadena naša ladja«.

Ko Rusija napade Slovenijo

Pri takšnem svetovalcu predsednika republike bržkone ni čudno, da je pred nenadnimi strahovi zaradi napada Rusije na Slovenijo klonil že njegov varovanec Borut Pahor v intervjuju za Russia Today tri leta nazaj.  Podobnost je očitna. Tragikomičnost sicer škandaloznih predsednikovih recitacij o nekakšnem pogumnem enotnem nastopu v okviru Nata, če bo Slovenija napadena s strani Rusije, pobranih iz neznanih imaginarnih svetov, je z medklicem osmešila voditeljica:

»Mister president, unlike you I don’t speak for my country, but something tells me that there is no will or intention on the part of the leadership in Russia to attack Slovenia.«

Ja, včasih pričakovanja res delujejo kot prerokba: če jih dovolj dolgo ponavljaš in če si močno želiš, se uresničijo.

Ampak, seveda, vse to se ni zgodilo, ker se domačim medijem takrat ni ljubilo opaziti. Tudi ne Petriča. Nekako v skladu z motom: »Ni res, da imamo predsednika republike, kakršnega si zaslužimo; imamo medije, ki prezentirajo in ne prezentirajo predsednika republike na način, kot si ga zaslužimo.« No, ne samo njega.

Več:

Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

 

Information

This entry was posted on 06/04/2018 by in mediji,politika and tagged , , , , .
%d bloggers like this: