medijska cenzura

O cenzuriranem Handkeju na Radiu Slovenija

/ Boris Vezjak

Jeseni 2007 so tri velike novinarske organizacije izrazile dramatično zaskrbljenost nad stanjem slovenskih medijev. Najprej Mednarodno združenje novinarjev (IFJ – International Federation of Journalists), kasneje še Mednarodni inštitut za tisk (IPI – International Press Institute) in Novinarji brez meja (RSF – Reporters without borders). Čeprav se je z alarmantnimi opozorili predvsem prvo med njimi oglasilo že nekajkrat, se je situacija zaostrila.

Najprej po tistem, ko se je novinar Večera, Blaž Zgaga avgusta 2007 naslovil na evropske državnike in cehovske organizacije s pozivom, da poskušajo ustaviti vpliv g. Janeza Janše na medije. Po njegovem so postali politični pritiski in cenzura nevzdržni, posledično pa so omejili normalno novinarsko in predvsem profesionalno delo. Apel je isti novinar ponovil s kolegom z Radia Slovenija, Matejem Šurcem, in oba sta sooblikovala »Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji«. Z njo sta se skupaj z drugimi naslovila na domače novinarje. V oktobru 2007 je njuno pobudo podpisalo 571 novinarjev, kar je tvorilo eno četrtino vseh tistih, ki so bili v tistem trenutku v svoji stroki aktivni.

Ko komentar o Handkeju ni in ne bo objavljen

Včeraj pa se je zgodilo nekaj, kar diši po cenzuri enega izmed njiju, Mateja Šurca, ki je spisal naročeni komentar o Nobelovi nagradi književniku Petru Handkeju. Brez Janše, ker ga ni na oblasti, in brez ozko političnega oblastnega konteksta. So jo odgovorni na Radiu Slovenija izpeljali s tem, ko so posegli v avtorski komentar svojega zaposlenega in ga niso želeli objaviti?

O tem piše Šurc na svojem Facebooku profilu, kjer objavlja zavrnjeno besedilo v celoti in pripisuje zelo kratko opombo:

ŠVEDSKA AKADEMIJA SE PRIKLONI PETRU HANDKEJU

Če je Nobelova nagrada za mir – dobil jo je etiopski premier Abiy Ahmed – tokrat prišla v prave roke, pa je toliko več razburjenja deležna letošnja Nobelova nagrada za literaturo avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju, ki velja za apologeta nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševiča.

Skoraj šestdeset tisoč ljudi je podpisalo peticijo, s katero od švedske akademije, zahteva razveljavitev Nobelove nagrade Petru Handkeju. Med podpisniki sem tudi jaz, a ne zato, ker bi bil Handke zanič pisatelj. Številni hvalijo njegovo mojstrsko ustvarjalnost, njegov izvirni slog pisanja. Švedska akademija je v obrazložitvi poudarila, da je nagrado prejel zaradi svojih literarnih del.

Ob tem primeru pa se znova postavlja vprašanje, ali je umetnino treba ločiti od umetnika.

Peter Handke – sin slovenske matere in vojaka nemškega wermachta – je v času najhujšega divjanja srbske vojske in prostovoljcev po Hrvaški ter Bosni in Hercegovini – jasno in odločno podpiral srbskega vožda Miloševića. S tem je legitimiziral srbske vojne zločine in hkrati na simbolni ravni relativiziral žrtve agresivnih vojn balkanskega klavca.
Pisatelj sicer pravi, da je na Jugoslavijo od daleč gledal drugače kot drugi. Pa vendar zato še ni romantični junak, ki naj bi se kot Gary Cooper točno opoldne sam zoperstavil premočnim nasprotnikom. Handke je kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist, ki hoče pomolsti vola, a mu to nekako ne uspeva.
Nevedni in lahkoverni Handke sam ni kriv, pač pa je za sramoto odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila.
Tudi Nobelova nagrada za literaturo namreč po Handkeju ne bo več to, kar je bila.

(Komentar sem napisal za informativno oddajo Druga jutranja kronika na Radiu Slovenija, v torek 10. decembra 2019. Ampak … Ne bom povedal, kaj so odgovorni ob tem sklenili.)

Ali je prišlo do cenzurnega posega?

Vsako dejanje posega v besedilo seveda ne more šteti za cenzuro, zelo delikaten pa postane takšen poseg v primerih, ko gre za komentar – ta je po definiciji subjektiven in avtorski pogled na dogajanje. Drugačen ta žanr niti ne more biti.

Šurc cenzura Handke fb

Šurčev komentar je objavljen vsaj na Facebooku

Cenzuro običajno povezujemo s tremi konteksti: političnim, verskim in moralnim. Primer zapisa z Handkejem ne sodi neposredno v nobeno od teh kategorij. Načeloma velja, da je cenzura najbolj razširjeno sredstvo za omejevanje izražanja, še zlasti idej, mnenj in informacij.

Načini legitimacije njene uporabe so običajno zavarovanje resnice, pravega mnenja, mnenja večine, javnega reda ali zaščita družbe kot takšna. Zlahka si predstavljamo, da želi politika krojiti svojo resnico in pogled na družbeno dogajanje, da omejuje novinarsko vsebino iz razloga nacionalne varnosti, da poskuša zaščititi »pravo mnenje«, ki je največkrat usklajeno z mnenjem moralne večine (Millova tiranija večine), da želi ohraniti javni red in podobno.

Toda kdaj je poseg urednika v neko besedilo vendarle upravičen, kdaj se uredniška avtonomija lahko vplete v avtorsko avtonomijo? In ali se je to zgodilo v zgornjem primeru Šurčevega komentarja?

Dokumenti RTV Slovenija nam pri tem niso v posebno pomoč. V Poklicnih merilih in načelih novinarske etike lahko preberemo le nekaj precej ohlapnih stavkov o statusu komentarja v programih javnega zavoda. Recimo o tem, da kadar se odločamo za objavo osebnih mnenj novinarja, je treba zelo jasno opozoriti, da gre za komentar. O čemer v Šurčevem primeru ne more biti dileme. Ali o tem, da ker subjektivna mnenja temeljijo na določenih, velikokrat tudi parcialnih dejstvih, morajo uredniki zagotoviti, da bodo zasnove in vsebine komentarjev čim bolj pluralne. Mimogrede, uporaba različnih oseb zgoraj ni kakšen lapsus, saj omenjena merila večkrat izmenično uporabijo prvo in tretjo osebo množine.

Vendar nekomu, ki bi presojal o dejanju cenzure, ti dokumenti niso skoraj v nobeno pomoč.

Kaj je zmotilo urednike?

Letošnjega julija je Danijel Poslek začel svoj štiriletni mandat odgovornega urednika 1. programa Radia Slovenija. S kakšnimi razlogi je on ali nekdo v nizu urednikov zavrnil objavo besedila?

Seveda le ugibamo in vprašanje je, ali je iskanje pravih motivov sploh prava pot – takšna, ki se potem velikokrat izteče v nasilno legitimacijo dobrih razlogov. Sam jih sicer za zavrnitev komentarja ne vidim. Je katerega od urednikov morda zmotilo, da je novinar jasno povedal, da je tudi sam med podpisniki zahteve za razveljavitev Nobelove nagrade?

Če je komentar nujno subjektiven in sme biti takšen, potem takšen podatek ne more postati posebej moteč – saj je vendar dokaz avtorjeve odprtosti in jasnega zavzetja stališča, k čemur nas žanr že po sebi vabi. Končno celo sama Poklicna načela kličejo k pluralnosti – očitno pri tem predpostavljajo, da se avtorskih pozicij pri komentiranju ne bo ustavljajo in zavračalo, se jih bo pa dopolnjevalo z drugačnimi stališči.

Je v besedilu lahko sporno še kaj? Morda sintagma o tem, da je Handke kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist in se je urednikom zazdelo, da je opis preveč žaljiv za prepričanega zanikovalca genocida? Upam, da ne. So se morda spotaknili ob čustveni vzklik, da je za sramoto podelitve »odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila«?

Je morda ta poudarek v očeh presojevalcev postal razumljen kot gesta nedostojnega preklinjanja, kot takšna pa menda ne sodi v posvečeni eter javne radiotelevizije?

Izolacionisti proti holistom

Moje stališče je sicer zelo podobno mnenju novinarja, o čemer sem podrobneje pisal na drugem mestu. V trenutni razpravi namreč vidik spor med dvema taboroma.

V prvem so »izolacionisti« – ker verjamejo, da moramo motriti umetnost (tudi znanost) izolirano, samo po sebi, ob tem pa jo odmisliti od umetnika. Spet drugi so »holisti«, saj verjamejo v celostni in »neločeni« pogled na umetnika in umetnino. Handkejevi zagovornik mu nagrado privoščijo, v slovenskem primeru najbrž tudi zato, ker je malce »naš«.

Glede osnovnega načela, ki mu izolacionist pri tem sledi, da je namreč vedno potrebno ločiti umetniško ustvarjalnost posameznika od njegove osebnosti, lahko uporabimo analogijo s pico, ki v popolnosti opiše takšno pozicijo: ko vam jo dostavijo na krožniku, boste ocenjevali le to, ali je pica dobra. Vaša presoja ne bo v ničemer odvisna od tega, kdo je kuhar; ne bo vas zanimalo, kaj je storil v preteklosti, ali je morda koga ubil, ali pomaga Karitasu, ali je gejevski aktivist ali zadrt homofob, borec za človekove pravice ali nasprotnik splava, tudi se ne boste zmenili za barvo polti in se spraševali, ali plačuje davke. Pri pici bo štel okus, videz, njene intrinzične kvalitete in njena slastnost, ne kuhar.  V besedilu dokazujem, da izolacionistična pozicija ni posebej prepričljiva in da se mora njen zagovornik soočiti z nepremostljivimi težavami.

Vendar pa mojega besedila niso cenzurirali in zavrnili. Novinar Radia Slovenija ni imel te sreče.

Stoji za prisluhi Sova? »Ne bi rekel, da da je to to.«

/ Boris Vezjak

Se predsednik vlade vedno bolj zapleta v mrežo očitkov o prisluhih sosednje države, katerih zrcalna podoba istega je v resnici kar nadziranje tujih državljanov s strani domače obveščevalne službe? Izplen poznamo, prisluh lobistu, ki je želel ustaviti novinarski prispevek.

Njegova izjava ob plenarnem zasedanju vrha pobude srednje in vzhodne Evrope ter Kitajske v Dubrovniku kaže na precej farsično okoliščino: če smo pri nas užaljeni, ker so nam prisluškovali Hrvati, smo težko jezni zaradi nečesa, kar počnemo sami.

V prispevkih Nelagodje v medijski kulturi: o Sovi, POP TV in tem, kako so potovali posneti prisluhi in pred tem Nič več servilni Šarec: kako Slovenci ne bomo nastavljali drugega lica sem že komentiral nastalo nevarno in zelo verjetno politično-medijsko spono, katere zunanji motiv skupnega nastopa je bilo razkritje poskusa omejevanja medijske svobode s predlogom cenzure prispevka na komercialni televiziji.

Enotedenska pavza

Pavzirali smo skoraj cel teden, da smo naleteli na prvega novinarja, ki je Šarcu zastavil res esencialno vprašanje – nanj sem poprej že poskušal najti smiselno razlago. Pomenljivo za abotno stanje domačega novinarstva smo morali tragikomično potrpežljivo počakati na nastop hrvaškega, ne slovenskega.

Bi to smeli označiti za državotvorno novinarstvo – takšno, ki zna molčati in ne spravljati v zadrego, po potrebi pa tuliti v isti rog? V daljnjem Dubrovniku ga je njihov novinar izzval na enostaven način: »Vaša tajna služba ne stoji za temi prisluhi?«

Šarec dubrovnik prisluhi

Ključen trenutek iz prispevka POP TV: hrvaški novinar sprašuje, kdo stoji za prisluhi

Iznajdljivi premier je najbrž v hipu zaslutil nevarnost in ugotovil, da diplomatsko ne sme pritrditi in ne zanikati novinarjeve domneve. Zato se je po igralsko zatekel v niz mašil in izmikanj, kar smo lahko slišali v prispevku POP TV:

Težko rečem. Vendar ne bi rekel, da da je to to. Mi smo videli to v medijih, smo videli posnetek, smo slišali in to je to.

S tem, ko je zavzel nevtralno in ohlapno stališče (»težko rečem«) in ponovil isti veznik in zaimek (»da da je to to«), se je spretno izmaknil potencialni okrivitvi Sove, da je prisluškovala tujima državljanoma, obenem pa abruptno skrajšal stavek brez možnega zapletanja v podrobnosti. Istočasno se je prejkone zavedal, da bi o nasprotnem lahko obstajala dokazila, zato ni bilo varno niti zanikanje vpletenosti Sove. V hipu je nato prešel na navajanje bolj varne evidence, torej posnetka v medijih, ki ga je »videl« in »slišal«.

Tonin ve več od premierja

Nekaj ironije je v tem, da nam je posnetek iz Dubrovnika kot edina predvajala ravno POP TV. Ker sem situacijo že podrobno analiziral, naj navedem še politične dimenzije ironije: evidentno državo vodi predsednik vlade, po lastnem zatrjevanju popolnoma poučen o varnostni situaciji, takšen, ki ima ob sebi sicer prepoznavnega ksenofoba in homofoba, ki ga obvešča o nacionalni varnosti, pa tudi sicer vsako jutro do potankosti pregleda obvestila Sove, a vendar ne ve tistega, kar je ob enem obisku ugotovil Matej Tonin. Namreč da si prisluhe lasti ista Sova in da so pristni.

Da bi predsednik Nove Slovenije vedel več od premierja? Malo verjetno in v vsakem primeru nerodno. Ali da ga moramo razumeti v njegovi hudičevi zadregi, kako Hrvatom sredi Straduna priznati, ker njihovim državljanom naši obveščevalci prisluškujejo, zato ne more biti ravno iskren? Čisto mogoče.

Premier, ki je še 4. aprila po seji vlade po razkritju hrvaškega prisluškovanja dejal, da ne bo sklical Seje sveta za nacionalno varnost, »da ni potrebe«, je po ogledu dnevnika POP TV ob 19. uri na 8. april, v katerem so objavili pogovor med Toljem in Bammensom, naslednji dan nenadoma že sklical isti Svet, kjer mu je direktor Sove pojasnil, da je tudi gledal dnevnik? Se temu reče visoko zaupanje v naše medije?

Blagodejna klima

Morda je v podobni zagati Šarec natančno tretji dan po nenadnem sklicu Sveta za nacionalno varnost zato v Dubrovniku ugotovil, da ni niti izrednega stanja in tudi ne povečanega spora s Hrvati. Morda je njegov osebni rekord v spremembi političnega stališča posledica blagodejne morske klime.

A kaj, ko je obenem povedal še, da ni možnosti za uradno srečanje s Plenkovičem v Zagrebu. Shizofreno.

24ur šarec ni izrednega stanja

Pomirjujoči toni predsednika v Dubrovniku tri dni po sklicu Sveta za nacionalno varnost

Cerarjeva budnost in Jelinčičeva grozljivost

/ Boris Vezjak

V razprave o beguncih se je prikradla nova kategorija iz arzenala občute strahu zbujajočih retoričnih puhlic – da smo pripravljeni na nov prihod beguncev, v časih kolektivne psihoze terja našo »budnost« – tako rekoč čuječnost.

Izraz je danes lansiral predsednik vlade v odhodu, ki čaka na svoje mesto v novi, ko je glede migracijskih vprašanj dejal, da je Slovenija »v tem trenutku varna in budna država«.

Skratka, če bomo budni, bo vse v redu, kajti »neprijatelj nikada ne spava… prepoznat ćeš ga po podočnjacima«. Oziroma: ker bomo budni tudi sami, kot pravi Miro Cerar, bo varnost očitno terjala tudi naše podočnjake.

Delo migracije Jelinčič

Citirano Delo, ki objavlja novico STA

V poročilu STA, ki ga povzemam po Delu, pa je moč najti še nekaj srhljivega. Cerar se je po srečanju s predsedniki strank, ki jih je seznanil s pogovori na delovnem vrhu EU konec tedna v Bruslju, za medije očitno izrekel bolj na kratko, preostali predstavniki strank pa sploh ne, zato je na svoj račun, po zaslugi agencije, prišel Zmago Jelinčič. Takole so z mednaslovom vred navedli njegovo stališče:

Jelinčič: Situacija je grozljiva, hujša, kot se kaže

Predstavniki večine strank pred srečanjem, na katerem ob začetku ni bilo predstavnikov Levice, sicer niso dajali izjav. Izjavo je dal le predsednik Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič, ki je ocenil, da je situacija na področju migracij »grozljiva, pri čemer se kaže še hujše, kot se pri nas govori«.

Izplen nedeljskega mini vrha EU o migracijah je označil kot »krasnega«, saj ga je sabotiralo enajst držav. »Višegrajska skupina je povedala, da se ne gre več. V Nemčiji (kanclerka Angela) Merkel izgublja tla pod nogami,« je dejal.

Novembra lani sem se čudil domačim množičnim medijem, ki so vsi po vrsti ignorirali Jelinčičevo odkrito ksenofobijo, kakršno je na ogled postavil na stavbi svoje nacionalistične stranke tik ob Bleiweisovi cesti v Ljubljani, od koder je sredi prestolnice dolge tedne s pomočjo panojev izvajal svojo ksenofobno propagando. Ob tem sem naletel na smešen očitek proti sebi, češ da bi medijska poročila bila zanj krasna propaganda, zato ga je treba ignorirati, obsodbe pa pri tem vreči v koš. Tovrstno uredniško vratarjenje se mi zdi popolnoma neustrezno.

Danes je prvak SNS znova pristal v parlamentu, njegove razobešene parole tipa »Migrante ven iz države!« pa očitno lahko izreka kar v kamere tistih medijev, ki so ga takrat blokirali. Še več, njegova izjava ima v poročilu STA, hote ali nehote, funkcijo »uravnoteževalnega« in Cerarju nasprotnega stališča.

Kar so novinarji poskušali domnevno izriniti, se torej vrača skozi glavna medijska vrata. Znova po njihovi zaslugi.

Več:

Ksenofobija, vsem na očeh, razen medijem

Ruplove vojaške rešitve za Hrvaško. Naši mediji zaenkrat molčijo

/ Boris Vezjak

Kakšna dva ducata medijev je mogoče našteti na spletu, ki so včeraj poročali o novih nespametnih izjavah Dimitrija Rupla, v katerih poziva k vojaškemu zaostrovanju situacije s Hrvaško ob sprejemu arbitražne odločitve, napovedane za te dni.

Naslovi so povečini alarmantni. Mediji so na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini in Srbiji predvsem povzemali dvoje: da je po mnenju bivšega zunanjega ministra v Piranski zaliv nujno poslati vojaško ladjo in kupiti še nekaj novih, da bodo branile slovenske teritorialne vode, nato pa neke vrste samokritiko slovenske nacionalne zavesti, ki zaradi štirinajst dni hrvaškega dopustniškega morja izdaja slovenske nacionalne interese, zaradi česar se Slovenci še »nismo odcepili od Hrvaške«.

Srbski kurir je s kar nekaj pretiravanja novi spor povzel v naslovu:

HRVATSKA I SLOVENIJA NA IVICI SUKOBA: Rupel bi da šalje ratne brodove u Piran kako bi odbranili granicu!

Naslovi več kot 20 zapisov so alarmantni vsi po vrsti, recimo: »Rupel: Slovenija treba da pošalje ratni brod na granicu sa Hrvatskom«, »RUPEL PRIJETI HRVATSKOJ ‘Slovenija u Piranski zaljev treba poslati vojne brodove’«, »Rupel poručio: “U Piranski zaljev treba poslati ratne brodove da čuvaju slovenske vode”«, »Rupel: Slovenski ratni brod Triglav mora biti spreman za ‘obranu Piranskog zaljeva’«, »Rupel nam prijeti: U Piranski zaljev treba poslati vojni brod!«, »Slovenija bi u Piranski zaliv trebalo da pošalje ratni brod« in podobno.

Rupel Kurir vojna

Rupel kot zvezda srbskega Kurirja

Kako o tem poročajo slovenski mediji?

Če smo na meji vojnega spora s Hrvaško, potem smo Slovenci izrazito neinformirani. Namreč: če se vprašamo, kako zapise južnih sosedov povzemajo slovenski mediji, bomo lahko hitro zložili sliko o stanju slovenskega novinarstva. Čeprav je od Ruplove izjave minilo več kot 48 ur, od citiranih povzetkov pa 24, je odgovor preprost: sploh niso opazili. Nikakor. Nikjer.

Edina izjema je en samcat stavek, povzet na STA, v pregledu poročanj agencijskih novic drugih držav. In res, o Ruplovih izjavah sta poročala Tanjug in tiskovna agencija Federacije BiH Fena. Nepričakovano je ta stavek netočen:

Srbska tiskovna agencija Tanjug je pisala, da je slovenski politik Dimitrij Rupel povedal, da bi morali na predvečer napovedane objave arbitražne odločitve o sporu o meji med Slovenijo in Hrvaško poslati v piranski zaliv bojno ladjo, ki bi varovala teritorialne vode.

Rupel nikjer ni dejal, da naj pošiljanje vojaških ladij v Piranski zaliv velja le za »predvečer« napovedane objave. Še več, o tem ne poroča niti Tanjug, ki se sklicuje na hrvaški portal Indeks. In tudi na njem ni takšnega partikularnega podatka.

Lakmusov papir in slovenske novinarske uzance

Bombastične izjave bivšega ministra bodo lahko služile enkrat več za lakmusov papir za izmero odzivnega časa in načinov delovanja slovenskih medijev. Če se bodo ti sploh odločili povzeti pisanje naštetih. Izmerili ga bomo lahko dobesedno od začetka: kdo bo prvi, kako se bo pisanja lotil?

Zaenkrat nič ne kaže na to – in prav tak molk lahko sproža dve vrsti razlag. Po prvi so slovenski novinarji preprosto dovolj lenobni in jim iz razloga inercije ne uspeva opraviti svojega pričakovanega dela. Pa kaj, če smo na robu vojne, so what? Po drugi obstajajo za njihov molk določeni motivi in premisleki: morda preprosto v tem, da so presodili, da gre za medijsko spinanje naših sosedov. Takšno ravnanje bi terjalo kar nekaj dodatne utemeljitve. Da ne povzemajo stališč Janševega portala, je sicer pričakovana praksa, za katero stoji poprejšnja presoja verodostojnosti. Žalibog pa ta za poslabšanje odnosov s sosednjo državo ni relevantna. Če namreč kakšen bivši politik in trenutni rektor (!) izreka nespametne besede, je za to dovolj (uporaben) kateri koli medij – škoda je lahko enako velika.

Kaj točno je izjavil Rupel?

Kaj točno je Rupel uspel povedati za Janševo Nova24TV in v kakšni meri so hrvaški in drugi novinarji morda pri prenosu sporočil pretiravali? V zapisanem poročilu beremo naslednje:

Dimitrij Rupel pa se boji, da je trenutna vlada Mira Cerarja premalo odločna, da bi lahko Hrvate prisilila k spoštovanju odločitve arbitražnega sodišča. “Državi bosta imeli šest mesecev časa, da implementirata sodbo, Hrvati pa imajo ob tem precej več manevrskega prostora, ker so izstopili iz tega dogovora. Hrvati imajo pač takšno navado, da tisti del sodbe, ki jim ustreza, spoštujejo, tistega, ki jim ne, pa preprosto zavrnejo. A tako se lahko obnašajo, ker jim Slovenci to dopuščajo,” dodaja nekdanji zunanji minister. “Težava je tudi v tem, ker Slovenci še vedno množično odhajajo na morje k sosedom in so pripravljeni za tistih 14 dni, po možnosti v kakšnem kampu, žrtvovati državne interese. In to je glavni slovenski problem, na nek način se še vedno nismo odcepili od Hrvaške!” Po njegovih besedah bi morala Slovenija v Piranski zaliv postaviti svojo ladjo Triglav in kupiti še nekaj novih, ki bi branile slovenske teritorialne vode.

Na ravni povedanega vidimo, da lahko sleherno napako, ki bi bila »izgubljena v prevodu«, izključimo. Vse, kar so povzeli hrvaški in drugi mediji, je res zapisano in pripisano Ruplu. Kar jim lahko očitamo, je zgolj takšna ali drugačna doza hipertrofije v naslovih in izpeljavah. Je to veliko bolje od prakse domačih novinarjev, ki zaenkrat raje popolnoma molčijo?

Več:

Ruplove ladje: pojasnilo glede bizarne obtožbe na moj račun

 

Rupel Jutarnji vojna

Rupel in Jutarnji list

Rupel Index vojna.PNG

Rupel na hrvaškem Indeksu, ki ga večina povzema

Rupel 24sata vojna

Rupel na 24sata

Rupel RTS vojna

Rupel in srbski RTS

Rupel Novi list vojne ladje

Rupel in Novi list

 

 

Barbika, naš instagram predsednik

/ Boris Vezjak

Ko je bruseljski novinarski team časopisa Politico 20. januarja objavil zgodbo o slovenskem instagramskem predsedniku Pahorju in ga primerjal z Donaldom Trumpom, je ta postala majhna medijska uspešnica.

Pri portalu so se obrnili za komentar name in povzeli mojo tezo o flirtajočem populizmu, kasneje pa so novico o Pahorju kot »slovenskem instagram predsedniku« objavili še številni drugi od Portugalske do Moldavije, predvsem spletni mediji. Naj jih nekaj naštejem in opremim s povezavami:

Tanjug, Hina, Večernji list, Novi list, Vijesti, RTS, B92, Dnevni list, 24sata, Blic, TV SA, Slobodna Bosna, Kurir, Independent, Realitatea.net, HVG, Observador.

Politico, ki ga pretežno citirajo, ni izzvenel preveč prijazno – Pahorja je posmehljivo primerjal s prvo damo ZDA, kajti »Melania Trump ni edini model iz Slovenije, ki lahko pride na naslovnice«, omenil, da je predsednik nekoč delal kot maneken, da si je prislužil vzdevek Barbika in nato postal zvezda instagrama, v katerem se je, to zdaj že vemo, najbolje našel. Oziroma, če smo natančnejši: bolj se je znašel od večine drugih domačih (ali tujih) politikov, dobro pa se znajde tudi v vseh ostalih.

Pahor Politico

Začetek članka na portalu časopisa Politico

Novi članki so, glede na dan ali dva zamude, lahko svoj zapis opremili že s čisto svežimi Pahorjevimi norčijami, glede na dnevni ritem objav  – v skladu z geslom, ki pravi, da je predsedniške dolžnosti ta pač zamenjal za tiste instagramske.

Začetni članek, ki ga pretežno povzemajo, omenja še družbeno parodijo pod imenom »boruting«, predsednikovih impozantnih 22.000 instagram sledilcev, ekstenzivno menjavanje poklicev in seveda prihajajoče volitve. Na koncu navaja še znameniti Mladinin koledar z 12 mesečnimi upodobitvami, članek pa pridno zalaga z nazornimi grafičnimi primeri Pahorjevega koketiranja z ljudstvom.

Čez nekaj dni je zgledu tednika Politico sledil londonski Times: tudi ta se je obrnil name za komentar, kar se mi sicer v Sloveniji ne dogaja, pri tem pa se je skliceval na zapise na pričujoči strani. Še več, tudi z moje strani uredniško urejena tematska številka, posvečena medijskim prezentacijam predsednika, je bila, z izjemo RTV Slovenija, gladko prezrta, vključno s tiskovno konferenco in okroglo mizo.

Danes se je, kot vidim, podobnemu zgledu po Politicu in Timesu pridružil še Guardian oz. Associated Press in priobčil članek s podobnimi poantami pod naslovom »‘Barbie, and not a bad guy’: meet Borut Pahor, Slovenia’s Instagram president«. Isto zgodbo je npr. Yahoo objavil z naslovom »Forget Trump; Slovenian president rules Instagram«.

Pahor Guardian instagram

Pahorjev delfinček v Guardianu

Domača recepcija tujejezičnih medijskih vesti

Vselej je intrigantno spremljati, kako se na domače dogajanje odzivajo tuji in še bolj, kako tuje povzemajo domači. Spomnim se neverjetnega uspeha informacije o tem, da slovenski predsednik vlade Janez Janša izvaja politične pritiske in cenzuro doma in zgodbe o novinarski peticiji. Ravno ta informacija, ki je jeseni 2007 pljusknila v svet, je Janšo tako zelo ziritirala, da je novembra zahteval glasovanje o svoji zaupnici v parlamentu in dogodek izkoristil za še en obračun z novinarji. Zavedal se je namreč, da bo na začetku 2008 v imenu Slovenije postal predsedujoči Evropski uniji, tuje poročanje o njegovem podrejanju medijev pa bi lahko njegovo bleščečo kariero hitro uničilo.

Toda tega leta, kot sploh v času mandata 2004-2008 in podrejanja slovenskih medijev, je prišlo do pričakovanega učinka: ker so številni domači mediji (STA, RTV SLO, Delo, Večer, Primorske novice) bili obvladani s strani pokornih urednikov in novinarjev, ki vsi po vrsti še danes strašijo po medijskem prostoru, so kritične zapise o Janši velikokrat gladko cenzurirali. Močno so se trudili, da zanj neprijetnih novic ne bi objavljali.

Kako so se torej tokrat na tuje prezentacije slovenskega predsednika odzvali domači mediji? Naj takoj povem: bolj ali manj v skladu s tezo hrvaške agencije Hina, ki je ob priložnosti zapisala, da obstaja »Pahorjev medijski servis«, ki vedno znova opravi svoje delo olepševanja predsednika. Kajti kaj je skupno zgornjim zapisom, v katerih je predsednik prezentiran kot tretjerazredni zabavljač, navzlic odsotnosti kakšnih posebnih vrednotenj? Da medijski zapisi Pahorju pač niso preveč naklonjeni, razen če uspete v roku ene minute pozabiti, da gre za predsednika neke republike.

Pahor Times instagram Barbie

Times in Pahor kot Barbika

In res, od domačih se o obstoju tujejezičnih poročil skoraj nihče ni razpisal. Naštel sem pretežno spletne zapise na Žurnalu, Svet24 in Siolu, ne pa tudi bistveno pomembnejših medijih, kot so  RTV Slovenija, POP TV, Delu, Dnevniku, Večeru ali STA. Če že prihaja do objav, so afirmativno ubrane v stilu promocije medijske senzacije, ki da jo predstavlja naš predsednik. Skratka, kot še en razlog, zaradi katerega ga moramo jeseni nujno voliti.

Če sem čisto natančen, je edino omembo Slovenska tiskovna agencija zmogla v svojem standardnem bloku, znotraj katerega piše o poročanju drugih medijev. Spodnje vrstice so torej vse, kar so uspeli pribeležiti:

Hina je poročala še, da je spletni portal Politico naredil zanimivo primerjavo novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa in slovenskega predsednika Pahorja, saj oba pogosto uporabljata družbena omrežja. Trump pogosto uporablja Twitter, Pahor pa Instagram. Politico je slovenskega predsednika, ki ima na družbenem omrežju več kot 20.000 sledilcev, označil za “evropskega Instagram predsednika”. O tem je poročala tudi srbska tiskovna agencija Tanjug.

Ne mislim sicer, da gre za kakšno posebno naklonjenost Pahorju, ki bi bila sistemska. En del molka lahko nesporno pripišemo uredniški »damage control«, ki se nespontano trudi slediti navodilom, da bi o Pahorju poročali le na prijazne in prikupne načine. Od kod prihajajo, ni treba ugibati.

Večji del vratarjenja pa bi raje pripisal nereflektiranosti urednikov in novinarjev, ki preprosto ne znajo misliti, kaj bi lahko bilo s Pahorjevim populističnim koketiranjem narobe, zaradi česar tovrstno naracijo percipirajo kot odvečno navlako, ki menda sodi v tabloidne medije. Ravno ta nesposobnost ali odsotnost volje po presoji je tista, ki Pahorju dodatno omogoča neovirano medijsko samopromocijo predvsem v mediju, ki mu je pisan na kožo: kar omogoča instagram, je slikovna »obdelava« podobe, upodabljanje kot takšno. Ker gradi predsednik svojo kampanjo na multipliciranju lastnih podob, tudi v realnem življenju, si boljšega socialnega medija ne bi mogel izbrati.

Več:

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Pahor politico Observador

Pahor v portugalskem Observadorju

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

/ Boris Vezjak

Zdaj že bivši Varuh pravic gledalcev in poslušalcev pri RTV Slovenija, gospod Lado Ambrožič, je javno objavil in tri dni nazaj programskemu svetu tudi predstavil svoje letno poročilo o delu za leto 2016.

Nič novega, vse je predvidljivo, a vendar frapirajoče, ko se zgodbe do potankosti uresničujejo takrat, ko jih celo napoveš: na vsem odvečno funkcijo varuha sem opozarjal večkrat, nazadnje pred tedni, ter pri tem napovedal, kako bodo Ambrožiča znova dobesedno pometli pod preprogo. Navzlic temu in ravno zaradi tega si njegovo zadnje poročilo zasluži precej pozornosti, tudi zaradi številnih končnih ugotovitev, tako rekoč varuhovega testamenta o vlogi in pomenu funkcije, ki jo opravlja.

ilinka-todorovski-mmc-pokoj-ambrozic

Ambrožič v pokoj, Todorovski nova varuhinja: poročilo na MMC

Zapovedana ignoranca

Moja opozorila sicer segajo globoko v začetek mandata Miše Molk. Lahko rečem, da se vse od začetne inavguracije tega sicer obetavnega inštituta ni spremenilo skoraj nič. Poglejmo si, kaj najdemo v besedilu poročila, naj začnem bolj ironično obarvano: Ambrožič je vedel, da bodo zadnje poročilo v vodstvu RTV dali v bunker, zato je kar v njem to dejanje prehitel in napovedal. Nič ni pomagalo niti dejstvo, da se predčasno poslavlja in širi protestna svarila, na nacionalki in drugod so njegovo slovo dosledno označevali kot »odhod v pokoj«: lep evfemizem v primerjavi z zapisanimi ugotovitvami.

Zadnji stavek 68 strani dolgega besedila je resnično takšen, da sodi v anale zgodovinskih izjav javne radiotelevizije, najmanj zaradi finalne ugotovitve:

Seveda ne pričakujem, da bi pričujoče letno poročilo dobilo kakršno koli pozornost v programih Televizije, Radia, v regionalnih programih in na spletnem portalu MMC, torej nič drugače, kot je bilo pri dosedanjih letnih poročilih. Zapovedana ignoranca varuha in javnosti!

Ne le, da se je napoved varuha res uresničila in v njegovi lastni hiši letnega poročila nikjer niti omenili niso, kaj šele da bi ga citirali in obnovili, podobno so storili vsi slovenski novinarji po vrsti – recimo, da jih je okoli 2000.

Se pravi: ko varuh v svojem zadnjem brifingu obelodani, da se njegovo delo ignorira in da je ta ignoranca zapovedana, mu novinarji ustrežljivo pritrdijo in s tem afirmirajo njegovo presojo. Razen če ne obstaja res dober partikularen razlog, da mu ne zaupajo, bi to smeli označiti za škandal – ali vsaj še en simptom hiberniziranega domačega novinarstva. Človek bi še razumel, če bi šlo za suhoparno besedilo nekoga, ki ga ne smemo jemati resno. Ampak je varuh res edini, ki vidi stanje čisto po svoje?

ambrozic-letno-porocilo-ignoranca

Ambrožičevo zadnje letno poročilo in zaključni stavek

Lep fikus ali kdo sploh prebira mesečna poročila

Naslednja ironija: če bi poročilo brali in o njem poročali, bi lahko argumentirano razpravljali o stanju. Če tega novinarji ne želijo storiti, zanikajo smisel demokratične razprave in še pred tem svoje poslanstvo. Ne samo, da se je uresničilo prognozirano geslo »Varuh je mrtev, živel varuh« in so danes svetniki že izbrali novo varuhinjo, Ilinko Todorovski, pokazalo se je, da moramo vse opise stanja komunikacije in statusa varuha v lastni hiši jemati že z določeno dozo tragičnosti.

V cenzuriranem poročilu Ambrožič zelo neposredno opozarja, da želita vodstvo RTV in programski svet upogljivega in naklonjenega varuha. Kot sem sam temu večkrat rekel: ob sebi želita lep fikus, nič več. Pravilnik o delovanju varuha je mrtva črka na papirju, kar je, beremo, spoznala tudi javnost. Njegov vpliv je neznaten, podatka, kdo prebira poročila in jih jemlje resno, ni in se ustrezno manjša:

Javnost je v času, odkar teče varuhov mandat, dokaj hitro zaznala, da je varuh pozoren poslušalec in bralec pritožb in mnenj, da pa je njegov vpliv na zahtevane spremembe minoren. Na svoja mesečna poročila ne prejme nobenega feedbacka, tudi nima podatka, kdo ta poročila sploh prebira. Kaže pa opozoriti na dva ali tri primere nevljudnih komunikacij z varuhom s strani novinarjev oziroma urednikov, kar tudi kaže na stanje duha v hiši.

Orkestrirana komunikacijska obstrukcija

Na delu je dvoličnost, načelna podpora je samo načelna, dejanske varuh nima, kar velja tudi za pozornost, ki jo v hiši namenjajo poročilom in bojkot opozoril o nespoštovanju Pravilnika o delovanju varuha. Ambrožič govori o »orkestrirani komunikacijski obstrukciji«, ki onemogoča njegovo delo ali celo objave na portalu MMC:

Varuh se je oglasil tudi na neodzivnost hišnega vodstva ob nesreči osnovnošolca pri uporabi petarde, ko je izgubil obe roki, obregnil se je ob neetično objavo oglasa za pirotehniko v špici Dnevnika in Odmevov, ko je bila uvodna in nosilna tema v obeh oddajah ravno omenjena nesreča. Spletni portal MMC je z objavo bloga dolgo odlašal, nato pa ga vendarle objavil – mimo ustaljenih pravil – na dnu rubrike Kolumne.

Polni predalčki in delo zaradi lepšega

Neposredna opozorila varuha so, da je »programska odličnost na javni radioteleviziji vse manj dosegljiva«, kar se dogaja ne samo zaradi pomanjkanja denarja, ampak tudi »zaradi prenizkih kriterijev, zaradi neambicioznih in premalo usposobljenih urednikov, improvizacij pri kadrovski politiki.«

Ambrožič nadaljuje z opisi poraznega stanja in zapiše, da svoje delo »opravlja zaradi lepšega, njegova poročila pa končajo v predalih direktorjev in urednikov, morda jih občasno prebere kateri izmed programskih svetnikov, to pa je tudi vse.« Dodaja, da nima nobene podpore hišnih medijev, tudi ne vodstva in Programskega sveta.

Hkrati omenja, da v minulem letu ni bilo zaslediti kakšne resne debate o kršitvah programskih standardov in poklicnih meril in da se je še tedaj, ko je bila za to priložnost, Programski svet umaknil. Pravi, da je njegova vloga vse manj jasna, da bi sprejemanje hišnih razvojnih dokumentov, s katerimi se na dolgo ukvarja, prav lahko mirno potrjeval Nadzorni svet.

Ideološki nakloni in promocija političnih veljakov

O logiki pritožb dodaja, da večkrat ni potrebnega odziva na pritožbe, še manj na opažanja in problematizacijo, recimo promocijske funkcije tretjega parlamentarnega kanala:

Tudi odgovori so pogosto premalo vsebinski, prej formalni in pomanjkljivi, nesamokritični. Toda odgovori v glavnem so, četudi samo vljudnostni, včasih tudi tega ni bilo. Mnoge pritožbe gledalcev in poslušalcev, tudi tiste, ki bi morale dobiti epilog v hišnih vrhovih, ostajajo brez potrebnega odziva. Prav tako tudi ni nikakršnega odziva na varuhova opažanja, da na nekatere programe Radia, še bolj pa na programe regionalnih radijskih in televizijskih postaj v sistemu RTVS, sploh ni nobenega odziva. Programski svetniki bi se morali vprašati, kaj to pomeni. Nihče tudi ne problematizira ideološkega naklona v nekaterih programih oziroma oddajah. Iz mesečnih poročil je jasno razvidno, da so nekatere teme iz naše novejše zgodovine favorizirane, druge povsem odrinjene. Nihče tudi ne problematizira tako imenovanega parlamentarnega programa, kamor si po nerazumnih kriterijih vsak dan prihajajo politični veljaki ustvarjat zastonj promocijo.

Kot trpko ugotavlja v zaključku, je varuh »za določene strukture postal moteč«, saj med drugim terja transparentnost programskih odločitev, »ki jih zdaj ena politična opcija sprejema pod mizo, s tihim soglasjem druge.«

Zmagovita gesta »Najdimo novega varuha, da bomo lažje prikrili, kako ga ne potrebujemo«, mimikretična logika videza varovanja nekakšnih pravic, da bo ljudstvo sprejelo lažen vtis participacije in pozabljeni občutek, da je nacionalka tu zaradi državljanov in ne obratno, se bosta nekoč pač morala končati. Kot vse kaže, čas izteka farse še ni prišel. Napak bi bilo misliti, da takšne razmere ustvarja le kader nacionalke. Kot sem pokazal, brez neženirane pomoči celotnega ceha uspeha ne bi bilo.

Rešitev? Nemudoma ukiniti inštitut varuha, dokler se nekdo ne zresni. Nihče ga ne pogreša, naše oči pa so že polne medijskega peska.

Več:

Varuh je mrtev, živel varuh!

Varuh pravic gledalcev med kupi umazanega perila

Varuh Ambrožič, figov list v mišji luknji

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?

Trump in Janša: o Bradleyjevem učinku in moči bebcev

/ Boris Vezjak

Je na nedavnih ameriških volitvah Donald Trump zmagal s pomočjo tako imenovanega Bradleyjevega učinka?

Mnenja so različna. Pojasnimo najprej pojem in navedimo nekaj zgledov. Tom Bradley je bil temnopolti župan Los Angelesa, ki se je leta 1982 potegoval za kalifornijskega guvernerja – nasproti mu je stal belopolti George Deukmejian.

Čeprav je v kampanji Bradleyju kazalo odlično, ves čas je vodil za okoli 10 odstotnih točk, je na koncu izgubil. Razlaga, ki so jo ob tem razvili poznavalci, zveni enostavno, a tudi prepričljivo: velik del belopoltih volivcev v anketah preprosto ni priznal, da bo glasoval za svojega kandidata – raje se je pretvarjal, da bo njihov glas šel temnopoltemu Bradleyju. Razlog za takšno hlinjenje je bil preprost: nihče od teh volivcev ni želel ustvariti vtisa, da bo njegova volilna izbira označena za rasistično, zato jo je vse do dneva volitev zatajil.

V družbeni situaciji, v kateri se zdi, da bo glas proti temnopoltemu kandidatu označen za nestrpnega, so se volivci v javnomnenjskih raziskavah obnašali na družbeno sprejemljiv način. Danes bi dejali, da so sledili imperativu politične korektnosti, ki pa ni njihovo intimno prepričanje. Se je nekaj podobnega zgodilo na zadnjih ameriških predsedniških volitvah, ko je za raziskovalce javnega mnenja z nasprotju z vsemi napovedmi vendarle zmagal Trump in osupnil svet?

Podcenjevanje podpore Trumpu

David Lauter je že 21. decembra lani, slabo leto nazaj, v Los Angeles Times objavil članek z naslovom »Polls may actually underestimate Trump’s support, study finds« in se skliceval na analizo, ki je predvidela, da je manj verjetno, da bodo volivci svojo dejansko volilno preferenco zaupali v komunikaciji z živo osebo, ki izvaja anketo; pravo okolje za ugotavljanje njihovega resničnega razpoloženja in prepričanja je anonimno, recimo tisto, ki ga ponuja splet.

los-angeles-times-trump-bradley

Lauter v Los Angeles Times o podcenjevanju Bradleyjevega učinka

Izpeljani eksperiment je potrdil hipotezo, da bodo volivci bistveno večkrat potrdili svojo podporo Trumpu na spletu in online, kakor v živem oziroma telefonskem kontaktu z anketarjem.

Pri podjetju  Morning Consult so dejansko uporabili tri načine preverjanja podpore na vzorcu 2397 republikanskih volivcev na začetku decembra 2015: prva metoda je običajna telefonska anketa, pogovor v živo po stacionarnih in mobilnih telefonih, druga je interaktivna tehnika klicev po telefonu, kjer respondenti odgovorjajo na posneta vprašanja in pri tem uporabijo tipke telefona, tretja je spletna online anketa. Na omenjenem vzorcu so vse tri metode uporabili naključno, s čimer so želeli izločiti možne faktorje vpliva, ki bi bili posledica različnih volilnih mest.

In res se je zgodilo pričakovano: pokazalo se je, da je večja verjetnost, da bodo volivci Trumpu namenili za okoli 6 odstotnih točk večjo podporo, če so ankete izpeljane online in ne v živem telefonskem kontaktu. Ob tem so opazili, da pri delavskem razredu uporaba metode ne igra vidne vloge, med mladimi izobraženci iz republikanskih vrst pa je prišlo do bistvene razlike, celo za 9 odstotnih točk.

Izobrazba torej vpliva na družbeno sprejemljivost oziroma na preference glede slednje: diplomanti se bolj zavedajo nesprejemljivosti in nepopularnosti nekega političnega stališča ali pristopa in svoje podpore kandidatu.

Kako so Trumpu razložili Bradleyjev učinek

Zdi se, da so nekje sredi letošnjega leta v Trumpovem volilnem štabu svojemu varovancu pojasnili »skrite« volilne preference njegovih privržencev, saj jih je komentiral na svoj način:

»Trump has insisted that pollsters have it wrong and that everyone loves him—they just don’t want to admit it.«

Državljane je nato pozval k temu, da ne čutijo sramu in odkrito povedo, da so zanj. Občutek sramu je verjetno najpogostejši psihološki korelat, ki spremlja Bradleyjev učinek. Kar se je takrat zdelo kot vnovično šopirjenje arogantnega nepremičninskega mogotca, je imela svojo realno podlago v eksperimentu. Trump je v Vanity Fair spregovoril o čudovitem učinku, o amazing effect:

In other words, people say I’m not going to say who I’m voting for, don’t be embarrassed, I’m not going to say who I’m voting for and then they get it and I do much better, it’s like an amazing effect.

trump-bradley-vanity-fair

Tina Nguyen v Vanity Fair

Kasneje so nekateri, recimo David Rotschild v The Huffington Post, oporekali veljavnosti eksperimenta, ki naj bi dokazoval Bradleyjev učinek. Po njegovem je teza o tem, da so ljudje »bolj iskreni v odnosu do računalnika kot do osebe« prenagljena, saj gre pri uporabi obeh metod za metodološko napako: vzorec anketiranih je močno povezan z izbiro metode, pri čemer telefonska anketa običajno uporablja bolj naključen in reprezentativen vzorec kot online spletna metoda.

huffington-post-bradley-trump

Članek Davida Rothschilda v The Huffington Post

Janša razloži Bradleyjev učinek s pomočjo kretenov

Čeprav je po šokantni, nepričakovani in celo prepričljivi Trumpovi zmagi medijski komentariat doma in v tujini ostal brez besed, se domači politični analitiki in novinarji v svojih ocenah dokaj nepričakovano niso posebej sklicevali na Bradleyjev učinek.

Presenetljivo je v svojem komentarju z njim postregel Janez Janša, ki je v svoji izjavi za Nova24TV poskrbel za klasičen diapazon njemu lastnih dojemanj medijev kot manipulativnega filtra, ki omogoča »nam«, da bi lahko bili na oblasti. Trumpova zmaga je zanj triumf:  ameriški zet je zmagal proti političnim in medijskim elitam, zato je vsem pokazal novo upanje. Uspelo mu je premagati »režimske medije, ki so 90-odstotno podpirali njegovo tekmico«.

Nato je, zanj standardno, naštel domače režimske medije (»nacionalna televizija, Pop TV, ostali režimski mediji, in da ne govorimo o časopisih, iz tega, kar ti poveš, iztrgajo nekaj stavkov in to potem masakrirajo, napadajo, blatijo, zvijajo, manipulirajo in ljudje sploh ne vedo, kaj si ti dejansko povedal«), nato pa izpeljal zanimivo razliko med ameriškimi in domačimi.

Po Janši so ameriški mediji bolj korektni, kajti v njih »situacija ni tako izkrivljena in pokvarjena«. Osnovno sporočilo v ZDA pride do volilnega telesa, medtem ko je v domačih medijih že od začetka vzelo iz konteksta in popačeno. Zato si Američani lahko ustvarijo lastno mnenje, Slovenci pa ne:

V smislu je medijska scena, ki je sicer precej pristranska v ZDA, vseeno precej boljša od Slovenije. Je na nivoju, ki omogoča, da demokracija deluje.

Biti za Pahorja, ne biti bebec

Čeprav je v svojem slogu pojasnil, da del ameriških anket oziroma raziskav javnega mnenja bil »očitno ponarejenih«, je Janša v intervjuju prešel na svojstveno analizo Bradleyjevega učinka. Če je pri losangeleškem županu šlo za to, da ni družbeno sprejemljivo biti rasist, je pri Trumpu, tako Janša, glavno vlogo odigral inteligenčni koeficient:

Je pa razlika med tem, kar so oni namerili, in tem, kar je dejansko bil rezultat volitev, predvsem posledica dejstva, da zaradi medijskega stampeda, zaradi vseh teh obtoževanj, zaradi razglašanja Trumpa malodane za bebca. Marsikdo, ki so ga anketarji poklicali, ni povedal, da bo volil za Trumpa. Enostavno si je mislil, mogoče me pa ne kliče nekdo iz agencije za merjenje javnega mnenja, ampak me mogoče sosed preverja, ali sem tudi jaz bebec. Skratka, ta razlika se pokaže povsod. V vseh tistih državah, povsod, kjer je medijski prostor pristranski. In ker ljudje sicer mislijo drugače, ampak kot vidimo v časopisih in na televiziji, večina pa misli, da je, kot primer, Borut Pahor najbolj priljubljen, torej ne morem jaz izpasti kreten in reči, da je to nekdo drug. Skratka ta razkorak je skoraj vedno prisoten, tudi na volitvah v Sloveniji. Tudi te tako imenovane izhodne ankete, ko ljudi sprašujejo, ko gredo že z volišč, potem ko so volili, mnogokrat zgrešijo.

Prvak SDS je sicer omenjeni učinek interpretiral rahlo po svoje: nikakor ne gre za bebavost, tudi ne gre za paranoidni občutek, da me preverja sosed; ključno je kršenje družbenih in moralnih norm in občutek nezaželenosti, ki je z njimi povezan.

V drugem delu je Bradleyjev učinek sicer združen s sledenjem popularnim preferencam (»Če so vsi za Pahorja, bom tudi jaz«), nezaželenost pa je skozi občutek sramu (»kretenskosti«) povezana z njimi. Janševa redukcija na »bebce« in »kretene« veliko pove o njegovem mnenju, da so republikanci, podporniki ali preprosto Trumpovi volivci v družbi močno diskriminirani. Kar se jim dogaja, je skratka velika krivica.

Posledično je temu prepričanju inherentna  vera v »pravilnost« demokracije kot političnega sistema, po kateri je tisti, ki ga izvoli ljudstvo, ne samo v skladu z demokratični pravili ustrezen reprezentant ljudstva, ampak je po definiciji nekdo, ki ne more biti bebec. Povedano drugače: ljudstvo se nikoli ne moti, z njegove strani izbrani reprezentant nikoli ne more biti kreten.

trump-jansa-rezimski-mediji

Iz intervjuja z Janšo na spletnem portalu Nova24TV

(Bi)polarna motnja v razlagi vpliva medijev

Zaradi presenetljive zmage Donalda Trumpa se je končna ocena o učinkih medijev na njegov uspeh še zaostrila. Včeraj je Trump spet ocenil, da proteste proti njemu, ki so se zgodili v zadnjem dnevu od razglasitve volilnega rezultata, spodbujajo mediji; brez njih ne bi bilo protestnikov. Nasploh je novi ameriški predsednik nagnjen medije grajati – v podobni maniri kot Janša. Tudi slovenska desnica nenehno ponavlja mantro o pogromu zoper kandidata, ki je uspel junaško poraziti politične in medijske elite.

Po drugi strani obstaja splošen konsenz, po katerem je ravno hipertrofirana tabloidnost medijev Trumpu omogočila vstop v Belo hišo: brez medijev ne bi bil nič. Toda kaj je zdaj točno, kaj je od obojega res: so mediji omogočili njegovo zmagoslavje ali so mu ga ves čas oteževali?

Sama ta dvojnost, popolna polarizacija stališč v presoji o njihovi vlogi in vplivu, ostaja premalo poudarjena. Republikanci, tukaj nekaj zelo podobnega menita Trump in Janša, medijem pripisujejo neposredne učinke: na tej preprosti ravni jih tudi interpretirajo. V praksi to pomeni, da so zanje mediji neposredni oblikovalci mnenja s svojimi komentarji, minutažo, cenzuro, gate-keeping, manipulacijo. Mediji neposredno spodbujajo odločitve državljanov in končno volivcev.

Kar nam zamolčita, najbrž zavestno, je tista druga in bolj dramatična plat: da prinašajo mediji s sabo še neko drugo dimenzijo, da so platforma za sugeriranje podob, da ustvarjajo prostore resničnostnega šova, da politiko in družbeno realnost mediatizirajo, da s svojo navidez nevtralno vlogo posrednika prenašajo bistvena sporočila na drugih ravneh, ki prinašajo bistveno večje učinke. Da je, skratka, Trump s svojo politično nekorektno in burkaško prezenco bil še kako hvaležen material za senzacij željno ljudstvo, tabloidizirani mediji pa so mu stregli. Če karikiram: v tem smislu je pomembnejša ena medijska minuta prave podobe, ki lahko zlahka prekaša sto minut neprave.

Temu morda pritrjuje tudi ena izmed analiz volitev, s pomočjo katere je hitro razvidno, da bi po klasičnih parametrih »medijske pozornosti« težko pojasnili Trumpov uspeh. Prej bi lahko res govorili o dominaciji stališči v podporo Hillary Clinton, ki preprosto na koncu niso uspela prepričati večine:

Analitična skupina Data Base je preučila skoraj 22 tisoč člankov o ameriški predsedniški tekmi, ki so bili objavljeni med lanskim julijem in letošnjim septembrom. Zajeli so osem večjih medijev: New York Times, Washington Post, Chicago Tribune, Wall Street Journal, Slate, Politico, Fox News in The Weekly Standard. Trumpovo ime se je v naslovu prispevkov pojavilo skoraj v 15 tisoč primerih, ime Clintonove v manj kot polovici. Ton analiziranih člankov je bil zelo različen. O Trumpu so mediji pisali zelo negativno novembra lani, ko je napovedal posebne registre za muslimane in žalil hendikepiranega novinarja. O Clintonovi so zelo negativno pisali v obdobju afere z zasebno e-pošto. Ton pisanja o Clintonovi je bil od sredine decembra lani do letošnjega aprila dosledno bolj pozitiven kot ton, s katerim so mediji obravnavali Trumpa, so povedali avtorji Data Base.

Zmaga politične nekorektnosti

Če sklenem: ameriške predsedniške volitve so pokazale, da standardni parametri medijskega vpliva niso nujno najbolj bistveni element, s katerim bi se oblikovale volilne preference. Ne gre za to, kot pravi Janša, da bi volilna baza izrekla nezaupnico »dominantnim medijem«. Če drži, da je Trump zmagal zaradi izpeljanega Bradleyjevega učinka, torej s pomočjo tihih glasov sramežljivcev, ki si v poprejšnjih anketah niso upali povedati svoje prave volilne odločitve, potem nas to dejstvo pripelje do vprašanja, kaj je tisto, česar so se pri Trumpu  sramovali.

Odgovor je verjetno dovolj enoznačen in edini: njegova robata, ksenofobna, rasistična in mačistična govorica. Oziroma: politična nekorektnost na vseh ravneh. Ta je prava zmagovalka volitev. Od to naprej vodi samo en sklep: če je Trump zmagal zaradi te govorice, se ji verjetno v svojem mandatu ne bo odpovedal.

Prav nasprotno meni npr. Slavoj Žižek, ki je včeraj v New Yorku obžaloval, da tej nekorektnosti nasprotujemo. Njemu se zdi, kot je znova ponovil, v veliki meri nujna, graje vreden je prezir, ki ga kot »elita« kažemo do nje: »Skriti elitizem, neki prezir do navadnih ljudi, ki so dejansko politično nekorektni. V tem je splošna tragedija teh volitev«.

Medijska zaželenost

Če je kaj lastno tabloidnosti rumenih in resnih medijev, če kaj navduši urednike in še bolj lastnike, potem je to ravno robat, mačističen, narcisističen, ksenofoben, nekorekten jezik. Navduši jih tudi takrat, ko se z njim ne strinjajo. Nič se ne prodaja bolje, nič ni bolj newsworthy, nič ni bolj zanimivo v svetu največkrat predvidljive in repetitivne politike. Politična nekorektnost ima torej dve posledici: družbeno nezaželenost in medijsko zaželenost, celo navzlic temu, da so mediji spontani varuh družbene morale. Proizvod prve je neke vrste Bradleyjev učinek, če pristanemo na tezo o njem – za kar imamo kar nekaj dobrih razlogov. Proizvod druge pa so razmere, zavoljo katerih so medijsko servirano in potencirano nekorektnost številni Američani šele sprejeli – pri čemer nianse različnih (re)prezentacij nekorektnosti pri tabloidnih in resnih medijih ne igrajo pomembne vloge.